Prvo spoznanje - 3. del
1.del Prvo spoznanje -> http://viktorijarozman.blogspot.com/2013/01/prvo-spoznanje.html
2.del Prvo spoznanje -> http://viktorijarozman.blogspot.com/2013/01/prvo-spoznanje-2-del.html
V drugemu delu zgodbe o svojemu prvemu spoznanju sem napisala odstavek v katerem sem omenila razlog, svojega pisanja zgodbe o svojemu prvemu spoznanju.
2. odstavek je bil:
"Težko mi je napisati 2. del svojega srečanja s heroinom, saj danes družba preveč ocenjuje in podcenjuje. A vseeno bom napisala, saj tukaj ne vidim nič slabega. V Sloveniji ima narod še vedno veliko tabujev in zadržkov o katerih ne želi odprto govoriti. Zato s svojo zgodbo in mišljenjem, želim podreti tabuje in podpreti ljudi, da bi se o "tabu temah" več in odprto pogovarjali. To so teme, katerih se večina ljudi izogiba, zato pride do takšnega stanja.
Želim deliti svojo zgodbo pri tem pa upam, da me ne boste obsojali zaradi tega kar sem bila."
V 3. delu bom opisala svojo prvo uporabo heroina, okoliščine in takratno obdobje svojega življenja.
Da nadaljujem...
...Ljubezen, katero sem večno iskala me je pokopala in me pripeljala do marsikaterega dejanja... Več razočaranj, ne razumevanja in nespoštovanja me je pripravilo do tega. Iskala sem uteho pri ljudeh, ki so me sprejeli medse in v drogi, ki mi je dala občutek, ki sem ga iskala...
Ko sem leta 2011 skoraj vsak dan spremljala uporabo heroina in živela s narkomani, se mi je pogled razširil. Moje zenice so skozi življenje v Kolizeju vedno ostale naravne. Takrat sem se od bližje spoznala z narkomani in njihovim življenjem. Naučila in videla sem marsikaj, kar si ne morete mislit. Včasih določenih stvari preprosto ne smemo izdati. Ko so se tako vrstili moji dnevi in prespane noči, vse boljše sem se počutila. Prvič v življenju sem se počutila sprejeto v družbi, da sem lahko to kar sem. V Kolizeju sem spoznala meni čudovite ljudi, ki so me sprejeli medse, kakor da sem del njih. Da ne pozabim omeniti, da so mi bili tudi varuhi, kateri so me istočasno, ko so uživali drogo, so me od nje odvračali. Mislim, da moram opisati svoj prvi dan, ko sem stopila v njihov svet...
28.5.2011: Opravili smo fotoshooting s fotomodelom in počasi smo se odpravili proti mestu. Odločili smo se, da gremo do Kolizeja, da fantoma predstavim in razkažem to veliko zgradbo. Meni je bil že zelo poznan, saj sem ga spremljala in zahajala vanj od leta 2009. Ko tako stojimo pred Kolizejom, družbo zapusti en fant in ostaneva samo še dva. Mimo naju pride starejši moški, precej zapuščen in že ga zasujeva s vprašanji. Pokaže nama roke in videti je bilo mesta vbodov. Tako se sprehodiva do podhoda in mimo naju pride mlad, visok fant, na prvi pogled simpatičen in začnem pogovor. Začela sem ga spraševati o Heroinu, njegovi nabavni ceni in občutkih. Izgledalo je kakor, da me zelo zanima njegova uporaba in fant naju povabi v notranjost Kolizeja. Fantek, ki je bil z mano je bil takrat star 14 let, bil je eden izmed mojih fotomodelov. Brez razmišljanja sprejmem povabilo in že hodim po stopnicah, skozi hodnike do sobe. Prideva v sobo, kjer je bilo 5 starejših moških, vsi pa so bili narkomani. Okoli vratu sem imela fotoaparat, v nahrbtniku pa računalnik, ipod, telefon (N8), imela sem pravo poslastico zanje, na kateri bi lahko pošteno zaslužili. Tako se znajdem v sobi polni narkomanov in že letijo vprašanja:" Kaj počneta tukaj, S čem se ukvarjaš i.t.d." Po nekaj minutah so videli, da se resno ukvarjam s fotografiranjem in že sem iz nahrbtnika potegnila ven svoj računalnik. Fanta, ki je bil s menoj je bilo strah igel, katerih je v sobi videl polno, želel je da greva. Fantje, so pri njemu začutili strah in začeli so s hecom. Ker sama nisem želela oditi sem ga pospremila do vhoda v zgradbo, sama pa sem odšla nazaj. Želela sem biti v njihovi družbi in jih spoznati čim bolje. Ko so videli, da sem se vrnila, je bilo začutiti, da me zanimajo in da sem odprta v tej smeri. Ko sem prišla nazaj v sobo, so bile vse moje stvari še vedno tam. Takrat pa sem pripravljala svoj prvi članek Kolizej in kolizija interesov, pri kateri mi je bila takrat potrebna manjša pomoč. Omenila sem jim prihajajoči članek in zmenili smo se, da se sledeči dan vidimo. V glavi imam sliko, kako je izgledalo to:
Sedela sem na postelji in iz vseh koncev so letele telefonske številke. Bila sem rahlo presenečena, vsi so želeli dati svojo telefonsko številko. Počutila sem se, kakot zvezda. Tako sem tisti dan vstopila v svet narkomanov in življenje se je začelo...
