12 dnevni medeni tedni v zapuščeni baročni palači
Totto ex Gavardo 1.del
Kot je že iz bloga in mojega dela znano, so zapuščene zgradbe moja ljubezen. Težko jih spregledam, da ne vstopim vanje in jim naklonim svoje pozornosti. One so moja druga ljubezen, brez njih moja duša ni srečna. Energija zapuščenih zgradb, katero oddaja zgradba sama je energija katera hrani mojo dušo in srce. Če nisem v njih in v stiku z njimi, moje delo preprosto nima več pomena. Zato skozi svoje delo dajem pozornost zapuščenim zgradbam po Sloveniji in poskušam začutiti njihovo zgodovino propadanja in energijo skozi prazne zidove, prašne police in zaprta vrata.
Zgodba, ki jo bom napisala govori o mojih medenih tednih katere sva z možem preživela na Slovenski Obali, ko sva nočila v zapuščeni zgradbi oz. palači v centru Kopra - Palača Totto ex Gavardo. Ker velika večina ljudi ne ve kaj ta zgradba pomeni, naj vam jo predstavim skozi svoje delo, članke, fotografije in video posnetek.
Na spodnjemu linku si lahko ogledate fotogalerijo mojih fotografij, katere je na Facebook strani objavil Koprski radio Capris.
https://www.facebook.com/media/set/?set=a.10151439230022269.550142.46543152268&type=3
Po objavi le teh fotografij na radiu me je iz Primorskih novic stopila v kontakt novinarka, s katero smo naredili članek o meni in mojemu delu s zapuščenimi zgradbami. Glavna stran članka je izgledala takole...
http://viktorijarozman.blogspot.com/2013/01/primorske-novice-29-januar-2013.html
Ker zapuščene zgradbe niso le kup opek in cementa, ampak zgodovina in v veliko primerih kulturna dediščina, naj tukaj pred zgodbo objavim tudi pesem, katera pove marsikaj in še več, če se poglobiš vanjo.
"Zapuščene zgradbe so moja ljubezen, so moj drugi dom.
So stvar, ki me dopolnjujejo in mi dajejo energijo.
Četudi so le 4 prazne stene imajo svojo zgodovino in energijo.
V njih nisem le zaradi fotografije, a tudi zaradi praznine, energije.
Niso stvar, s katero bi želela služiti, dobiti slavo, le pokazati to kar je očem neznano.
So moja ljubezen, težko razumljiva, ne le moje delo, moje dopolnilo."
Ko sem tako čez dan pozabila na moževe besede, sva noč zatem slišala ponovno, a le drugače. Slišati je bilo kakor, da bi nekdo ob lesenih tramovih drgnil vrv. Kot, da bi pripravljal teren, da se obesi in si vzame življenje. Kar je bilo v tistih časi pred 1900 zelo mogoče saj odnos do nižjega sloja hišnih sužnjev ni bil lep, zaradi česar življenje slug ni bilo lepo. Zanimivo je tudi naključje, da sva nekaj dni zatem odkrila zapuščeno mrtvašnico.
Ko sva tako spala na podstrešju nekaj dni, se nama je med tem časom zgodilo tudi to kar sva si najmanj želela. Prišli so nenapovedani in neželjeni obiski. To so bili tamkajšni domačini, narkomani. Na srečo sva bila tisti čas v šotoru, da sva lahko imela pod kontrolo najine stvari. Ko sva tako dopoldne ležala v postelji sva zaslišala korake, ki prihajajo po lesenih stopnicah, mimo najinega tabora na drugi sloj podstrešja. Narkomani na primorskem se po večini zadevajo v kokainom in kakšnimi tableti, ker doseg "horsa" ni tako zelo mogoč. Bila sem v strahu, da se bo kateremu od njih zataknilo pri iskanju žil in bo potreboval pomoč. IN TOČNO TO SE JE ZGODILO! Po nekaj urah zadevanja na podstrešju zapuščene zgradbe je do naju pristopil mlad fant, s lepim pristopom, če mu kdo od naju lahko pomaga. Želel je, da mu nekdo prime roko, da žile izstopijo in so tako lažje vidne in dostopne. Mož, kateri je bil nekoč odvisen tudi tudi od kokaina, je vstal in mu pomagal. Strah me je bilo, da bi ga zamikalo in bi ponovno želel poskusiti. A na srečo je trden in prepričan, da tega v svojemu življenju ne želi več.
Tisti dan sva cel dan preživela v šotoru, saj se fantje niso odmaknili do poznega večera.
To je bil 1. del najinega bivanja v zapuščeni palači Totto ex Gavardo. V prihajajočih dneh, še ostale prigode...
Vsak začetek je težak, kot je težko začeti pisati zgodbo meni.
