O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

četrtek, 24. januar 2013

Nedeljski dnevnik, 23.1.2013

Nedeljski dnevnik, 23.1.2013

»Fani, kam greš?«
»Na vlak.«
»Ja, ampak kam?«
»Ko si utrujen, ne razmišljaš kam?«

Umrla je Fani. Fani Eršte. Rodila se je pred 39 leti v vasici v bližini Novega mesta in otroštvo preživela pri rejnikih. Končala je osnovno šolo in dom zapustila pri devetnajstih.

»Ma, si videl Fani včeraj v Kopru?« »Čuj, kaj ona ne živi v Mariboru?« »Kva? Ona je z Lublane.« Vsi so jo imeli za svojo. Na štop ali z vlakom je potovala po vsej Sloveniji. Tudi izven naših meja.

»Večkrat sem se odpeljala tudi v Zagreb.«
»In kaj si delala v Zagrebu?«
»Nič, če sem imela srečo in je bila to končna postaja, sem lahko počakala kar na vlaku ta čas, ko so ga čistili. Potem sem se odpeljala nazaj. Bolj neugodno je bilo, ko sem se nekoč pripeljala v München in me nikakor niso mogli razumeti, da se želim pravzaprav le peljati nazaj. No, ker je bil tudi njihov cilj, da me spokajo v domovino, smo se nekako sporazumeli.«

Prvič sem jo pobliže spoznal leta 1997, ko je nastopala v našem, novomeškem filmu Milice. Od takrat je bila redna obiskovalka Rock Otočca. Na lanskem festivalu je bil prisoten tudi minister za kulturo, ki je Danilu Kocjančiču predal častni Rajski list kot nagrado za zasluge na področju glasbe. S Fani sta se srečala pri stojnici s festivalskimi artikli:
»Žiga, pejd sem,« ga je pobarala. »Ja, kaj želite? « »Dve majici boš kupil, recesija je.« In celo minister jo je ubogal. Mogoče vzpodbujena tudi s tem, mi je naslednji dan zaupala: »Franci, kandidirala bom za predsednico Slovenije.« »Pa veš, da nimaš možnosti?« »Ni pomembno, glavno, da lahko kaj povem. Mogoče pa kaj rata, veliko ljudi me pozna.«

Viktorija Rozman, je o Fani takole zapisala na facebook strani Rock Otočca:
"Bila si jeza, bila si smeh, včasih španga v laseh. Bila si del sveta, ki ga marsikdo ne pozna. Bila si nasmejana, bila si faca, ni pomembna katera klasa. Bila si roža, za nekatere bodeča, za nas druge cvetoča, bila si srečna! Živela kot si si želela, z ničemer, nasmeh in srečo imela! Počivaj v miru, bila si "Cool", naj te odnese, lepi angel moj!"

Še zadnjič sva se slišala dva dni preden je v bolnišnici umrla zaradi težav s srcem:
»Franci, pokliči me čez 5 minut. S tabo se bom pogovarjala, kot da me kliče župan …… O, gospod župan. Lepo, da ste me poklicali. Ne, nisem najbolj zadovoljna. Dovolj imam te bolnice. A lahko, prosim, sestram in zdravnikom rečete , da bi rada odšla od tu …«

In odšla je. Verjetno z vlakom. Zelo daleč.
Naj počiva. V miru.

POGREB bo v četrtek 24. januarja ob 15h v vasi Mali Orehek pri Novem mestu


Fani Eršte, počivaj v miru!
"Bogat si toliko, kolikor imaš veliko srce!"