O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

sobota, 28. marec 2015

Stilska preobrazba dekleta s ulice - Klavdija Z.

Stilska preobrazba dekleta s ulice 
- Klavdija Z. -


Bil je 20. v mesecu, ko je bil čas nakazila denarne socialne pomoči. Kot vsakega 21. v mesecu me je čakalo plačilo računov, obvezni nakupi in ostale obveznosti, da narišem nasmeh na obrazu svojemu dragemu in tako pomirim sebe. Ko se sprehajam po centru Ljubljane me pot vedno zanese na Čopovo ulico. Ne morem, da se ne ozrem na mesto mojega soncka, kjer preživljal vse dni, ko 8 let življenja na ulici malo se ne zdi. Se trudil je za naju, da lačna ne bi bila, ko vsakič prazna je ulica, ko njega ni, moje misli k njemu beže, nevem kako naj povem še kako močno ljubi ga moje srce. V mislih si želela, da ob sebi bi ga imela, ko manjkala mi je toplina, ki bi jo skozi sprejetost začutila, jo predala svojim bi ljudem, ko že po Prešercu hodim. Vsem obveznostim sem kljukico odkjukala k stopnicah na Prešernov trg sem se ozirala, opazovala, gledala, da bi se družbi brezdomcev, svojih ljudi pridružila. Celo popoldne sem lepo preživela, ko v družbi svojih ljudi sem se kot princesa počutila. Prav vsakič, ko pridem na Prešernov trg me pričakajo nasmejani obrazi, ki mi pravijo lepe besede, pohvale in odprte roke, ki me vedno objamejo k sebi. Na ulici pa velikokrat srečam tudi dekle, ki sem jo leta 2011 spoznala v času svojega ponočevanja v nekdanjem Kolizeju. Ko na klopci smo sedeli mi je rekla, kar nikoli ne bom pozabila saj besede, dejanje vtis name je naredila. Me pogleda in mi reče, da sem edina ženska s ulice, ki bi z njo kar koli imela, ker sem vedno urejena, s svojim stilom vtis nanjo že leta 2011 v Kolizeju sem naredila, saj želje ima, da bi tudi sama nekoč takšna kot jaz bila. To mi je bilo v čast slišati, da je nekomu všeč moj stil, saj sem bila velikokrat tarča nesramnim komentarjem in zelo težkim besedam, ki so na meni pustila pečat. 

...Klub temu, da sama nimam denarja, ustrezne strehe nad glavo, ki bi ji lahko rekla dom...
...Imam...
Srce na mestu...
Življenje je borba, prilagajanje, odrekanje, da včasih osrečimo svojo boljšo polovico, kar nam prinese srečo. 
Roke umetnika...
Ki so sposobne narediti iz nič, s minimalnim nekaj mogočnega, kar vzame besede in navdihne.
Svoje razmišljanje...
Ki je odprto, brez kompleksov, omejitev ljudstva in realno, saj temelji na izkušenih dogodkih življenja.
Odprte roke...
Skozi besede, dejanje, lahko prinesem toplino v srce in pokažem, da še obstajamo dobri ljudje.
Smo kot drobtinice cele štruce kruha. 

V življenju sem prehodila mnogo ulic, doživela marsikaj in vztajam naprej, ko gledam realno in ne sanjam stvari, ki jih ni in se ne bodo zgodile. S svojim znanjem, sposobnostmi sledim svojim ambicijam, živim svoje sanje in se borim, da ohranim svoj mir, svobodo in ljubezen.

...S tem, kar imam pa sem...
... Dobila idejo!!! ... 
Kaj, ko bi naredila stilsko preobrazbo? 
...Ko sem globoko v sebi že razmišljala...
Vsak mesec za roko primi in odpelji na preobrazbo dekle/fanta s ulice... Lahko stilsko ali le pogovor, ki pripelje toplino v srce in željo zagon za doseganje sprememb, ciljev...
Ker barve črne za mojega sončka v zaporu niso sprejeli, bo zdaj svojo uporabno vrednost dobila, ko v ponedeljek bom frizerala, barvala, brila, obrvi kot mojemu možu ji pulila jo v princeso spremenila. Make up naredila, ji nekaj svojih kosov podarila, jo kot sebe bom oblekla, ko nasmeh, presenečen izraz zvlekla. 

