O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

petek, 11. januar 2013

Prvo spoznanje - 2. del

Prvo spoznanje - 2. del

"Mogoče bom preveč razkrila, a s tem bom kamen iz srca zvalila. Upam, da me ne boste obsojali, časi takšni so bili! Preprosto psiha me je izdala, zato narkomanka sem postala! A za vsaki "šut" sem hvaležna, da sem danes to kar sem, uspešna!" Viktorija Rozman

Težko mi je napisati 2. del svojega srečanja s heroinom, saj danes družba preveč ocenjuje in podcenjuje. A vseeno bom napisala, saj tukaj ne vidim nič slabega. V Sloveniji ima narod še vedno veliko tabujev in zadržkov o katerih ne želi odprto govoriti. Zato s svojo zgodbo in mišljenjem, želim podreti tabuje in podpreti ljudi, da bi se o "tabu temah" več in odprto pogovarjali. To so teme, katerih se večina ljudi izogiba, zato pride do takšnega stanja.
Želim deliti svojo zgodbo pri tem pa upam, da me ne boste obsojali zaradi tega kar sem bila.

V prejšnemu delu zgodbe, sem opisala, kdaj in kako sem se prvič srečala s heroinom, a ne tega kdaj sem ga poskusila in zapadla v začarani krog. 1. del zgodbe: Prvo spoznanje. (Klikni na besedilo)

Da nadaljujem...

 

... Meni pa se je življenje spremenilo. Doživela sem svojo prvo resno ljubezen in s tem zaključila svoje avanturistično življenje. Videla, slišala, čutila in doživela sem marsikaj, dokler nekega leta nisem sama zapadla v brezno heroina...

Bilo je leto 2011, zame napeto in zelo uspešno, naravnost najlepše leto, v katerem sem doživela mix občutkov in dogodkov. Najbolj pa se mi je odtisnil v spomin del življenja, ki sem ga preživela v Kolizeju. Leto v katerem sem prvič okusila kako je življenje brezdomcev in življenje s narkomani. To življenje v Kolizeju mi je kasneje prineslo, moj prvi članek Kolizej in kolizija interesov, prav tako delček oddaje Poletna scena. Meseci, ki sem jih preživela tam s tistimi ljudmi, so na meni pustili velik pečat. Dali so mi do sedaj najlepši del mojega življenja!
...Takrat moje telo še ni označil heroin...

Leta 2011 sem bila v razmerju s fantom, ki je bil nekdanji odvisnik od Heroina. Spoznala sem ga na rojstnemu dnevu, svojega takrat najboljšega prijatelja (Leta 2010). Ko sem ga spoznala, so me očarale najine skupne stvari, ki so se kar vrstile ena za drugo. Bil mi je noro všeč, jaz pa sem potrebovala iskreno ljubezen. Po slabemu mesecu sem se preselila k njemu, v Kamnik. Tako sem ponovno zaživela poročeno življenje, s svojimi 17 leti. Ko sva tako preživljala prav vsak del dneva skupaj, sva rahlo zanemarjala zasebnost en drugega. Moja šola, 4 letnik in zanimanje zanj je odplavalo daleč stran. Oba sva bila brezposelna, njega pa je reševalo občasno delo pri enemu gospodu. Ker je bilo tako težko živeti, sva iskala službo in februarja 2011 je dobil službo pri Šparu.

"Življenje ti pripelje dobre in slabe ljudi. 
Prinese pa ti tudi izkušnje, kakor prepoznati tiste slabe!"

