O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

torek, 12. februar 2013

Zgodba "bivšega" odvisnika

Zgodba "bivšega" odvisnika

Bilo je nekoč, ko je njegovo življenje zaznamoval heroin. 
Bil je le dim, katerega je vdihaval vase.
Bil je otrok, kateremu starši niso posvečati dovolj pozornosti. Bili so starši, od katerih ni dobil tiste ljubezni, katero je potreboval. Svojo osnovno šolo je obiskoval v Šiški, v Ljubljani. Sloves le-te osnovne šole je bil, da so njeni učenci postali kasneje narkomani, dilerji, kriminalci in podobno. Okolica vpliva na človeka, tako je tudi nanj. V otroštvu nikoli ni imel igrač, katere je želel. Ni imel otroštva, ki ga je poznala večina otrok. Njegova soba ni bila polna igrač, njegovi starši niso bili ljubeči in nikoli ni dobival žepnine. Ob koncu osnovne šole je začel delati manjša dela, da si je lahko privoščil to kar je želel.

Spomnim se dneva, ko mi je s solzami v očeh razlagal, kako je delal, da si je lahko kupil rolerje, katerih mu mama ni želela kupiti. Otrok, ki v osnovni šoli dela za igrače, ker mu jih starši ne kupujejo... Žalostno.

Ko je končal osnovno šolo, se je njegovo življenje zares začelo. Po končani osnovni šoli je vpisal Srednjo trgovsko šolo v Ljubljani. Kot vsak mladostnik je začel s cigareti in se kasneje skrival okoli šolskih zidov na "đoli". Tako se je vse začelo... Namesto sedenja v šolskih klopeh je bilo "špricanje" šolskih ur z "đolo" v rokah. Nikoli se ni videl v družbi svojih sošolcev, saj ga ta smer šolanja, ki jo je vpisal, sploh ni zanimala. Od nekdaj so ga zanimali računalniki in zaradi tega si je sam prislužil denar za svoj prvi računalnik. Bila so devedeseta leta in tehnologija ni bila tako razvita. Vse kar si počel na računalniku, si moral vpisovati skozi ukaze in sistem računalnika še ni bil tako prijazen za uporabo, kakor je danes. Fant danes pozna začetke, operacijske sisteme "v nulo". Celo življenje se je učil na izkušnjah, ker je bil samouk. Ko je obiskoval Srednjo šolo je zapadel v napačno družbo. Ni ostalo le na cigaretih in travi, počasi so v njegovo življenje vstopile tudi druge droge. Tako se je nekega dne z fantovsko družbo odločil poskusiti heroin..

Spomnim se njegovih besed, da so se zbrali v prazni kleti. Trije od prijateljev so v rokah držali ogromen kos folije in v ustih so imeli tulec, medtem ko so “vlekli” dim heroina v svoje telo. Ker je bilo prvič je bilo vse zelo amatersko. Po enkratnem poskusu so se odločili da ne bodo nikoli več tega ponovili, a temu nažalost ni bilo tako.