Klavdija, Klavdija... 

Klavdija je ženska, ki se že mnogo let trudi s problematiko brezdomstva. S svojimi 35 leti je v življenju doživela marsikaj lepega, nepozabnega, a tudi bolečega. Že dvakrat je postala mamica, a so ji zaradi razmer in okoliščin življenja otroka vzeli in ga dali v rejo. Ne glede na stanje v katerem si je boleče, ko ti vzamejo otroka, ki ga nosiš v sebi 9 mesecev in ti odvzamejo pravice do tega, da ga še kdaj vidiš in objameš k sebi. 


Kot veliko mladih ljudi z ulice je tudi njo do te točke pripeljal čas adolescence, ne "zdrava"družina, ko je kot najstnica bežala od doma, da bi okusila svobodo, lastni mir življenja. Bil je čas za zabavo v Ambasadi Gavioli in diskotekah širom Slovenije kjer se je spoznala s drogo. Vsi smo bili nekoč mladi, divji in s željo, da poskusimo in doživimo čim več. A marsikoda od nas je pomanjkanje starševske ljubezni, ne razumevanje v družbi pripeljalo do življenja na ulici in v svetu odvisnosti.


Klavdija je velika ljubiteljica živali, ki ji danes dela družbo Venus, mešanka med pasmama Rottweiler in Cane Corso. V času, ko sem jo spoznala je bivala v propadajočem Kolizeju. Ne bom pozabila dneva, ko sva se prvič videli in po skritih potkah skrivnostne zgradbe izginili v težko dostopne prostore. Nikoli si nisem mislila, da so na koncu temačnega podstrešja stopnice, ki vodijo v svetle, lepe, s soncem obsijane sobe. Kolizej je padel leta 2011, a s njim nismo izgubili drug drugega, naših zgodb in lepih spominov...

Moje življenje se še danes odvija s ljudmi, spomini, ki jim ni videti konca kakor, da bi zgradbo porušili le nekaj mesecev nazaj. Zgradba mi je ponudila, da sem prvič na lastni koži spoznala kakšno je življenje na ulici z brezdomci in odvisniki. Življenje v Kolizeju je bila odskočna deska za moje delo razsikovalke, fotografinje prav tako dekleta, ki se od svojega 13 leta trudi pomagati ljudem na ulici. Ker sem tudi sama del ulice, brezdomstva sem se s življenjem na ulici naučila že marsičesa, kar se mnogi ljudje ne bodo naučili nikoli. Ulica te nauči spoštovanja, kaj je prava ljubezen, kjer pozabiš na ponos, ko se vsak dan boriš za preživetje. 
Eno izmed lepih dejanj pomoči ljudem s roba je tudi stilska preobrazba moje prijateljice s ulice...
- Klavdije Z. -



Klavdija je pred preobrazbo izgledala takole...



LASJE: Preprosta frizura, polne teksture oz ravnih las. Srednja dolžina las na temenskem delu in zabrit pas centimeter dolgih las na zatilnem in stranskem delu lasišča. Lasje so bili temno rjave barve na konicah obarvani svetlo rjavo zaradi sonca. 
OBRVI: Divje rastoče, brez oblikovanja, močne in brez definirane oblike.

Zgornja slika prikazuje obrvi pred puljenjem in oblikovanjem.
Spodnja fotografija po oblikovanju s narejeno podlago za make up.

Obrvi so s korenino skakale kot uši iz lasišča porednih otrok. Koža na področju obrvi na Klavdijinem obrazu ni bila navajena puljenja obrvi zato je morala pridno trpeti rahlo bolečino. Obrvi so iz minute v minuto dobivale novo podobo, ki ustreza okroglemu tipu obraza.


