O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

ponedeljek, 02. februar 2015

Objem topline in iskra v očeh brezdomca - Koper; Nedelja, 1.2.2015

Koper; Nedelja, 1.2.2015

Kot vsak četrtek in nedeljo je na sporedu potovanje v Koper. Tudi ta nedelja, kot četrtek mi do sedaj kot vsi ostali niso ušli izpod prstov, da ne bi obiskala mojega sončka. Ta dva dneva v tednu nočem slišati, videti nikogar, kar pomeni da je dan izključno zame, moje dogodivščine, ko me ne zanima nikakršno nekonstruktivno posedanje po pijačkah, druženje in brezpomensko spoznavanje v Ljubljani in drugje. To sta dneva, ko poleg obveznosti druge dni vidim le dve besedi Koper in mož. A vse se spremeni, ko pride čas za avanture v Kopru. Vse kar se zgodi od trenutka, ko se vsedem in odpeljem v Koper do trenutka, ko se odpeljem nazaj v Ljubljano je vedno nepozabno! Verjetno je vprašaj:" Zakaj?" Odgovor je preprost, ker ljubim živeti, spoznavati, se družiti, po naključju in biti svobodna... Ne poznam sramu zato me ni sram povedati kdo sem, kaj sem, s čem se ukvarjam, saj svoje delo, svoja dejanja predstavljam s razlogom, da ljudem pokažem dejansko stanje iz prve roke in ne iz knjig... A dan postane lepši, ko naredimo lepo dejanje. Današnji dan je zaznamovalo dejanje, ko sem se odpovedala delu svoje malice in pričarala prisrčen nasmeh, iskre veselja v očeh, ko ti človek s besedami ne zna izkazati hvaležnosti in te preprosto brez pomislekov objame in poljubi... Kaj je bilo? Verjetno se veliko ljudi vpraša:" Ohhh ta Viktorija Rozman Bitenc, kaj je spet naredila? Koga je spoznala tokrat? V kaj se bo podala tokrat?..." Res je! Podala se bom v pravo sranje, kot bi rekli ljudje, ki so redoljubni in v življenju niso dobro spoznali življenja na ulici. 3 leta sem živela v skvotu; zapuščeni hiši, spala v največji narkomanski meki in takšnih in drugačnih zapuščenih lokacijah. A s tem, ko je leta 2011 padel Kolizej, so se moje sanje in volja do pomoči brezdomcem, odvisnikom in socialno nesprejetim ljudem povečale. Vedno želim spoznati vse več in več, vse do naj globjega brezna, nikoli mi ni dovolj, saj je dovolj ljudi, ki bi dalo vse za en nasmeh, objem in pozornost. Bi lahko rekla, da sem okusila največjo brezno ulice? Lahko bi rekla, da sem okusila mnogo, a želim si več! Do sedaj sem vedno spala v urejenih prostorih, kjer je bilo pospravljeno... "Kaj zdaj ta govori ha?!" si mislite... 

No čas je za zgodbo, ki pove vse in še več. Kaj se boste iz tega naučili vi? 
Defintiivno, da začnite živeti svoje sanje, slediti svojim ambicijam, če jih nimate jih odkrijte v sebi. S negativo se učimo, rastemo. Videli boste tudi dejstvo, da nisem normalna, kar je že znano. A dobro namerno je moje dejanje, srce, ki bo s svojim dejanjem naredilo nekaj zelo velikega za nekoga kotto počnem skozi svoje delo, dejanja... A včasih tako, da ljudje šele, ko je prepozno ugotovijo pravi namen moje pozornosti, bližine, topline. 

Ne mislim se obremenjevati s nobenim komentarjem, opazkami, poniževanjem, saj sem tega deležna že celo življenje zato živim svoje sanje. Kaj so moje sanje, pa ste mi pokazali vi, ko ste me s svojimi dejanji, besedami oblikovali, da sem spoznala kakšno je lahko življenje, kaj je dejansko prava ljubezen in kaj je sreča. Hvala vsem tem negativnim dogodkom, ljudem, obdobjem, da ste mi pokazali zakaj živim, kaj mi prinaša občutke veselja, dodatni zagon za moje delo, raziskovanje. Četudi za novo izkušnjo, dejanje, izpostavim svoje zdravje vem, da sem to naredila, da izkusim še več... Gremo na zgodbo? Ja ali ne? Mislim, da ja...


