O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Trailer "Koliko se ljubiš?" (Docum. movie)

sobota, 02. maj 2015

#INTERVJU: Zapuščene hiše jo vabijo, da vstopi (Radio Slo.1)

Zapuščene hiše jo vabijo, da vstopi 
Ponedeljek, 17.4.2016 ob 00:10
Nočni pogovor s fotografinjo 
in
svobodno umetnico 
Viktorijo Rozman Bitenc
“Vstop v samo zgradbo, sam objekt zelo velikokrat ni ravno najbolj enostavna zadeva, saj je pogosto treba plezati, se plaziti. Včasih je zelo dobro, da si kondicijsko pripravljen, ker nikoli ne veš, kaj te bo doletelo. Včasih je to odveč, ker so vrata ali okno že odprta, ampak mene v bistvu bolj privlači tisto, kar ni dostopno vsakomur.” 

Viktorija Rozman Bitenc je zaradi otroštva, ki ni bilo rožnato, in zaradi družbene nesprejetosti, pogosto iskala svoj prostor pod soncem. Mir, ki ga drugačni najstnici družba ni mogla ponuditi, je Viktorija našla v zapuščenih stavbah. 
“Zapuščene zgradbe so bile dostikrat moje zatočišče, ko sem bežala stran od doma oz. v svoj svet. Tako, da v bistvu zapolnjujejo praznino, ki je nastala v meni.” 
Viktorija želi propadajoče stavbe zaščititi, zato njihovih lokacij ne razkriva. Kljub temu, da so stavbe pogosto precej dotrajane, jih želi obvarovati pred potencialnim vandalizmom in poškodbami notranjosti, ki so posledice človeške objestnosti. 

Vsak dan na ulici je borba za preživetje 

V času, ki ga je Viktorija preživela na ulici, je spoznala mnogo ljudi in pridobila veliko življenjskih izkušenj. Kljub temu pa neprestani strah in dvom v lastno preživetje naredita svoje. 
“Ulica te preprosto prisili v to, da ali zapadeš v drogo ali zapadeš v alkohol ali preprosto zapadeš v katerokoli drugo odvisnost.”
“V zapuščenih zgradbah velikokrat srečam ljudi z roba, ki imajo sto in eno različno zgodbo življenja,” pripoveduje 22-letnica. Ker so bili brezdomci prvi ljudje, ki so jo sprejeli brez predsodkov, težko sprejme omejenost, s katero mimoidoči gledajo na ljudi z ulice, do katerih usoda ni bila prijazna. 

Sem žena fanta, ki je že osem let na ulici 

Ko je Viktorijin mož beračil na ulici, je k njemu pristopila starejša gospa in mu rekla, naj vendar izgine domov. Ko ji je fant povedal, da nima doma, je gospa izustila še žaljivko. “Fant, ki se je več ur trudil za to, da bi preživel dva, ki je že osem let na ulici, da mu starejša oseba, ki bi morala biti situirana, modra … da si privošči takšen žaljivi pristop do osebe, ki nima doma namesto, da bi ga poslušala, poslušala samo zgodbo, se meni zdi žalostno,” pripoveduje Viktorija. 
“Kljub temu, da sam ni imel volje, ambicij, ciljev, za katere bi se trudil, dopolnjujeva in rešujeva drug drugega. Sam njegov pojav, njegova drugačnost, njegov način življenja je isti kot moj.” 
Prav v mesecu aprilu sta Damjan in Viktorija Rozman Bitenc praznovala drugo obletnico poroke. 

Zemljevid Ljubljane iz leta 1742/43 in zlati Rolls Royce 

V stavbe vstopa kot obiskovalka, ne plenilka, zato svojega pohajkovanja po praznih sobah ne razume kot vdor. Stavbe skrivajo številne zgodbe v obliki črno-belih razglednic, zemljevidov Ljubljane in starega Rolls Royca zlate barve. Zgodovino hiše in avtomobila je Viktoriji razkril brezdomec, ki je tam prebival.  

“Na tem podstrešju sem odkrila skrinjo, ki je bila nekoč last tržnega inšpektorja v Ljubljani. V času, ko je v Ljubljani bil župan gospod Ivan Hribar.” 
V Nočnem obisku, ki mu lahko v celoti prisluhnete na zgornji povezavi, smo se podali v svet, ki je po navadi skrit našim očem. Pa ne zato, ker bi sam iskal temne kotičke, v katere bi se potuhnil, ampak ker se mi odločimo, da ne obstaja več. Morda tudi vas, ko hitite od doma do dela ali pa po svojih opravkih, pot vodi mimo zapuščene, osamljene, propadajoče hiše, ki je pravzaprav sploh ne opazite. Opazi pa jih fotografinja in svobodna umetnica Viktorija Rozman Bitenc, ki jim namenja spodnje verze. 

Zapuščene zgradbe – Ljubezen 
“Zapuščene zgradbe so moja ljubezen, so moj drugi dom. So stvar, ki me dopolnjuje in mi daje energijo.  Četudi so le 4 prazne stene imajo svojo zgodovino in energijo. V njih nisem le zaradi fotografije, a tudi zaradi praznine, energije. Niso stvar, s katero bi želela služiti, dobiti slavo, le pokazati to, kar je očem neznano. So moja ljubezen, težko razumljiva, ne le moje delo, moje dopolnilo.” 
Deklica iz cunj je album, ki Viktorijo najbolje pooseblja. Fotografije je posnel njen mož Damjan.

Viktorija na Nočnem obisku v studiu nočnega programa.
Viktorija na Nočnem obisku v studiu nočnega programa. Foto.: Darja Pograjc
CELOTNEMU INTERVJUJU V ODDAJI 
NOČNI OBISK (27.4.2015)
LAHKO PRISLUHNETE NA STRANI: 
Pritisnite na gumb "Play" (v rdeči elipsi) in že ste skozi moj glas v mojem svetu...

ponedeljek, 20. april 2015

#INTERVJU: Nočni obisk - Viktorija Rozman Bitenc (Radio Slo. 1)

Voditeljica: Darja Pograjc
Gostja oddaje: Viktorija Rozman Bitenc

Medtem ko v mestnih središčih kot gobe po dežju nastajajo urejeni urbani prostori in na obrobju mest rastejo visoke poslovne stavbe, se v urbanističnih načrtih tu in tam pojavi siva pega v obliki propadajoče hiše. Stene starih, zapuščenih, osamljenih in žalostnih stavb šepetajo številne zgodbe, ki pa jim znajo prisluhniti le redki. Mednje sodi svobodna umetnica in fotografinja Viktorija Rozman Bitenc, ki s svojimi fotografijami odkriva pozabljeni svet, ki se skriva za zaraslim vrtom, propadajočimi lesenimi vrati ali razbitim okenskim steklom. Razkrila nam ga bo v Nočnem obisku, kmalu po polnoči. Z njo se bo pogovarjala Darja Pograjc.

Celoten prispevek intervjuja si lahko preberete na povezavi: 
http://radioprvi.rtvslo.si/2015/04/nocni-obisk-82/

petek, 03. april 2015

#INTERVJU: Petkova izvidnica - Hiše Duhov (Val 202)

Petkova izvidnica - Hiše Duhov (Val 202) 

Na videz le prazne, propadajoče zgradbe, a v resnici mnogo več.
...Zame so ljubezen...

"Zapuščene zgradbe so moja ljubezen, so moj drugi dom.
So stvar, ki me dopolnjujejo in mi dajejo energijo. 
Četudi so le 4 prazne stene imajo svojo zgodovino in energijo. 
V njih nisem le zaradi fotografije, a tudi zaradi praznine, energije. 
Niso stvar, s katero bi želela služiti, dobiti slavo, le pokazati to kar je očem neznano.
So moja ljubezen, težko razumljiva, ne le moje delo, moje dopolnilo."


Mojemu delu v radijski oddaji Petkova izvidnica lahko ob simpatičnih, čarobnih fotografijah prisluhnete v video posnetku:::
Novinarka: Tatjana Pirc

sobota, 28. marec 2015

Stilska preobrazba dekleta s ulice - Klavdija Z.

Stilska preobrazba dekleta s ulice 
- Klavdija Z. -


Bil je 20. v mesecu, ko je bil čas nakazila denarne socialne pomoči. Kot vsakega 21. v mesecu me je čakalo plačilo računov, obvezni nakupi in ostale obveznosti, da narišem nasmeh na obrazu svojemu dragemu in tako pomirim sebe. Ko se sprehajam po centru Ljubljane me pot vedno zanese na Čopovo ulico. Ne morem, da se ne ozrem na mesto mojega soncka, kjer preživljal vse dni, ko 8 let življenja na ulici malo se ne zdi. Se trudil je za naju, da lačna ne bi bila, ko vsakič prazna je ulica, ko njega ni, moje misli k njemu beže, nevem kako naj povem še kako močno ljubi ga moje srce. V mislih si želela, da ob sebi bi ga imela, ko manjkala mi je toplina, ki bi jo skozi sprejetost začutila, jo predala svojim bi ljudem, ko že po Prešercu hodim. Vsem obveznostim sem kljukico odkjukala k stopnicah na Prešernov trg sem se ozirala, opazovala, gledala, da bi se družbi brezdomcev, svojih ljudi pridružila. Celo popoldne sem lepo preživela, ko v družbi svojih ljudi sem se kot princesa počutila. Prav vsakič, ko pridem na Prešernov trg me pričakajo nasmejani obrazi, ki mi pravijo lepe besede, pohvale in odprte roke, ki me vedno objamejo k sebi. Na ulici pa velikokrat srečam tudi dekle, ki sem jo leta 2011 spoznala v času svojega ponočevanja v nekdanjem Kolizeju. Ko na klopci smo sedeli mi je rekla, kar nikoli ne bom pozabila saj besede, dejanje vtis name je naredila. Me pogleda in mi reče, da sem edina ženska s ulice, ki bi z njo kar koli imela, ker sem vedno urejena, s svojim stilom vtis nanjo že leta 2011 v Kolizeju sem naredila, saj želje ima, da bi tudi sama nekoč takšna kot jaz bila. To mi je bilo v čast slišati, da je nekomu všeč moj stil, saj sem bila velikokrat tarča nesramnim komentarjem in zelo težkim besedam, ki so na meni pustila pečat. 