Oblikovana oblika obrvi brez senčenja, dorisovanja s kozmetiko.

Obrvi so dobile svojo novo obliko iz divjih v urejene, ki dajo obrazu poponoma nov videz. Barva las se je iz odtenkov rjave spremenila v eno in edino črno modro barvo. Po končanem barvanju las sem v roke prijela mašinco in se kot pravi umetnik igrala s britjem že zabritega pasu las na zatilnem in stranskem delu lasišča. Dolgih las na temenskem delu nisem krajšala konic ali jih kakor koli drugače oblikovala. Posvetila sem se zabritemu pasu las, kjer sem lahko ustvarjala "visoki tisk" črno na belem in na zabritem delu glave dala videz zebre.


LASJE: Polne tekstura las oz ravni lasje. Na temenskem delu dolžina las ostaja ista srednje dolžine. Na zatilnem in stranskem delu lasišča zabriti vzorec črte, ki daje videz zebre. Lasje so črne barve.
OBRVI: Oblikovane v smer rasti dlak, srednje debeline, definirane v atraktivno naravne.

Make up v stilu črno - belega senčila s srebrnim eyelinerjem je odrezanih, ostrih linij, saj tako pridejo do večje izrazitosti tudi črte na stranskem delu lasišča. Klavdijih obraz s podlago, urejenimi obrvmi in črno obrobljenimi očmi, da mladosten videz in obraz ni videti več utrujen. Črna obroba na spodnji in zgornji veki, da optični občutek, da so oči bolj odprte kar skupaj s ostrimi linijami povdari dušo in karakter modela na fotografijah. Nežnim dušam so bolj všeč ljubke frizurice, simetričnih oblik, mehkih linij... Ljudem s močno osebnostjo pa ostre linije, izrazito odsekane linije, asimetrija... 


Tukaj pa je naša Klavdija in njena sprememba! 

Frizeraj / Make up / Fotografirala: Viktorija Rozman Bitenc
Model: Klavdija Z.

#INTERVJU: Servitski samostan, ki propada sredi Kopra (Planet Siol.net)

Servitski samostan, ki propada sredi Kopra (Planet Siol.net) 

Fotografirala: Viktorija Rozman Bitenc (2.12.2013)
Prejšni teden sem s novinarko za Planet Siol.net spregovorila nekaj besed o eni izmed velikih sramot mesta Koper - Servitski samostan ali drugače stara porodnišnica. Zgradba v kateri se je do leta 1997 rodilo mnogo Primorcev danes že slabi dve desetletji žalostno propada medtem, ko Primorska Univerza ne želi odpreti vrat niti novinarjem. Vse od praznih obljub, ignorance je pripeljalo novinarko po direktni poti do mojega imena Viktorija Rozman Bitenc. Več let sem ga spremljala, ga skozi fotografski objektiv občudovala in na lastni koži ponoči v času spanja doživljala. Da moje delo kot urban raziskovalke dobi pravi pomen, sem svoje fotografije in doživljaje delila s redakcijo portala  Planet Siol in tako je nastal nov članek s mojimi fotografijami in zaključno besedo.
Prav solze imam v očeh, ko berem članek in se zamislim nad vsemi besedami ljudi, ki so dvomili v moje delo s tem, ko so me več let podcenjevali s komentarji:" Ti in svoje zapuščene zgradbe... Kaj vidiš v njih? To ti ne bo prineslo nobenega uspeha...Te ni strah spati v zapuščenih objektih?"

Fotografirala: Viktorija Rozman Bitenc (1.11.2012)
In tukaj je eden izmed številnih uspehov, ki sem jih dosegla od leta 2007 odkar se aktivno ukvarjam s dokumentiranjem, raziskovanjem, doživljanjem zapuščenih objektov, kulturne dediščine, ki so moj dom...

