O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

nedelja, 29. december 2013

Photoshooting Lara Kren: Pobegla princesa (28.12.13)

Photoshooting Lara Kren
- Pobegla princesa (28.12.13) -
Živela je princesa, v gradu daleč stran od mestnega vrveža. Vse svoje dni je preživljala za grajskimi stenami in hrepenela po svobodi in ljubezni. Počutila se je, kot da je priklenjena za grajske zidove, ki pa niso ponujali nič drugega, kot le razkošno, a dolgočasno življenje. 
Nekoč se je med sprehodom po grajskemu vrtu odločila, da gre v svet. Dovolj ji je bilo monotonega življenja grajske gospode. Prečkala je travnike, gozdove, katerim ni bilo videti konca. Močna želja po svobodi jo je gnala naprej. Iskala je pravo pot, da bi čim hitreje prišla v drugi svet, v mesto. Pot do mesta pa ni bila kratka in energije je zmanjkovalo. Po dolgi in naporni poti skozi travnike, skrivnostne gozdove ji je primanjkovalo počitka. A močna želja, ki je živela v njenemu srcu jo je gnala naprej. Princesa se je uspešno prebila skozi gozd in ob poti našla svoj kotiček. Po krajšemu počitku je odprla svoje lepe sinje modre oči in v daljavi zazrla zapuščeno zgradbo na obrobju mesta. 
Pot jo je pripeljala do zapuščenega objekta, v katerem ni bilo ničesar, le prazne stene katere so kričale po pozornosti. Nikjer ni bilo ničesar, le ona sama in tista energija, katere ni bila navajena. Mestno življenje ji ni bilo nič poznano, zaradi česar je bila zelo previdna. Skozi okno zapuščenega objekta nad mestom se je zazrla v novi svet... 

ponedeljek, 23. december 2013

nedelja, 22. december 2013

Vse od verovanja, posilstva tja do umora.

Naj fotografija govori zgodbo in pove sporočilo...

Fotografiral: Mitja Derenda
Uredila: Viktorija Rozman Bitenc
Fotomodela: Zakonca Bitenc

torek, 17. december 2013

Sprevržena resnična zgodba 1.del - Ujet s "kurcem" v rokah in masko na obrazu

Ko brskam in iščem slike po zunanjem disku, se spomnim na smešne, nelagodne trenutke, ki sem jih doživela. Skoraj vsak je enkrat v življenju doživel trenutek, ko ni vedel kaj bi naredil. Trenutek, ko ne veš ali bi bruhnil v smeh ali tiho obstal in čakal, da gre mimo. Situacije, ki se jih spominjam so rahlo žgečkljive. V vseh primerih je bila prisotna tista sramežljivost, ko si ujet v nekemu dejanju, misleč, da ni nikogar v okolici. Opisala jih bom, kot jih doživljam danes brez cenzure.
Jaz svojo delim... 

2010 - Ujet s "kurcem" v rokah in masko na obrazu
Bilo je nekega poletnega dne 12.8.2010. Kolega je prišel iz Kopra v Ljubljano, saj se dolgo nisva videla. Pogovarjala sva se o nekih stvareh, ki sva jih želela opraviti skupaj. Bil je eden izmed tistih ljudi ob katerih je človek lahko to kar je, odprt, direkten, brez omejitev. Res je, da je bil za dobrih deset let starejši, a to je bilo meni všeč. V mislih sva imela fotografiranje v Kolizeju in vadbo samoobrambe. Na vsak način sva si oba želela narediti to, kar sva imela v mislih. Jaz sem si noro želela fotografiranje v Kolizeju, ona pa vadbo samoobrambe. Vsak je vztrajal pri svojem.
Ko sva zaključila s fotografiranjem v Kolizeju sva se odpeljala za Savo. Tam sva na poti iz Črnuč na Brod zavila s glavne ceste na majhni kolovoz. Iskala sva samotni prostor kjer bi lahko fotografirala malo bolj intimnejše, drzne fotografije in vadila samoobrambo. Oba posebna, čudaška, samosvoja. Skozi pogovor sva razvila in prišla do ideje, da bi fotografirala sceno - Skrivnostni moški, zalezuje mlado dekle. Kot naročeno je imel s seboj dildo, nekaj mask, lasuljo in še nekaj ostalih potrebščin, ki sva jih lahko uporabila. Pripravila sva sceno...
Iz vej drevesa je visel dildo, on je imel na obrazu belo masko, odprto zadrgo svojih hlač in v rokah svoj "kurac". V tistemu trenutku, ko sva počasi fotografirala in pripravljala sceno je mimo prišel en gospod. Njegov presenečeno ogorčeni pogled je povedal vse. 
Le kdo je ta freak, ki se skriva izza drevesa, s roko v hlačah in s masko na obrazu? Zakaj opazuje tisto mlado dekle? Kakšne sprevržene misli se mu podijo po glavi? 
Tisti trenutek sem obstala in si mislila svoje. Nisem vedela naj bruhnem v smeh ali tiho stojim in čakam, da gre gospod mimo. Pobrala sva pripomočke in začela s drugimi aktivnostmi... 

