O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Trailer "Koliko se ljubiš?" (Docum. movie)

torek, 17. december 2013

Sprevržena resnična zgodba 1.del - Ujet s "kurcem" v rokah in masko na obrazu

Ko brskam in iščem slike po zunanjem disku, se spomnim na smešne, nelagodne trenutke, ki sem jih doživela. Skoraj vsak je enkrat v življenju doživel trenutek, ko ni vedel kaj bi naredil. Trenutek, ko ne veš ali bi bruhnil v smeh ali tiho obstal in čakal, da gre mimo. Situacije, ki se jih spominjam so rahlo žgečkljive. V vseh primerih je bila prisotna tista sramežljivost, ko si ujet v nekemu dejanju, misleč, da ni nikogar v okolici. Opisala jih bom, kot jih doživljam danes brez cenzure.
Jaz svojo delim... 

2010 - Ujet s "kurcem" v rokah in masko na obrazu
Bilo je nekega poletnega dne 12.8.2010. Kolega je prišel iz Kopra v Ljubljano, saj se dolgo nisva videla. Pogovarjala sva se o nekih stvareh, ki sva jih želela opraviti skupaj. Bil je eden izmed tistih ljudi ob katerih je človek lahko to kar je, odprt, direkten, brez omejitev. Res je, da je bil za dobrih deset let starejši, a to je bilo meni všeč. V mislih sva imela fotografiranje v Kolizeju in vadbo samoobrambe. Na vsak način sva si oba želela narediti to, kar sva imela v mislih. Jaz sem si noro želela fotografiranje v Kolizeju, ona pa vadbo samoobrambe. Vsak je vztrajal pri svojem.
Ko sva zaključila s fotografiranjem v Kolizeju sva se odpeljala za Savo. Tam sva na poti iz Črnuč na Brod zavila s glavne ceste na majhni kolovoz. Iskala sva samotni prostor kjer bi lahko fotografirala malo bolj intimnejše, drzne fotografije in vadila samoobrambo. Oba posebna, čudaška, samosvoja. Skozi pogovor sva razvila in prišla do ideje, da bi fotografirala sceno - Skrivnostni moški, zalezuje mlado dekle. Kot naročeno je imel s seboj dildo, nekaj mask, lasuljo in še nekaj ostalih potrebščin, ki sva jih lahko uporabila. Pripravila sva sceno...
Iz vej drevesa je visel dildo, on je imel na obrazu belo masko, odprto zadrgo svojih hlač in v rokah svoj "kurac". V tistemu trenutku, ko sva počasi fotografirala in pripravljala sceno je mimo prišel en gospod. Njegov presenečeno ogorčeni pogled je povedal vse. 
Le kdo je ta freak, ki se skriva izza drevesa, s roko v hlačah in s masko na obrazu? Zakaj opazuje tisto mlado dekle? Kakšne sprevržene misli se mu podijo po glavi? 
Tisti trenutek sem obstala in si mislila svoje. Nisem vedela naj bruhnem v smeh ali tiho stojim in čakam, da gre gospod mimo. Pobrala sva pripomočke in začela s drugimi aktivnostmi... 

Ko si najmanj želiš prisotnosti tretje osebe, se le da pojavi, ko bi si najmanj želel in mislil.
Sex v naravi, na divjem, zapuščenem, užitek in nenadoma vse pade po ravni črti navzdol...

2.del 2012 - Sex na opuščenem kamnolomu in pastir ovc