O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Trailer "Koliko se ljubiš?" (Docum. movie)

nedelja, 30. junij 2013

#Pravljica: Pajkov mož ©Zakonca Bitenc

Pajkov mož
 ©Zakonca Bitenc
V devetemu kotu starih soba pajkov mož, žvel je sam.
Žvel je v po drugem kilometru stkanem lastnem kraljestvu pajčolan.
Cele dneve, cele noči tkav, tkav pajkov mož je pajčevine sam.
Velike mogočne pajčevine tkav je vsak novi dan in mev zlo zloben plan.
Hotu je, želu je vse na svojo dlan.
Njegov zlobn plan biv je, da nov rabu lovit vsak dan.
Hotu je, želu je več in več muh požret na dan.
Žru, žru je vsak dan, saj njegov pajčolan biv dovg je v drug dan.
Pajkov mož hitr ratu je znan.
Sej v njem se slišal je vsak dan.
Mev je sloves, sloves grozen tja v hudičev dan.
Pravl, da poslou ga je sam satan.
Žru, žru je vse in povsod, kmal zrasu je do višine otrok.
A z njem zrastel je tudi trebuh, pajkov mož lačen kot volk.
Rasu mu apetit hitr je not, potreboval je nekaj večjega za pod zob.
Kmalu zginil je nekaj otrok.
"Le kam so izginulu?" so se spraševali starši otrok.
Pajkov mož jih je odpeljal v deveti kot!
Otrok porednih in nagajivih, matrau ga je lačni trebuh, praznih zob.
Pršu mu je prav poseben plan, v glavo, kmalu tudi na pajčolan.
Vedu je, da sloves se sliši v deveto vas, sploh njegov zlobni plan.
Vabu k sebi poredne otroke, v svoj pajčolan, da kmalu odšli bi daleč stran.
V njegov trebuh, pod ostrino njegovih zob, tja se izbugi poredni otrok.
Tisti, ki priden ni, z kotov sobe pajke lovi, pajčolane uniči.
Pazi kje pajčolan visi, nikoli pajka ne ubij.
Saj kmalu se Pajkov mož, lahko vate zapodi.