O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

sobota, 26. januar 2013

Vrata in življenje ©VR

Vrata in življenje
©Viktorija Rozman 
 
Vrata so kakor priložnosti, osebe s katerimi se srečamo v življenju.
So priložnosti, katere se nam ponudijo ali izmaknejo.
Mnoga se odprejo, velika se zaprejo.
Vrata so predmet, so kakor oseba.
Nekatera odprta, mnoga zaprta. 
So predmet, kateri nam mnogokrat omeji dostop do željenega prostora. 
So kot omejitev, katero imajo ljudje v glavi. 
Če le ta vrata se odprejo so že za kanček manj omejeni.
Vrata, vrata  vrata so kakor priložnosti, osebe s katerimi se srečamo v življenju.

Prazni obešalniki ©VR

Prazni obešalniki
©Viktorija Rozman  

"Prazni obešalniki v omari stojijo, svojo uporabno vrednost gubijo. 
Čakajo na svoj trenutek pozornosti, da jih košček blaga zasuje, kmalu morda tudi "sezuje". Zapuščeni, osamljeni visijo, si uporabe želijo!"

četrtek, 24. januar 2013

Nedeljski dnevnik, 23.1.2013

Nedeljski dnevnik, 23.1.2013

»Fani, kam greš?«
»Na vlak.«
»Ja, ampak kam?«
»Ko si utrujen, ne razmišljaš kam?«

Umrla je Fani. Fani Eršte. Rodila se je pred 39 leti v vasici v bližini Novega mesta in otroštvo preživela pri rejnikih. Končala je osnovno šolo in dom zapustila pri devetnajstih.

»Ma, si videl Fani včeraj v Kopru?« »Čuj, kaj ona ne živi v Mariboru?« »Kva? Ona je z Lublane.« Vsi so jo imeli za svojo. Na štop ali z vlakom je potovala po vsej Sloveniji. Tudi izven naših meja.

»Večkrat sem se odpeljala tudi v Zagreb.«
»In kaj si delala v Zagrebu?«
»Nič, če sem imela srečo in je bila to končna postaja, sem lahko počakala kar na vlaku ta čas, ko so ga čistili. Potem sem se odpeljala nazaj. Bolj neugodno je bilo, ko sem se nekoč pripeljala v München in me nikakor niso mogli razumeti, da se želim pravzaprav le peljati nazaj. No, ker je bil tudi njihov cilj, da me spokajo v domovino, smo se nekako sporazumeli.«

Prvič sem jo pobliže spoznal leta 1997, ko je nastopala v našem, novomeškem filmu Milice. Od takrat je bila redna obiskovalka Rock Otočca. Na lanskem festivalu je bil prisoten tudi minister za kulturo, ki je Danilu Kocjančiču predal častni Rajski list kot nagrado za zasluge na področju glasbe. S Fani sta se srečala pri stojnici s festivalskimi artikli:
»Žiga, pejd sem,« ga je pobarala. »Ja, kaj želite? « »Dve majici boš kupil, recesija je.« In celo minister jo je ubogal. Mogoče vzpodbujena tudi s tem, mi je naslednji dan zaupala: »Franci, kandidirala bom za predsednico Slovenije.« »Pa veš, da nimaš možnosti?« »Ni pomembno, glavno, da lahko kaj povem. Mogoče pa kaj rata, veliko ljudi me pozna.«

Viktorija Rozman, je o Fani takole zapisala na facebook strani Rock Otočca:
"Bila si jeza, bila si smeh, včasih španga v laseh. Bila si del sveta, ki ga marsikdo ne pozna. Bila si nasmejana, bila si faca, ni pomembna katera klasa. Bila si roža, za nekatere bodeča, za nas druge cvetoča, bila si srečna! Živela kot si si želela, z ničemer, nasmeh in srečo imela! Počivaj v miru, bila si "Cool", naj te odnese, lepi angel moj!"

Še zadnjič sva se slišala dva dni preden je v bolnišnici umrla zaradi težav s srcem:
»Franci, pokliči me čez 5 minut. S tabo se bom pogovarjala, kot da me kliče župan …… O, gospod župan. Lepo, da ste me poklicali. Ne, nisem najbolj zadovoljna. Dovolj imam te bolnice. A lahko, prosim, sestram in zdravnikom rečete , da bi rada odšla od tu …«

In odšla je. Verjetno z vlakom. Zelo daleč.
Naj počiva. V miru.

POGREB bo v četrtek 24. januarja ob 15h v vasi Mali Orehek pri Novem mestu


Fani Eršte, počivaj v miru!
"Bogat si toliko, kolikor imaš veliko srce!"

ponedeljek, 21. januar 2013

Za Fani Eršte ©VR

 Viktorija Rozman: "Bila si jeza, bila si smeh, včasih španga v laseh. Bila si del sveta, ki ga marsikdo ne pozna. Bila si nasmejana, bila si faca, ni pomembna katera klasa. Bila si roža, za nekatere bodeča, za nas druge cvetoča, bila si srečna! Živela kot si si želela, z ničemer, nasmeh in srečo imela! Počivaj v miru, bila si "Cool", naj te odnese, lepi angel moj - Fani Eršte!"

Notranjost palače Totto ex Gavardo (Koper)

 Ena izmed zapuščenih palač Kopra, Totto ex Gavardo.
Na spodnjemu URL naslovu, si lahko pogledate fotografije njene notranjosti, na strani Radia Capris.
http://www.facebook.com/media/set/?set=a.10151439230022269.550142.46543152268&type=1

Radio Capris: "Pred lanskim poletjem smo objavili fotografije izgleda zunanjosti propadajoče palače Toto ex. Gavardo v Kopru. -> www.radiocapris.si/novice/n/foto-sramota-kopra-zapuscena-palaca-totto-ex-gavardo
V preteklih dneh nam je poslušalka Viktorija Rozman posredovala fotografije žalostnega izgleda notranjosti.

Freske, stopnišče, kamin in prostori palače na eni glavnih koprskih ulic dobesedno iz dneva v dan propadajo. Odgovornost za zapuščeno stavbo pa kot kaže še vedno stoji na dveh lastnikih, ki se do danes nista uspela dogovoriti o prihodnosti stavbe."

nedelja, 20. januar 2013

Slika na platno "Boj umetnika"

Slika na platno "Boj umetnika" v zahvalo grafiku, kiparju in slikarju - Aleksander Prokofjev.
Slika je "boj umetnika" imenovana zaradi: "Umetniki se morajo boriti za svoje pravice,enakopravnost v družbi in se znajti v situaciji kjer se jih ne razume." Tako se vsak umetnik bori za razumevanje, tako tudi slika.
Razlaga: 6 rdečih kroglic znak 60let, 3 rdeče bucike znak 3 let, torej 63 let. 4 koščki ogledala, 4 črke vzdevka tega umetnika. Umetnika, ki se že 63 let svojega življenja bori za razumevanje in enakopravnost in pravičnost! 