Ko si najmanj želiš prisotnosti tretje osebe, se le da pojavi, ko bi si najmanj želel in mislil.
Sex v naravi, na divjem, zapuščenem, užitek in nenadoma vse pade po ravni črti navzdol...

2.del 2012 - Sex na opuščenem kamnolomu in pastir ovc

ponedeljek, 16. december 2013

sobota, 14. december 2013

Črno beli svet teles - Viktorija Rozman Bitenc (13.12.13)

Črno beli svet telesa
Fotografiral: Mitja Derenda
Uredila: Viktorija Rozman Bitenc
Fotomodel: Viktorija Rozman Bitenc

...Bodi to kar si, ne glede na to kaj si želijo drugi...
 
Vsi smo krvavi pod kožo, vsi smo enakopravni. 
...Suhi, debeli, visoki, majhni, zdravi, nezdravi...
...Nič novega!...

petek, 13. december 2013

Vprašanja za vsakogar...

Vprašanja za vsakogar...
"Razmišljanje odraščajočega človeka vodi v obotavljivost."

Moje roke so odprte za objem, kot misli za pogovor in pomoč sočloveku. Velikokrat se v življenju znajdemo v situaciji kjer ne vidimo rešitve, ne vemo kaj narediti, vprašamo se:" Kako naprej?
Ko včasih čas zavrtim nazaj se mi postavi marsikatero vprašanje:" Zakaj je bilo tako? Kaj me je do tega pripeljalo? Ali je čas, da se umaknem? Je to pravo?" Ko tako razmišljamo o svojemu življenju, situacijah v katerih smo bili, smo, iščemo odgovore na marsikatero vprašanje. Ob tem, ko razmišljamo se nam pojavi še sto in eno vprašanje. A včasih ne pridemo do te stopnice in si vprašanj ne znamo postaviti. Zato sem se odločila, da napišem nekaj vprašanj, ki se mi zdijo precej življenjska in je dobro, da si jih postavi vsak od nas, ko je v težki ali dobri situaciji...
...NEKATERA SO KLASIČNA. A vsako napisano je s razlogom...

Prosim, da si objavo preberete do konca, saj ima vsak odstavek, svoj razlog in namen.
...Sporočilo je skrito v razmišljanju in postavljanju vprašanj...

Verjamem, da se marsikdo sedaj vpraša:" Kaj ona to piše? Kdo je ona, da postavlja vprašanja? Je psiho terapevt? Je ona normalna?" Sigurno se bo eno izmed vprašanj pojavilo ob branju mojega članka. Nekateri bodo iskali malenkosti v bistvu, kot so slovnične napake, spet drugi pa se bodo prepustili in razbrali sporočilo tega članka. Veliko ljudi si misli:" Ahhh, kaj bo meni nekdo solil pamet? Kaj mi pametuje?" Priznam, tudi jaz sem ena izmed teh, ki tega ne marajo. A ta objava ni napisana s tem razlogom.
Namen tega članka je predati sporočilo, izkušnje, pomoč... 
A velikokrat se kasneje zavemo in spomnimo, ko se znajdemo v neprijetni situaciji na marsikatero vprašanje. Takrat je rahlo pozno za vprašanja in obup! 