...Zgodba dneva... 
Odpoved svojemu, podarjeno 
za
čudoviti nasmeh
OBJEM TOPLINE in ISKRA V OČEH

Ura se bliža 14h, ko moram priti na dogovorjeno mesto prevoza v smer Koper. Kot bi mignil se vsa evforična, vesela odpravljam od doma. Bližam se, da zadiham svež mrzli Ljubljanski zrak, ki ga nisem občutila vse od petka. A še ni bil čas zato, saj se spomnim, da sem vzela drugo torbo in sem doma pozabila denar, ki ga moram prinesti svojemu možu. Urejena kot dama, v petkah in svoji dolgi beli obleki tečem po stopnicah v 4 nadstropje, vzamem denar in že stojim na ulici. Mudi se mi, ko stopim čez cesto in že sem na postaji, kjer čakam prevoz za Koper. Redko kdaj se mi zgodi, da je pot na drugi konec Slovenije dolgočasna, če le voznik ni preveč zgovoren. Je to morda zato, ker sem jaz tako odprta, brez zadržkov, da se hitro zapleten v pogovor in s svojimi interesi, načinom življenja, dejstvi impresioniram ljudi? To bo to!!! Peljemo se proti Kopru, ko voznika vprašam kje odlaga. Mlad fant iz Ljubljane, ki s prijateljem potujeta v Portorož me v ogledalu pogleda in mi pravi kjer koli. Povem mu, kot vse četrtke in nedelje potujem v zapor. In že se začne pogovor, ki traja vse od Ljubljane tja do Kopra. Ljudi preprosto zanima več in več, ko jim začnem govoriti o svojih dejavnostih, dejanjih, stvareh, ki jih v življenju počnem. Fant se ozira nazaj skozi ogledalo in me sprašuje. Ni mu dalo miru, da me ne bi izprašal vsega kar ga zanima, a najbolj se je spotaknil ob moje spanje v zapuščenih zgradbah. Na lep način sem mu kot telebanu skušala razložiti zakaj spim v zapuščenih zgradbah in dobil je zadovoljiv odgovor. Pošteno dostikrat se je nasmejal in pri Postojni sem se ga pošteno besedno lotila, ko sem ga s nasmehom na obrazu vprašala:" Kaj ti si en tak fin fantek, ki pije alkohol in misli, da je alkohol kul, medtem ko droga je pa ohhh in sploooh?" Hi, ko mi je obrazložil svoj pogled na moje besede sem se še naprej zajebavala in ga s besedami psihično strla, da rajši ni spraševal preveč na "norčevalen" način. Saj mu je bilo kot mlademu študentku, s urejenim življenjem, obiskovanjem faxa moja zgodba, interesi zanimivi. Poleg mene je zadaj sedelo mlado simpatično dekle, s dvema piercingoma... Kot bi mignil svase zapletle v pogovor in mi po nekaj minutah vožnje v Koper reče, da sem zelo zanimiva oseba. Tik predno smo prišli pred zapor sva si izmenjali Facebook... In tako jaz obožujem spoznavati ljudi - naključno.

