Bilo je nekoč, daleč stran, leta 2010. Včasih ne dobimo tega, kar iščemo, si želimo, zato utopični, depresivni si nečesa želimo, a se pri tem velikokrat zmotimo. Motiti se je človeško.
"Je boleča, ko se konča.
Je potrebna, saj brez nje se življenje lahko konča."
Zadnja želja
© Viktorija Rozman
Ljubezen
boli, tudi če ne želiš si...
Boli
te srce, ko nekaj želiš si...
Misliš,
želiš, jočeš, trpiš...
Bolečina…
Njena globina…
Ljubezen,
ljubezen, ljubezen...
Iščeš
jo...
Želiš
si jo...
Ko
najdeš, izgubiš jo...
A
žal tričetrt časa pri meni bilo je tako…
Ker
si želiš nekaj, kar nihče ne razume...
Ker
vsem nemogoče, neumnost, oslarija je...
A
tebi ne!...
Upanje
krade ti, še zadnje koščke sreče, uničuje te...
Veš
da je res, zavedaš se, a vseeno vztrajaš iščeš še...
Počasi
tudi želje, upi izpuhtijo...
Tista
zadnja…
Želiš
si končati svojo pot, ker ne vidiš več cilja...
Ne
vidiš razloga zakaj bi...
Ne
vidiš želje, da bi…
Vztrajal…
Izgleda
ti kakor da rešitve ni več...
Pomisliš
na najhuje, želiš…
Si
na pol poti, da to narediš…
Z
vsakim dnem, bolj si k temu strmiš…
Misliš
na dan, ko šut v kri dobiš…
Zatekaš
se k stvarem, ki ti dajejo moč...
Ki
dajo ti veselje…
Užitek…
Z
močno željo po tem, v tišini ostajaš…
Skrivaš
se…
Vase
zapiraš se…
Braniš
se…
Tako
ostajaš čist in nadaljuješ še…
Tiho,
prijazno, opazuješ…
Čakaš
dan, ko tudi ti pri tem sodeluješ…
Želiš,
imaš cilj…
Prvo
plačo, dobiš…
Prvi
gram v rokah držiš…
Komaj
čakaš da ga stisneš, da se počiš, v svet lepši odletiš…
In
si misliš, to je moj svet…
Če
svet v katerem sem živel, tepe me…
Zakaj
si ne bi ustvaril, lepše življenje…
Tudi
če na napačen način, nekoč tudi te časi bodo mim…
A
sedaj so IN!
Tako,
da pusti me, da živim kakor živim!
Da
dobim to kar si želim...