20. aprila letošnjega leta sva se z mojim možem poročila na gradu. Kot vsi mladoporočenci odidejo na kakšen izlet, medene tedne sva se odpravila na raziskovanje Slovenske obale. To raziskovanje pa ni bilo običajno, saj je šlo za raziskovanje zapuščenih zgradb in bivanja v eni izmed njih. Ker sva oba brezposelna, se nama je zdelo nepotrebno zapravljanje denarja za hotele, apartmaje in kampe, zato sva svoj šotor postavila na podstrešju zapuščene palače Totto ex Gavardo. Na samemu začetku taborjenja v tej zapuščeni zgradbi naju je bilo strah, da nama kakšen od občasnih obiskovalcev, boljše rečeno narkomanov ne bi kaj ukradel. Ker sva bila pošteno založena s vrednimi stvarmi (računalnik, fotoaparat in ostala oprema) sva morala pazit na to s čem naju tamkajšni obiskovalci vidijo. V zgradbo kakor v večino takšnih zgradb se zatekajo narkomani, da opravijo svojo potrebo, zato sva se še dodatno poskušala paziti, da ne zabredeva v težave v katerih sva nekoč bila. Z možem sva bila oba nekoč odvisnika od prepovedanih drog, heroina, zaradi česar nama bližnji stik s tem ni bil ravno najbolj dobrodošel. Na obalo sva prispela 22.4 in postavila svoj bazni tabor.
Ker je mož na metadonu, katerega pridno niža je moral vsak dan hoditi v zdravstveni dom po svojo dozo metadona. Težko se je bilo izogibati kakršnemu koli stiku s ljudmi, ki so v temu krogu. Na srečo nikogar nisva poznala. Lahko bi se reklo, ne še!
Ko sva tako preživela svojo noč na trdih tleh v šotoru, brez "armafleksa" sva se v jutro zbudila srečna, saj sva bila daleč stran Ljubljane. Najini medeni tedni so se pričeli.
Začela sva jih s velikim nasmehom na obrazu.
V najinemu bivanju na Slovenski obali sva bila zelo preračunljiva, saj nisva imela na razpolago veliko financ. Zaradi česar naju je velikokrat rešil tudi tamkajšni dnevni center za brezdomce. Marsikdo bi se ob tej besedi, brezdomec, vprašal ali sva sploh brezdomca. V Ljubljani kot v drugih krajih sva brezdomca, saj nimava urejene strehe nad glavo, pod katero bi lahko spala legalno in z urejenim naslovom, zato so nama bila vrata dnevnega centra odprta. Ko sva tako preživljala dneve na socialen način, kradla elektriko na javnih vtičnicah, jedla za 5 evrov na dan, so dnevi hiteli s svetlobno hitrostjo.
Iz dneva v dan sva se zbujala s bolečinami v hrbtenici, saj nama je spanje na trdih tleh pošteno prišlo do živega.
Ampak to kar te ne ubije, te okrepi!
Zgradba nama je dajala prenočišče, s tem energijo in marsikakšen pripetljaj. Zanimive so bile noči, ko sva se s svetilko v rokah sprehajala skozi ogromne sobe, s baročnimi freskami, po lesenih stopnicah na prašno podstrešje. Velikokrat pa ni bilo vse tako veselo obarvano in je na obrazu bil presenečen, prestrašen obraz.
Ko sva tako neki večer ležala v postelji, jaz s ženskimi težavami, mož s bolečinami, sva se počasi odpravljala v svet sanj. Jaz sem kot po navadi prva zaprla oči in zaspala. Ko je mož tako ležal v šotoru in se premetaval zaradi bolečin v hrbtu, je na podstrešju zaslišal čudne zvoke. Slišal je kot da bi nekdo hodil po lesenih stopnicah, v višji level podstrešja in se na sredi ustavil. To ni bil hec, to je bila zame paranormalna stvar, v katero verjamem. Saj vem, da v zapuščenih zgradbah, katere imajo zanimivo zgodovino, ostajajo slabe in dobre energije, ki niso zapustile zgradbe. Ko se zjutraj zbudim in slišil njegove besede vstanem in odidem iz šotora, da preverim ali je to mogoče, da je bil to človek. Ko se ozrem po prostoru proti lesenim stopnicam, kjer so bila vrata zaprta in je bil vhod na podstrešje onemogočen začnem razmišljati kaj je to bilo. Prišla sem do ne sigurnega prepričanja, da je bila to ena izmed duš, katera je nekoč živela ali zahajala v zgradbo.
Morda se sliši noro in nemogoče, a ko enkrat doživiš in vidiš okolico in prostore, vidiš da je mogoče.
