O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

četrtek, 28. februar 2013

Nedeljski dnevnik :"Vsak od nas je angel s tajno nalogo"

Nedeljski dnevnik, 27.2.2013
Med ljudmi, 6 str.
Viktorija Rozman, dekle, ki je živelo s brezdomci
Vsak od nas je angel s tajno nalogo

Preživete noči ob brezdomcih, narkomanih, poslušanje njihovih zgodb - Treba je nakrasti toliko stvari, da se jih proda za toliko denarja, kolikor ga potrebuješ za drogo.

Franci Kek
Prisedla je Viktorija Rozman. Dekle iz Ljubljane. Zanimivega videza. Ob smrti naše znanke Fani mi je prek Facebooka sporočila, da bi šla tudi ona rada na njen pogreb. In sva se odpeljala. Počasi. Sneg je začel naletavati. Naletavati so začele misli in stekel je tudi pogovor. Odkrit. Pogovor o njenemu življenju, na katerega gleda iz perspektive starih zgradb.
Viktorija Rozman

Zanimajo vas zapuščene zgradbe. Ste morda arhitektka?
»Zapuščene zgradbe so moja ljubezen. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo.«
V kakšnem odnosu ste z zgradbami?
»Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe me navdajajo s svojo energijo in polnijo mojo notranjo praznino. Ta energija mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom. Mislim pa, da mularija sploh nima občutka za stare zgradbe. Poglejte na primer grafite. Lepo narejeni naj bodo, ampak …«
Mularija? Koliko ste stari?
»Dvajset.«
Aha, Mislim, da te bom  kar tikal. Kateri je bil tisti vzgib, ki te je pripeljal do »ljubezenskega odnosa« s starimi zgradbami?
»Nad zapuščenimi zgradbami me je navdihnilo moje življenje, iskanje ljubezni, katere od staršev nisem dobila. Iskala sem jo na ulici, pri prijateljih. Zapuščene zgradbe, so zapolnjevale in še danes, mojo praznino v meni, katera bo zapolnjena ko dosežem svoj cilj življenja. Življenje ulice, na pogled grde, porušene, zgradbe, prazne stene, so mi pokazale cilj mojega življenja.«