Narejena 16.2.2012 

http://www.coroflot.com/Viktorija_Rozman_Photography/The-image-on-the-canvas-Fight-of-the-artist 

Schonbrunn - Dunaj (Avstrija)

Schonbrunn - Dunaj

Celjski grad

sobota, 19. januar 2013

Opuščena vojašnica Zaplana

Dobra vila Bovec

Dobra vila Bovec
Kaj se dogaja z Dobro vilo Bovec? Le kaj je v ozadju, razlog za njeno zaprtje?
Ostaja skrivnost...
Poleti v mesecu Juliji,leta 2012 smo jo dobili, precej zapuščeno...
Nekoč so ji rekli, hiša tisočih zakladov, kar pa danes še ostaja.
Album fotografij opuščene Dobre vile Bovec:

Nekoč so v prostorih Dobre vile brneli ojačevalci mednarodnih telefonskih pogovorov, kasneje pa so bili prostori namenjeni za nastanitev turistov.
Njena notranjost in okolica pa je izgledala takole: 

nedelja, 13. januar 2013

Prvo spoznanje - 3. del

Prvo spoznanje - 3. del

V drugemu delu zgodbe o svojemu prvemu spoznanju sem napisala odstavek v katerem sem omenila razlog, svojega pisanja zgodbe o svojemu prvemu spoznanju.
2. odstavek je bil: 
"Težko mi je napisati 2. del svojega srečanja s heroinom, saj danes družba preveč ocenjuje in podcenjuje. A vseeno bom napisala, saj tukaj ne vidim nič slabega. V Sloveniji ima narod še vedno veliko tabujev in zadržkov o katerih ne želi odprto govoriti. Zato s svojo zgodbo in mišljenjem, želim podreti tabuje in podpreti ljudi, da bi se o "tabu temah" več in odprto pogovarjali. To so teme, katerih se večina ljudi izogiba, zato pride do takšnega stanja.

Želim deliti svojo zgodbo pri tem pa upam, da me ne boste obsojali zaradi tega kar sem bila."

V 3. delu bom opisala svojo prvo uporabo heroina, okoliščine in takratno obdobje svojega življenja.
Da nadaljujem...

...Ljubezen, katero sem večno iskala me je pokopala in me pripeljala do marsikaterega dejanja... Več razočaranj, ne razumevanja in nespoštovanja me je pripravilo do tega. Iskala sem uteho pri ljudeh, ki so me sprejeli medse in v drogi, ki mi je dala občutek, ki sem ga iskala...

Ko sem leta 2011 skoraj vsak dan spremljala uporabo heroina in živela s narkomani, se mi je pogled razširil. Moje zenice so skozi življenje v Kolizeju vedno ostale naravne. Takrat sem se od bližje spoznala z narkomani in njihovim življenjem. Naučila in videla sem marsikaj, kar si ne morete mislit. Včasih določenih stvari preprosto ne smemo izdati. Ko so se tako vrstili moji dnevi in prespane noči, vse boljše sem se počutila. Prvič v življenju sem se počutila sprejeto v družbi, da sem lahko to kar sem. V Kolizeju sem spoznala meni čudovite ljudi, ki so me sprejeli medse, kakor da sem del njih. Da ne pozabim omeniti, da so mi bili tudi varuhi, kateri so me istočasno, ko so uživali drogo, so me od nje odvračali. Mislim, da moram opisati svoj prvi dan, ko sem stopila v njihov svet...

28.5.2011: Opravili smo fotoshooting s fotomodelom in počasi smo se odpravili proti mestu. Odločili smo se, da gremo do Kolizeja, da fantoma predstavim in razkažem to veliko zgradbo. Meni je bil že zelo poznan, saj sem ga spremljala in zahajala vanj od leta 2009. Ko tako stojimo pred Kolizejom, družbo zapusti en fant in ostaneva samo še dva. Mimo naju pride starejši moški, precej zapuščen in že ga zasujeva s vprašanji. Pokaže nama roke in videti je bilo mesta vbodov. Tako se sprehodiva do podhoda in mimo naju pride mlad, visok fant, na prvi pogled simpatičen in začnem pogovor. Začela sem ga spraševati o Heroinu, njegovi nabavni ceni in občutkih. Izgledalo je kakor, da me zelo zanima njegova uporaba in fant naju povabi v notranjost Kolizeja. Fantek, ki je bil z mano je bil takrat star 14 let, bil je eden izmed mojih fotomodelov. Brez razmišljanja sprejmem povabilo in že hodim po stopnicah, skozi hodnike do sobe. Prideva v sobo, kjer je bilo 5 starejših moških, vsi pa so bili narkomani. Okoli vratu sem imela fotoaparat, v nahrbtniku pa računalnik, ipod, telefon (N8), imela sem pravo poslastico zanje, na kateri bi lahko pošteno zaslužili. Tako se znajdem v sobi polni narkomanov in že letijo vprašanja:" Kaj počneta tukaj, S čem se ukvarjaš i.t.d." Po nekaj minutah so videli, da se resno ukvarjam s fotografiranjem in že sem iz nahrbtnika potegnila ven svoj računalnik. Fanta, ki je bil s menoj je bilo strah igel, katerih je v sobi videl polno, želel je da greva. Fantje, so pri njemu začutili strah in začeli so s hecom. Ker sama nisem želela oditi sem ga pospremila do vhoda v zgradbo, sama pa sem odšla nazaj. Želela sem biti v njihovi družbi in jih spoznati čim bolje. Ko so videli, da sem se vrnila, je bilo začutiti, da me zanimajo in da sem odprta v tej smeri. Ko sem prišla nazaj v sobo, so bile vse moje stvari še vedno tam. Takrat pa sem pripravljala svoj prvi članek Kolizej in kolizija interesov, pri kateri mi je bila takrat potrebna manjša pomoč. Omenila sem jim prihajajoči članek in zmenili smo se, da se sledeči dan vidimo. V glavi imam sliko, kako je izgledalo to:
Sedela sem na postelji in iz vseh koncev so letele telefonske številke. Bila sem rahlo presenečena, vsi so želeli dati svojo telefonsko številko. Počutila sem se, kakot zvezda. Tako sem tisti dan vstopila v svet narkomanov in življenje se je začelo...