...Klub temu, da sama nimam denarja, ustrezne strehe nad glavo, ki bi ji lahko rekla dom...
...Imam...
Srce na mestu...
Življenje je borba, prilagajanje, odrekanje, da včasih osrečimo svojo boljšo polovico, kar nam prinese srečo. 
Roke umetnika...
Ki so sposobne narediti iz nič, s minimalnim nekaj mogočnega, kar vzame besede in navdihne.
Svoje razmišljanje...
Ki je odprto, brez kompleksov, omejitev ljudstva in realno, saj temelji na izkušenih dogodkih življenja.
Odprte roke...
Skozi besede, dejanje, lahko prinesem toplino v srce in pokažem, da še obstajamo dobri ljudje.
Smo kot drobtinice cele štruce kruha. 

V življenju sem prehodila mnogo ulic, doživela marsikaj in vztajam naprej, ko gledam realno in ne sanjam stvari, ki jih ni in se ne bodo zgodile. S svojim znanjem, sposobnostmi sledim svojim ambicijam, živim svoje sanje in se borim, da ohranim svoj mir, svobodo in ljubezen.

...S tem, kar imam pa sem...
... Dobila idejo!!! ... 
Kaj, ko bi naredila stilsko preobrazbo? 
...Ko sem globoko v sebi že razmišljala...
Vsak mesec za roko primi in odpelji na preobrazbo dekle/fanta s ulice... Lahko stilsko ali le pogovor, ki pripelje toplino v srce in željo zagon za doseganje sprememb, ciljev...
Ker barve črne za mojega sončka v zaporu niso sprejeli, bo zdaj svojo uporabno vrednost dobila, ko v ponedeljek bom frizerala, barvala, brila, obrvi kot mojemu možu ji pulila jo v princeso spremenila. Make up naredila, ji nekaj svojih kosov podarila, jo kot sebe bom oblekla, ko nasmeh, presenečen izraz zvlekla. 

Klavdija, Klavdija... 

Klavdija je ženska, ki se že mnogo let trudi s problematiko brezdomstva. S svojimi 35 leti je v življenju doživela marsikaj lepega, nepozabnega, a tudi bolečega. Že dvakrat je postala mamica, a so ji zaradi razmer in okoliščin življenja otroka vzeli in ga dali v rejo. Ne glede na stanje v katerem si je boleče, ko ti vzamejo otroka, ki ga nosiš v sebi 9 mesecev in ti odvzamejo pravice do tega, da ga še kdaj vidiš in objameš k sebi. 


Kot veliko mladih ljudi z ulice je tudi njo do te točke pripeljal čas adolescence, ne "zdrava"družina, ko je kot najstnica bežala od doma, da bi okusila svobodo, lastni mir življenja. Bil je čas za zabavo v Ambasadi Gavioli in diskotekah širom Slovenije kjer se je spoznala s drogo. Vsi smo bili nekoč mladi, divji in s željo, da poskusimo in doživimo čim več. A marsikoda od nas je pomanjkanje starševske ljubezni, ne razumevanje v družbi pripeljalo do življenja na ulici in v svetu odvisnosti.


Klavdija je velika ljubiteljica živali, ki ji danes dela družbo Venus, mešanka med pasmama Rottweiler in Cane Corso. V času, ko sem jo spoznala je bivala v propadajočem Kolizeju. Ne bom pozabila dneva, ko sva se prvič videli in po skritih potkah skrivnostne zgradbe izginili v težko dostopne prostore. Nikoli si nisem mislila, da so na koncu temačnega podstrešja stopnice, ki vodijo v svetle, lepe, s soncem obsijane sobe. Kolizej je padel leta 2011, a s njim nismo izgubili drug drugega, naših zgodb in lepih spominov...

Moje življenje se še danes odvija s ljudmi, spomini, ki jim ni videti konca kakor, da bi zgradbo porušili le nekaj mesecev nazaj. Zgradba mi je ponudila, da sem prvič na lastni koži spoznala kakšno je življenje na ulici z brezdomci in odvisniki. Življenje v Kolizeju je bila odskočna deska za moje delo razsikovalke, fotografinje prav tako dekleta, ki se od svojega 13 leta trudi pomagati ljudem na ulici. Ker sem tudi sama del ulice, brezdomstva sem se s življenjem na ulici naučila že marsičesa, kar se mnogi ljudje ne bodo naučili nikoli. Ulica te nauči spoštovanja, kaj je prava ljubezen, kjer pozabiš na ponos, ko se vsak dan boriš za preživetje. 
Eno izmed lepih dejanj pomoči ljudem s roba je tudi stilska preobrazba moje prijateljice s ulice...
- Klavdije Z. -



Klavdija je pred preobrazbo izgledala takole...



LASJE: Preprosta frizura, polne teksture oz ravnih las. Srednja dolžina las na temenskem delu in zabrit pas centimeter dolgih las na zatilnem in stranskem delu lasišča. Lasje so bili temno rjave barve na konicah obarvani svetlo rjavo zaradi sonca. 
OBRVI: Divje rastoče, brez oblikovanja, močne in brez definirane oblike.

Zgornja slika prikazuje obrvi pred puljenjem in oblikovanjem.
Spodnja fotografija po oblikovanju s narejeno podlago za make up.

Obrvi so s korenino skakale kot uši iz lasišča porednih otrok. Koža na področju obrvi na Klavdijinem obrazu ni bila navajena puljenja obrvi zato je morala pridno trpeti rahlo bolečino. Obrvi so iz minute v minuto dobivale novo podobo, ki ustreza okroglemu tipu obraza.


Oblikovana oblika obrvi brez senčenja, dorisovanja s kozmetiko.

Obrvi so dobile svojo novo obliko iz divjih v urejene, ki dajo obrazu poponoma nov videz. Barva las se je iz odtenkov rjave spremenila v eno in edino črno modro barvo. Po končanem barvanju las sem v roke prijela mašinco in se kot pravi umetnik igrala s britjem že zabritega pasu las na zatilnem in stranskem delu lasišča. Dolgih las na temenskem delu nisem krajšala konic ali jih kakor koli drugače oblikovala. Posvetila sem se zabritemu pasu las, kjer sem lahko ustvarjala "visoki tisk" črno na belem in na zabritem delu glave dala videz zebre.


LASJE: Polne tekstura las oz ravni lasje. Na temenskem delu dolžina las ostaja ista srednje dolžine. Na zatilnem in stranskem delu lasišča zabriti vzorec črte, ki daje videz zebre. Lasje so črne barve.
OBRVI: Oblikovane v smer rasti dlak, srednje debeline, definirane v atraktivno naravne.

Make up v stilu črno - belega senčila s srebrnim eyelinerjem je odrezanih, ostrih linij, saj tako pridejo do večje izrazitosti tudi črte na stranskem delu lasišča. Klavdijih obraz s podlago, urejenimi obrvmi in črno obrobljenimi očmi, da mladosten videz in obraz ni videti več utrujen. Črna obroba na spodnji in zgornji veki, da optični občutek, da so oči bolj odprte kar skupaj s ostrimi linijami povdari dušo in karakter modela na fotografijah. Nežnim dušam so bolj všeč ljubke frizurice, simetričnih oblik, mehkih linij... Ljudem s močno osebnostjo pa ostre linije, izrazito odsekane linije, asimetrija... 


Tukaj pa je naša Klavdija in njena sprememba! 

Frizeraj / Make up / Fotografirala: Viktorija Rozman Bitenc
Model: Klavdija Z.

#INTERVJU: Servitski samostan, ki propada sredi Kopra (Planet Siol.net)

Servitski samostan, ki propada sredi Kopra (Planet Siol.net) 

Fotografirala: Viktorija Rozman Bitenc (2.12.2013)
Prejšni teden sem s novinarko za Planet Siol.net spregovorila nekaj besed o eni izmed velikih sramot mesta Koper - Servitski samostan ali drugače stara porodnišnica. Zgradba v kateri se je do leta 1997 rodilo mnogo Primorcev danes že slabi dve desetletji žalostno propada medtem, ko Primorska Univerza ne želi odpreti vrat niti novinarjem. Vse od praznih obljub, ignorance je pripeljalo novinarko po direktni poti do mojega imena Viktorija Rozman Bitenc. Več let sem ga spremljala, ga skozi fotografski objektiv občudovala in na lastni koži ponoči v času spanja doživljala. Da moje delo kot urban raziskovalke dobi pravi pomen, sem svoje fotografije in doživljaje delila s redakcijo portala  Planet Siol in tako je nastal nov članek s mojimi fotografijami in zaključno besedo.
Prav solze imam v očeh, ko berem članek in se zamislim nad vsemi besedami ljudi, ki so dvomili v moje delo s tem, ko so me več let podcenjevali s komentarji:" Ti in svoje zapuščene zgradbe... Kaj vidiš v njih? To ti ne bo prineslo nobenega uspeha...Te ni strah spati v zapuščenih objektih?"