Da ne pozabim omeniti napisov, ki so na stenah podstrešja napisani s grafitnim svinčnikom. Zapise so zapisovale ženske, najstarejši je bil iz leta 1869. Ko sem jih videla se mi je postavilo marsikatero vprašanje. Zakaj so zapisi le na podstrešnih sobah? So bile to služkinje, ki so živele na podstrešju? Kdo je ta moški, katerega neprestano omenjajo? Kakšno povezavo ima to s Bertoki?
Nikakor si nisem mogla odgovoriti na vprašanja, zato sem preprosto začela verjeti, da so bili zvoki od nekoga, ki je bival v palači. Zapisi izgledajo tako...
Iz dneva v dan sva se zbujala s bolečinami v hrbtenici, saj nama je spanje na trdih tleh pošteno prišlo do živega.
Ampak to kar te ne ubije, te okrepi!
Zgradba nama je dajala prenočišče, s tem energijo in marsikakšen pripetljaj. Zanimive so bile noči, ko sva se s svetilko v rokah sprehajala skozi ogromne sobe, s baročnimi freskami, po lesenih stopnicah na prašno podstrešje. Velikokrat pa ni bilo vse tako veselo obarvano in je na obrazu bil presenečen, prestrašen obraz.
Ko sva tako neki večer ležala v postelji, jaz s ženskimi težavami, mož s bolečinami, sva se počasi odpravljala v svet sanj. Jaz sem kot po navadi prva zaprla oči in zaspala. Ko je mož tako ležal v šotoru in se premetaval zaradi bolečin v hrbtu, je na podstrešju zaslišal čudne zvoke. Slišal je kot da bi nekdo hodil po lesenih stopnicah, v višji level podstrešja in se na sredi ustavil. To ni bil hec, to je bila zame paranormalna stvar, v katero verjamem. Saj vem, da v zapuščenih zgradbah, katere imajo zanimivo zgodovino, ostajajo slabe in dobre energije, ki niso zapustile zgradbe. Ko se zjutraj zbudim in slišil njegove besede vstanem in odidem iz šotora, da preverim ali je to mogoče, da je bil to človek. Ko se ozrem po prostoru proti lesenim stopnicam, kjer so bila vrata zaprta in je bil vhod na podstrešje onemogočen začnem razmišljati kaj je to bilo. Prišla sem do ne sigurnega prepričanja, da je bila to ena izmed duš, katera je nekoč živela ali zahajala v zgradbo.
Morda se sliši noro in nemogoče, a ko enkrat doživiš in vidiš okolico in prostore, vidiš da je mogoče.
Da ne pozabim omeniti napisov, ki so na stenah podstrešja napisani s grafitnim svinčnikom. Zapise so zapisovale ženske, najstarejši je bil iz leta 1869. Ko sem jih videla se mi je postavilo marsikatero vprašanje. Zakaj so zapisi le na podstrešnih sobah? So bile to služkinje, ki so živele na podstrešju? Kdo je ta moški, katerega neprestano omenjajo? Kakšno povezavo ima to s Bertoki?
Nikakor si nisem mogla odgovoriti na vprašanja, zato sem preprosto začela verjeti, da so bili zvoki od nekoga, ki je bival v palači. Zapisi izgledajo tako...
Ko sva tako spala na podstrešju nekaj dni, se nama je med tem časom zgodilo tudi to kar sva si najmanj želela. Prišli so nenapovedani in neželjeni obiski. To so bili tamkajšni domačini, narkomani. Na srečo sva bila tisti čas v šotoru, da sva lahko imela pod kontrolo najine stvari. Ko sva tako dopoldne ležala v postelji sva zaslišala korake, ki prihajajo po lesenih stopnicah, mimo najinega tabora na drugi sloj podstrešja. Narkomani na primorskem se po večini zadevajo v kokainom in kakšnimi tableti, ker doseg "horsa" ni tako zelo mogoč. Bila sem v strahu, da se bo kateremu od njih zataknilo pri iskanju žil in bo potreboval pomoč. IN TOČNO TO SE JE ZGODILO! Po nekaj urah zadevanja na podstrešju zapuščene zgradbe je do naju pristopil mlad fant, s lepim pristopom, če mu kdo od naju lahko pomaga. Želel je, da mu nekdo prime roko, da žile izstopijo in so tako lažje vidne in dostopne. Mož, kateri je bil nekoč odvisen tudi tudi od kokaina, je vstal in mu pomagal. Strah me je bilo, da bi ga zamikalo in bi ponovno želel poskusiti. A na srečo je trden in prepričan, da tega v svojemu življenju ne želi več.
Tisti dan sva cel dan preživela v šotoru, saj se fantje niso odmaknili do poznega večera.
To je bil 1. del najinega bivanja v zapuščeni palači Totto ex Gavardo. V prihajajočih dneh, še ostale prigode...