Življenje v Kolizeju 
No, ampak za začetek bi morala imeti cilj dokončati  šolo.
»A si ti en tak fotr? …«
…no, ko sem s hčerko v mestu, me kakšna gospa povpraša tudi, kako je ime vnukinji.
»Cilj končati šolo je ponovno najden. In prav je tako.«
Se k tvojim ciljem še vrneva. Ti je kakšna zapuščena stavba nudila zatočišče tudi preko noči?
»Haha, preko noči? V Kolizeju sem živela par mesecev. Dokler ga niso podrli.«
Mogoče še dobro, da so ga podrli. No, s kom si bila tam? Sama?
»O, zanimiva ekipa je bila ..  V glavnem brezdomci in narkomani. Bili so zelo odprti. Počutila sem se lepo sprejeto. Dogovor je bil, da jaz ne jemljem ničesar.«
S čim so se preživljali, kako je bil videti njihov dan?
»Budilko smo imeli naravnano na pol desetih.«
Budilka ob po desetih? A ste bili sami najstniki?
»Ne, večina je bila starih med 30 in 40. No, in potem so vzeli vsak  svojo torbo in se odpravili na teren. Za robo je potreben denar.«
Ampak verjetno ne toliko, da zanj potrebuješ celo torbo?
»Potrebno je bilo nakrasti toliko nekih artiklov, da se jih proda za toliko denarja, kolikor ga potrebuješ, da kupiš drogo.. Povprečno za kakšnih 300 evrov. To so potem prodali za 150 evrov ali nekoliko manj.«
Kakšnih artiklov? Komu so jih prodali? 
»Obleke, dragi parfumi, drogerija,  kakšno kolo. Imeli so stalne odjemalce, ki so jim povedali kaj potrebujejo.«
 Kdo so bili ti stalni odjemalci?
»To so bili razni prevozniki, taksisti, tudi ljudje s tržnice ali pa kakšna mlada dekleta, ki so se rada poceni lepo oblekla, tudi fantje.«
Drogo potrebujejo vsak dan.
»Da, to je bila vsakodnevna akcija. Lov za denarjem za nakup droge. Nekaj so je nekateri prodali tudi naprej. Niso pa kradli vsi. Za skromno dozo se da zaslužit tudi s prodajo uličnega časopisa. Dopoldne in popoldne so delali za drogo, vmes so se zadevali.«
Si se s kom zbližala, stališče do sexa, bolezen?
»Bolezni je veliko. Moraš imeti zelo razvit čut, da veš, komu lahko zaupaš. Precej se tudi ve, kako je s kom. Imaš pa povsod  brezvestne, lahkomiselne modele.«
Zbližala si se z zasvojenci. Kaj pa z drogo? Bojim se, da tudi z njo.
»Kakšen mesec sem živela z odvisnikom, ki je vsako jutro preživljal krizo. Ko sva se nekega jutra sporekla, mi je očital, da itak ne morem vedeti, kako mu je. Na njegovo provokacijo sem mu odgovorila, da lahko poskusim in bom vedela. To sem tudi storila. Vzela sem heroin preko folije. To sem še nekajkrat ponovila, da bi se v nekem trenutku zavedla, kam to pelje. Vmes sem si celo dvakrat med prepirom z njim hotela spustiti overdose. Prekinila sem. Ni bilo preprosto. Večini to ne uspe. Preveč je že, če vzameš samo enkrat… Ah, ta prijeten spomin na tisto prvo srečanje z drogo … Zato pravijo, da narkomani niso ozdravljeni, ampak zdravljeni. Vedno preži nevarnost. Problem je stara družba. Stresna situacija. V glavnem je v življenju dobro, da se zavedaš, da ni potrebe, da vse preizkusiš. Vse kar storiš, ima svoje posledice.«
Droge so različne.
»Problem so vse prepovedane droge. Ne pravim, da vsak,  ki poskusi s travo konča na heroinu, ampak pot gre velikokrat takole, da se na neki zabavi proba travo, pol pride kakšen ekstazi ali pa kakšno lajno potegnejo, speed, coke, čez čas,  potem pa se spustiš dol še kakšen šutek heroina. V življenju so polnejšepoti in za hojo po njih takih stvari res ne potrebueš.«
Stalna dirka za drogo 
Ali tisti, ki nismo nikoli poskusili, niti ne bomo, poznamo  življenje odvisnikov, težave s katerimi se srečujejo
»Zasvojence in brezdomce ljudje vse preveč tlačimo v en kupček. Vsi ljudje  so različni. in zaradi različnih razlogov so zašli v težave. Tudi do njih moramo imeti spoštovanje. To se lahko jutri zgodi vašemu otroku, nenazadnje vam. Lahko ostanete na cesti.
Med seboj se moramo bolj spoštovati, poslušati. Mnogih ne razumemo, jih podcenjujemo. Biti moramo bolj opdrti, neomejeni, brez predsodkov. Če se o stvareh pogovarjamo bolj odprto in brez zadržkov, je pogovor bolj konstruktiven in boljši je medsebojni odnos s ljudmi.  Med ljudmi vlada prevelika tekmovalnost, katere posledica je hinavščina, prezir, podcenjevanje in celo v skrajnosti sovraštvo.   Slovenci smo preveč zaprti,  ne govorimo o tabu temah, smo pesimistični in zelo tekmovalni.  Ljudje smo kot stavbe, vsak ima svojo zgodbo, katero pišejo leta, desetletja. Nekateri lepega zunanjega izgleda in grde notranje arhitekture, drugi nasprotno.«
Kaj ste dali drug drugemu, ti in brezdomci?
»Pomagali so mi razumeti zakaj živim in kaj so moje ambicije. Preživete noči ob brezdomcih, narkomanih, poslušanje njihovih zgodb, me je gnalo naprej. Bolj sem jih spoznavala, bolj sem videla v kakšnem peklu živijo. Stalna dirka za drogo. Prešpikana telesa, razpadajoči zobje. Velikokrat sem bila, sem še njihova svetla točka v takratnemu delu življenja. Kakor luč, ki sveti v temi. Dali so mi nekaj, kar mi »navadni ljudje,« kateri imajo vse, ne morejo dati. Sprejeli so me medse in počutila sem se ljubljeno, sprejeto in spoštovanja vredno osebo. Celo življenje sem se spopadala s tem, saj sem bila drugačna, drznega videza in drugačnega razmišljanja, zato so me ljudje podcenjevali. Prišli so mi do živega... A danes vem, zakaj se borim in kaj želim ljudem pokazati..."
"Predvsem, da smo vsi enakovredni, da  svet v katerem živimo polno izkusimo in ostajamo pozitivni.  Cilj mi je, pokazati ljudem, da je vsak na svet poslan z razlogom. Vsak je angel, kateri ima svojo tajno nalogo, a le to lahko najde in reši, če se poglobi sam vase in vztrajno brska po svoji duši in srcu. Vsi imamo svojo nalogo, cilje za katere se borimo, vsi imamo zgodbo, strahove katerih se bojimo.«
Lepo. In če se še malo spustiva na trdna, februarska tla, kako sistemsko izboljšati delo z brezdomci, odvisniki?
»Vsi smo ranljivi in mnogi, ki so se znašli v težki situaciji, se  ne bodo odpravili na  neko ustanovo po pomoč.  Ustanovam, ki delujejo na tem področju,  državnim in nevladnim, manjka  več terenskega dela. Tudi,ko damo komu na ulici kovanec, bi mu veliko pomenilo, ko bi se z njim pogovorili o njegovi situaciji, jim prisluhnili, vlili upanje, pokazali pot, nudili oporo. Manj birokracije, več cestnih angelov.«
Boš vpisala arhitekturo?
»Arhitekturo ljudi.«

Intervju opravil Franci Kek.