Hvala vsem novinarjem, ljudem... ki so mi dali možnost, da se pokažem kot urban raziskovalka in dekle, katere dom so zapuščene zgradbe. Zahvala ljudem, ki mi dajejo moč, da vztrajam, saj me prav takšni uspehi polnijo s močjo, da življenje na ulici v času, ko so zapuščene zgradbe moj dom ni težko, kot je videti na prvi pogled. Tukaj je košček zadnjega intervjuja, ki sem ga opravila s simpatično novinarko Nežo Mravlje, ko sem ji odprla svoje srce in ji povedala več o svojemu življenju, raziskovanju in pogledu na zapuščene zgradbe. 

Na spodnjem URL naslovu, si lahko ogledate kaj se dogaja s staro porodnišnico v kateri je nekoč odzvanjal prvi jok otrok številnik Primorcev. Nekaj fotografij notranjosti, ki so del mojega dela in nekaj besed zaključne besede...
(Planet Siol.net)

Več fotografij te mogočne zgradbe si lahko ogledate na spletni strani...
Urban exploring Slovenija na Google+ na spodnji povezavi:

Lahko pa si ogledate več kot le fotografije in se skozi video posnetek sprehodite skozi prostore, kjer so se nekoč v malo drugačni podobi zgradbe sprehajali serviti...

Citiram:" Poleg raziskovalcev konservatorske, umetnostno zgodovinske in arheološke stroke pa zidove samostana zelo dobra pozna tudi Viktorija Rozman Bitenc, ki že leta s fotoaparatom obiskuje osamele, propadajoče hiše, gradove, zaklonišča, jame. “Že kot otrok sem začela zahajati na ljubljanski zapuščen bazen Kolezija. Tja sem se umaknila pred svetom. Tam sem se počutila sprejeto. Tam sta bila mir in sproščenost.”
Pozneje se je tako aktivno začela ukvarjati z zapuščenimi stavbami, med njimi ji je še posebej ljub servitski samostan. Gre za kulturno dediščino, njeno ohranjanje, zavzeto pripoveduje. V zidove, prostore so zapisane zgodbe preteklosti te stavbe: arhitekturna, družbena in posameznikova."

Fotografiral: Damjan Bitenc
In prav res se pojavi vprašanje, kdaj bodo vrata stare porodnišnice po 20 letih propadanja spet odprla vrata in s tem možnost za pisanje novih zgodb... 
Kaj bo naredila Primorska Univerza? 
Je bila ignoranca do novinarjev in prazne obljube, da bodo odprli vrata za fotografiranje lepo dejanje? 

Zato sem tukaj jaz in s veseljem ljudem skozi svoje fotografije odprem vrata v številne skrite kotičke Slovenije in pokažem žalostni odnos do kulturne dediščine... Kakršen odnos je Slovencev do Kulturne dediščine se odraža tudi v razgledanosti in kulturi...

torek, 17. marec 2015

#INTERVJU: 100 Obrazov Ljubljane (Ljubljana Nepremičnine)

100 Obrazov Ljubljane 
(Ljubljana Nepremičnine)

Fotografirala: Urška Košir
100 obrazov Ljubljane, ko te tudi moj prevzame. 
Ko Ljubljancanka si želi, da za 
umetniški prostor, brezdomstvo 
poskrbljeno bilo bi... 

V Ljubljani živim...
Prihajam iz...
V Ljubljani mi je najbolj všeč...
V Ljubljani si želim...
Tja do najlepšega spomina na Ljubljano...
"Je trenutek, ko sem v zapuščeni zgradbi našla skrinjo, notri pa stare zemljevide Ljubljane, iz leta 1800. To me je inspiriralo, da sem začela zbirat stare razglednice in zemljevide, saj skušam Ljubljano spoznati skozi staro in novo, preučiti vse njene detajle ter skrite kotičke."

Tukaj si lahko preberete preostanek intervja, 
ki ga je opravila Urška Košir za portal Ljubljana Nepremičnine. http://domavljubljani.com/BLOG/100_obrazov_Ljubljane_4/