O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Trailer "Koliko se ljubiš?" (Docum. movie)

sobota, 01. junij 2013

Zadnja želja ©VR

Bilo je nekoč, daleč stran, leta 2010. Včasih ne dobimo tega, kar iščemo, si želimo, zato utopični, depresivni si nečesa želimo, a se pri tem velikokrat zmotimo. Motiti se je človeško.

"Je boleča, ko se konča.
Je potrebna, saj brez nje se življenje lahko konča."
 
Zadnja želja
 © Viktorija Rozman

Ljubezen boli, tudi če ne želiš si...
Boli te srce, ko nekaj želiš si...
Misliš, želiš, jočeš, trpiš...
Bolečina…
Njena globina…
Ljubezen, ljubezen, ljubezen...
Iščeš jo...
Želiš si jo...
Ko najdeš, izgubiš jo...
A žal tričetrt časa pri meni bilo je tako…
Ker si želiš nekaj, kar nihče ne razume...
Ker vsem nemogoče, neumnost, oslarija je...
A tebi ne!...
Upanje krade ti, še zadnje koščke sreče, uničuje te...
Veš da je res, zavedaš se, a vseeno vztrajaš iščeš še...
Počasi tudi želje, upi izpuhtijo...
Tista zadnja…
Želiš si končati svojo pot, ker ne vidiš več cilja...
Ne vidiš razloga zakaj bi...
Ne vidiš želje, da bi…
Vztrajal…
Izgleda ti kakor da rešitve ni več...
Pomisliš na najhuje, želiš…
Si na pol poti, da to narediš…
Z vsakim dnem, bolj si k temu strmiš…
Misliš na dan, ko šut v kri dobiš…
Zatekaš se k stvarem, ki ti dajejo moč...
Ki dajo ti veselje…
Užitek…
Z močno željo po tem, v tišini ostajaš…
Skrivaš se…
Vase zapiraš se…
Braniš se…
Tako ostajaš čist in nadaljuješ še…
Tiho, prijazno, opazuješ…
Čakaš dan, ko tudi ti pri tem sodeluješ…
Želiš, imaš cilj…
Prvo plačo, dobiš…
Prvi gram v rokah držiš…
Komaj čakaš da ga stisneš, da se počiš, v svet lepši odletiš…
In si misliš, to je moj svet…
Če svet v katerem sem živel, tepe me…
Zakaj si ne bi ustvaril, lepše življenje…
Tudi če na napačen način, nekoč tudi te časi bodo mim…
A sedaj so IN!
Tako, da pusti me, da živim kakor živim!
Da dobim to kar si želim...