Življenje je nepredviljivo. Sami si kujemo svojo usodo in tlakujemo svojo pot, a včasih nas s poti zanese v napačne vode...
Bilo je leto 2006 in imela sem 13 let. Z očetom sem vsak drugi vikend hodila v Belo krajino v Metliko. Od nekdaj mi je bilo dolgočasno mesto, nikjer nikogar, kakor da bi prišla na pokopališče.
Ljudje so bili zaprti v svojih hišah, najstniki in mladina, pa se je pokazala zunaj ob večerih, za vikend, ko je bil v diskotekah žur. Malo mestece, bolje rečeno vas, takrat je imela eno diskoteko, imenovala se je Bakhus. Ker pred svojim 13 letom v Metliki nisem nikogar poznala, je bilo leto 2006 kakor nalašč pravo zame. Na chatu, ki sem ga obiskovala sem spoznala fanta, bil je že moški, saj je takrat imet 28 let, prihajal pa je iz okolice te male vasice Metlike. Ker sem si vedno želela družbe in uživala v družbi starejših ljudi, predvsem fantov, sem se neki vikend dobila s njim. Presenetil me je s rdečo vrtnico, to je bila moja prva roža, ki sem jo dobila v svojemu življenju. Ker nikoli nisem dobila, tistega kar sem želela oziroma po čemer sem hrepenela, sem se mu prepustila. Naslednji dan me je pripeljal nazaj v Metliko. Tisto noč, sem ga vprašala po punci, o kateri je bilo po Ljubljani marsikaj grdega napisanega. Rekel mi je, da jo pozna in mi jo predstavil. Tako sem spoznala nekaj ljudi v tej tihi, tugobni Metliki in vse se je začelo...
Moški, fant, ki sem ga takrat spoznala je postal moj najboljši prijatelj, ki mi je stal ob strani, skoraj vedno, ko sem ga potrebovala. Bil je kot moj drugi oče, ki ga nikoli nisem imela. Pravzaprav sem ga imela, a ga nikoli ni bilo ob meni, ko sem ga potrebovala. Manjkala mi je starševska ljubezen in z njo razumevanje in spoštovanje. S 13 leti, sem to začela iskati drugje, s tem spoštovanje in sprejemanje v družbi. Vedno sem imela nek svoj stil, bila malo bolj močnejša, zaradi česar so me prevzvišeni ljudje, polni vsega podcenjevali in se norčevali. Bila sem tarča posmeha, zaradi tega ker sem bila drugačna...
Ko sem pri 13 letih nekoč na parkirišču 200m stran od svojega doma, izgubila nedolžnost, s fantom, ki sem ga prvič v življenju videla, se je moje življenje zares začelo. Izgubila sem spoštovanje do sebe in svojega telesa. Zaradi občutka manjvrednosti in nesprejemanja, sem se želela nekako dokazati, da sem lahko ljubljena in sprejeta. Žal, mi to nikoli ni uspelo, tako sem počasi zašla na napačno pot...
Ko sem tako za vikend hodila v Metliko, k sorodnikom sem počasi začela zahajati ven, v takratno diskoteko. Spoznavala sem vse več ljudi in prijateljev, vse več sem doživljala in vse več videla. Tako sem nekoč, pri svojih 13 letih obiskala kolega v Semič. Bil je visok, svetlolas fant. Še vedno se spomnim, prvega obiska, prvega srečanja, ko sem ga videla. Izgledal mi je simpatičen in bila sem rahlo sramežljiva... Ko sem bila na obisku pri njem, sem spoznala fanta, kateri mi je bil na prvi pogled všeč. Imel je daljše lase, rjave oči, kar je bilo takrat moj fetish. Skupaj smo se sprehodili na drugi konec vasi Semič, pozvonili, prevzeli in leteli nazaj domov k kolegu. Toplo smo se namestili in iz predala pisalne mize je ven potegnil dve žlici. Spomnim se le tistega trenutka, ko sta z vžigalnikom kurila rjavi prah na žlici, ki je bil razredčen s vodo in citronsko kislino. Takrat nisem vedela, kaj je bilo na žlici... Bil je heroin ...
Ko je prišel tisti vikend v Metliki
sem se vedno izmuznila skozi okno ali zgornja vrata ven iz hiše. Bežala sem od
doma babice, v življenje, v zabavo... Tako so minevali meseci, jaz pa sem
medtem v Ljubljani pila, kadila in se po domače povedano "kurbala"
okoli. Vse tiste vikende, ki sem jih v Metliki preživela zunaj, je bil poleg
tisti lepi rjavo oki fant. Za tistim časom, ga eno leto do svojega 14 leta malo
pred svojim rojstnim dnem nisem videla...
Med tem časom sem izvedela, da
sta bila oba na heroinu. Nisem mogla verjeti, to je bilo zadnje kar sem
pričakovala. Ker mi je bil fant všeč, sem si ga želela še enkrat videti, nekako
sem izbrskala njegove podatke in mu napisala pismo. Veliko ljudi je spremenilo
pogled nanju, ko so izvedeli, da sta na heroinu. Meni pa se je to zdelo
zanimivo!
Bil je avgust leta 2007
in zazvonil mi je telefon. Poklical me je rjavo oki fant, bila sem zelo
presenečena. Ob njegovemu klicu so mi začele polzeti solze po obrazu.
Navdušenje in veselje je bilo neopisljivo. Tako sem po dolgem času videla njega
in preživela dva vikenda ob njem. Povedal mi je, da je bil primoran na
zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog. Drugi vikend sem tako prespala pri
njemu in se naslednji dan zbudila z pozitivno mislijo. Videla sem, da mi je zares
prijatelj in prvi fant, ob kateremu sem spala, brez spolnih odnosov. Občutek je
bil neverjeten in prirasel mi je k srcu še bolj. Bil je vikend, katerega bi
lahko še zadnjič skupaj preživela. Odhajal je v drugo stopnjo programa za
odvajanje. Bilo mi je težko ob misliji, ko sem vedela, da ne bom ob njem še
zadnji vikend, ko je bila možnost. Odšel je za dve leti na odvajanje...
Meni pa se je življenje spremenilo.
Doživela sem svojo prvo resno ljubezen in s tem zaključila svoje avanturistično
življenje. Videla, slišala, čutila in doživela sem marsikaj, dokler nekega leta nisem sama zapadla v brezno heroina.
Zgodba govori o mojemu prvemu spoznanju...Govori o mojemu prvemu stiku s Heroiom...
Se nadaljuje... -->
Prvo spoznanje - 2.del
Prvo spoznanje - 2.del