Prispevek, ki ga pišem je dobro nameren za vse, saj rada pomagam ljudem okoli sebe. V prvi vrsti tistim, ki si to zaslužijo. Največkrat so to ljudje, ki imajo resne probleme in so zaradi situacije v kateri so velikokrat na robu, da ne zapadejo v še hujše stanje. 
Zato se prepustite in mislite pozitivno. 

S marsikaterim vprašanjem se lahko izognete neprijetni situaciji in rešite nastali problem ali obdobje v katerem ste...  
Vprašanja bodo napisana skozi resnične življenjske situacije, primere. V času, ko so bila postavljena in za čas, ko se znajdemo v podobni situaciji... 
Dovolite si postaviti vprašanje, samemu sebi, drugemu...

V življenju sem bila velikokrat v situaciji, ko nisem vedela kako naprej. Stala sem na robu, kjer sem se na levo ozirala v prepad, na desno v slepo ulico, poti naprej pa preprosto nisem videla. Iskala sem rešitev...
"Kaj naj naredim? Zakaj je to tako? Kaj me je do tega pripeljalo? Ali naj verjamem, da rešitev obstaja?" Rešitev je za vse. Vprašanje, ki pa si ga marsikdo ne postavi:" Kaj sem naredil, da je to tega prišlo? Kako sem prispeval k tej nastali situaciji?" Velikokrat si zadnjih dveh vprašanj ne postavimo, saj ne želimo razmišljati o sebi in prevzeti odgovornost za svoje dejanja.
Največkrat se nam v življenju postavijo kratka vprašanja:" Kdo? Kaj? Zakaj? Kako? Čemu? S kom? Zaradi? Koliko? S čem? Kje? Ob? Ali? Kdaj? Bi? in še marsikatero drugo." Veliko vprašanj pa se razvija prav iz teh kratkih. 
Kdo si? Kako si? Kaj počneš? Čemu to počneš? S kom si? Zaradi česa se slabo počutiš? Koliko si star? S čem se ukvarjaš? Kje se dobiva? Ob kateri uri? Ali si dobro? Kdaj imaš čas? Bi rada...?

Da bo stvar lažja in preprostejša... Na kratko bom opisala resnične nastale življenjske situacije, katere so bodo dotaknile razno vrstnega področja in marsikomu odpre malo morje življenjskih vprašanj in morda s tem odgovor, ki ste ga iskali. Naj dodam tudi komentar, da Bog, Kristus, Višja sila ali kakor koli, ne odgovori na nobeno vprašanje! Odgovoriti ga morate sami, v sebi. 

...To so ta najstniška leta...
Kot otroci, najstniki najbolj intenzivno opazujemo okolico okoli sebe in nas skoraj vse zanima. Takrat imamo največ vprašanj, a vsa vprašanja niso tako pomembna, kot tista malo bolj resnejša, ki nastopijo ko malo odrastemo (Najstniška leta - 18 leta):" Kaj si želim početi v življenju? Kaj želim postati? Kam naj grem naprej? (Šolske ustanove) Kako naj povem staršem? Zakaj me nihče ne razume?... Kaj, kako, zakaj?..." Veliko vprašanj, ki si jih postavljamo se navezujejo na ljubezen, probleme v najstniških letih. Razmišljamo, kaj bomo počeli, ko končamo šolanje, kaj nas zanima... 

Pri teh vprašanjih se ne bi preveč ustavljala saj moje otroštvo ni bilo cvetoče polje rožic, postlano s najlepše dišečimi rožami. Ne morem reči, da je bilo otroštvo otroka, ki bi lahko rekel:" Bil sem srečen!" ... A vseeno bom napisala vprašanja, ki so se mi skozi moja najstniška leta  velikokrat postavila:" Zakaj sem ostala sama? Kje so moji starši? Zakaj sta se morala ločiti? Zakaj je oče tepel mamo? Zakaj je mama vsako popoldne po službi sedela za televizijo ob španskih nadaljevankah in pivah? Zakaj se s sestro ne pogovarjam? Zakaj se vrtim v začaranemu krogu? Zakaj me vsi izkoriščajo? Zakaj se vsem zdim debela? Zakaj sovražim svoje sošolce? Zakaj si želim droge? Zakaj ljubim starejše moške? Zakaj ne znam reči NE?" Povsod je bil en velik:" ZAKAJ?"