Fotografirala: Viktorija Rozman Bitenc (1.11.2012)
In tukaj je eden izmed številnih uspehov, ki sem jih dosegla od leta 2007 odkar se aktivno ukvarjam s dokumentiranjem, raziskovanjem, doživljanjem zapuščenih objektov, kulturne dediščine, ki so moj dom...

Hvala vsem novinarjem, ljudem... ki so mi dali možnost, da se pokažem kot urban raziskovalka in dekle, katere dom so zapuščene zgradbe. Zahvala ljudem, ki mi dajejo moč, da vztrajam, saj me prav takšni uspehi polnijo s močjo, da življenje na ulici v času, ko so zapuščene zgradbe moj dom ni težko, kot je videti na prvi pogled. Tukaj je košček zadnjega intervjuja, ki sem ga opravila s simpatično novinarko Nežo Mravlje, ko sem ji odprla svoje srce in ji povedala več o svojemu življenju, raziskovanju in pogledu na zapuščene zgradbe. 

Na spodnjem URL naslovu, si lahko ogledate kaj se dogaja s staro porodnišnico v kateri je nekoč odzvanjal prvi jok otrok številnik Primorcev. Nekaj fotografij notranjosti, ki so del mojega dela in nekaj besed zaključne besede...
(Planet Siol.net)

Več fotografij te mogočne zgradbe si lahko ogledate na spletni strani...
Urban exploring Slovenija na Google+ na spodnji povezavi:

Lahko pa si ogledate več kot le fotografije in se skozi video posnetek sprehodite skozi prostore, kjer so se nekoč v malo drugačni podobi zgradbe sprehajali serviti...

Citiram:" Poleg raziskovalcev konservatorske, umetnostno zgodovinske in arheološke stroke pa zidove samostana zelo dobra pozna tudi Viktorija Rozman Bitenc, ki že leta s fotoaparatom obiskuje osamele, propadajoče hiše, gradove, zaklonišča, jame. “Že kot otrok sem začela zahajati na ljubljanski zapuščen bazen Kolezija. Tja sem se umaknila pred svetom. Tam sem se počutila sprejeto. Tam sta bila mir in sproščenost.”
Pozneje se je tako aktivno začela ukvarjati z zapuščenimi stavbami, med njimi ji je še posebej ljub servitski samostan. Gre za kulturno dediščino, njeno ohranjanje, zavzeto pripoveduje. V zidove, prostore so zapisane zgodbe preteklosti te stavbe: arhitekturna, družbena in posameznikova."

Fotografiral: Damjan Bitenc
In prav res se pojavi vprašanje, kdaj bodo vrata stare porodnišnice po 20 letih propadanja spet odprla vrata in s tem možnost za pisanje novih zgodb... 
Kaj bo naredila Primorska Univerza? 
Je bila ignoranca do novinarjev in prazne obljube, da bodo odprli vrata za fotografiranje lepo dejanje? 

Zato sem tukaj jaz in s veseljem ljudem skozi svoje fotografije odprem vrata v številne skrite kotičke Slovenije in pokažem žalostni odnos do kulturne dediščine... Kakršen odnos je Slovencev do Kulturne dediščine se odraža tudi v razgledanosti in kulturi...

torek, 17. marec 2015

#INTERVJU: 100 Obrazov Ljubljane (Ljubljana Nepremičnine)

100 Obrazov Ljubljane 
(Ljubljana Nepremičnine)

Fotografirala: Urška Košir
100 obrazov Ljubljane, ko te tudi moj prevzame. 
Ko Ljubljancanka si želi, da za 
umetniški prostor, brezdomstvo 
poskrbljeno bilo bi... 

V Ljubljani živim...
Prihajam iz...
V Ljubljani mi je najbolj všeč...
V Ljubljani si želim...
Tja do najlepšega spomina na Ljubljano...
"Je trenutek, ko sem v zapuščeni zgradbi našla skrinjo, notri pa stare zemljevide Ljubljane, iz leta 1800. To me je inspiriralo, da sem začela zbirat stare razglednice in zemljevide, saj skušam Ljubljano spoznati skozi staro in novo, preučiti vse njene detajle ter skrite kotičke."

Tukaj si lahko preberete preostanek intervja, 
ki ga je opravila Urška Košir za portal Ljubljana Nepremičnine. http://domavljubljani.com/BLOG/100_obrazov_Ljubljane_4/

nedelja, 08. februar 2015

Življenje svoje dala bi... Zanj...Za katerega moje srce živi...

Življenje svoje dala bi... 
Cel svet poklonila bi...
Vse zanj naredila bi...
Zanj...
Za katerega moje srce živi...

Poroka 20.april 2013 na Ljubljanskem gradu. Zakonca Bitenc.
S torticami sem ga razveseljevala, dobro slastno mu kuhala vse dokler avgusta meseca 2014 v solzah izvedela, da moj sonček sladkorno tipa 1 ima. Komaj sem ga spravila do UKC Ljubljana, zadnji hip sem ga pripeljala, saj je moje sonce imelo 50 mmol/L glukoze v krvi in je bil na meji, da bi padel v sladkorno komo (Hiperglikemija) zaradi tako zelo povišanega sladkorja v krvi. Normalen človek, ki mu trebušna slinavka deluje pravilno ima med 5 - 7 mmol/L glukoze v krvi. Moj sonček je prišel na UKC s 50 mmol/L, ni videl niti 3 metre pred seboj, stiskalo ga je v pljučih in komaj je hodil. Nikakor ne morem pozabiti njegovega obrazka, ko je bilo videti le kosti, njegovih zadnjih dni. ko je pil, saj ga je sladkor v krvi tako izsuševal. V parih mesecih ga je sladkorna tako izsušila, da so bile videti le še njegove lične kosti. Ko sva tisto celo noč na urgenci čakala, mi je rekel, da ga bodo zadržali. Bila sem strta, saj nisem vedela kaj naj pričakujem. Pomislila sem na najhujše v strahu, da se s mojo ljubeznijo nekaj resnega dogaja. Po več urah čakanja je šokiran prišel v čakalnico in mi povedal, da ima sladkorno tipa 1 in bo moral uporabljati inzuline.

Moj mož v Kliničnem centru. Najlepši!
Nikakor mi ni bilo jasno kako ima lahko sladkorno in s meseci sem spoznala, da mu je način življenja, 8 let na ulici, vsi psihični pritiski, ki jih je doživel zaradi pomanjkanje ljubezni pripeljala sladkorno bolezen. Tisti trenutek sem bruhnila v jok in bila sem v popolnem šoku. Kot ljubiteljica slatkega, sem bila prisiljena, da način življenja spremenim s čemer se še danes borim, a zadnji mesec opažam, da pridno k tej spremembi strmim in se učim... S meseci bom vadila, dobro zdravo kuhinjo se učila, da bom mojo ljubezen pokončno držala in mu s ljubeznijo stala ob strani do konca najinih dni. Četudi moram za to spremeniti sebe, način življenja ga moram in bom, saj sem se v to pustila in si želela. 
Iskala sem fanta, kateremu bom lahko dala vse svoje življenje, bila vse, ki me bo spoštoval, razumel, me poslušam in me spodbujal pri mojemu delu.

Kaj bi jaz brez njega in kaj bi on brez mene? 

Ne predstavljam si življenja brez njega. Kot sem tudi brez dvoma, da brez mene mojega moža ni. Ko sem ga 22 let iskala, hrepenela po ljubezni, sem več let zapored vpihovala svečke, trgala 4 peresne deteljice in si želela le eno... Želela in hrepenela sem le po spoštovanju, toplini in ljubezni. Manjkala mi je celo življenje, ki sem jo iskala pri starših, vrstnikih, a povsod in vedno sem se počutila manjvredno, saj me nihče ni razumel. Nihče se nikoli ni vprašal zakaj sem takšna... Najmanj sem pričakovala, da bom to našla prav na ulici. 

Vse od leta 2011 in zelo veliko število slabih izkušenj s ljudmi, ki so me izkoriščali sem se naučila kaj je prava ljubezen. In točno to se je zgodilo, ko sem 13.2.2013 spoznala mojega moža Damjana. V nekaj ura najinega pogovora, odprtega, zaupanja drug drugemu sem čutila, da mu lahko zaupam in tako je postal prvi in edini človek, ki ve še najbolj temne skrivnosti mene in moje preteklosti. Ko sem na dan, ko sva se osebno spoznala prišla domov sem popolnoma odmislila, da je naslednji dan valentinovo. Vsedla sem se na posteljo in mu s solzami v očeh delala majhnega angelčka.