V Kolizeju sem videla svojo muzo za ustvarjanje in med drugim svojo skrito ljubezen. Kolizej in življenje v njem, mi je dalo veliko lepih stvari. Po njegovi zaslugi sem bila priča na poroki v Bosni, popeljal pa me je tudi do Srbije! Fant, ki sem ga spoznala v času svojega življenja v Kolizeju je danes moj najboljši prijatelj in še več, med nama je posebna vez, ki se je ne da opisati. 
Tako je šel čas naprej in s časom tudi jaz in vsi. Prišel je marec 2012, ko sem postala prostovoljka na Kraljih ulice. Do malenkosti pa se spomnim 17. marca

Bila je sobota 17.marca 2012, ko sem bila prvič kot prostovoljka na Kraljih ulice v Ljubljani. Pred Borzo so bili še vedno postavljeni šotorčki, jaz pa sem hrepenela po tem, da spet zaživim delček tistega življenja, ki sem ga živela v Kolizeju. Prišla sem na Kralje ulice z željo po tem, da delam z ljudmi, ki so meni podobni, da spoznam koga novega. Da ljudem, pričaram nasmeh na obraz, če ga nimajo in jim pomagam. Prišla sem oblečena v črno gothic obleko, bila sem urejena kakor princeska. Počutila sem se sprejeto in lepo. Tiste dni, pa se je dogajala deložacija družine Vaskaršić, zaradi neplačanega računa. Pomembni podatek, saj se je zgodba, ki jo začenjam pisati začela prav zaradi tega. Ko stojim v dnevnem centru, za računalnikom sedi fant oblečen v rjavo jopo in sivo trenerko, vneto gleda prav vse video posnetke takratne deložacije. Levo roko ima povito in izgleda,  da gleda video postneke z nekim velikim zanimanjem. Ko se za pultom, v dnevnem centru razvije debata o takratnem dogajanju, deložaciji te družine, se priključim in povem svoje mnenje. Nisem sestrinjala s nasilnim vedenjem policajev nad tamkajšnimi protesniki in družino. Ko se debata razširi naprej, se fant, ki vneto strmi v računalnik obrne, se vključi v pogovor in mi pokaže nekaj video posnetkov in slik. Pokaže mi, da je bil eden izmed protestnikov, prav zaradi tega pa ima povito roko. Ko gledam video posnetke, se počasi prestavim na stopnice, na cigareto. Tam pa že stoji nekaj ljudi in fant v rjavi jopi. Zanimiva jopa, ki mi je stopila v oči in pogovor se začne. Ko se tako spoznavava in pogovarjava dalje, vidim, da pozna prav vse moje Belokranjske prijatelje in daljno in bližje sorodstvo. Tako se počasi spoznava in povabi me pred Borzo, kjer je bil tudi njegov šotorček, bivališče. Tisti dan sem ga odpeljala na svoj konec, kjer sem mu pokazala nekaj zapuščenih hiš, v katerih bi lahko bival. 
Kar kmalu je prišel dan, ko sem prespala pred Ljubljansko borzo. Fant katerega sem spoznala, ob njemu spala v njegovi rezidenci pred Ljubljansko borzo, je bil narkoman. To dejstvo me ni presenečalo, nasprotno, bilo mi je nekako všeč. Pred borzo sem spoznala še nekaj ostalih ljudi, med drugim zanimivo, "odfukano" punco s katero sme se ujela na prvi pogled. Punca je bila isto stara kakor jaz, prav tako stila in pogleda. Nekega dne sem ji omenila, da imam veliko željo poskusiti heroin in že naslednji dan se je vse vrtelo okoli tega. Ko sem nekega večera ležala v šotoru, pride pred šotor in me povabi ven. Z namenom, da greve skupaj na WC, mi v zelenemu velikemu šotoru pove, da vlečejo na folijo in me napoti v beli šotor. Ko prilezem v visoki beli šotor, vidim v krogu zbrane ljudi, za katere bi si najmanj mislila, da konzumirajo heroin. Seveda, mi smo bili tisti, ki so konzumirali na folijo in ne na "gun" inzulinko. Nekoč sem v svoj dnevnik zapisala:" Moja prva plača, prvi gram!" in odvilo se je drugače. Ko se tako usedem v šotoru v krog ljudi, folija potuje v krogu. Ko je bila folija v rokah človeka na moji levi in bi morala priti v moje roke, v šotor prileti "Belokranjski deček". Z jeznim izrazom na obrazu reče:" Aha, a tako?!" in že se začne. Tisti dan sem poslušala od A-Ž, kako sva se z punco zlagale, da  greve na WC in tako dalje.Takrat se mi je zdelo zanimivo, kako mi lahko to govori človek kateri je 10 let odvisnik od heroina. Preprečil, mi je mojo prvo uporabo heroina, a s razlogom.
Tako so minevali dnevi življenja pred borzo in šotori so se podrli. Z fantom sva začela živeti v zapuščeni hiši v Rožni dolini. Tako sva dneve, noči začela preživljati skupaj in spoznala sva se tudi malo bolj osebno. Ulica in zapuščene zgradbe so postale moj prvi dom. Moj nedanji prvi dom sem obiskala le v dopoldnevih, da sem se uredila in vzela stvari, ki sem jih tisti dan potrebovala. Prav nič mi ni manjkalo v zgradbi, brez vode in elektrike. Tako sva nekaj mesecev živela v zapuščeni hiši in napetost med nama je naraščala. Ko sem vsak dan gledala, konzumiranje heroina in jutranjo krizo po njem, tečnobo in pretirano ljubosumje, mi je takšno življenje počasi presedalo. V ozadju se je med tem časom dogajalo marsikaj. Razmerje s fantom iz Kamnika, s katerim sva se trudila, da bi bilo kakor nekoč, je bilo vse slabše. V meni je še vedno živelo upanje in ljubezen, ki sem jo čutila do njega. Težko mi je bilo, ga videti a vedeti, da nisva skupaj. Počasi se se prepuščala, fantu s katerim sem živela. Iz dneva v dan sva se bolj zbližala, bila sva fant in punca. Ko sem tako mesec dni, spremljala in živela življenje s narkomanom, sem nekega jutra izrekla usodne besede.
Jutro je bilo in fant je bil "nakrizeran", takrat je bil velikokrat neznosno tečen, saj je moral narediti za svojo jutranjo dozo heroina. Ko sva tako hodila od najine hiše na Vič, mi je v jezi rekel:" Prav rad bi videl, da vidiš kako je biti nakrizeran!" Takrat sem mu napol za hec, na pol zares odgovorila:" No, danes mi prinesi in bom!" Začudeno me je pogledal in nadaljevala sva svojo pot...

Zenice so se manjšale iz linije na linijo.
Bil je 16.4.2012 in tistega dne, me je fant presenetil. Prinesel mi je moj prvi "šut". Pripravil je tulec in košček folije, jo požgal in že sem kadila na folijo. Vase sem vdihovala dim heroina. Moje zenice so postajale vse manjše. Prvič sem pokadila 0,25g iz kolikor sem naredila okoli 35 linij.
Znano mi je bilo dejstvo, da velika večina prvič bruha, sama sebe sem presenetila s tem ko nisem. Ko sem vase vdihavala dim, vse bolj sem plavala v svet, v katerem je lepo biti zadet. Počutila sem se prijetno, umirjeno, vse moje skrbi so odplavale daleč stran. Videla sem, kaj je moja droga. V trenutku sem pozabila na vse ekstazije, speed in kokain, trave niti ne omenjam. Videla sem, da je heroin moja droga, katera mi ne daje slabih občutkov in psihoze. Tako se je vse začelo. Heroin je s časom postajal del mojega vsakdana in tako sem, vsak večer v rokah imela folijo in v ustih tulec.