Oče je bil starejši moški, ki je bil zaposlen kot novinar pri enemu izmed Ljubljanskih časopisov. Mama pa je delala na veterini. S očetom je bil v dobrih odnosih, medtem ko je bil z mamo v malo slabših odnosih. Čeprav si je želel, da bi mu starši prisluhnili, se to nikoli ni zgodilo. Morda ga niso razumeli, čeprav je njihovo pomoč potreboval. Ko je bil še mladoleten, ga je mama poslala v popravni dom v Višnji Gori. Ko je prišel v popravni dom, so ga punce obletavale, saj je bil lep fant in postaven fant. Njegovo opisovanje, kako so se mu punce ponujale, sem zelo težko poslušala. Popravni dom v Višnji gori je bil takrat namenjam večinoma puncam, le nekaj fantov je bilo v njem. Punce so bile potrebne, zato ni bilo nič pretresljivega, da so se lepile na lepe fante v domu. V popravnem domu je spoznal svojo prvo punco. Punca se je že malo boljše spoznala s heroinom. Po vrnitvi domov iz popravnega doma odnosi doma niso bili takšni, kot si jih je zaželel. Mama ga je pri njegovih rosnih osemnajstih letih postavila na cesto. Fant je bil tako obsojen na življenje na cesti in kot “mulc” je moral že zgodaj vzeti svoje življenje v svoje neizkušene roke. S svojo punco sta se preselila v skupno stanovanje in preživljala sta se s krajami. Ker sta bila oba v svetu drog, kraje na žalost niso bile dovolj. Punca se je morala predati prostituciji in ukvarjala se je s nudenjem spolnih uslug v svojem lastnem stanovanju. Skupaj sta bila srečna in izkusila sta vse. Izkusila sta užitke, ki jih prinaša spolno življenje in izkusila sta dovgodivščine, ki jih prinaša življenje na ulicah. Minevali so meseci, kasneje leta, in tako sta se oba trudila za denar, ki bi ga porabila za dozo. Fant je skozi čas spoznal, da to ne pelje nikamor in zaključil je poglavje svoje prve narkomanske ljubezni. Čez čas je spoznal, malo bolj bogatejšo žensko, katera pa mu je bila zelo všeč. A na njegovo žalost, je bila punca, zaročena. Bogata ženska, katera mu je ukradla srce, a hkrati tudi zlomila. Tudi tistega spolnega užitka ni dobil pri njej, saj ni čutil tiste iskrene ljubezni.
Če ne čuti iskrenosti, se zgubi vse, užitek, veselje, sreča in sijaj v očeh zbledi...

Staršem skozi leta, za njihovega otroka ni bilo vseeno in mama mu je pomagala v komuno Don Perino v Italiji. Tam se je počasi skozi eno leto odvajal od heroina, fizično delal, kuhal in se učil. Bilo je leto, ko je bil čist in daleč stran od droge. V komuni je spoznal veliko ljudi in marsikaj koristnega, kar je kasneje lahko uporabil v kuhinji. Ko je po enemu letu prišel iz komune je spet zapadel v brezno heroina. Kaj ga je do tega pripeljalo? Ni zamenjal svoje stare družbe, ko je prišel nazaj v Slovenijo v svoj konec Ljubljane, je ponovno padel. Fant se je ponovno podal v svet droge. Lahko se je hitro znebiti fizične krize, a zelo težko psihične. Nikoli ni bil na inzulinki, v svetu droge bi temu rekli na "gun-u". Heroin je konzumiral na folijo, kar mu je skozi leta, tudi uničilo zobe, zaradi kemije, katera se je lepila na zobe. Ko je tako ponovno zašel v brezno heroina, je začel uporabljati metadon, bil je na detoksikaciji na Zaloški cesti. To pa je bil povod, da je sploh lahko vstopil v program za odvajanje. Mama ga je zatem prijavila v projekt Človek, v katerem je prestal kar nekaj časa. V projektu je skozi psihoterapije spoznal, zakaj je začel s drogo. Spoznal je, da se je v svet droge postal zaradi svojih staršev. Nekoč mi je rekel, da je le 5% družin v Sloveniji, zdravih družin, ostalih 95% vsebuje nasilje, psihično, fizično ali kakršne koli druge probleme. Skozi pomoč prihoterapevtov in skupinske terapije, je boljše spoznal samega sebe in svoje življenje. Spopadel se je s svojo odvisnostjo, v glavi, počistil tisto željo po drogi in razvozlal vozle, kateri so ga ovirali pri njegovi borbi proti heroinu. Ko je bil tako dobro leto, še več zaprt v Sopotnici pri Škofji Loki, se je naučil marsikaj, kar mu danes v življenju pride zelo prav. Ko so bili zaprti v programu za odvajanje, so v zavodu veljala stroga pravila. Fantje in punce so imeli ločene sobe in niso smeli imeti tesnejših kontaktov medseboj. Zaradi nečesa temu podobnega, so ga po njegovih besedah iz projekta Človek izključili. Vpisal se je na Društvo UP, kjer pa je bil program malo bolj lažji, tudi tukaj ni dolgo izdržal... 

