O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Trailer "Koliko se ljubiš?" (Docum. movie)

četrtek, 10. januar 2013

Prvo spoznanje - 1. del

 Življenje je nepredviljivo. Sami si kujemo svojo usodo in tlakujemo svojo pot, a včasih nas s poti zanese v napačne vode...

Bilo je leto 2006 in imela sem 13 let. Z očetom sem vsak drugi vikend hodila v Belo krajino v Metliko. Od nekdaj mi je bilo dolgočasno mesto, nikjer nikogar, kakor da bi prišla na pokopališče.
Ljudje so bili zaprti v svojih hišah, najstniki in mladina, pa se je pokazala zunaj ob večerih, za vikend, ko je bil v diskotekah žur. Malo mestece, bolje rečeno vas, takrat je imela eno diskoteko, imenovala se je Bakhus. Ker pred svojim 13 letom v Metliki nisem nikogar poznala, je bilo leto 2006 kakor nalašč pravo zame. Na chatu, ki sem ga obiskovala sem spoznala fanta, bil je že moški, saj je takrat imet 28 let, prihajal pa je iz okolice te male vasice Metlike. Ker sem si vedno želela družbe in uživala v družbi starejših ljudi, predvsem fantov, sem se neki vikend dobila s njim. Presenetil me je s rdečo vrtnico, to je bila moja prva roža, ki sem jo dobila v svojemu življenju. Ker nikoli nisem dobila, tistega kar sem želela oziroma po čemer sem hrepenela, sem se mu prepustila. Naslednji dan me je pripeljal nazaj v Metliko. Tisto noč, sem ga vprašala po punci, o kateri je bilo po Ljubljani marsikaj grdega napisanega. Rekel mi je, da jo pozna in mi jo predstavil. Tako sem spoznala nekaj ljudi v tej tihi, tugobni Metliki in vse se je začelo...

Moški, fant, ki sem ga takrat spoznala je postal moj najboljši prijatelj, ki mi je stal ob strani, skoraj vedno, ko sem ga potrebovala. Bil je kot moj drugi oče, ki ga nikoli nisem imela. Pravzaprav sem ga imela, a ga nikoli ni bilo ob meni, ko sem ga potrebovala. Manjkala mi je starševska ljubezen in z njo razumevanje in spoštovanje. S 13 leti, sem to začela iskati drugje, s tem spoštovanje in sprejemanje v družbi. Vedno sem imela nek svoj stil, bila malo bolj močnejša, zaradi česar so me prevzvišeni ljudje, polni vsega podcenjevali in se norčevali. Bila sem tarča posmeha, zaradi tega ker sem bila drugačna...

Ko sem pri 13 letih nekoč na parkirišču 200m stran od svojega doma, izgubila nedolžnost, s fantom, ki sem ga prvič v življenju videla, se je moje življenje zares začelo. Izgubila sem spoštovanje do sebe in svojega telesa. Zaradi občutka manjvrednosti in nesprejemanja, sem se želela nekako dokazati, da sem lahko ljubljena in sprejeta. Žal, mi to nikoli ni uspelo, tako sem počasi zašla na napačno pot...

Ko sem tako za vikend hodila v Metliko, k sorodnikom sem počasi začela zahajati ven, v takratno diskoteko. Spoznavala sem vse več ljudi in prijateljev, vse več sem doživljala in vse več videla. Tako sem nekoč, pri svojih 13 letih obiskala kolega v Semič. Bil je visok, svetlolas fant. Še vedno se spomnim, prvega obiska, prvega srečanja, ko sem ga videla. Izgledal mi je simpatičen in bila sem rahlo sramežljiva... Ko sem bila na obisku pri njem, sem spoznala fanta, kateri mi je bil na prvi pogled všeč. Imel je daljše lase, rjave oči, kar je bilo takrat moj fetish. Skupaj smo se sprehodili na drugi konec vasi Semič, pozvonili, prevzeli in leteli nazaj domov k kolegu. Toplo smo se namestili in iz predala pisalne mize je ven potegnil dve žlici. Spomnim se le tistega trenutka, ko sta z vžigalnikom kurila rjavi prah na žlici, ki je bil razredčen s vodo in citronsko kislino. Takrat nisem vedela, kaj je bilo na žlici... Bil je heroin ...
 Fant kateri mi je bil na prvi pogled všeč, je bil le nekaj let starejši od mene. Imel je 15 let, medtem ko kolega le nekaj let več. Po tistemu dnevu je minilo slabo leto in prišli smo do dneva, ko sem začela zahajati v diskoteko. Skoraj vsak drugi vikend, ko sem bila v Beli krajini sem s prijatelji obiskovala tamkajšno diskoteko. Pot nas je združila... Spoznala sem, da se družba prijateljic pozna s fantoma iz Semiča in tako smo skupaj preživljali noči v tihi, dolgočasni Metliki. Nekaj mesecev smo obiskovali takratni Bakhus in odprla se je nova diskoteka Bollywood. Kar hitro smo začeli zahajati tja, začela sem piti alkohol in kaditi. Med tistimi vikendi sem kadila tudi travo... Vedno je bilo pestro in lepo.
Ko je prišel tisti vikend v Metliki sem se vedno izmuznila skozi okno ali zgornja vrata ven iz hiše. Bežala sem od doma babice, v življenje, v zabavo... Tako so minevali meseci, jaz pa sem medtem v Ljubljani pila, kadila in se po domače povedano "kurbala" okoli. Vse tiste vikende, ki sem jih v Metliki preživela zunaj, je bil poleg tisti lepi rjavo oki fant. Za tistim časom, ga eno leto do svojega 14 leta malo pred svojim rojstnim dnem nisem videla...
Med tem časom sem izvedela, da sta bila oba na heroinu. Nisem mogla verjeti, to je bilo zadnje kar sem pričakovala. Ker mi je bil fant všeč, sem si ga želela še enkrat videti, nekako sem izbrskala njegove podatke in mu napisala pismo. Veliko ljudi je spremenilo pogled nanju, ko so izvedeli, da sta na heroinu. Meni pa se je to zdelo zanimivo!

Bil je avgust leta 2007 in zazvonil mi je telefon. Poklical me je rjavo oki fant, bila sem zelo presenečena. Ob njegovemu klicu so mi začele polzeti solze po obrazu. Navdušenje in veselje je bilo neopisljivo. Tako sem po dolgem času videla njega in preživela dva vikenda ob njem. Povedal mi je, da je bil primoran na zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog. Drugi vikend sem tako prespala pri njemu in se naslednji dan zbudila z pozitivno mislijo. Videla sem, da mi je zares prijatelj in prvi fant, ob kateremu sem spala, brez spolnih odnosov. Občutek je bil neverjeten in prirasel mi je k srcu še bolj. Bil je vikend, katerega bi lahko še zadnjič skupaj preživela. Odhajal je v drugo stopnjo programa za odvajanje. Bilo mi je težko ob misliji, ko sem vedela, da ne bom ob njem še zadnji vikend, ko je bila možnost. Odšel je za dve leti na odvajanje...

Meni pa se je življenje spremenilo. Doživela sem svojo prvo resno ljubezen in s tem zaključila svoje avanturistično življenje. Videla, slišala, čutila in doživela sem marsikaj, dokler nekega leta nisem sama zapadla v brezno heroina.

Zgodba govori o mojemu prvemu spoznanju... 
Govori o mojemu prvemu stiku s Heroiom...

Se nadaljuje... -->  
Prvo spoznanje - 2.del