Se nadaljuje... -->  
Prvo spoznanje 4. del - Zgodbe s časa krize 

sobota, 12. januar 2013

Odgovor na opoldansko vprašanje: "Zakaj gradimo stolpnice?"

Odgovor na opoldansko vprašanje:
"Zakaj gradimo stolpnice?"
Odgovori na opoldanska vprašanja: Zakaj gradimo stolpnice?

Moje mnenje Viktorija Rozman:  Danes ste postavili vprašanje, na katerega se lahko pošteno razpišem. Ker se v življenju ukvarjam z brezdomstvom in s pomočjo ljudem, ki so brez strehe nad glavo, spremljam arhitekturno dogajanje in nove projekte v Ljubljani tudi Ljubljano samo, si dovolim napisati.
Najprej bom komentirala, kar je napisano v naslovu. »MOL je dala zeleno luč za gradnjo dveh stolpnic...« Res potrebujemo dva nova stanovanjska objekta, stolpnici? Je v mestu Ljubljane res takšno povpraševanje po stanovanjih? Mislim da ni. Ljudje nimajo denarja, da bi si lahko privoščili novo stanovanje, le tisti nekateri kateri imajo visoko finančno stanje. Vse več brezposelnosti, brezdomstvo narašča, mesto pa vlaga denar in prostor v gradnjo stanovnajskih objektov. To je neumnost. To je še en dokaz, da Slovenija vlaga v napačne stvari in ne v tiste, v katere bi morala.
Namesto, da bi vlagali v manjšanje števila brezposelnosti, brezdomstva in drugih socialnih področij, tukaj država rajši veča in viša številko. Da omenim tudi gradbeno jamo Kolizej, Bežigrajski dvori in gradbeno jamo na Masarykovi ulici. Gradbenih jam je kar nekaj, namesto da bi zapolnili jame katere grdo propadajo že več kot 10 let, nekatere tudi 20, vlagajo na nova zemljišča. Preveč je stanovnajskih objektov, polno betona, mislim, da v Ljubljani manjka travnatih površin oziroma krajev, kjer bi se ljudje lahko rekreirali.
Mislim, da politika Slovenije denar vlaga tam kamor ne bi smela, pomojemu mnenju že od osamosvojitve. Investitorji bi lahko denar vlagali v obnovo zapuščenih objektov, ki jih je v Ljubljani kar nekaj. Kot fotograf, kateri se ukvarja s zapuščenimi objekti, vidim, da je Ljubljana polna priložnosti, na katerih bi se investitorji lahko izkazali. Namesto, da dodatno izmrličijo in betonirajo, tisto po čemer ni povpraševanja.
Vsekakor sem mnenja, da morajo odgovornost za propadle projekte prevzeti investitorji, saj vlagajo tja, kamor jim ne bo zneslo, uspelo. Zakaj bi vlagali nekam, za kar nimamo dovolj financ in pomoči? To naredijo po domače povedano samo neumni ljudje, kateri so požrešni uspeha. Želijo investirati v nekaj, kar se jim tisti čas zdi imenitno in dobičkonosno, kasneje pa padajo po polni črti.
Postavili ste tudi vprašanje ali bi moralo mesto določiti potrebo meščanov po stanovanjih. Vsekakor! Toliko stanovanj, kakor je povpraševanja. Lahko bi državna stanovanja, ki jih je več tisoč po Slovneiji (številke rajši ne bom omenila!), dodelili brezdomcem in socialno šibkejšim. Ampak to je neverjetno in nemogoče! Država rajši vlaga denar, tam kjer je nepotrebno in varčuje tam kjer ne bi smela! Slovenija ima pomešane poti, pojme. Včasih me je sram, da sem Slovenka, saj se lahko pohvalim samo s čudovito naravo, le to pa tudi počasi klestijo in uničujejo.

Članek si lahko preberete na spletnem naslovu:
http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/odgovori-na-opoldanska-vprasanja-zakaj-gradimo-stolpnice.html

petek, 11. januar 2013

Prvo spoznanje - 2. del

Prvo spoznanje - 2. del

"Mogoče bom preveč razkrila, a s tem bom kamen iz srca zvalila. Upam, da me ne boste obsojali, časi takšni so bili! Preprosto psiha me je izdala, zato narkomanka sem postala! A za vsaki "šut" sem hvaležna, da sem danes to kar sem, uspešna!" Viktorija Rozman

Težko mi je napisati 2. del svojega srečanja s heroinom, saj danes družba preveč ocenjuje in podcenjuje. A vseeno bom napisala, saj tukaj ne vidim nič slabega. V Sloveniji ima narod še vedno veliko tabujev in zadržkov o katerih ne želi odprto govoriti. Zato s svojo zgodbo in mišljenjem, želim podreti tabuje in podpreti ljudi, da bi se o "tabu temah" več in odprto pogovarjali. To so teme, katerih se večina ljudi izogiba, zato pride do takšnega stanja.
Želim deliti svojo zgodbo pri tem pa upam, da me ne boste obsojali zaradi tega kar sem bila.

V prejšnemu delu zgodbe, sem opisala, kdaj in kako sem se prvič srečala s heroinom, a ne tega kdaj sem ga poskusila in zapadla v začarani krog. 1. del zgodbe: Prvo spoznanje. (Klikni na besedilo)

Da nadaljujem...

 

... Meni pa se je življenje spremenilo. Doživela sem svojo prvo resno ljubezen in s tem zaključila svoje avanturistično življenje. Videla, slišala, čutila in doživela sem marsikaj, dokler nekega leta nisem sama zapadla v brezno heroina...

Bilo je leto 2011, zame napeto in zelo uspešno, naravnost najlepše leto, v katerem sem doživela mix občutkov in dogodkov. Najbolj pa se mi je odtisnil v spomin del življenja, ki sem ga preživela v Kolizeju. Leto v katerem sem prvič okusila kako je življenje brezdomcev in življenje s narkomani. To življenje v Kolizeju mi je kasneje prineslo, moj prvi članek Kolizej in kolizija interesov, prav tako delček oddaje Poletna scena. Meseci, ki sem jih preživela tam s tistimi ljudmi, so na meni pustili velik pečat. Dali so mi do sedaj najlepši del mojega življenja!
...Takrat moje telo še ni označil heroin...