V Kolizeju sem videla svojo muzo za ustvarjanje in med drugim svojo skrito ljubezen. Kolizej in življenje v njem, mi je dalo veliko lepih stvari. Po njegovi zaslugi sem bila priča na poroki v Bosni, popeljal pa me je tudi do Srbije! Fant, ki sem ga spoznala v času svojega življenja v Kolizeju je danes moj najboljši prijatelj in še več, med nama je posebna vez, ki se je ne da opisati. Tako je šel čas naprej in s časom tudi jaz in vsi. Prišel je marec 2012, ko sem postala prostovoljka na Kraljih ulice. Do malenkosti pa se spomnim 17. marca.
Bila je sobota 17.marca 2012, ko sem bila prvič kot prostovoljka na Kraljih ulice v Ljubljani. Pred Borzo so bili še vedno postavljeni šotorčki, jaz pa sem hrepenela po tem, da spet zaživim delček tistega življenja, ki sem ga živela v Kolizeju. Prišla sem na Kralje ulice z željo po tem, da delam z ljudmi, ki so meni podobni, da spoznam koga novega. Da ljudem, pričaram nasmeh na obraz, če ga nimajo in jim pomagam. Prišla sem oblečena v črno gothic obleko, bila sem urejena kakor princeska. Počutila sem se sprejeto in lepo. Tiste dni, pa se je dogajala deložacija družine Vaskaršić, zaradi neplačanega računa. Pomembni podatek, saj se je zgodba, ki jo začenjam pisati začela prav zaradi tega. Ko stojim v dnevnem centru, za računalnikom sedi fant oblečen v rjavo jopo in sivo trenerko, vneto gleda prav vse video posnetke takratne deložacije. Levo roko ima povito in izgleda, da gleda video postneke z nekim velikim zanimanjem. Ko se za pultom, v dnevnem centru razvije debata o takratnem dogajanju, deložaciji te družine, se priključim in povem svoje mnenje. Nisem sestrinjala s nasilnim vedenjem policajev nad tamkajšnimi protesniki in družino. Ko se debata razširi naprej, se fant, ki vneto strmi v računalnik obrne, se vključi v pogovor in mi pokaže nekaj video posnetkov in slik. Pokaže mi, da je bil eden izmed protestnikov, prav zaradi tega pa ima povito roko. Ko gledam video posnetke, se počasi prestavim na stopnice, na cigareto. Tam pa že stoji nekaj ljudi in fant v rjavi jopi. Zanimiva jopa, ki mi je stopila v oči in pogovor se začne. Ko se tako spoznavava in pogovarjava dalje, vidim, da pozna prav vse moje Belokranjske prijatelje in daljno in bližje sorodstvo. Tako se počasi spoznava in povabi me pred Borzo, kjer je bil tudi njegov šotorček, bivališče. Tisti dan sem ga odpeljala na svoj konec, kjer sem mu pokazala nekaj zapuščenih hiš, v katerih bi lahko bival.