Ko je bil tako pol meseca na uvajanju za novi Špar, ki se je odpiral v Kamniku, je bila s njim ženska z imenom Laura. Punca se je uvajala za isto trgovino in delovno mesto, ki jih je čakalo. Nekega dne, pride domov in mi pove, da ima dve novici. Vpraša me katero želim najprej. Seveda takrat nisem razmišljala, saj sem želela slišati obe. Pove mi, da so ga prestavili na novo delovno mesto in še tisto slabo, da jutri pelje s seboj Lauro. Vprašala sem ga po tem, kako to, čemu in zakaj! Ko se tako pogovarjava ga vprašam:" Kaj ti veš o tej ženski?!" Odgovoril mi je:" To da je iz Kamnika in da je moja sodelavka. Dovolj, da jo peljem!" Ko se tako prerekava še nakaj časa mi reče:"Peljal jo bom, če ti je prav ali ne!" V tistemu trenutku moja roka pograbi njegov telefon in ga vržem v vrata. Vstane in mi reče naj spakiram svoje stvari ali pokliče policijo. Človek kakršen sem, sem sedela na stolu in rekla, da ne bom spakirala svojih stvari. Čez nekaj časa se pomiriva in mu rečem, da grem s njim jutri v Ljubljano. In res je bilo tako...
Pripeljeva se na avtobusno postajo v Kamniku in tam ga čaka že njegova sodelavka Laura. S prekrižanimi rokami ob telesu in mrkim izrazom na obrazu, stoji na postaji, ko se pripeljeva mimo. Punca ni vedela, da pridem s svojim fantom ponjo. Tako istopim iz avta, da se bo "mlada dama" lahko usedla zadaj. Ko istopim iz avta, se ne predstavi, le pozdravi in strpa svojo debelo rit v tisti majhen clio. Kje je tukaj kultura?! Tako se nekaj časa peljemo čez Kamnik proti Ljubljani in sodelavca veselo klepetata o službi. Čez dobrih 5 minut, se fant obrne in pravi:"To je moja sodelavka Laura, to je Viktorija!" V mislih se mi podi:" Pička ti materina in tvojih 5 minut! Če nekoga prvič vidiš, mu delaš uslugo, ker ne zna sam pogledat kje je njegovo novo delovno mesto, se lahko vsaj predstavi!". Tiho sedim na stolu in peljemo se dalje. Ker mi ni dalo miru njena ignoranca in brezobrazno obnašanje se odločim in rečem:" Ti, greš danes z nami še nazaj!?" V pričakovanju, da mi reče ne, mi odgovori da gre tako nazaj, kakor je prišla! Takrat mi je počil film:" No, jaz nočem, da se TI pelješ s mojim fantom v Ljubljano!"... Padel mi je mrak pred oči, saj se je moja jeza ob pogledu na tisto obnašanje (ob prihodu) in ošabni izraz na obrazu, iz minute v minuti stopnjevala. Ženska mi odgovori, da ima svojega fanta in da je moj ne zanima. Misleč, da je to res ostanem tiho in se peljemo dalje.
To jutro in kasnejši razplet je v najinemu odnosu spremenil marsikaj in vse se je začelo...
Tisti dan je spakiral moje osnovne stvari in mi jih prinesel, me odpeljal nazaj v Ljubljano. Konec dneva se je končal tako, da mi je rekel da se nek čas ne bova videla. To mi je bila potrditev!
Čez slabi mesec, me pokliče in me povabi na stand up komedijo v KUD-a. Seveda sem povabilo sprejela, saj je moje srce hrepenelo po njemu. Po predstavi sva se sprehodila do brega Ljubljanice, kjer sva se pogovorila. Ko tako sediva na klopci, mi pravi, da mi mora povedati nekaj. Predam mu besedo in mi pravi:"Imela si prav! Laura je prasica!" in mi pove kaj se je zgodilo. Takrat sem od njega zahtevala, da mi trikrat ponovi, kaj sem imela in kaj so bile takrat moje besede!

Če komu verjameš, je na prvemu mestu punca in njeni občutki o ljudeh (So bile moje misli)

Tako sva bila skupaj od 9.decembra 2010 in se trudila do polovice leta 2012. Medtem se je zgodilo marsikaj. Med drugim moj najlepši del življenja, meseci v Kolizeju... Vse do aprila 2012, ko se je moje življenje spremenilo, odvilo v brezno heroina.

Ljubezen, katero sem večno iskala me je pokopala in me pripeljala do marsikaterega dejanja...
Več razočaranj, ne razumevanja in nespoštovanja me je pripravilo do tega. Iskala sem uteho pri ljudeh, ki so me sprejeli medse in v drogi, ki mi je dala občutek, ki sem ga iskala.

Bil je april 16.4.2012...

Se nadaljuje... -->  
Prvo spoznanje - 3.del