Ko sem pisala pismo zanj si niti najmanj nisem predstavljala kaj bom s svojim dejanjem naredila. Videla sem ga le enkrat v življenju in njegova samosvojost, drugačnost, njegove oči in bližina so me popolnoma začarale. V moje življenje je stopil popolnoma naključno, ko sem želela opraviti intervju s njim, njegovi življenjski zgodbi in življenju na ulici.
Njegova zgodba, ki mi jo je govoril so po mojemu obrazu polzele solze. Moj sonček, ki je pri 10 letih zaradi fizičnega in psihičnega leta, kot majhen fantek delal samomor...
Vsi udarci, ki so ga doleteli v življenju, se mu je to vse res moralo zgoditi? Je res tako veliko in lepo srce kot ga ima on moral biti 8 let na ulici in pristati v svetu droge zaradi tega v zaporu? Vedno, ko razmišljam o njegovi preteklosti imam še en razlog več, več in več, da ga ne smem izpustiti iz svojih rok. 
Po manj kot enem mesecu, ko sva hodila s roko v roki so naju podli in nesramni ljudje želeli ločiti. Zaradi povsem osebnih interesov, so ga želeli odtrgati od mene s tem, ko so mu rekli da nisem prava zanj. Takrat se je moj svet podrl in prvič v življenju sem ukradla narkomanske pripomočke in se zadela s heroinom v žilo. Trenutek, ko mi je bilo popolnoma vseeno, saj sem vedela, da mi želijo vzeti to kar sem celo svoje življenje iskala. A, ker je od mene dobil nekaj kar v življenju nikoli ni dobil, iskal 28 let, vse dni, in sanjal vse noči, da bi spoznal črnega angela, se ni predal. Vrnil se je k meni in mi tako pokazal, da me ima zares rad. V svojih srcih sva oba čutila, da sva našla to kar sva celo življenje iskala. Zato sva se v hecu šalila, kako bi bilo, če bi bila Viktorija Bitenc. V srcu sva oba vedela, da je to to, kar sva iskala in nekega dne sva odšla na matični urad in izbrala datum za poroko. Nihče ni vedel, da se bova podala v svet zakonskega življenja, povedla sva čez nekaj dni in tako sva se 20. aprila 2013 poročila in drug drugemu obljubila večno zvestobo. Poroka je bila nekaj kar sem lahko celo življenje sanjala in bila sem prepričana, da bom celo življenje igrača, katero si bodo ljudje podajali iz roke v roko in le izkoriščali, žalili, zaničevali. Popolnoma sem izgubila vso zaupanje in upanje v to, da bom kdaj našla iskreno ljubezen.

Vse dokler nisem spoznala Damjana, ki je najlepše kar se mi je v življenju zgodilo in se mi še danes dogaja.


Skozi mesece najinega skupnega življenja sem se trudila, da mu kot odvisniku stojim ob strani, vlivam ljubezen in s tem dajem moč, da se bori proti drogi. Tudi sama sem imela probleme, a ne tako resnih in bilo mi je prav v veselje, da bom pokončno postavila tako veliko srce. Bila sem edina, ki mu je stala ob strani in ga spravila stran od ulice in tako sveta droge.
Kot 20 let staremu dekletu, ki je v življenju dala skozi od izkoriščanja, spolnega nasilja, življenja na ulici, odvisnosti, neprestanega zaničevanja sem svojo ljubezen, razumevanje našla pri ljudeh s ulice. Ko sem si s 18 leti ustvarila kariero v medijih, kot fotograf, razsikovalka, ki se ukvarja s ljudmi s roba sem vedela, da moram vztrajati. In prav vsak objekt, ki sem ga fotografirala, članek, ki sem ga napisala mi je dal zagon in moč, da se borim in tako sem prišla do svojega sončka in našla vir za življenje. 
Skupaj sva šla skozi njegovo metadonsko krizo, ko moje sonce cel mesec ni moglo spati zaradi strašanskih bolečin v trebuščku. Ne bom pozabila, kako sva spala ločeno vsak na svojemu koncu, ker so ga tako strašno bolele noge, trebušček in se je celo noč zvijal od bolečine. Iz dneva v dan sva se 2 leti in še danes borila s tem kaj bova jedla, kako bova spala, ko se bliža zima... Moj Damjan je bil 8 let na ulici, navajen je bil v najhujši zimi spati zunaj, a nisem si želela, da bi še eno zimo preživel na ulici. Tako sem nama dvakrat, pripravila presenečenje in izkoristila, čas ko ga ob meni ni bilo, da sem pospravila celo nadstropje zapuščene hiše. Cel dan sem pospravljala, nosila jogije iz enega nadstropja v drugo. Po stenah sem risala srca, saj sem želela, da moja ljubezen pride v najin nov, čisti četudi na ulici kotiček ljubezni. Vsako srce, ki sem ga narisala je bilo dokaz moje ljubezni. Šla sva skozi mnogo vzponov in padcev, a nisva se predala...

Leto 2014 je bilo zelo težko leto za naju. Vse od diabetesa sva bila prisiljena, da počasi spremeniva najin način življenja, vse do težke zime, ko sva spala v največjem mrazu brez plinske pečice za katero sva se borila. Nisva imela denarja, kot vse ostale dni, da bi jo kupila in zelo sva hvaležna vsem dobrim ljudem, ki so nama preko revije Jana zbrali obleke in nama podariti čisto novo Zibro peč.
S socialno pomočjo 430 evrov za 2 osebi si nisva mogla privoščiti sobe v najem. Gledala sva za sobe, stanovanja, premišljevala alternativne možnosti, vse, da bi le imela streho nad glavo. A najina majhna socialna pomoč, nama tega ni dovolila, saj bi celo socialno pomoč dala le zato, da spiva v prostoru s elektriko in vodo. Tako nama ne bi ostalo nič za kozmetiko, hrano in račune, ki jih morava plačevati. Preprosto sva bila 2 leti zapored prisiljena spati na ulici, v svetu zapuščenosti, saj nama drugega ni ostalo. Četudi so nama stari obljubljali finančno pomoč, nama je vsakodnevno pomagal le moj oče Janez Rozman. Vem, da cele dneve dela, se bori v tej državi, da bi kot znanstvenih dobil plačo medtem, ko je vsak mesec v strahu ali bo sploh dobil plačo. Je človek s znanjem, ki dela na svetovnem področju, ki je v tej državi preveč visoko in intelektualno zato mu to nič ne pomaga pri borbi za denar. Hvaležna sem mu, da mi vsak dan pusti 5 eur, da si kupim hrano na katero pa včasih preprosto pozabim, ko več dni šparam denar, da si kupim kaj kar potrebujem. 
Vsakodnevbna borba za denar, ko sem morala kot mamica, sestrica, žena poskrbeti za dva in to zase in mojo ljubezen. Velikokrat sem trgala od svojih ust, pozabila na svoje sanje, da sem lahko osrečila človeka, ki sem ga iskala celo življenje. 
Damjan je to kar sem si vedno želela in zanj, bi dala svoje življenje, vse kar imam, četudi nič nimam bom ustvarila da mu dam! 

Začetek decembra 2014 je po naključju moj sonček prišel do medijske pozornosti, ko so iz revije Jana s njim opravili intervju. Naslov članka je bil RAD BI ŽIVEL IN NE UMRL.

Ko sem dobila revijo v roke se nisem mogla upreti joku, saj sem prvič v življenju njegovo življenjsko zgodbo prebrala skozizorni kot tretje osebe. Zelo sem vesela in se še enkrat in vedno znova lahko zahvalim v svojem in njegovem imenu fotografu in novinarki iz revije, ki so za naju odprli fond zbiranja oblek in ostalih predmetov, da bi lažje prišla skozi zimo. Tako sva dobila 2 plinske peči in eno na petrolej. Pridobila sva vsaj kanček upanja, da na svetu obstajajo še dobri ljudje, s tem ko sva se še naprej borila, da bi bilo zdravje mojega sončka močno in trdno, da se zaradi prehlada ne bi drastično poslabšalo njegovo zdravje in s tem raven sladkorja v krvi. Vsak prehlad, ureznina v telo je zanj lahko usodna. Če se prehladi imam ožnost, da ne bo začutil pomanjkanja sladkorja v kriv in tako pri 1.8 mmol/L padel v komo. frown emoticon Tega me je vsak dan strah in ubija me misel, ko ga ob meni ni ali je vse uredu s njim. Ne morete si predstavljati kakšno je življenje, ko se vsak dan boriš psihično, da ne posegaš po drogi, ker te ubijajo misli ali je s tvojo ljubeznijo vse uredu. Saj to je edino kar mi na prvemu mestu pomeni v življenju.
 Ljubezen, ljubezen, ljubezen. Brez ljubezni mene ni. saj mi le ljubezen, toplina daje zagon za ustvarjanje, da imam rada samo sebe in vztrajam v svojem življenju. Vse tiste dni, ko je sedel na Čopovi ulici se je trudil, da bi nabral nekaj drobiža in poskrbel za naju kot družino Bitenc. Včasih je sedel po 8 ur, da je nabral le nekaj evrov drobiža, kaj vse pa je ob tem trpel, kakšne močne besede pa si nihče ne more predstavljati. Velika večina ljudi, NAJU OBSOJA, podcenjuje zaradi njegovega žicarnja in borbe za denar. Dejansko pa se nihče nikoli ne vpraša kako je cel dan sedeti na ulici za nekaj evrov drobiža, da nahraniš dva in prišparaš kakšen kovanček za plinsko bombo. Vsi mislite, da nama je denarp otreben le za hrano? Pa plinska bomba, kozmetika, s tem kreme za telo, da je fant zdrav in se ne poškoduje zaradi mrazu, ki ti pozimi izsušuje kožo?! Veliko ljudi me obsoja, kako lahko živiš tako, zakaj si ne najdeš nekoga boljšega, ti ni sramotno, da tvoj mož prosi zadenar na ulici...? NE NI! V PONOS MI JE! Vesela sem, da imam takšnega moža, ki se v življenju bori in še ni obupal nad življenjem klub temu kaj vse je trepel in še danes trpi. 
Zato se borim, da mu ob strani vsak dan stojim 
in 
mu dam nalepše kar si zasluži...
To je ljubezen, katere mnogi nikoli ne bodo razumeli in čutili.

