O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

sreda, 13. februar 2013

Šola, kdo bi te ljubil?! ©VR

Šola, kdo bi te ljubil?!
©Viktorija Rozman

Šolske klopi, smo mi...
Z njimi vsak dan živimo, za njimi sedimo...
Znanje pridobivamo, se kdaj dolgočasimo...
Ker dolčas nam je, nagajamo...
Profesorji jezni so, ker dijaki poredi smo...

Šola, šola, šola... Oh... Groza... Kdo bi te ljubil?!

Nujna, močna, polna ostaja...
Z znanjem nas obdaja...
Uči nas stvari, ki jih moramo vedeti...
Da pametnejši bi bili...
Da v življenju kaj dosegli bi...
Moramo se potruditi, jo narediti...
Da nekoč, nekaj iz nas biti...

Šola, šola, šola... Oh... Groza... Kdo bi te ljubil?!

Bilo je nekoč, ko sem v šolskih klopeh še sedela.