A vsak ZAKAJ ima svoj ZATO!

Ko mi je bil nekdo všeč:" Koliko je star? S kje je? Ali me je sploh opazil? Sem tudi jaz njemu všeč? Ali sem dovolj dobra zanj? Naj pristopim k njemu? Bi mi sploh odgovoril? Kaj me na njem privlači?" Odgovora na vprašanje mnogokrat nisem dobila, niti se nisem resno poglabljala v vprašanja in iskanje odgovora najstniških vprašanj in bedarij. Velikokrat sem se slepo spustila v razmerje s človekom, ki ga nisem poznala in zatem so se mi začela pojavljati vprašanja. Včasih že nekaj ur kasneje, včasih pozneje... Vprašanja, na katere sem kasneje dobila odgovor:" Kaj jaz počnem? Ali je to dobro? Zakaj to počnem? Ali sem šla prehitro v intimen odnos? Kdaj je pravi čas? Kaj sem naredila? Kako sem lahko tako neumna? Kaj si misli on? Koliko časa bova še skupaj? Ali je  bil vreden mojega časa? Je spet eden izmed tistih?" Velikokrat je bil v ospredju KAJ in zatem vprašanje:" Kaj naj naredim?"
Ko sem za Božič nekoč od mame s katero nisem živela, dobila knjigo skrivnosti odraščanja za dekleta, sem 3/4 napisanega v knjigi že sama vedela in občutila na svoji koži. Knjiga mi je bila predana v roke malo prepozno, ko sem jaz že skoraj popolnoma izgubila spoštovanje in upanje v življenje... 

Raje se bom osredotočila na resnejša vprašanja, ki se navezujejo življenja odraslega človeka. Vprašanja, ki si jih postavljamo v službi, v zakonu, kjer koli, kadar koli... Vprašanja za nesrečne v zakonu, za odvisnike od droge, za ljudi brez ambicij vse tja do vprašanj, za boljši zakon, boljši delovni dan, boljše in lažje življenje...

...Razmišljanje odraščajočega človeka...

...Ohhh, ta ljubezen, partnerski odnos, zakon...
IZKUŠNJA: Leta 2010 sem spoznala svojega najboljšega prijatelja. V času, ko sva se spoznavala si nisem postavljala dosti vprašanj saj sem v srcu čutila, da je to pravo. Čutila sem, da sva si usojena tako po zanimanjih, kot pogledih in še marsičem drugem. Ni naključje tudi to, da ima na isti dan rojstni dan le 10 let kasneje. Ko sva bila v ljubezenskem odnosu si nisem predstavljala dneva brez njega. Bil je moj vir sreče, srce je bilo goreče. Ko sva bila dobrega pol leta skupaj je prišla neprijetna situacija, ki je najino razmerje obrnila na glavo. A zato sva bila kriva sama
On je bil brez izkušenj na področju ljubezni, žensk - jaz polna izkušenj, mlada divja in zaradi neprijetnih izkušenj zaznamovana in v strahu pred izgubo. Bila sem njegova prva resna ljubezen, za katero ni bil dobro pripravljen. Danes oba poznava svoje napake in se jih dobro zavedava. Takrat nisva znala konstruktivno reševati problema in se poglobiti sama vase. 
VPRAŠANJA: V situacijah prepira, se moramo vprašati:" Kaj sem prispeval k temu, da se je to zgodilo? Zaradi česa se je zgodilo? Kaj nisem naredil prav? Kje sem naredil napako? Kaj moram spremeniti pri samemu sebi? Kaj lahko naredim, da bo boljše?" V prvi vrsti se moramo naprej vprašati po sebi in zatem po drugemu:" Kaj je partner prinesel k prepiru? Kaj me pri partnerju moti? Kaj si želim, da partner spremeni - za boljši odnos? Kaj pričakujem od partnerja?" Sto in eno vprašanje, na katerega si ne znamo takoj odgovoriti. A s časom, če se težava ne reši in se nesporazumi kot nerazvozlani vozli kopičijo drug za drugim. Ne škodi, če se kdaj vprašamo par vprašanj pri samih sebi in zatem na 4 oči.