Oseba, ki je moj svet in ki si zasluži vse najlepše!
Domov je prihajal vsak dan popolnoma utrujen, včasih tako živčen, da sem ga morala močno objeti in pomiriti. Si lahko predstavljate objem, ko k sebi objameš človeka, kot mamica svojega otroka in ga s solzami v srcu božaš po glavi, poljubljaš po glavici, ko mu govoriš lepe besede, da ga pomiriš in mu vliješ ljubezen?
... SI SPLOH LAHKO PREDSTAVLJATE KAKŠNO JE TO... ...ŽIVLJENJE?...
Sploh veste zakaj živite? Je to le zavist, ker sami nimate tega in si želite?

In potem se klub vsemu najdete še obsojat in mi govoriti o mojemu življenju, kako naj živim?! Vi, ki imate v življenju starše, streho nad glavo, službo boste mene obsojali in mi govorili kako naj živim?!
V življenju vse kar sem iskala je ljubezen in našla sem ...
fanta, srce, ki to ljubezen potrebuje kot otrok svojo mamo.

  • Jaz sem edina, ki jo v svojem življenju ima in ji je mar zanj! Zato se vsako dnevno trudim, da sem pridna in vse kar se še tako čudno zdi, delam zato, da bo moj mož srečen. Po 30 letih je končno našel razlog za življenje, upanje, da se za nekaj bori. Jaz sem mu kot mamica, ki ga objame k sebi, skrbi zanj...
  • Sem kot njegova sestra, ki mu kdaj ponagaja, a ga ima najraje na temu svetu, ker mu lahko zaupam in skupaj počneva kakšno vragolijo.
  • Sem njegova najboljša prijateljica, ki mi lahko zaupa vse, pred mano ne potrebuje skrivati ničesar, ga spoštujem, razumem in imam rada.
  • Sem njegov psihoterapevt, ki ga je s mojimi 20 leti spravil stran oddroge, potegnil s ulice in mu kot angel razpadajočih kril vrnil upanje v življenje. Sem njegova opora, ki ga posluša vsakič ko potrebuje. In četudi mi je kdaj težko se trudim poslušati in mu pomagati kolikor se le da.
  • Jaz sem Viktorija Rozman Bitenc  njegova žena, ki se že 2 leti odkar se poznava trudi, da bi mu vedno znova in znova pokazala, da naj živi, saj lahko meni pomaga rešiti moje poslanstvo in tako lahko skupaj kot angela odletiva iz tega sveta. Če se njemu kaj zgodi meni več živeti ni, saj vse kar imam, vlagam vanj. Če mi uničijo psihično mojega sončka, ki je že tako psihično nemočen, bom jaz uničila CEL svet in vse, ki so bili žaljivi do njega in so mojega moža psihično uničili. 

Brez njega mene ni, zato se vsak dan trudim. četudi le tako, da vlečem filme dol zanj, da mu polepšam in pričaram nasmeh. Nimam denarja, vsak dan mi oče pusti 5 eurov, ki jih včasih pridno šparam več dni, se odpovem sebi svojim željam, da svojemu sončku lahko prinesem denar, da si kupi kartico in me pokliče...
Moje srce je doma pri njem in ne glede na to...
kam grem, 
s kom sem, 
kaj počnem,
...sem s srcem pri njem...

Vzeli so mi ga in v 3 minutah, ko nama niso dovolili niti, da bi se poljubila in poslovila se je moj svet porušila, ker sem fizično izgubila njegovo prisotnost. Mnogo ljudi se od dneva, ko so mi ga začasno odvzeli trudi, da bi me nasmejalo, osrečil. Nekaterim uspe, a le s iskrenostjo in dobrim namenom, razumevanjem in spoštovanjem.
Najdejo se pa ljudje, ki nikakor ne spoštujejo mene, mojega moža in najinega zakona in bi na vsak način radi mene dobili v posteljo in spolno izkoristili ali imeli zase. Vsi takšni naj vam povem... 
NIHČE v temu življenju mojem več ne bo deležen moje iskrenosti in 100% predaje srca. Nihče od teh, ki se trudite s svojim pihanjem na mojo dušo očarati mene, da se omehčam vam ne bo uspelo. Ker moje srce ima samo en dom in to je pri mojemu možu. Ker ga ljubim me ne zanimajo nikakršne spolne, osebne in drugačne potrebe vas in drugih ljudi. Saj zame je le ena potreba, ena oseba in to je moj mož. Le zanj si vzamem 100% čas kadar koli me potrebuje, naroči določene stvari. Mislite, da mi je vi nteresu spoznavati ljudi, ki me želijo videti zgolj zato, da me osvojijo in kakor koli izkoristijo? Mislite, da imam denar in voljo, ko mojega sončka ni ob meni, da hodim po lokalih in pijačkah? To je vaša želja, to je vaš način, jaz nimam denarja, časa in volje, da zapravljam denar za takšne bedarije! 

Jaz sem poročena punca in v življenju sem pri svojih 18 letih ustvarila ime in priimek. Z marsikatero žensko in moškega sem lahko gospa Viktorija Rozman Bitenc. In to ni egotrip, a to je realnost. Tisti, ki celo življenje gledate le na svojo rit, svoje potrebe, ste polni ponosa in pričakujete samo to, da boste od ljudi vedno le prejemali in nič vložili ne boste dosegli ničesar. Jaz takšni ljudi v svojem življenju ne potrebujem, ker vem zakaj živim...

Živim zato, da širim ljubezem, da jo prejemam in vlagam med ljudi, ki jo potrebujejo in tako dobijo ponovno upanje in željo zato, da živijo. Jaz sem angel razpajočih kril in vse kar si želim je to, da bi bili ljudje, ki so mi pokazali kaj je prava ljubzen, ki so isti kot jaz srečni. Nikomur ne želim slabega, a tisti, ki so se igrali s mojim časom, čustvi, ki si želijo le izkoristek in si ne morejo vzeti časa zame, da bi mi iskreno povedali v obraz si ne zaslužijo mojega objema, moje topline...

Ljubim le svojega moža, on je moje sonce za katerega živim in bi dala svoje življenje. Če je treba mu podarim svojo trebušno slinavko, da ga le vidim zdravega in pri življenju. On je edini, ki mu lahko rečem iskreno in s celim srcem LJUBIM TE, vse bi naredila zate. 

Ob tem, pa imam rada lahko več ljudi. In vsem, ki mi zadnji mesec stojite ob strani s tem, ko ste iskreni in se vsakdan trudite privabiti nasmeh na moj obraz naj vam povem, da rada vas imam. Kot tudi rada imam vse moje brezdomce, odvisnike, ljudi s roba, ki jim skušam s svojim objemom dati toplino. Vse fante brezdomce, ki sem jih v zadnjem mescu objela, osrečila s svojo bližino... Vse te ljudi imam rada, saj mi dajete to kar potrebujem, kar mi manjka saj le to lahko širim naprej, da osrečim ljudi, ki toplino potrebujejo in skozi svoje zgodbe predam znanje ljudem.

Za vse dekleta, ki se trudijo kopirati moje ideje, moje delo, biti iste kot jaz, kot tudi vse moške, ki si me želijo kakor koli s svojimi osebnimi interesi uničiti psihično naj povem...
Nikoli ne boste prišli na mojo mentalno raven. Ko boste prehodili moje ulice, doživeli in početi to kar počnem jaz podzavestno in zavestno, predvsem srcem, takrat bo vaše delo in želje dosegli pravi name, da boste na približno isti valovni dolžini.

Za marsikoga sem vzor. Veliko ljudi slišim, ko mi reče:" Legenda si! Lepa si, takšne ženske v življenju še nisem videl...", ko se zamislim in spomnim na vse ljudi, njihove besede in ugotovim, da sem dejansko gospa in pravi angel, ki je na ta svet poslan s razlogom. Nekoč mi je profesor Marko rekel:" Takšni kot si ti Viki se rodijo na 100 let!" Takrat nisem vedela kaj mi je s tem želel povedati, a ko sem prevrtela film življenja, negativon izkušnje spremenila v znanje, se spomnila besed in se poglobila sama vase sem spoznala zakaj živim.