Leta 2011 sem bila v razmerju s fantom, ki je bil nekdanji odvisnik od Heroina. Spoznala sem ga na rojstnemu dnevu, svojega takrat najboljšega prijatelja (Leta 2010). Ko sem ga spoznala, so me očarale najine skupne stvari, ki so se kar vrstile ena za drugo. Bil mi je noro všeč, jaz pa sem potrebovala iskreno ljubezen. Po slabemu mesecu sem se preselila k njemu, v Kamnik. Tako sem ponovno zaživela poročeno življenje, s svojimi 17 leti. Ko sva tako preživljala prav vsak del dneva skupaj, sva rahlo zanemarjala zasebnost en drugega. Moja šola, 4 letnik in zanimanje zanj je odplavalo daleč stran. Oba sva bila brezposelna, njega pa je reševalo občasno delo pri enemu gospodu. Ker je bilo tako težko živeti, sva iskala službo in februarja 2011 je dobil službo pri Šparu.

"Življenje ti pripelje dobre in slabe ljudi. 
Prinese pa ti tudi izkušnje, kakor prepoznati tiste slabe!"

Ko je bil tako pol meseca na uvajanju za novi Špar, ki se je odpiral v Kamniku, je bila s njim ženska z imenom Laura. Punca se je uvajala za isto trgovino in delovno mesto, ki jih je čakalo. Nekega dne, pride domov in mi pove, da ima dve novici. Vpraša me katero želim najprej. Seveda takrat nisem razmišljala, saj sem želela slišati obe. Pove mi, da so ga prestavili na novo delovno mesto in še tisto slabo, da jutri pelje s seboj Lauro. Vprašala sem ga po tem, kako to, čemu in zakaj! Ko se tako pogovarjava ga vprašam:" Kaj ti veš o tej ženski?!" Odgovoril mi je:" To da je iz Kamnika in da je moja sodelavka. Dovolj, da jo peljem!" Ko se tako prerekava še nakaj časa mi reče:"Peljal jo bom, če ti je prav ali ne!" V tistemu trenutku moja roka pograbi njegov telefon in ga vržem v vrata. Vstane in mi reče naj spakiram svoje stvari ali pokliče policijo. Človek kakršen sem, sem sedela na stolu in rekla, da ne bom spakirala svojih stvari. Čez nekaj časa se pomiriva in mu rečem, da grem s njim jutri v Ljubljano. In res je bilo tako...
Pripeljeva se na avtobusno postajo v Kamniku in tam ga čaka že njegova sodelavka Laura. S prekrižanimi rokami ob telesu in mrkim izrazom na obrazu, stoji na postaji, ko se pripeljeva mimo. Punca ni vedela, da pridem s svojim fantom ponjo. Tako istopim iz avta, da se bo "mlada dama" lahko usedla zadaj. Ko istopim iz avta, se ne predstavi, le pozdravi in strpa svojo debelo rit v tisti majhen clio. Kje je tukaj kultura?! Tako se nekaj časa peljemo čez Kamnik proti Ljubljani in sodelavca veselo klepetata o službi. Čez dobrih 5 minut, se fant obrne in pravi:"To je moja sodelavka Laura, to je Viktorija!" V mislih se mi podi:" Pička ti materina in tvojih 5 minut! Če nekoga prvič vidiš, mu delaš uslugo, ker ne zna sam pogledat kje je njegovo novo delovno mesto, se lahko vsaj predstavi!". Tiho sedim na stolu in peljemo se dalje. Ker mi ni dalo miru njena ignoranca in brezobrazno obnašanje se odločim in rečem:" Ti, greš danes z nami še nazaj!?" V pričakovanju, da mi reče ne, mi odgovori da gre tako nazaj, kakor je prišla! Takrat mi je počil film:" No, jaz nočem, da se TI pelješ s mojim fantom v Ljubljano!"... Padel mi je mrak pred oči, saj se je moja jeza ob pogledu na tisto obnašanje (ob prihodu) in ošabni izraz na obrazu, iz minute v minuti stopnjevala. Ženska mi odgovori, da ima svojega fanta in da je moj ne zanima. Misleč, da je to res ostanem tiho in se peljemo dalje.
To jutro in kasnejši razplet je v najinemu odnosu spremenil marsikaj in vse se je začelo...
Tisti dan je spakiral moje osnovne stvari in mi jih prinesel, me odpeljal nazaj v Ljubljano. Konec dneva se je končal tako, da mi je rekel da se nek čas ne bova videla. To mi je bila potrditev!
Čez slabi mesec, me pokliče in me povabi na stand up komedijo v KUD-a. Seveda sem povabilo sprejela, saj je moje srce hrepenelo po njemu. Po predstavi sva se sprehodila do brega Ljubljanice, kjer sva se pogovorila. Ko tako sediva na klopci, mi pravi, da mi mora povedati nekaj. Predam mu besedo in mi pravi:"Imela si prav! Laura je prasica!" in mi pove kaj se je zgodilo. Takrat sem od njega zahtevala, da mi trikrat ponovi, kaj sem imela in kaj so bile takrat moje besede!

Če komu verjameš, je na prvemu mestu punca in njeni občutki o ljudeh (So bile moje misli)

Tako sva bila skupaj od 9.decembra 2010 in se trudila do polovice leta 2012. Medtem se je zgodilo marsikaj. Med drugim moj najlepši del življenja, meseci v Kolizeju... Vse do aprila 2012, ko se je moje življenje spremenilo, odvilo v brezno heroina.

Ljubezen, katero sem večno iskala me je pokopala in me pripeljala do marsikaterega dejanja...
Več razočaranj, ne razumevanja in nespoštovanja me je pripravilo do tega. Iskala sem uteho pri ljudeh, ki so me sprejeli medse in v drogi, ki mi je dala občutek, ki sem ga iskala.

Bil je april 16.4.2012...