Ko se znajdemo v ljubezenskem odnosu, kjer ni več lahko, homogeno se moramo vprašati:" Ali naj vztrajam? Vztrajati zaradi lepih trenutkov? Kaj lahko naredim, da se situacija/odnos spremeni na boljše? Kaj moram spremeniti pri SEBI, da bo odnos boljši? Kaj mislim, da si partner želi spremeniti pri meni? Kaj prinesem v partnerski odnos?  Kaj v partnerskem odnosu dobim zase?...
Veliko je vprašanj, ki si jih lahko postavljamo v nedogled. Iz enega vprašanja se rodi visoka gora novih vprašanj, na katere si počasi lahko odgovarjamo in dobimo odgovor.
Kdaj se znajdemo v situaciji, kjer so naša čustva pomešana, na obzorju več ljudi, ki jih imamo radi, mi pa se ne znamo odločiti. Takrat je dobro vprašanje:" Kaj je boljše zame?" Vprašanje, ki si ga postavimo in si s njim narišemo tehtnico s katero pretehtamo kaj je boljše in tako pridemo do rešitve. Takrat se lahko vprašamo tudi:" Naj razmišljam s umom ali srcem? Srce pravi eno, um drugo, kaj zdaj? Kaj je boljše?" Vsekakor je boljše razmišljati in se odločati na podlagi zdravega uma in pametnega razmišljanja. To kar je boljše za nas, je vedno prava odločitev. Boljše za nas na način, da naše srce, čustva, telo ne bi trpelo. 

...Ko si prisiljen se vprašati in močno prijeti za vajeti ... 
...Življenje nam prinese vzpone in padce iz katerih se učimo...