Odkar živim svoje sanje, sem svobodna, sem to kar sem v srcu ne glede na omejitve, stereotipe in tabuje sem spoznala pravo ljubezen. Moja prava ljubezen je moj mož Damjan za katerega že 2 leti dajem vse kar imam. In leto, meseci, ki so pred mano in njim so težki, kot celo najino življenje. A ne glede na vse se bova borila, saj ko bo moje sonce spet v objemu svoje lune bova naredila nekaj, s čemer bova ljudem pokazala, da se borite za svoje sanje, uresničujte svoje želje. 
Upanje zanje umre. 

Kot sem si želela vsa leta, vse trenutke sreče, da bi ljubezen dobila, se mi je želja uresničila. In četudi moja ljubezen nima družine, nima doma vem, da je on edini in pravi, saj ima pravo srce, ki sem ga iskala!
Vedno, ko vidim njegove oči, zdaj ko ga ob meni ni se mi srček trga, ko vidim kako zelo je lep, kakšen čudoviti fant, mož je kakršnega bi si lahko le želela in po njem sem tudi hrepenela... 
Najrajši bi si srce odtrgala, da bi mu ga ta trenutek poslala in mu s tem dokazala, da sem svoje življenje zanj dala, da bi vedel kako močno ga ljubim! Nobene besede ne morejo opisati kako močno ga ljubim in kaj bi naredila zanj!!! Še beseda Ljubim te je premajhna, saj ej izgubila svoj pomen skozi preveliko uporabo med ljudmi. 

Kaj naj naredim, da mu pokažem, da zanj živim?

ponedeljek, 02. februar 2015

Objem topline in iskra v očeh brezdomca - Koper; Nedelja, 1.2.2015

Koper; Nedelja, 1.2.2015

Kot vsak četrtek in nedeljo je na sporedu potovanje v Koper. Tudi ta nedelja, kot četrtek mi do sedaj kot vsi ostali niso ušli izpod prstov, da ne bi obiskala mojega sončka. Ta dva dneva v tednu nočem slišati, videti nikogar, kar pomeni da je dan izključno zame, moje dogodivščine, ko me ne zanima nikakršno nekonstruktivno posedanje po pijačkah, druženje in brezpomensko spoznavanje v Ljubljani in drugje. To sta dneva, ko poleg obveznosti druge dni vidim le dve besedi Koper in mož. A vse se spremeni, ko pride čas za avanture v Kopru. Vse kar se zgodi od trenutka, ko se vsedem in odpeljem v Koper do trenutka, ko se odpeljem nazaj v Ljubljano je vedno nepozabno! Verjetno je vprašaj:" Zakaj?" Odgovor je preprost, ker ljubim živeti, spoznavati, se družiti, po naključju in biti svobodna... Ne poznam sramu zato me ni sram povedati kdo sem, kaj sem, s čem se ukvarjam, saj svoje delo, svoja dejanja predstavljam s razlogom, da ljudem pokažem dejansko stanje iz prve roke in ne iz knjig... A dan postane lepši, ko naredimo lepo dejanje. Današnji dan je zaznamovalo dejanje, ko sem se odpovedala delu svoje malice in pričarala prisrčen nasmeh, iskre veselja v očeh, ko ti človek s besedami ne zna izkazati hvaležnosti in te preprosto brez pomislekov objame in poljubi... Kaj je bilo? Verjetno se veliko ljudi vpraša:" Ohhh ta Viktorija Rozman Bitenc, kaj je spet naredila? Koga je spoznala tokrat? V kaj se bo podala tokrat?..." Res je! Podala se bom v pravo sranje, kot bi rekli ljudje, ki so redoljubni in v življenju niso dobro spoznali življenja na ulici. 3 leta sem živela v skvotu; zapuščeni hiši, spala v največji narkomanski meki in takšnih in drugačnih zapuščenih lokacijah. A s tem, ko je leta 2011 padel Kolizej, so se moje sanje in volja do pomoči brezdomcem, odvisnikom in socialno nesprejetim ljudem povečale. Vedno želim spoznati vse več in več, vse do naj globjega brezna, nikoli mi ni dovolj, saj je dovolj ljudi, ki bi dalo vse za en nasmeh, objem in pozornost. Bi lahko rekla, da sem okusila največjo brezno ulice? Lahko bi rekla, da sem okusila mnogo, a želim si več! Do sedaj sem vedno spala v urejenih prostorih, kjer je bilo pospravljeno... "Kaj zdaj ta govori ha?!" si mislite... 

No čas je za zgodbo, ki pove vse in še več. Kaj se boste iz tega naučili vi? 
Defintiivno, da začnite živeti svoje sanje, slediti svojim ambicijam, če jih nimate jih odkrijte v sebi. S negativo se učimo, rastemo. Videli boste tudi dejstvo, da nisem normalna, kar je že znano. A dobro namerno je moje dejanje, srce, ki bo s svojim dejanjem naredilo nekaj zelo velikega za nekoga kotto počnem skozi svoje delo, dejanja... A včasih tako, da ljudje šele, ko je prepozno ugotovijo pravi namen moje pozornosti, bližine, topline. 

Ne mislim se obremenjevati s nobenim komentarjem, opazkami, poniževanjem, saj sem tega deležna že celo življenje zato živim svoje sanje. Kaj so moje sanje, pa ste mi pokazali vi, ko ste me s svojimi dejanji, besedami oblikovali, da sem spoznala kakšno je lahko življenje, kaj je dejansko prava ljubezen in kaj je sreča. Hvala vsem tem negativnim dogodkom, ljudem, obdobjem, da ste mi pokazali zakaj živim, kaj mi prinaša občutke veselja, dodatni zagon za moje delo, raziskovanje. Četudi za novo izkušnjo, dejanje, izpostavim svoje zdravje vem, da sem to naredila, da izkusim še več... Gremo na zgodbo? Ja ali ne? Mislim, da ja...


...Zgodba dneva... 
Odpoved svojemu, podarjeno 
za
čudoviti nasmeh
OBJEM TOPLINE in ISKRA V OČEH

Ura se bliža 14h, ko moram priti na dogovorjeno mesto prevoza v smer Koper. Kot bi mignil se vsa evforična, vesela odpravljam od doma. Bližam se, da zadiham svež mrzli Ljubljanski zrak, ki ga nisem občutila vse od petka. A še ni bil čas zato, saj se spomnim, da sem vzela drugo torbo in sem doma pozabila denar, ki ga moram prinesti svojemu možu. Urejena kot dama, v petkah in svoji dolgi beli obleki tečem po stopnicah v 4 nadstropje, vzamem denar in že stojim na ulici. Mudi se mi, ko stopim čez cesto in že sem na postaji, kjer čakam prevoz za Koper. Redko kdaj se mi zgodi, da je pot na drugi konec Slovenije dolgočasna, če le voznik ni preveč zgovoren. Je to morda zato, ker sem jaz tako odprta, brez zadržkov, da se hitro zapleten v pogovor in s svojimi interesi, načinom življenja, dejstvi impresioniram ljudi? To bo to!!! Peljemo se proti Kopru, ko voznika vprašam kje odlaga. Mlad fant iz Ljubljane, ki s prijateljem potujeta v Portorož me v ogledalu pogleda in mi pravi kjer koli. Povem mu, kot vse četrtke in nedelje potujem v zapor. In že se začne pogovor, ki traja vse od Ljubljane tja do Kopra. Ljudi preprosto zanima več in več, ko jim začnem govoriti o svojih dejavnostih, dejanjih, stvareh, ki jih v življenju počnem. Fant se ozira nazaj skozi ogledalo in me sprašuje. Ni mu dalo miru, da me ne bi izprašal vsega kar ga zanima, a najbolj se je spotaknil ob moje spanje v zapuščenih zgradbah. Na lep način sem mu kot telebanu skušala razložiti zakaj spim v zapuščenih zgradbah in dobil je zadovoljiv odgovor. Pošteno dostikrat se je nasmejal in pri Postojni sem se ga pošteno besedno lotila, ko sem ga s nasmehom na obrazu vprašala:" Kaj ti si en tak fin fantek, ki pije alkohol in misli, da je alkohol kul, medtem ko droga je pa ohhh in sploooh?" Hi, ko mi je obrazložil svoj pogled na moje besede sem se še naprej zajebavala in ga s besedami psihično strla, da rajši ni spraševal preveč na "norčevalen" način. Saj mu je bilo kot mlademu študentku, s urejenim življenjem, obiskovanjem faxa moja zgodba, interesi zanimivi. Poleg mene je zadaj sedelo mlado simpatično dekle, s dvema piercingoma... Kot bi mignil svase zapletle v pogovor in mi po nekaj minutah vožnje v Koper reče, da sem zelo zanimiva oseba. Tik predno smo prišli pred zapor sva si izmenjali Facebook... In tako jaz obožujem spoznavati ljudi - naključno.