Spet se znajdem na recepciji zapora, kjer je zasteklom isti paznik kot vedno. Tokrat seveda brez vaginalnih kroglic in brez svojih trenutkov zmedenosti. Slečem svoj črni plašček, odložim stvari, ko mi že da ključek za omarico. Prav videla sem ga kako je izbiram kateri ključek, številko omarice mi bo dal. Danes mi začuda ni dan tiste čisto ob tleh. To je dosežek, saj dobro ve, da sem ga že razbrala.Tako popiševa vse prinešene stvari, ko se moram spet sezuti da pridem skozi detektor kovine. V nogavičkah stojim in se sprehodim skozi detektor, piska! Seveda, čevlji! Odložim čevlje in se sprehodim skozi, ne piska! YES!!! Samo čakala sem, ko me bo paznik povprašal po tistemu zadnjič, ko mi je piskalu v predelu pasu zaradi vaginalnih kroglic. In res je bilo tako, ko že slišim njegov glas, ko me vpraša:" A danes pa ne piska v predelu pasu?" In mu pravim, da sploh nisem vedela in  pričakovala, da bo piskalo. Že hodim po sotpnicah v zgornje nadstropje v sobo za obiske. Imela sem nekaj minut prostih in seveda sem izkoristila za obisk WCja, da ne bi prosjačila in zadrževala ob obisku moža celo uro. Ko pridem iz WCja nisem mogla zadrževati smeha, ko pred vrati stoji paznik in mi odklepa vrata. 
Spet stojim pred rešetkami, ko kukam skozi majhno okence v notranjost zapora kdaj se bo pojavil meni najlepši obrazek, moj mož. Kot bi mignil se odprejo rešetke in stojim pred steklom za telefonsko slušalko v rokah, ko čakam, da prejmem obleke ki mu niso prav in jih ne potrebuje. V vrečki dobim nazaj 3 klače, en flis in najlepše pismo od mojega sončka, ki me s svojimi besedami vedno preseneti. V plastični vrečki dve kuverti ena najlepša, kar sem jih v življenju dobila in druga modra kuverta, kjer se skriva moje orožje proti neupoštevanju pravilnika o prestajanju zaporne kazni. Mož mi takoj naroči naj pismo preberem šele, ko pridem ven iz zapora v Mc ali domov. Njegova čudovita igra znakov, besed me vedno s nova preseneti in mi pričara še dodatno toplino v srce! 
Gledam ga skozi steklo, slišim ga preko telefonske slušalke, tako blizu ga imam, a hkrati tako daleč. Želim si ga, gledam njegove lepe ustnice in si ga želim poljubiti, objeti, božati, lizati, dobesedno napasti, saj ga preprosto obožujem in bi zanj dala vse. S solzami v očeh ga gledam, poslušam, pogovarjava se, ko bruhnem v jok in svojo roko držim nalepljeno trdno na steklo, da ga vsaj za trenutek čutim četudi naju ločuje steklo. V solzah skozi polovico obiska nama čas mine hitro, kot bi mignil in že je čas za poslovitev. V brisanju mokrih oči, držim svojo roko na steklu, ko mu govorim še zadnje besede ljubezni. 