Se nadaljuje... -->  
Prvo spoznanje - 3.del

Podivjana mladina

Po dolgemu sprehodu vse od Vica, skozi Rozno dolino, mesto, Bezigrad, Litostroj vse do Siske, me na avtobusni postaji Kino Siska pricaka "podivjana mladina".
Ustavijo se pri Urbanomatu in pijani veselo, glasno prepevajo rojstno dnevno pesmico. Moja Urbana, kot vecino casa je prazna, zato se sprehodim do avtomata, da bi napolnila svojo kartico. Na ekranu avtomata vidim razbito steklo in obvestilo, da urbanomat trenutno ne deluje. S prazno urbano se sprehodim nazaj do avtobusne postaje in cakam na prvi avtobus. Ura je 20 minut do polnoci. Skupina mladih je vse bolj glasna, prepevajo pesmi vse od rojstno dnevne do nekih slovenskih pesmi, ki jih slisim le nekajkrat na leto. Pesmi, ki mi odzvanjajo v glavi, zaradi kricanja pijane mladine.
Nisem starokopitna, omejena ali kakor koli, a kultura in spostovanje mi je na prvemu mestu.
Ko tako stojim na avtobusni postaji, se iz minute v minuto pocutim bolj posiljeno. Posiljevanje s kricanjem pijane mladine. Komaj cakam, da pride avtobus si mislim in gledam v smer Dravelj, z zeljo, da bi bilo to cim hitreje. V glavi mi narasca pritisk in postajam vse bolj agresivna, pocasi mi pada mrak pred oci. Lepo je videti vesele, srecne obraze, a ne ljudi, ki posiljujejo okolico s svojim obnasanjem, glasbo, dretjem in se cem drugim.
Bliza se ura polnoc in avtobus prihaja. Ko tako s partnerjem stojiva na postaji se pripelje avtobus stevilka N1 in cakajoci ze hodimo, da bi vstopili. Nisem pobozna, a sama pri sebi molim, da skupina podivjane mladine ne gre na isti avtobus. Pritisk vse bolj narasca in frekvenca mojega glasu se visa. Ko se tako vsedem na konec avtobusa, vidim, da bom se nekaj casa trpela nekulturno mladino. Skupina deklet in nekaj fantov pride na konec avtobusa. Občutek imam, kakor, da bom pokazala svojo povišano frekvenco glasu in začela kričati, naj se umirijo. Tako se počasi peljemo od Kina Šiške do Bavarskega dvora. Šofer sunkovito pritiska na bremzo in v tistih trenutkih se vsi stoječi "norci" s flašo v rokah prevračajo po avtobusu. "Ko bi vsaj padli!" si mislim in komaj čakam, da istopim.
Kakor sem napisala, nisem starokopitna ali omejena, ampak preprosto ne prenesem nekulturnega obnašanja ob tej uri, na avtobusu, kjer so tudi drugi ljudje. Mladina je v danes preprosto brez spoštovanja do okolice, drugih ljudi. Tako se pripeljemo na Bavarski dvor, kjer istopim in čakam na šestico. Kot naročeno je en avtobus pred 1ko. Hitro tečem do vhodnih vrat in že se gužvam med otroci, katerim rečem "podivjana mladina". Obračam s očmi, če bi imela orožje bi postrelila vse te divjake, a še vedno mirno sedim in jezo skrivam za resnim, nedolžnim obrazom.
Ko se tako približujemo Tobačni, se skupina mladih odpravi proti vratom. "YES!" si mislim in počasi dobivam nasmeh na obraz. "Podivjana mladina" je odšla v KMŠ. Kot da bi vedela...
Včasih na podlagi obnašanja osebe, hitro lahko ocenimo psihično dozorelost in stopnjo neizživelega otroštva. Tako se peljemo dalje in na avtobusu je mir, kar nekaj ljudi, a vsi odrasli in s kančkom kulture en do drugega.

Odgovor na opoldansko vprašanje: "Varčevanje v šolstvu"

Odgovor na opoldansko vprašanje:
"Varčevanje v šolstvu"
Odgovori na opoldansko vprašanje: Varčevanje v šolstvu
Članek si lahko preberete na spletnem naslovu:

Viktorija Rozman - Abandoned buildings

Objavljam video posnetek, svoje manjšo, krajšo,smešno (Whatever!) predstavitev.
Viktorija Rozman - Abandoned Buildings

četrtek, 10. januar 2013

Moj odgovor na opoldansko vprašanje: Posledice afere Janković-Janša-KPK

9.1.2013
Moj odgovor na opoldansko vprašanje: Posledice afere Janković-Janša-KPK   
So na obzorju vladna kriza in predčasne volitve? 
Kakšne posledice je pričakovati?

Viktorija Rozman: "Seme zasejano, vzklilo v lepo rožo še nobeno! Vse samo oveni, gnije in Slovenijo onesnažuje. Upam, da je razumljiva rdeča nit mojega stavka! 
Za vladno krizo in stanje v politiki smo državljani krivi sami. Na volitvah izrazimo podporo s podanim glasom za izbranega. Sami kujemo svojo usodo, za katero iz dneva v dan jokamo in obžalujemo svojo odločitev, v smeri kakšno je stanje v državi, dvigamo rokice in želimo spremembe. Medtem pa kopljemo še globjo jamo sami, s svojimi odnosi, odločitvami itd. 
Nasplošno kot narod smo nepošteni, zahrbtni in omejeni ljudje, kateri želijo boljše življenje, a ga na takšen način s takšnim odnosom nikoli ne bomo imeli. Najprej moramo misliti pozitivno, biti odprti za nove priložnosti in biti ne tako omejeni in pokvarjeni. Vse to vpliva na okolje in državo v kateri živimo. Sami si kujemo svojo usodo! 
 ... Mislim, da v politike te države, psi lajajo in vzklikajo že 20 let v eni in isti frekvenci iste note. Ni nikakršne spremembe, le laži, ki se vrstijo ena zadrugo. Nepošteni ljudje, ki nam obljubljajo spremembe, za boljšo slovenijo in pozitivne stranke, bla bla bla in še enkrat bla bla ... 
Tukaj ni pozitive, naša država gre iz leta v leto bolj v "kurac", vse več brezposelnosti, brezdomstvo narašča, število samomorov se veča, tovarne se prodajajo tujcem in vse več podjetij gre v stečaj. Stanje v tej državi je katastrofalno, hvala takšnim, ki nas že 20 let zavajajo in nas vse bolj omejujejo in vodijo državo v kurac. Za to pa smo krivi državljani sami. To kar volimo, to trpimo! ... 
Mislim, da bi se morali v tej državi pokazati novi obrazi, ljudje ki so polni pozitive in imajo rešitev za to državo. Morala bi se ukinit leva in desna stran, nikakršnega deljenja več. Zaživeti mora novi režim, moramo naprej, ne pa da se vrtimo v režimih, kateri so nas pripeljali do stanja v kateremu smo. Enotna stranka, novih ljudi, pozitivnih ljudi, ki so odprti in se trudijo za poštenost in pravice naroda! Ampak to se ne bo zgodilo, saj sami še naprej živimo v temu začaranemu krogu,v teh starih režimih, strankah, katere niso naredile nič dobrega, pozitivnega. 
Protesti, stavke, ki se iz meseca v mesec vrstijo, kaj je rezultat dosedanjih protestov? Umik nekaj ljudi (županov, politikov) in čez en mesec ali ob novemu mandatu bo ponovno isto?! Protesti so živ dokaz, da imajo ljudje dovolj to sestrinjam, a niso rešitev za boljše življenje, saj ljudje še vedno ne vidijo, da ni večjega rezultata. formula za boljše življenje smo mi sami, ne le politične stranke, politika sama, ki nas opravlja kot lutke. 
Mi smo tisti, ki moramo postati boljši, bolj pozitivni, odprti in imeti več spoštovanja, poštenosti en do drugega. NA nas svet stoji, če ne spremenimo sebe, tudi svet okoli nas ne bo boljši in lepši. Lepo ne bo nikoli, vendo bo nekaj, a ko bo med ljudmi vladalo spoštovanje, poštenost, ko se bo ukinila ta tekmovalnost in ocenjevanje, bodo medsebojni odnosi med ljudmi boljši. Pomoč en drugemu, nas bo pripeljala do boljšega življenja. 
MOJE BESEDE se zdaj zdijo pravljica, bedarija, ampak mislim, da smo za stanje v državi, krivi ljudje sami, s svojimi pogledi in odnosi en do drugega, prav tako do stvari, okolice, narave, kakor koli. 
Da odgovorim na vprašanja, ki so postavljena: Psi bodo še naprej lajali in nič naredili! Še naprej bomo v začaranemu krogu, dokler ga ne prekinemo sami! To pa ne gre s protesti in raznimi drugimi karnevali. Rešitev smo mi sami! Če smo z desetletji dovolili, da smo prišli do stanja, ki je sedaj, bomo našli tudi rešitev! Če ne bomo še nadaljna desetletja podpirali iste obraze, laži, nespoštovanje, korupcijo in podobno..."