Preden sem sama prvič poskusila sem bila že seznanjena s svetom droge - od svojega 13 leta. Najprej sem se vrtela v krogu ljudi, ki so uživali in to mirno, brez najmanjše želje opazovala. Bilo mi je zanimivo. Kasneje sem prišla v družbo zdravljenih odvisnikov, kateri so se drogi odpovedali, tako sem pridobila izkušnjo tudi s tega področja. Leta 2010 sem bila v situaciji, ko sem izgubila to kar mi je največ pomenilo - Ljubezen. Takrat sem se težko upirala, a uspešno.Test sem opravila - odlično! Kar kmalu sem povrnila to kar sem potrebovala (ljubezen), a ob močni želji po raziskovanju, spoznavanju sem prišla v družbo aktivnih odvisnikov. Začela sem živeti v zapuščeni hiši, ob tem pa ob narkomanih. Ves čas sem mirno gledala in opazovala okolico, ki me je obkrožala. Prav nič me ni motilo, nasprotno, privlačilo me je, saj me je zanimalo veliko vprašanj:" Kaj je bil povod, ki te je pripeljal da si vzel odmerek? Kakšna je tvoja življenjska zgodba?" Ker sem poznala zgodbe ljudi, ki so s tem prenehali, me je zanimal še drugi pogled. Pogled ljudi, ki so bili aktivni odvisniki. Ko sem tako opazovala, nisem imela niti najmanjše želje po tem, da bi poskusila. Učila sem se iz izkušenj drugih, razmišljala sem o življenju in se iz tega nekaj naučila. Ko sem tako spoznavala dva različna svetova, sem svoje delo opravljala dalje. Od nekdaj me je zanimalo razmišljanje, pomoč skozi pogovor s ljudmi, drugačnost. 
Zanimalo me je to kar drugih ljudi ni.
Želela sem si poskusiti tudi sama, da bi okusila in si odgovorila na vprašanje:" Kaj je to tako dobrega? Zakaj pravijo, da je to orgazmično? Kaj je tukaj čarobnega?" Prepričana sem bila, da bom to nekje, od nekoga dobila. Želja ni bila močna, zato tega tudi vneto nisem iskala. Znašla sem se v situaciji, ko sem bila v razmerju s aktivnim odvisnikom. Takrat se mi je nekega dne pokazala možnost, da poskusim in okusim tisti nepozabni občutek. Pa je bil res nepozabni in tako čudovit? Spraševala sem se mnogo vprašanj in postavljala mnogo trditev in odločitev:" Je to kar želim? S tem res lahko rešim svoje težave? Samo občasno! Ne bom odvisna! Res? Kako do denarja? Ali bo dovolj? Hočem še?..."Ko sem vsak dan gledala fanta, sem se kot čustveno nestabilna oseba težko uprla svojim željam, ki jih je vzbujala okolica, katero sem imela. Ko so prišli trenutki, ko ni bilo denarja in možnosti za zaslužek, je bilo potrebno krasti. Sama nikoli nisem hotela, saj nisem želela vreči stran svoje kariere, življenja umetnika, ki ga živim. Še vedno sem imela spoštovanje, katerega sem težko ustvarila in držala. Primorana sem bila se vprašati:" Ali moram biti zraven? Zakaj ne rečem Ne, saj tega ne potrebujem nujno? Nisem odvisna, zakaj bi šla zraven in s tem tvegala svojo kožo?" Um je govoril eno, medtem ko odvisnik v meni drugo:" Si ne želiš tega? A ni dober občutek zadetosti? Pomisli na tisti občutek, ko te briga za vse in se počutiš odlično!" Ker je odvisnost bolezen, sem se težko uprla temu kar je živelo v meni in se razvijalo počasi. 
Še preden sem se spustila v to, sem vedela kaj mi izkušnja s tem lahko da in kaj mi vzame, saj sem imela pred tem izkušnjo s zdravljenimi odvisniki, kateri so prenehali. Vedno sem si lahko postavila mejo, da nisem vzela še več. V ozadju sem vedno imela to kar sem doživela pred tem, to kar sem se naučila še preden sem zaužila, zato s kontrolo nikoli nisem imela težav. Le s tem, kako reči NE, ko se pojavi možnost za odmerek.
A življenje me je postavilo pred dejstvo in vprašati sem se morala:" Ali s tem nadaljujem in s tem podaljšam svoje zdravstvene težave (menstruacijo)? Ali naj vztrajam in končam v ustanovi (zapor)? Naj izgubim samo sebe, zaradi lažnega občutka sreče in veselja? Naj uničim samo sebe za začasni občutek?" Spraševala sem se mnogo in prišla do zaključka, da sem se umaknila za dobro same sebe. Lahko kontroliram, sem brez, zato mi ni težko biti v krogu ljudi, ki še danes to konzumirajo. Če bi vztrajala po svoji lastni krivdi, me danes ne bi bilo tukaj. A s tem se nisem umaknila od ljudi, ki to počnejo le občasno, aktivno ali so bili nekoč na temu, a danes ne več.
Moje roke so odprte za pogovor in pomoč, ko jo kdo potrebuje. Ne obsojam nikogar zaradi njegovih dejanj, preteklosti. Prav s tem namenom na podlagi svojih izkušenj s večih področij, zornih kotov, se lahko pogovarjam o teh stvareh in morda kako svetujem.
...Zanima me življenje, zgodbe ljudi, problemi s katerimi se srečujemo...
Prav to je eden izmed razlogov zakaj nastaja ta objava.


Ne potrebujemo psihoterapevta, psihiatra, da dobimo odgovore na vprašanja, ki nas zanimajo. S pomočjo tega, da se poglobimo sami vase dobimo lahko odgovor na vse. 

Kako to naredimo?

Na prvemu mestu moramo premisliti celotno situacijo v kateri smo se znašli, kjer imamo vprašanje. Če je v situaciji udeleženih več ljudi, se vprašamo najprej po samemu sebi zatem po vseh ostalih. 
Sami sebi smo na prvemu mestu. 

Tako je tudi pri razmišljanju odraščajočega in zrelega človeka. Govorim o psihični dozorelosti in odraslosti. Ko začnemo razmišljati sami o sebi na prvemu mestu, sprejmemo odgovornost za svoja dejanja, besede smo že stopnico več odrasli. Ko drugim ne očitamo dejanj, za katere smo tudi sami v veliki meri krivi smo na dobri poti k temu. Veliko ljudi nikoli ne pomete pred svojim pragom in to počne rajši pred drugimi. Drugo je pomoč ljudem v obliki nasveta, ko to potrebujejo.