Kar kmalu je prišel dan, ko sem prespala pred Ljubljansko borzo. Fant katerega sem spoznala, ob njemu spala v njegovi rezidenci pred Ljubljansko borzo, je bil narkoman. To dejstvo me ni presenečalo, nasprotno, bilo mi je nekako všeč. Pred borzo sem spoznala še nekaj ostalih ljudi, med drugim zanimivo, "odfukano" punco s katero sme se ujela na prvi pogled. Punca je bila isto stara kakor jaz, prav tako stila in pogleda. Nekega dne sem ji omenila, da imam veliko željo poskusiti heroin in že naslednji dan se je vse vrtelo okoli tega. Ko sem nekega večera ležala v šotoru, pride pred šotor in me povabi ven. Z namenom, da greve skupaj na WC, mi v zelenemu velikemu šotoru pove, da vlečejo na folijo in me napoti v beli šotor. Ko prilezem v visoki beli šotor, vidim v krogu zbrane ljudi, za katere bi si najmanj mislila, da konzumirajo heroin. Seveda, mi smo bili tisti, ki so konzumirali na folijo in ne na "gun" inzulinko. Nekoč sem v svoj dnevnik zapisala:" Moja prva plača, prvi gram!" in odvilo se je drugače. Ko se tako usedem v šotoru v krog ljudi, folija potuje v krogu. Ko je bila folija v rokah človeka na moji levi in bi morala priti v moje roke, v šotor prileti "Belokranjski deček". Z jeznim izrazom na obrazu reče:" Aha, a tako?!" in že se začne. Tisti dan sem poslušala od A-Ž, kako sva se z punco zlagale, da greve na WC in tako dalje.Takrat se mi je zdelo zanimivo, kako mi lahko to govori človek kateri je 10 let odvisnik od heroina. Preprečil, mi je mojo prvo uporabo heroina, a s razlogom.
Tako so minevali dnevi življenja pred borzo in šotori so se podrli. Z fantom sva začela živeti v zapuščeni hiši v Rožni dolini. Tako sva dneve, noči začela preživljati skupaj in spoznala sva se tudi malo bolj osebno. Ulica in zapuščene zgradbe so postale moj prvi dom. Moj nedanji prvi dom sem obiskala le v dopoldnevih, da sem se uredila in vzela stvari, ki sem jih tisti dan potrebovala. Prav nič mi ni manjkalo v zgradbi, brez vode in elektrike. Tako sva nekaj mesecev živela v zapuščeni hiši in napetost med nama je naraščala. Ko sem vsak dan gledala, konzumiranje heroina in jutranjo krizo po njem, tečnobo in pretirano ljubosumje, mi je takšno življenje počasi presedalo. V ozadju se je med tem časom dogajalo marsikaj. Razmerje s fantom iz Kamnika, s katerim sva se trudila, da bi bilo kakor nekoč, je bilo vse slabše. V meni je še vedno živelo upanje in ljubezen, ki sem jo čutila do njega. Težko mi je bilo, ga videti a vedeti, da nisva skupaj. Počasi se se prepuščala, fantu s katerim sem živela. Iz dneva v dan sva se bolj zbližala, bila sva fant in punca. Ko sem tako mesec dni, spremljala in živela življenje s narkomanom, sem nekega jutra izrekla usodne besede.
Jutro je bilo in fant je bil "nakrizeran", takrat je bil velikokrat neznosno tečen, saj je moral narediti za svojo jutranjo dozo heroina. Ko sva tako hodila od najine hiše na Vič, mi je v jezi rekel:" Prav rad bi videl, da vidiš kako je biti nakrizeran!" Takrat sem mu napol za hec, na pol zares odgovorila:" No, danes mi prinesi in bom!" Začudeno me je pogledal in nadaljevala sva svojo pot...
 |
| Zenice so se manjšale iz linije na linijo. |
Znano mi je bilo dejstvo, da velika večina prvič bruha, sama sebe sem presenetila s tem ko nisem. Ko sem vase vdihavala dim, vse bolj sem plavala v svet, v katerem je lepo biti zadet. Počutila sem se prijetno, umirjeno, vse moje skrbi so odplavale daleč stran. Videla sem, kaj je moja droga. V trenutku sem pozabila na vse ekstazije, speed in kokain, trave niti ne omenjam. Videla sem, da je heroin moja droga, katera mi ne daje slabih občutkov in psihoze. Tako se je vse začelo. Heroin je s časom postajal del mojega vsakdana in tako sem, vsak večer v rokah imela folijo in v ustih tulec.
Se nadaljuje... -->
Prvo spoznanje 4. del - Zgodbe s časa krize
Prvo spoznanje 4. del - Zgodbe s časa krize
