O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

sobota, 29. junij 2013

V čakalni vrsti ©VRB

Pesem je nastala v čakalnici, v čakanju na obisk ginekologa. Dolga vrsta, noseče ženske, tečni otroci... Mož igra PSP, jaz pa v roke vzamem svoj zvezek in začnem pisati. Bila sem jezna, ker sem bila naročena za 10:15 prišla na vrsto okoli 11:30. Na vrsto so pred menoj prišli ljudje, kateri so prišli kasneje kot jaz, zaradi tega mi je v možganih kar vrelo in nastala je pesem...


V čakalni vrsti
©Viktorija Rozman Bitenc

V čakalnici na obisk ginekologa sedim,
čakam, da na vrsto "uletim".
Tečna, poslušam jok in stokanje južnjaških otrok,
prav nadležno mi je, pomislim...
Takšen ne bo moj otrok! 
Naročena za 10:15 sem bila, sedaj bo 11 ura odbila.
Nikakršnega reda ni, vsi na vrsto bi radi prišli.
Ur se ne držijo, a višje plače si želijo.
Pacienti nestrpni čakajo, da zatem po opravkih hitijo.
Zdravniki se "zajebavajo", v sobah se pogovarjajo, svoje stolčke grejejo.
Ure, minute hitijo, ljudje zato hitro po opravkih zamudijo.
Kot midva, ki na metadon hitiva, zaradi čakanja 13uro zamudiva.
Mož metadona ne dobi, čakalna vrsta, kriza nastopi.
Hvala kurcu za naročeno uro, ko vse pred mano izpusti,
čakam že eno uro in nič se ne izgodi.
Čas je da znorim, zmedo, hitrost v njihovih glavah naredim!!!

Zatem, ko sem medicinski sestri omenila... 
Sem v roku 10 minut v sobo za paciente "uletela".