Moj prvi obisk zavoda za prestajanje zaporne kazni, Povšetova.

Moj prvi obisk zavoda za prestajanje zaporne kazni, Povšetova.

Bili so dnevi, bile so noči, ki smo jih skupaj preživeli. Ko sem te prvič videla, sem se te kar rahlo ustrašila. Bil si živčen, nervozen zaradi sodišča, niso bila mokra cestišča. Še isti dan sem te v svoj svet odpeljala in te malo boljše spoznala. Na poti v zapuščene viške hiške sem videla, da veliko skupnega imava. Visok, postaven, starejši fant, z zanimivo življenjsko zgodbo in polnim srcem ljubezni. Postajal si mi vse bolj zanimiv, najbolj pa me je privlačil, kraj kjer sem te spoznala. Bilo je nekega dne v Kolizeju. Tvoja življenjska zgodba me je presunila.

Spomnim se tvoje besede, ko si mi rekel, prijateljica. Bilo mi je lepo to slišat in še danes vem, da je tako. Ne glede na tvojo preteklost, tvoja dejanja, vedi, da so moje roke vedno odprte zato, da te objamem.

Minevali so meseci in slišala sva se le po facebooku. Živel si v Tržiču pri svoji punci.
Nekaj mesecev kasneje, si me poklical, z velikim nasmehom in novico, da se boš poročil. Bila sem presenečena in vesela. Povabil si me, da vama s nevesto pomagam izbrati obleko in že smo izbirali poročne čeveljce. Spomnim se tvojega nasmeha, bil si srečen. A nobena sreča ne traja dolgo, vsaj pri ljudeh, ki so dobrega srca. Izbral si me za fotografinjo na svoji poroki, a nekaj se je zalomilo. Poroka se je izla in začel si živeti poročeno življenje pri svojih 40 letih. Po tvojemu nasmehu sem mislila, da bo uspešen zakon, kar pa se je nakoncu izkazalo za mučenje. Nikoli ne bom pozabila, ko si me v joku poklical in mi potožil, kaj doživljaš. Bilo mi je težko slišati, prijatelja, v solzah, z zlomljenim a hkrati upajočim srcem. Takrat si preživljal svojo pogojno kazen, hišni pripor, s katere si prav kmalu zaradi okoliščin pobegnil v Ljubljano. Dobil si novi dom, v zapuščeni hiši, katero sem ti ponudila in odprla njena vrata, s tem pa tudi svoje roke. Še bolj sva se zbližala. Nikoli ne bom pozabila tvojega stavka, ko si mi rekel, da sem ti všeč, od prvega dne. Bil si mi simpatičen fant in počutila sem se, da ti lahko lajšam dušo s pogovorom in odprtimi rokami. Ko smo tako bivali v zapuščenih hišah, si mi zaupal, kaj ti je počela tvoja prva žena in tudi zadnja. Počutila sem se ogorčeno. Kako lahko to narediš fantu, katerega naj bi ljubila, sem si mislila? In prav kmalu sem izvedela, da je moj prijatelj v zavodu za prestajanje zaporne kazni na Povšetovi. Čez vse mesece, ko te nisem videla si se trudil, da bi mi odobrili obiske in uspelo ti je. Po pol leta je upravnik končno odobril obisk tvoje prijateljice.

Ko sem danes 2.2.2013 prvič prišla na obisk k obsojencu, sem bila rahlo zmedena. Ko vstopim v prostore, se že začenja oddaja predmetov, preiskava. Kot je v navadi sezuvanje čevljov, saj vedno piskajo... Ko odložim jakno, torbo s računalnikom v dodeljeno omarico, že letim v sobo za obiske. Bila sem zmedena, saj nisem vedela kako to poteka. Ko tako čakam na hodniku, pripeljejo mojega prijatelja in že me objame. Končno te vidim, po pol leta si mislim in nariše se mi velik nasmeh na obraz. Tako bom svoje konce tedna preživela na obisku ob prijatelju. 

Nikoli mi ni težko odpreti rok, da objamem človeka, ko mu je težko. Mislim, da bi si morali ljudje, ne glede na okoliščine, bolj prisluhniti in se več pogovarjati.