Sliši se težko, a ni tako komplicirano kot se sliši. Ko naredimo inventuro svojega življenja, dejanj, situacije, si vzamemo trenutek tišine za razmislek o temu kaj nas zanima, smo že začeli.
Sami sebe najbolj poznamo, zato v samemu sebi najhitreje najdemo odgovor, če se poglobimo vase.

Nihče drug nam ne more dati odgovora na vprašanje, ki se navezuje nas, naših odnosov, življenja. MI SAMI SMO ODGOVOR!
 Nihče ne pozna naših čustev. Tako kot nihče ne pozna dobro našega pogleda, dejanj in ostalih malenkosti, ki jih velikokrat zamolčimo, da sebe prikažemo v dobri luči.
Ko smo pošteni sami so sebe, lahko dobimo odgovor in smo pošteni do drugih.

Tukaj pa ni konec vprašanj...
Vprašanj, ki nas lahko pripeljejo do boljšega odnosa, življenja.

Ko se znajdemo v situaciji na delovnemu mestu. Bodisi spor s sodelavcev, šefom podrejenim. Odnosi pri delu, v službi so zelo pomembni tudi izven delovnega okolja v privatnem življenju. Če smo v službi nesrečni, včasih tudi odnos doma trpi. Naj bo situacija dobra, slaba ali vsakdanja, so tukaj vprašanja:" Sem naredil kaj narobe? Kaj lahko naredim, da bo moje delo še boljše? Ali sem zadovoljen s SVOJIM delom? Sem vesel, da opravljam to delo?" V primeru če nam nekdo očita slab izdelek, dejanje, ki bi ga resnično lahko naredili boljše, se lahko vprašamo:" Ali sem se dovolj potrudil? Ali sem dobro opravil? Bi on naredil boljše? Sem naredil kot mi je bilo naročeno? Kaj bi moral narediti drugače? Naj se živciram zaradi očitkov? Kdo bo meni sodil napake, ko svojega dela ne opravi?"
Še preden se sploh spustimo v delovno razmerje s delodajalcem moramo dobro premisliti in se vprašati:" Ali je to služba katero želim? Jo bom opravljal s veseljem? Me to veseli? Ali iščem službo zgolj zaradi denarja, da lahko preživim? Mi to delovno okolje ustreza?" Na nekaj vprašanj si človek težko odgovori, saj je primoran delati za denar, da preživi družino, samega sebe. Velikokrat je tako, da ljudje iz dela prinašajo težave domov, kjer zaradi napetosti nastane spor. 
Še preden se spustimo v kakršno koli razmerje poslovno, partnersko je dobro vprašanje:" Ali si tega zares želim? Je to momentalno stanje krize, primanklja ali me to zares zanima?" Ko smo brezposelni iščemo službo kot nori, katere se danes v Sloveniji ne da lahko dobiti. Takrat iščemo, pišemo prošnje za vse, da bi le dobili službo. Sprašujem se:" Ali je to zares dobro?" Pri tem, pa se pri listanju prostih del sprašujem:" Naj pošljem za vsa dela prošnjo za zaposlitev? Naj grem delat tudi delo, ki me ne zanima? Si lahko privoščim to? Pa psihično... Denar mi ne pomeni nič, a naj zaradi tega da preživim uničujem sebe s trpljenjem? Naj trpijo moji odnosi zaradi mojega dela, ki me ne veseli? Naj se ponižujem pred ljudmi na delovnem mestu, kateri me imajo za manjvrednega?" Na veliko od teh vprašanj v svoji glavi odgovorim s:" NE!

Povsod v življenju se najdejo ljudje, ki nam dajo kompliment ali grajo, ki se navezuje na naše delo, besede s tem nas same. Ljudje smo različni. A ne smemo pustiti samemu sebi da nam negativna kritikam negativa pride do živega na način, da bi uničevali same sebe. Iz negative lahko potegnemo dobro in skušamo biti boljši in popraviti naše napake. A zapomnimo si jih za vedno!
Sicer pa... MOTITI SE JE ČLOVEŠKO! 
Tako da vse kakršno očitanje napak nekomu drugemu je brez pomensko. Vsak dela napake!