Ko le eno uro in pol kasneje stojim pred zaporom me pot kot vsak četrtek in nedeljo pelje v Mc Donalds, da zapravim še svojih zadnjih 5 eurov drobiža, da si kupim nekaj za pod zob. Tečem s nahrbtnikom, polno vrečo oblek čez zasneženo cesto v upanju, da čim prej pridem na suho. Pri novi Supernovi zagledam streho pred vhodom vsake trgovine, ki me pelje naravnost do Mc Donaldsa. Ko se bližam svoji topli strehi ob robu trgovskega kompleksa vidim moškega, ki kadi cigareto. Ker nisem kadila od petka pristopim do njega in ga vprašam za cigaret. Na žalost fant še bolj reven kot jaz, a bogat v srcu mi pove, da nima nobene cigarete. Prosi me za nekaj kovančkov drobiža. Pogledam ga v oči in ga vprašam, če je brezdomec. Hitro mi s enim stavkom pove vse in najin pogovor teče dalje. "Super in sem spoznala odvisnika, brezdomca, ki spi po zapuščenih objektih tukaj v Kopru. Točno to kar sem potrebovala, da izvem nekaj stvari." si mislim. Četudi sem imela komaj 5 evrov drobiža iz denarnice potegnem 55 centov in se tako odpovem svoji jabolčni piti iz Mc Donaldsa. Ko tako stojim zunaj povsem pozabim na snežinke, ki padajo in mraz, ki ga čutim. Gledam ga v oči in ne morem se upreti, da mu ne pomagam. Vprašam ga kje spi in presenečena nad njegovim odgovorom že iščem boljšo možnost v zapuščenih objektih na Primorskem. S težkim srcem razmišljam o zapuščenih objektih, ko ga sprašujem kje na njegovi lokaciji spi. Dobro poznam njegov spalni kotiček, kjer prebiva noči, a nikoli nisem pomislila, da tam nekdo spi. Celo zgradbo, objekt sem prečesala, fotografirala, a nikoli nisem pomislila še na najbolj skrite kotiček te zgradbe. Po nekaj minutah pogovora zunaj ga pustim, da naredi nekaj kovančkov, ki jih nujno potrebuje, da si kupi eno tableto. Vem kako je biti na ulici, odvisnik, spati na takšnih lokacijah, vsak dan životariti in se truditi za nekaj drobiža...Gledam njegove učke, zobke, skuštrane goste rjave laske in si mislim:" Kako je lahko tako lep, urejen fant na ulici?" Nikoli ne bi pomislila, da je brezdomec in poleg tega še odvisnik od prepovedanih drog in farmacije. Sprašujem se je to zgolj moj pogled na te ljudi, fetish, ljubezen do pomoči tem ljudem?... Vstopim v MC Donalds, naročim hrano in povsem pozabim blagajničarko opozoriti naj mi namesto navadnega pomfrija da tisti drugi domači krompirček. Ob preštevanju kovančkov ugotovim, da mi zmanjka ravno nekaj deset centov, da bi si privoščila pito. Pogledam na pladenj in vidim kaj sem pozabila omeniti. Odštejem pito in se zavem, da sem se dejansko odpovedala svoji strasti do sladkega, da bi dala nekaj drobiža fantu in mu tako olajšala situacijo.  V meni se je začel prebujati dober občutek ob lepem dejanju, saj nimam zase, kaj šele da bi lahko pomagala nekomu drugemu. A vseeno kot je meni v navadi rajši vidim ljudi okoli sebe srečne kot to, da imam izobilje. Pita je izobilje zato mi je bilo prav v veselje, da sem šla -30 centov v minus, ko sem razmenjala bankovec, ki sem ga nujno potrebovala za prevoz nazaj v Ljubljano.
S tem, ko sem mu dala 50 centov, sem se odpovedala piti in postavila na kocko svoj prevoz nazaj v Ljubljano, ker mi je zmanjkalo 30 centov. Sem se tega zavedala ali sem tisti trenutek preprosto ravnala kot je želelo moje srce? Ravnala sem se po srcu, saj mi je padel v oči kot vsi ostali odvisniki, brezdomci, kateri so del mojega vsakdana, saj sem tudi sama ena izmed njih bila in bom.
Sedim za mizo v kotu, ki jo popolnoma vedno zavzamem in se oziram okoli sebe. Gledam v pladenj, v pomfri, ki ga ne maram in razmišljam... Ne da mi miru, ko pogledam na svojo desno in ga skozi steklo vidim opazovati, s očmi iskati nekaj ali nekoga. Je začutil mojo energijo in mu ni dalo miru ali? Začnem mu mahati, kriliti s rokami in kažem nanj, da pride noter na toplo. Presenečen me s znaki, rokami vpraša ali resnično mislim njega. Točno sem vedela, da potrebuje drobiž, ki ga mora narediti, da poskrbi za svoje zdravje, da odmisli na okolico na lokaciji kjer spi. A pomislila sem na to, da je lačen in prav želela sem si pogovora, druženja s njim. Pokažem mu naj prileti noter, ko se že znajde na drugi strani mize. Ko se tako pogovarjava o življenju, drogi mi iskreno pove zakaj potrebuje drobiž. Točno sem vedela, ko sem ga zunaj pogledala, da za njegovim vprašanjem po drobižu stoji zanimiva zgodba. Pogovarjava se o življenju, ko me vpraša zakaj sem ga vprašala po tem ali je odvisnik in potrebuje za drogo. Razložim mu celotno situacijo, da se s brezdomci, odvisniki ukvarjam in celotno sceno spremljam že slabih 10 let. Obrazložim mu svoje stališče okoli brezdomstva in droge, ko ugotoviva, da sva na isti valovni dolžini. Oba brez denarja, na socialni, podobne zgodbe, upornika, ki ne zdržita živeti pod isto strehod kot starši. Pogovor teče dalje, ko mi presenečen pravi, da si nikoli ne bi mislil, da tako urejena, uglajena punca ve toliko stvari o tem in se dejansko s temi stvarmi, okolico ukvarja vsakodnevno. Gleda me, posluša moj pogled na svet in me vpraša po mojih letih in že mi postane nerodno. Ne rada kot od nekdaj povem dejansko svoja leta in mu povem kot vsem ostalim, da jih po duši štejem 35, a po EMŠO mnogo manj. Pove mi svojo dejansko starost 38 let, ko ga z odprtimi očmi, skoraj brez besed presenečeno gledam. Nikoli mu ne bi dala toliko let, saj na videz izgleda od 27 let naprej. Povem mu svojo oceno in dodam, da ne morem verjeti kako heroin konzervira človeka in ga ohrani pri neki starosti. Zaupa mi, da je odvisnik že 15 let in presenečeno ga gledam v zobke, v oči, ko ugotovim, da je odvisnik v glavni fazi od tablet oz. farmacije. Odprto brez nekih zadržkov najin pogovor teče dalje, ko me vpraša po telefonski številki in imenu. Na majhen listek mu napišem ime, priimek in svojo telefonsko številko. Nisem mogla izpustiti tega, da mu ne bi dopisala, da sem vsak četrtek in nedeljo v Kopru. Vedela sem, da je brez telefona že 8 let, a vseeno, če me utegne od nekje poklicati je dobrodošel. Iz svoje torbe potegnem svoj ogromni telefon in ga vprašam po točni lokaciji njegovega spalnega kotička, saj mi ne gre v glavo kje in kako se pride do tja. Pri tem mu pokažem svoje fotografije iz prve razstave, ki prikazujejo zapuščeno lokacijo na kateri prenočuje. Pokažem mu tudi članek iz revije Jana, ki mojega sončka (moža) predstavi in njegovo stisko kot sladkornega bolnika na ulici. Ugotovim, da iz Ljubljanskih ulic pozna mojega moža in se ga spomni še iz nekaj mesecev nazaj. Mislila sem, da vsak kotiček te zapuščene lokacije poznam, a izkazalo se je, da je daleč stran od tega, ko mu kažem svoje fotografije, kot urban explorer. Zaupa mi in me presenečen nad mojo evforijo nad spanjem v zapuščenih objektih vpraša:" Vedno prideš samo za en dan?" Obrazložim mu sitacijo, da ja, saj nimam kje spati, a sem razmišljala 14 dni nazaj, da bi prišla za nekaj dni v Koper s šotorom in spalno vrečo, trebuhom za kruhom. Zakaj pa ne, če sem tako živela v zapuščeni hiši sedaj 3 leta zapored in še več od leta 2011. V načrtu sem imela spati v enemu izmed sebi dobro poznanih zapuščenih objektov, vsakodnevno hoditi v ustanove za pomoč brezdomcem, ko mu veselo razlagam svoj načrt. Po tem, ko mu obrazložim vso svojo finančno, dnevno in vse splošno situacijo sem si lahko le mislila kakšen bo odziv.  S nasmehom na obrazu me gleda in mi reče, če bi bila pripravljena spati pri njemu (glede na to, da poznam lokacijo). Presenečena ugotovim, da česa takšnega, v takšnih extremnih razmerah še nisem doživela. Takoj pomislim na Kolizej in se zavem, da je bil Kolizej po urejenosti perla v primerjavi s tem, ko mi je govoril kako se skozi majhne luknjice klati do svojega skritega kotička. Po nekaj sekundnem razmisleku ugotovim, da to hočem, saj vsak teden dam 20 evrov za prevoz, da sem nekaj ur v Kopru in potem grem nazaj za Ljubljano. "Zakaj ne bi svojega časa v Kolizeju izkoristila boljše sploh glede na to, da imam nekaj obveznosti, ki me čakajo v snemanju presenečenja za mojega moža?" si mislim, ko se dogovoriva, da se slišiva tako ali drugače. Prepričana, da bo našel način, da me bo poklical, našel, če ne drugače ga bom jaz izbrskala preko svojih vez v Kopru, ki jih imam med brezdomci, odvisniki in ljudmi.