Prvo spoznanje - 1. del

 Življenje je nepredviljivo. Sami si kujemo svojo usodo in tlakujemo svojo pot, a včasih nas s poti zanese v napačne vode...

Bilo je leto 2006 in imela sem 13 let. Z očetom sem vsak drugi vikend hodila v Belo krajino v Metliko. Od nekdaj mi je bilo dolgočasno mesto, nikjer nikogar, kakor da bi prišla na pokopališče.
Ljudje so bili zaprti v svojih hišah, najstniki in mladina, pa se je pokazala zunaj ob večerih, za vikend, ko je bil v diskotekah žur. Malo mestece, bolje rečeno vas, takrat je imela eno diskoteko, imenovala se je Bakhus. Ker pred svojim 13 letom v Metliki nisem nikogar poznala, je bilo leto 2006 kakor nalašč pravo zame. Na chatu, ki sem ga obiskovala sem spoznala fanta, bil je že moški, saj je takrat imet 28 let, prihajal pa je iz okolice te male vasice Metlike. Ker sem si vedno želela družbe in uživala v družbi starejših ljudi, predvsem fantov, sem se neki vikend dobila s njim. Presenetil me je s rdečo vrtnico, to je bila moja prva roža, ki sem jo dobila v svojemu življenju. Ker nikoli nisem dobila, tistega kar sem želela oziroma po čemer sem hrepenela, sem se mu prepustila. Naslednji dan me je pripeljal nazaj v Metliko. Tisto noč, sem ga vprašala po punci, o kateri je bilo po Ljubljani marsikaj grdega napisanega. Rekel mi je, da jo pozna in mi jo predstavil. Tako sem spoznala nekaj ljudi v tej tihi, tugobni Metliki in vse se je začelo...

Moški, fant, ki sem ga takrat spoznala je postal moj najboljši prijatelj, ki mi je stal ob strani, skoraj vedno, ko sem ga potrebovala. Bil je kot moj drugi oče, ki ga nikoli nisem imela. Pravzaprav sem ga imela, a ga nikoli ni bilo ob meni, ko sem ga potrebovala. Manjkala mi je starševska ljubezen in z njo razumevanje in spoštovanje. S 13 leti, sem to začela iskati drugje, s tem spoštovanje in sprejemanje v družbi. Vedno sem imela nek svoj stil, bila malo bolj močnejša, zaradi česar so me prevzvišeni ljudje, polni vsega podcenjevali in se norčevali. Bila sem tarča posmeha, zaradi tega ker sem bila drugačna...

Ko sem pri 13 letih nekoč na parkirišču 200m stran od svojega doma, izgubila nedolžnost, s fantom, ki sem ga prvič v življenju videla, se je moje življenje zares začelo. Izgubila sem spoštovanje do sebe in svojega telesa. Zaradi občutka manjvrednosti in nesprejemanja, sem se želela nekako dokazati, da sem lahko ljubljena in sprejeta. Žal, mi to nikoli ni uspelo, tako sem počasi zašla na napačno pot...

Ko sem tako za vikend hodila v Metliko, k sorodnikom sem počasi začela zahajati ven, v takratno diskoteko. Spoznavala sem vse več ljudi in prijateljev, vse več sem doživljala in vse več videla. Tako sem nekoč, pri svojih 13 letih obiskala kolega v Semič. Bil je visok, svetlolas fant. Še vedno se spomnim, prvega obiska, prvega srečanja, ko sem ga videla. Izgledal mi je simpatičen in bila sem rahlo sramežljiva... Ko sem bila na obisku pri njem, sem spoznala fanta, kateri mi je bil na prvi pogled všeč. Imel je daljše lase, rjave oči, kar je bilo takrat moj fetish. Skupaj smo se sprehodili na drugi konec vasi Semič, pozvonili, prevzeli in leteli nazaj domov k kolegu. Toplo smo se namestili in iz predala pisalne mize je ven potegnil dve žlici. Spomnim se le tistega trenutka, ko sta z vžigalnikom kurila rjavi prah na žlici, ki je bil razredčen s vodo in citronsko kislino. Takrat nisem vedela, kaj je bilo na žlici... Bil je heroin ...
 Fant kateri mi je bil na prvi pogled všeč, je bil le nekaj let starejši od mene. Imel je 15 let, medtem ko kolega le nekaj let več. Po tistemu dnevu je minilo slabo leto in prišli smo do dneva, ko sem začela zahajati v diskoteko. Skoraj vsak drugi vikend, ko sem bila v Beli krajini sem s prijatelji obiskovala tamkajšno diskoteko. Pot nas je združila... Spoznala sem, da se družba prijateljic pozna s fantoma iz Semiča in tako smo skupaj preživljali noči v tihi, dolgočasni Metliki. Nekaj mesecev smo obiskovali takratni Bakhus in odprla se je nova diskoteka Bollywood. Kar hitro smo začeli zahajati tja, začela sem piti alkohol in kaditi. Med tistimi vikendi sem kadila tudi travo... Vedno je bilo pestro in lepo.
Ko je prišel tisti vikend v Metliki sem se vedno izmuznila skozi okno ali zgornja vrata ven iz hiše. Bežala sem od doma babice, v življenje, v zabavo... Tako so minevali meseci, jaz pa sem medtem v Ljubljani pila, kadila in se po domače povedano "kurbala" okoli. Vse tiste vikende, ki sem jih v Metliki preživela zunaj, je bil poleg tisti lepi rjavo oki fant. Za tistim časom, ga eno leto do svojega 14 leta malo pred svojim rojstnim dnem nisem videla...
Med tem časom sem izvedela, da sta bila oba na heroinu. Nisem mogla verjeti, to je bilo zadnje kar sem pričakovala. Ker mi je bil fant všeč, sem si ga želela še enkrat videti, nekako sem izbrskala njegove podatke in mu napisala pismo. Veliko ljudi je spremenilo pogled nanju, ko so izvedeli, da sta na heroinu. Meni pa se je to zdelo zanimivo!