Ko sem spoznavala svet droge, sem se vrtela v odnosu s zdravljenimi odvisniki, aktivnimi odvisniki, brezdomci in ljudmi s zanimivo, a težko življenjsko zgodbo. Pokazali so mi kakšno je lahko življenje. Spoznala, videla, slišala in občutila sem marsikaj. In še danes spoznavam, s to razliko da skušam vse občutiti in na podlagi tega pomagati.

Ta marsikaj me je pripeljal do tega, da sem se počasi poglobila sama vase in začela spoznavati samo sebe, svoje napake, to kar me zanima, kaj mi je všeč...

Želela sem življenje čim bolje izkusiti in se ne omejevati s besedami, omejitvami, kompleksi drugih ljudi. 
Skušam živeti čim bolj svobodno, odprto in delati na sebi...
Četudi v svojemu življenju nimam denarja, vsega kar si želim, vem zakaj živim.
Bogata sem v srcu.
Ne gre vedno tekoče kot po maslu, a počasi s vztrajnostjo se vse da!
Živim življenje, da čim več izkusim, se naučim, spoznam, predvsem pa da osrečim samo sebe.
Ker delam na sebi in skozi poglobitev sama vase, sprejemam svoje napake.
DELIM SVOJE ZNANJE!
...Morda, komu s tem pomagam...

Ali naj celo življenje jokam kako mi je težko v življenju?  Naj stokam in jokam, klub temu da za SVOJE boljše življenje na naredim NIČ?
JAZ NE! 

Sporočilo tega odstavka je, da ne obsojaj sočloveka na podlagi njegovih dejanj, če ne poznaš njegove zgodbe. Ne očitaj in govori mu kaj naj naredi, če ne poznaš ozadja, izkušnje, občutka...
Na ulici sem svoje začetka videla marsikaj, kar ljudem ni poznano oziroma to kar večina ljudi ne želi videti. A nihče se ne vpraša:" Zakaj je tako?" Veliko ljudi pametuje na področju, na katerem nimajo izkušenj. Nekateri se vtikajo v tvoje življenje na način kot da je njihovo, s besedami:" To ni dobro zate? Zakaj to počneš? Prenehaj! Uničuješ samega sebe? Droga ni dobra... Brezdomci so sami krivi, da so na ulici... ipd." Vsak ima svoje potrebe! Vsak za svoje telo, dušo ve kaj je najboljše zanj in kaj mu tisti trenutek odgovarja. Če odvisnik ne more iz svoje kože in se soočiti s svojo boleznijo je to njegova stvar. Bolezen katera ostane za vedno. Vsak ima svoje življenje, želje, telo, s katerim počne to kar želi. Stvar posameznika. 

Dokler se s drugimi ukvarjamo bolj kot s svojim življenjem, bo naše življenje neurejeno in nesrečno.

Določenih vprašanj se bojimo, ker ne želimo slišati odgovora, klub temu da bi ga morali. 
Včasih moramo slišat tudi tisto kar ne želimo, da bi zrastli in se iz tega nekaj naučili.
Odgovori pa so nam na dlani.
Poglobi se sam vase in našel boš odgovor na marsikatero vprašanje! 
S tem boš rešil marsikatero situacijo, predvsem pa sebe in si omogočil boljše življenje!
To boš dal lahko le ti, sam sebi.
Poskusiti ni greh!
PS: Tisti, ki se spotika ob malenkosti (Slovnične napake, ne napisana vprašanja) videti, da ni razumel sporočil in prišel do bistva napisanega. Takšnim naj pojasnim:" Pišem tako kot čutim. Listi, odstavki se obračajo in pri tem ne obračam listov nazaj. A ko pišeš v zvezek, list za listom, jih obračaš in popravljaš napake? Se v življenju obračaš nazaj in popravljaš napake, ki si jih storil v prejšnjih odnosih, mnogo let nazaj? Ne, ker takrat živiš kot čutiš, pišeš kot čutiš, slišiš...

Jaz grem naprej...