Spet se znajdem na recepciji zapora, kjer je zasteklom isti paznik kot vedno. Tokrat seveda brez vaginalnih kroglic in brez svojih trenutkov zmedenosti. Slečem svoj črni plašček, odložim stvari, ko mi že da ključek za omarico. Prav videla sem ga kako je izbiram kateri ključek, številko omarice mi bo dal. Danes mi začuda ni dan tiste čisto ob tleh. To je dosežek, saj dobro ve, da sem ga že razbrala.Tako popiševa vse prinešene stvari, ko se moram spet sezuti da pridem skozi detektor kovine. V nogavičkah stojim in se sprehodim skozi detektor, piska! Seveda, čevlji! Odložim čevlje in se sprehodim skozi, ne piska! YES!!! Samo čakala sem, ko me bo paznik povprašal po tistemu zadnjič, ko mi je piskalu v predelu pasu zaradi vaginalnih kroglic. In res je bilo tako, ko že slišim njegov glas, ko me vpraša:" A danes pa ne piska v predelu pasu?" In mu pravim, da sploh nisem vedela in  pričakovala, da bo piskalo. Že hodim po sotpnicah v zgornje nadstropje v sobo za obiske. Imela sem nekaj minut prostih in seveda sem izkoristila za obisk WCja, da ne bi prosjačila in zadrževala ob obisku moža celo uro. Ko pridem iz WCja nisem mogla zadrževati smeha, ko pred vrati stoji paznik in mi odklepa vrata. 
Spet stojim pred rešetkami, ko kukam skozi majhno okence v notranjost zapora kdaj se bo pojavil meni najlepši obrazek, moj mož. Kot bi mignil se odprejo rešetke in stojim pred steklom za telefonsko slušalko v rokah, ko čakam, da prejmem obleke ki mu niso prav in jih ne potrebuje. V vrečki dobim nazaj 3 klače, en flis in najlepše pismo od mojega sončka, ki me s svojimi besedami vedno preseneti. V plastični vrečki dve kuverti ena najlepša, kar sem jih v življenju dobila in druga modra kuverta, kjer se skriva moje orožje proti neupoštevanju pravilnika o prestajanju zaporne kazni. Mož mi takoj naroči naj pismo preberem šele, ko pridem ven iz zapora v Mc ali domov. Njegova čudovita igra znakov, besed me vedno s nova preseneti in mi pričara še dodatno toplino v srce! 
Gledam ga skozi steklo, slišim ga preko telefonske slušalke, tako blizu ga imam, a hkrati tako daleč. Želim si ga, gledam njegove lepe ustnice in si ga želim poljubiti, objeti, božati, lizati, dobesedno napasti, saj ga preprosto obožujem in bi zanj dala vse. S solzami v očeh ga gledam, poslušam, pogovarjava se, ko bruhnem v jok in svojo roko držim nalepljeno trdno na steklo, da ga vsaj za trenutek čutim četudi naju ločuje steklo. V solzah skozi polovico obiska nama čas mine hitro, kot bi mignil in že je čas za poslovitev. V brisanju mokrih oči, držim svojo roko na steklu, ko mu govorim še zadnje besede ljubezni. 

Ko le eno uro in pol kasneje stojim pred zaporom me pot kot vsak četrtek in nedeljo pelje v Mc Donalds, da zapravim še svojih zadnjih 5 eurov drobiža, da si kupim nekaj za pod zob. Tečem s nahrbtnikom, polno vrečo oblek čez zasneženo cesto v upanju, da čim prej pridem na suho. Pri novi Supernovi zagledam streho pred vhodom vsake trgovine, ki me pelje naravnost do Mc Donaldsa. Ko se bližam svoji topli strehi ob robu trgovskega kompleksa vidim moškega, ki kadi cigareto. Ker nisem kadila od petka pristopim do njega in ga vprašam za cigaret. Na žalost fant še bolj reven kot jaz, a bogat v srcu mi pove, da nima nobene cigarete. Prosi me za nekaj kovančkov drobiža. Pogledam ga v oči in ga vprašam, če je brezdomec. Hitro mi s enim stavkom pove vse in najin pogovor teče dalje. "Super in sem spoznala odvisnika, brezdomca, ki spi po zapuščenih objektih tukaj v Kopru. Točno to kar sem potrebovala, da izvem nekaj stvari." si mislim. Četudi sem imela komaj 5 evrov drobiža iz denarnice potegnem 55 centov in se tako odpovem svoji jabolčni piti iz Mc Donaldsa. Ko tako stojim zunaj povsem pozabim na snežinke, ki padajo in mraz, ki ga čutim. Gledam ga v oči in ne morem se upreti, da mu ne pomagam. Vprašam ga kje spi in presenečena nad njegovim odgovorom že iščem boljšo možnost v zapuščenih objektih na Primorskem. S težkim srcem razmišljam o zapuščenih objektih, ko ga sprašujem kje na njegovi lokaciji spi. Dobro poznam njegov spalni kotiček, kjer prebiva noči, a nikoli nisem pomislila, da tam nekdo spi. Celo zgradbo, objekt sem prečesala, fotografirala, a nikoli nisem pomislila še na najbolj skrite kotiček te zgradbe. Po nekaj minutah pogovora zunaj ga pustim, da naredi nekaj kovančkov, ki jih nujno potrebuje, da si kupi eno tableto. Vem kako je biti na ulici, odvisnik, spati na takšnih lokacijah, vsak dan životariti in se truditi za nekaj drobiža...Gledam njegove učke, zobke, skuštrane goste rjave laske in si mislim:" Kako je lahko tako lep, urejen fant na ulici?" Nikoli ne bi pomislila, da je brezdomec in poleg tega še odvisnik od prepovedanih drog in farmacije. Sprašujem se je to zgolj moj pogled na te ljudi, fetish, ljubezen do pomoči tem ljudem?... Vstopim v MC Donalds, naročim hrano in povsem pozabim blagajničarko opozoriti naj mi namesto navadnega pomfrija da tisti drugi domači krompirček. Ob preštevanju kovančkov ugotovim, da mi zmanjka ravno nekaj deset centov, da bi si privoščila pito. Pogledam na pladenj in vidim kaj sem pozabila omeniti. Odštejem pito in se zavem, da sem se dejansko odpovedala svoji strasti do sladkega, da bi dala nekaj drobiža fantu in mu tako olajšala situacijo.  V meni se je začel prebujati dober občutek ob lepem dejanju, saj nimam zase, kaj šele da bi lahko pomagala nekomu drugemu. A vseeno kot je meni v navadi rajši vidim ljudi okoli sebe srečne kot to, da imam izobilje. Pita je izobilje zato mi je bilo prav v veselje, da sem šla -30 centov v minus, ko sem razmenjala bankovec, ki sem ga nujno potrebovala za prevoz nazaj v Ljubljano.
S tem, ko sem mu dala 50 centov, sem se odpovedala piti in postavila na kocko svoj prevoz nazaj v Ljubljano, ker mi je zmanjkalo 30 centov. Sem se tega zavedala ali sem tisti trenutek preprosto ravnala kot je želelo moje srce? Ravnala sem se po srcu, saj mi je padel v oči kot vsi ostali odvisniki, brezdomci, kateri so del mojega vsakdana, saj sem tudi sama ena izmed njih bila in bom.
Sedim za mizo v kotu, ki jo popolnoma vedno zavzamem in se oziram okoli sebe. Gledam v pladenj, v pomfri, ki ga ne maram in razmišljam... Ne da mi miru, ko pogledam na svojo desno in ga skozi steklo vidim opazovati, s očmi iskati nekaj ali nekoga. Je začutil mojo energijo in mu ni dalo miru ali? Začnem mu mahati, kriliti s rokami in kažem nanj, da pride noter na toplo. Presenečen me s znaki, rokami vpraša ali resnično mislim njega. Točno sem vedela, da potrebuje drobiž, ki ga mora narediti, da poskrbi za svoje zdravje, da odmisli na okolico na lokaciji kjer spi. A pomislila sem na to, da je lačen in prav želela sem si pogovora, druženja s njim. Pokažem mu naj prileti noter, ko se že znajde na drugi strani mize. Ko se tako pogovarjava o življenju, drogi mi iskreno pove zakaj potrebuje drobiž. Točno sem vedela, ko sem ga zunaj pogledala, da za njegovim vprašanjem po drobižu stoji zanimiva zgodba. Pogovarjava se o življenju, ko me vpraša zakaj sem ga vprašala po tem ali je odvisnik in potrebuje za drogo. Razložim mu celotno situacijo, da se s brezdomci, odvisniki ukvarjam in celotno sceno spremljam že slabih 10 let. Obrazložim mu svoje stališče okoli brezdomstva in droge, ko ugotoviva, da sva na isti valovni dolžini. Oba brez denarja, na socialni, podobne zgodbe, upornika, ki ne zdržita živeti pod isto strehod kot starši. Pogovor teče dalje, ko mi presenečen pravi, da si nikoli ne bi mislil, da tako urejena, uglajena punca ve toliko stvari o tem in se dejansko s temi stvarmi, okolico ukvarja vsakodnevno. Gleda me, posluša moj pogled na svet in me vpraša po mojih letih in že mi postane nerodno. Ne rada kot od nekdaj povem dejansko svoja leta in mu povem kot vsem ostalim, da jih po duši štejem 35, a po EMŠO mnogo manj. Pove mi svojo dejansko starost 38 let, ko ga z odprtimi očmi, skoraj brez besed presenečeno gledam. Nikoli mu ne bi dala toliko let, saj na videz izgleda od 27 let naprej. Povem mu svojo oceno in dodam, da ne morem verjeti kako heroin konzervira človeka in ga ohrani pri neki starosti. Zaupa mi, da je odvisnik že 15 let in presenečeno ga gledam v zobke, v oči, ko ugotovim, da je odvisnik v glavni fazi od tablet oz. farmacije. Odprto brez nekih zadržkov najin pogovor teče dalje, ko me vpraša po telefonski številki in imenu. Na majhen listek mu napišem ime, priimek in svojo telefonsko številko. Nisem mogla izpustiti tega, da mu ne bi dopisala, da sem vsak četrtek in nedeljo v Kopru. Vedela sem, da je brez telefona že 8 let, a vseeno, če me utegne od nekje poklicati je dobrodošel. Iz svoje torbe potegnem svoj ogromni telefon in ga vprašam po točni lokaciji njegovega spalnega kotička, saj mi ne gre v glavo kje in kako se pride do tja. Pri tem mu pokažem svoje fotografije iz prve razstave, ki prikazujejo zapuščeno lokacijo na kateri prenočuje. Pokažem mu tudi članek iz revije Jana, ki mojega sončka (moža) predstavi in njegovo stisko kot sladkornega bolnika na ulici. Ugotovim, da iz Ljubljanskih ulic pozna mojega moža in se ga spomni še iz nekaj mesecev nazaj. Mislila sem, da vsak kotiček te zapuščene lokacije poznam, a izkazalo se je, da je daleč stran od tega, ko mu kažem svoje fotografije, kot urban explorer. Zaupa mi in me presenečen nad mojo evforijo nad spanjem v zapuščenih objektih vpraša:" Vedno prideš samo za en dan?" Obrazložim mu sitacijo, da ja, saj nimam kje spati, a sem razmišljala 14 dni nazaj, da bi prišla za nekaj dni v Koper s šotorom in spalno vrečo, trebuhom za kruhom. Zakaj pa ne, če sem tako živela v zapuščeni hiši sedaj 3 leta zapored in še več od leta 2011. V načrtu sem imela spati v enemu izmed sebi dobro poznanih zapuščenih objektov, vsakodnevno hoditi v ustanove za pomoč brezdomcem, ko mu veselo razlagam svoj načrt. Po tem, ko mu obrazložim vso svojo finančno, dnevno in vse splošno situacijo sem si lahko le mislila kakšen bo odziv.  S nasmehom na obrazu me gleda in mi reče, če bi bila pripravljena spati pri njemu (glede na to, da poznam lokacijo). Presenečena ugotovim, da česa takšnega, v takšnih extremnih razmerah še nisem doživela. Takoj pomislim na Kolizej in se zavem, da je bil Kolizej po urejenosti perla v primerjavi s tem, ko mi je govoril kako se skozi majhne luknjice klati do svojega skritega kotička. Po nekaj sekundnem razmisleku ugotovim, da to hočem, saj vsak teden dam 20 evrov za prevoz, da sem nekaj ur v Kopru in potem grem nazaj za Ljubljano. "Zakaj ne bi svojega časa v Kolizeju izkoristila boljše sploh glede na to, da imam nekaj obveznosti, ki me čakajo v snemanju presenečenja za mojega moža?" si mislim, ko se dogovoriva, da se slišiva tako ali drugače. Prepričana, da bo našel način, da me bo poklical, našel, če ne drugače ga bom jaz izbrskala preko svojih vez v Kopru, ki jih imam med brezdomci, odvisniki in ljudmi.