Kaj je podarjeno? 
Gledam ga v oči, telo, ko mi pove kje odjema oblačila kot brezdomec. Spomnim se, da imam pri sebi vrečko s nekaj oblačili, ki mi jih je mož dal, ker jih ne bo nosil. Odprem vrečko s 3 hlačami in enim flisem. Gledam in ocenjujem ali mu bodo hlače prav v pasu, ko s očmi merim širino. Pokažem mu hlače, ko se fant začne pred mojimi očmi, sredi Mc Donaldsa, v kotu zgradbe slačiti. Presenečena nad takšno sproščenostjo, zaupanjem, odprtostjo, ga gledam in mu rečem:"Ja itaQ, Boli te kurac tukaj sredi Mc Donaldsa!" ko se človek slači ob mizi, v boksarcah in sprobava svoje nove hlače. Kar stran sem se obrnila, da ne bi dobil napačne predstave, a zdelo se mi je neopisljivo zabavno, prijetno. Zakaj?!? Zato, ker ljubim takšno odprtost pri ljudeh in pri moških s ulice me vedno preseneti ta sproščenost v moji družbi, kot tudi moja, ko kar pozabim da sem v javnosti ali na uradnem mestu. Tista svoboda, ki je določeni ljudje ne bodo nikoli okusili! Prepričan je bil, da mu bodo premajhne, a v pasu so mu prišle kot ulite in bil je naravnost navdušen nad njimi.  kako naj se mi zahvali, bil je brez besed... A v njegovem pogledu, nasmehu sem videla, čutila ogromni val topline in zadovoljstva. Vsede se nazaj, ko s prstom poslajda po mojemu telefonu, da preveri koliko je ura. Vzel si je čas, posedel s mano klub temu, da bi moral narediti še 2 eura drobiža v snežno nedeljo, ko je res težko. Še enkrat me vpraša ali sem mu napisala svojo telefonsko številko in v roke mu dam listek, ki ga skrbno spravi v svoj osebni potni list, ki ga ima tesno ob telesu v jakni. WAAAW! Bliža se čas, ko moram na prevoz in njemu se mudi narediti še obvezno nekaj drobiža, da lahko mirno zaspi na lokaciji kjer ni okenj, ni udobja le on, stene in prazni a pošteno umazani prostori.Ko celo noč spiš v zapuščenem objektu, pokrit s več odejami sam in s željo, da bi imel družbo, preprosto ne moreš zaspati trezen, da ne bi vzel uspavala ali pomirjevala. Ko si enkrat 15 let odvisnik, se vsak dan boriš v boju proti drogi preprosto ne razmišljaš, saj tvoje telo potrebuje to kar mu daješ. Življenje na ulici ni lahko, spranje v zapuščenih zgradbah, borva za denar, ko se vsak dan sprašuješ kaj boš jedel in kdaj se boš stuširal. Veselo se mi pohvali, da se je ravno danes ali včeraj postrigel, pobril in zamenjal jakno, saj je bil pred tem popolnoma raztrgan. Pove mi, da je zelo poznan v Kopru in mi s nasmehom doda:" Da veš s kom imaš opravka!" Nič me ne zanima kdo je, kaj je naredil, mnenje drugih ljudi, zanima me njegova zgodba, njegovo srce, ki mu manjka bližine, pozornosti, prijateljstva, pomoči, družbe... 