V svojemu življenju je najdel nadomestek, da drogo in tako svoj prosti čas preživlja za računalnikom s igranjem igric. Ker svojih otroških let ni preživel lepo, da bi rekel, da je bi srečen, v njem še vedno živi tisti velik otroški del. Skozi terapije, ga je spremljala njegova mama, katera pa se je s pogovora s psihoterapevti tudi veliko naučila. Danes je njun odnos povsem drugačen, saj je mama videla, kakšne napake je naredila.  
V veliki večini so za stanje svojega otroka krivi starši. Starši kateri svojim otrokom ne posvečajo dovolj ljubezni. Morda jim dajejo materialno vrednost, a to ni ljubezen, katero tvori razumevanje, spoštovanje in še marsikaj drugega.
Marsikdo danes ne ve kaj je to ljubezen. V mislih imam prava ljubezen.

Ko je tako preživel nekaj svojih let v programih za odvajanje od prepovedanih drog, je v programu spoznal veliko ljudi, njemu podobnih. Tako je nekega leta 2010 skozi Facebook, mojega nekoč najboljšega prijatelja videl moje fotografije. Hitro ga je vprašal kdo je to in želel me je spoznati. Tako je po svojih sedmih letih ponovno imel resno punco in ljubezen katero je potreboval. Pred tem pa je v svojih 7mih letih samskega življenja, hodil na zmenke, a nikoli uspešno.
Po 7 letih je okusil, ljubezen. A žal tudi ta ni bila uspešna, saj sta bila najina svetova preveč različna.
Danes s solzami v očeh gledava en drugega, si želiva, da bi lahko ponovila.

Moje roke so in vedno bodo odprte za njegov objem. Oči in srce bo vedno pripravljeno, da mu pove tisto kar potrebuje.

Fant kateri je bil nekoč odvisnik, mi je skozi svoje nesramne komentarje, marsikdaj povedal kaj zanimivega, kar tisti čas, ko sem bila v svetu droge nisem razumela. Bilo je slišati nesramno, tudi marsikatero dejanje je bilo takšne, a razumem zakaj. Moral je obvarovati samega sebe, da ne bi pristal v svetu kjer je nekoč bil. 
Nekdanji odvisniki, se še dolgo borijo v bitki proti heroinu. Biti močen in ne zabresti v brezno droge, trave ali katere koli druge je težko. To dosežeš le tako, da ostaneš močen, imaš pravo okolico in ljudje, ki ti pri tem pomagajo. Danes ga razumem...

Fant je danes moj najboljši prijatelj. Tako daleč, a hkrati tako blizu... Zaupam, mu stvari, katerih marsikomu v življenju ne bi zaupala, zaradi podcenjevanja. Morda je bil velikokrat nesramen, nerazumevajoč, podcenjevalen, a vseeno... Danes je oseba, kateri lahko jokam na ramenu. Tako daleč, a hkrati tako blizu, zaradi okoliščin.

Marsikdo ne razume tega prijateljskega odnosa, med dvema, katera sta bila nekoč, fant in punca, skoraj nerazdružljiva.

Včasih tisti trenutek ne razumemo kakšnega nesramnega komentarja. A kasneje vidimo, da je bil dobro nameren.

Starši, posvečajte svojim otrokom ljubezen. Pogovarjajte se z njimi o "tabu" temah, seznanite jih s drogo, sexom in podobnimi stvarmi predčasno. Saj jim le tako, morda pravi čas in na pravi način omogočite in jih odmaknete od marsikatere stvari. Posvečajte se jim, spoštujte jih takšne kakršne ste jih ustvarili. Cenite jih, njihova dejanja, saj se trudijo, da bi vas osrečili. Poskušajte poslušati njihove želje in jim tako omogočiti to kar si želijo. Ne uničite jih s svojimi zahtevami in željami, katere si želite le vi, oni sami pa si želijo nekaj drugega. Otroci niso neumni! Naj se izobražujejo v tisti smeri, katera jih zanima. Prej kot slej v življenju spoznamo, kaj si želimo...
Vsekakor, pa vsak potrebuje ljubezen. Če je od staršev ne dobimo, jo iščemo drugje. Marsikdaj pa se zatekamo k napačnim stvarem. Naj vaš otrok ne bo eden takšnih, kakršen je bil moj fant, jaz in marsikateri. Dajte svojemu otroku to kar potrebuje. In to je ljubezen, katera vsebuje razumevanje, spoštovanje, pozornost... To ni le materjalna vrednost, ampak vrednost katera se izraža skozi pozornost, prebite ure skupaj, pogovore, vprašanja...

Po njegovih besedah, pripovedovanju napisala Viktorija Rozman.