Kaj je podarjeno? 
Gledam ga v oči, telo, ko mi pove kje odjema oblačila kot brezdomec. Spomnim se, da imam pri sebi vrečko s nekaj oblačili, ki mi jih je mož dal, ker jih ne bo nosil. Odprem vrečko s 3 hlačami in enim flisem. Gledam in ocenjujem ali mu bodo hlače prav v pasu, ko s očmi merim širino. Pokažem mu hlače, ko se fant začne pred mojimi očmi, sredi Mc Donaldsa, v kotu zgradbe slačiti. Presenečena nad takšno sproščenostjo, zaupanjem, odprtostjo, ga gledam in mu rečem:"Ja itaQ, Boli te kurac tukaj sredi Mc Donaldsa!" ko se človek slači ob mizi, v boksarcah in sprobava svoje nove hlače. Kar stran sem se obrnila, da ne bi dobil napačne predstave, a zdelo se mi je neopisljivo zabavno, prijetno. Zakaj?!? Zato, ker ljubim takšno odprtost pri ljudeh in pri moških s ulice me vedno preseneti ta sproščenost v moji družbi, kot tudi moja, ko kar pozabim da sem v javnosti ali na uradnem mestu. Tista svoboda, ki je določeni ljudje ne bodo nikoli okusili! Prepričan je bil, da mu bodo premajhne, a v pasu so mu prišle kot ulite in bil je naravnost navdušen nad njimi.  kako naj se mi zahvali, bil je brez besed... A v njegovem pogledu, nasmehu sem videla, čutila ogromni val topline in zadovoljstva. Vsede se nazaj, ko s prstom poslajda po mojemu telefonu, da preveri koliko je ura. Vzel si je čas, posedel s mano klub temu, da bi moral narediti še 2 eura drobiža v snežno nedeljo, ko je res težko. Še enkrat me vpraša ali sem mu napisala svojo telefonsko številko in v roke mu dam listek, ki ga skrbno spravi v svoj osebni potni list, ki ga ima tesno ob telesu v jakni. WAAAW! Bliža se čas, ko moram na prevoz in njemu se mudi narediti še obvezno nekaj drobiža, da lahko mirno zaspi na lokaciji kjer ni okenj, ni udobja le on, stene in prazni a pošteno umazani prostori.Ko celo noč spiš v zapuščenem objektu, pokrit s več odejami sam in s željo, da bi imel družbo, preprosto ne moreš zaspati trezen, da ne bi vzel uspavala ali pomirjevala. Ko si enkrat 15 let odvisnik, se vsak dan boriš v boju proti drogi preprosto ne razmišljaš, saj tvoje telo potrebuje to kar mu daješ. Življenje na ulici ni lahko, spranje v zapuščenih zgradbah, borva za denar, ko se vsak dan sprašuješ kaj boš jedel in kdaj se boš stuširal. Veselo se mi pohvali, da se je ravno danes ali včeraj postrigel, pobril in zamenjal jakno, saj je bil pred tem popolnoma raztrgan. Pove mi, da je zelo poznan v Kopru in mi s nasmehom doda:" Da veš s kom imaš opravka!" Nič me ne zanima kdo je, kaj je naredil, mnenje drugih ljudi, zanima me njegova zgodba, njegovo srce, ki mu manjka bližine, pozornosti, prijateljstva, pomoči, družbe... 

  A to ni konec zgodbe...
Ko vstane od mize se skloni k meni in me objame. Sedela sem in bilo mi je popolnoma neprijetno in morala sem vstati, saj sem potrebovala objem topline. Nerodno vstanem od mize in ga objamem k sebi, ko me močno stisne in mi da lubčka na lice. Stoji pred mojimi očmi in me s nasmehom zadovoljstva, presenečenja, topline v srcu gleda... Ne vem kako naj opišem to situacijo, svoj občutek... Bilo je neprecenljivo in zelo težko s besedami opisljivo. Ko pred teboj stoji človek, ki ga vidiš prvič v življenju, zanj si se odpovedal piti, postavil na kocko svoj prevoz v Ljubljano in mu podaril hlače poleg vse topline, lepih psiho-terapevtskih besed... Stoji pred tabo in te s nasmehom gleda, s iskro v očeh, ko te v srce zadane tisti nasmeh, ko se miselno zaveš:" Naredila sem nekaj dobrega! Poglej ta nasmeh! To je nasmeh sreče, veselja, zadovoljstva, to je znak hvaležnosti, presenečenja, topline v srcu!"

In prav ta nasmeh, ki sem ga pričarala s svojo družbo, toplino, dejanjem mi je prinesel toplino v srce, ki me vleče da naredim še mnogo takšnih dejanj...

Iskreno rečeno? Ne vem ali naj se smejem ali naj jokam.  

  • Smejem od občutka zadovoljstva, da imam to moč, energijo, toplino, ki jo lahko poredujem ljudem, ki jo potrebujejo. Ljudje, ki so na ulici, ki nimajo ničesar in že več let ali celo življenje hrepenijo po toplini, razumevanju, ljubezni? Imam moža, ki ga ljubim s celim srcem in bi zanj naredila vse. A toplina, ki jo imam v sebi, ki jo dobim skozi svoje delo, spoznavanje, trenutke sreče preprosto moram deliti s drugimi ljudmi in to so brezdomci, odvisniki in ostali druženo, socialno nesprejeti ljudje.


  • Naj jokam, ker tem ljudem ne morem dati v celoti tega kar bi pričakovali? Lahko jim dam svoj čas, pozornost, lahko jih objamem in jih zalagam s toplino. Lahko spim ob njih brez kakšrnega koli intimnega stika in jih tako naredim topline polne in jim dam moč, da se borijo proti drogi in imajo voljo, da nekaj ustvarijo iz sebe. To bi bile solze sreče in veselja...


Iskreno upam, da je uredil to kar je moral in mu bodo hlače služile čim dlje. Vsekakor pa upam, da se moje besede učvrstijo v njegovih mislih, kot objem topline v srcu, da mu kot ulični angel predam to za kar na ta svet sem poslan. S mislimi v upanju, da ga še kdaj vidim, ko delim toplino naprej...