  A to ni konec zgodbe...
Ko vstane od mize se skloni k meni in me objame. Sedela sem in bilo mi je popolnoma neprijetno in morala sem vstati, saj sem potrebovala objem topline. Nerodno vstanem od mize in ga objamem k sebi, ko me močno stisne in mi da lubčka na lice. Stoji pred mojimi očmi in me s nasmehom zadovoljstva, presenečenja, topline v srcu gleda... Ne vem kako naj opišem to situacijo, svoj občutek... Bilo je neprecenljivo in zelo težko s besedami opisljivo. Ko pred teboj stoji človek, ki ga vidiš prvič v življenju, zanj si se odpovedal piti, postavil na kocko svoj prevoz v Ljubljano in mu podaril hlače poleg vse topline, lepih psiho-terapevtskih besed... Stoji pred tabo in te s nasmehom gleda, s iskro v očeh, ko te v srce zadane tisti nasmeh, ko se miselno zaveš:" Naredila sem nekaj dobrega! Poglej ta nasmeh! To je nasmeh sreče, veselja, zadovoljstva, to je znak hvaležnosti, presenečenja, topline v srcu!"

In prav ta nasmeh, ki sem ga pričarala s svojo družbo, toplino, dejanjem mi je prinesel toplino v srce, ki me vleče da naredim še mnogo takšnih dejanj...

Iskreno rečeno? Ne vem ali naj se smejem ali naj jokam.  

  • Smejem od občutka zadovoljstva, da imam to moč, energijo, toplino, ki jo lahko poredujem ljudem, ki jo potrebujejo. Ljudje, ki so na ulici, ki nimajo ničesar in že več let ali celo življenje hrepenijo po toplini, razumevanju, ljubezni? Imam moža, ki ga ljubim s celim srcem in bi zanj naredila vse. A toplina, ki jo imam v sebi, ki jo dobim skozi svoje delo, spoznavanje, trenutke sreče preprosto moram deliti s drugimi ljudmi in to so brezdomci, odvisniki in ostali druženo, socialno nesprejeti ljudje.


  • Naj jokam, ker tem ljudem ne morem dati v celoti tega kar bi pričakovali? Lahko jim dam svoj čas, pozornost, lahko jih objamem in jih zalagam s toplino. Lahko spim ob njih brez kakšrnega koli intimnega stika in jih tako naredim topline polne in jim dam moč, da se borijo proti drogi in imajo voljo, da nekaj ustvarijo iz sebe. To bi bile solze sreče in veselja...


Iskreno upam, da je uredil to kar je moral in mu bodo hlače služile čim dlje. Vsekakor pa upam, da se moje besede učvrstijo v njegovih mislih, kot objem topline v srcu, da mu kot ulični angel predam to za kar na ta svet sem poslan. S mislimi v upanju, da ga še kdaj vidim, ko delim toplino naprej...