Bil je avgust leta 2007 in zazvonil mi je telefon. Poklical me je rjavo oki fant, bila sem zelo presenečena. Ob njegovemu klicu so mi začele polzeti solze po obrazu. Navdušenje in veselje je bilo neopisljivo. Tako sem po dolgem času videla njega in preživela dva vikenda ob njem. Povedal mi je, da je bil primoran na zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog. Drugi vikend sem tako prespala pri njemu in se naslednji dan zbudila z pozitivno mislijo. Videla sem, da mi je zares prijatelj in prvi fant, ob kateremu sem spala, brez spolnih odnosov. Občutek je bil neverjeten in prirasel mi je k srcu še bolj. Bil je vikend, katerega bi lahko še zadnjič skupaj preživela. Odhajal je v drugo stopnjo programa za odvajanje. Bilo mi je težko ob misliji, ko sem vedela, da ne bom ob njem še zadnji vikend, ko je bila možnost. Odšel je za dve leti na odvajanje...

Meni pa se je življenje spremenilo. Doživela sem svojo prvo resno ljubezen in s tem zaključila svoje avanturistično življenje. Videla, slišala, čutila in doživela sem marsikaj, dokler nekega leta nisem sama zapadla v brezno heroina.

Zgodba govori o mojemu prvemu spoznanju... 
Govori o mojemu prvemu stiku s Heroiom...

Se nadaljuje... -->  
Prvo spoznanje - 2.del

Zgodba #1 narkomana - Življenje v Kolizeju #Intervju

 1. del Zgodba #1 narkomana - Moji začetki --> 

Zgodba #1 narkomana - Življenje v Kolizeju

Kolizej, ki je veljal za največje ljubljansko poslopje in narkomansko meko v centru Ljubljane, je ponujal idealno prenočišče za brezdomce in narkomane.
Bil je zgrajen leta 1845 po načrtih gradskega arhitekta Josepha Benetikt Withalma. Od svojega začetka so v njem bivali bogati meščani, zatem družine delavcev in kasneje narkomani in brezdomci.
 Kolizej, njegova zunanja in notranja podoba je ponujala marsikaj zanimivega. 

V svojemu času brezdomstva se je pogosto zatekal v zapuščene zgradbe, a večino svojih noči je preživel v Kolizeju. 

Njegovi začetka življenja v Kolizeju...
Prvič je za Kolizej slišal leta 2007, ko je pred  Maximarketom nasproti parlamenta spoznal svojega prekupčevalca. Ker je bil v svetu droge, se je velikokrat zatekel v Kolizej, da bi opravil svojo potrebo. Tako je leta 2007 prvič prespal za zidovi Kolizeja.
Leta 2009, ko je ostal brez službe in strehe nad glavo je noči nekaj časa preživljal v avtu. Leta 2011 pa je večino svojih noči, preživel v Kolizeju. V svojemu času bivanja v njem je videl, spoznal veliko ljudi in doživel marsikaj.

Kako si se počutil, ko si spal tam notri?
 " Ma odlično, a veš? Maš kje za prespat. Poleti odlično, ampak po zimi je malo zajebano. Ene sobe so tudi imele te peči in se s tem starim parketom zakluri in je zelo fino bilo tudi po zimi. Umazano, veš ti... Jaz sem vedno zrihtu, počiščeno, super je bilo. Za prespat je odlično bilo. Ni elektrike, ni vode, ampak ..."

Spoznal je marsikaj in marsikoga, nekateri med njimi niso več živi. Kolizej so vsak dan obiskovali novi ljudje, ki so prihajali po svojo dozo in ljudje, ki so v njem živeli. "Med drugim sem tudi tebe spoznal v Kolizeju!" Medsebojne odnose med ljudmi opisuje:" Ja... Pa ni bilo nekih odnosov, Si vedel kdo je v kateri sobi in kdo prihaja. Nič takšnega..."

Kako si se počutil, ko je med vas prišel nekdo, ki tega ne konzumira?
 "Mislim, da takšnega nisem spoznal v Kolizeju. Aja, tebe sem! ... Lepo je bilo videt nekoga, ki ni v tem tripu. Koji ti da takšno voljo, upanje, da lahko obstaja še kakšna druga opcija!"

A si v življenju tam notri, vedno spal sam?
"Ne! Vedno je bil kdo zraven, da nisi sam!"

Pa tako mislim, v isti postelji?
"Sam si bio v postelji. Včasih je bio kdo lep, s tabo v postelji tud zraven. Je bilo lepo objeti nekoga v tem Kolizeju, ki je bil itak hladan pa nikakav!" 

Na primer... 
 " Kaj na primer?..." 
 
Ja tako, ko si spal v Kolizeju recimo...Kako si spal z nekom?
"Tako objet, s tabo sem jedino spal! 

Torej, počutil si se lepo, ko si imel ob sebi nekoga, ob komer si spal...
 "Ja, pa ker je Kolizej tako hladan in mrtav bio vedno, lepo je bilo da ljubezen čutiš prav v njemu, tamo. Ti si imela nekako, posebni čar, ljubezen v tistem prostoru."

Kako si se pa počutil, prvo noč, ko sem jaz spala tam?
"Lepo! Veliko vprašanj sem imel. Zakaj ta punca, takšna normalna... Ko sem te bolje spoznal, sem videl, da raziskuješ."

In razne masaže, tvoje razbolele rame oziroma lopatice ali kakor koli... Kako to, da si našel prav mene, da te namažem s tistim oljem?
" Ker si ti bila tamo edina, katera je bila normalna in katera je hotela pomagat. In sem se zaljubio vate, ker si bila takšna svetla točkica v tom bednem življenju. Tako lepa pozitiva, ker vse je itak črno. In skrbiš za denar, za drogo za ono in nimaš cajta za nč in potem se ti zgodi tko. Ena lepa mlada punca..."

 Sama dodajam:" Priznam, bilo je lepo, nekaj posebnega in še danes je. Dnevi, ki sem jih preživela v Kolizeju so mi spremenili življenje in odprli oči v marsičemu. Bili so moja odskočna deska... Notri sem videla in doživela marsikaj. Kolizej je bil moja muza za ustvarjanje. Ko so ga podrli, sem bila poklicala za sodelovanje v oddaji Poletna scena na Rtv Slovenija 1. Med intervjujem so mi začele teči solze po obrazu. Bilo mi je težko... Danes se z veseljem spominjam svojih noči, ki sem jih preživela med njegovimi zidovi s ljudmi, ki sem jih tam spoznala! Lahko se jim zahvalim za marsikaj..."

Istega leta 2011, julija v začetku meseca pa mu je bilo življenja v Kolizeju dovolj. Spakiral je svoje stvari in zbežal od takšnega življenja, saj je imel dovolj napetosti in "scen", ki so se dogajale za zidovi. Zbežal je v svojo državo, odšel je nazaj v Srbijo ...