Bilo je nekega dne, ko smo s KU (Kralji ulice) odšli na Slovensko obalo, v Izolo. Ko sem zjutraj vstala, sem mislila, da je najboljše da ne grem in pustim vse skupaj v tri krasne, saj sem imela slab občutek o dnevu. Ustala sem z levo nogo, katera se je kasneje izkazala za desno...
Ko tako hitim na Miklošičevo cesto v Ljubljani iz kjer je bil odhod, se me že loteva depresija. Vedela sem, da mi bo strašansko dolgčas, že po parih minutah, ko sem čakala, da vstopimo v avtobus. Ko tako sedim na avtobusu in drvimo proti Izoli, si prižgem svoj tablični računalnik in odganjam dolgčas. Ljudje, so se porazdelili v skupine, lahko bi rekla takole; alkoholiki, narkomani, brezdomci, delavci. Sama pa se nisem mogla vključiti nikamor zato sem bila raje sama. Ko prispemo v Izolo, vzamemo nahrbtnike in že hitimo na plažo pri svetilniku. Tako prispemo na željeni cilj in že se naredijo skupine. Jaz pa kot meni v navadi "samotar", odrinem pod drevešček z najlepšim razgledom, malo stran od vseh. Na levi vidim opuščeno gostišče. Na prvi pogled izgleda precej zapuščeno, a kasneje izvem, da je v poletnemu času še kako živo. Ko si tako ogledujem okolico, iščem toalete in sebi primeren kraj. Od prejšnega dneva mi je ostalo še nekaj malega "rjavega" zato iščem kraj, kjer bom imela svojih 15-30 minut miru in tišine. Ko tako za "nedelujočim" gostiščem odkrijem skriti kotiček, se odločim, da ne izpadem sumljivo, grem rajši za nekaj časa nazaj na plažo. Ko se tako "zakampiram", kadim tobak, gledam morje in občudujem tisti sveži morski zrak. Seveda mi že v začetku dneva, ni bilo v namenu iti v vodo, zato ubijam dolgčas in začnem gledati film na računalniku. Na veliki plaži pri svetilniku, se prav do mojega dreveščka s skuterjem pripeljeta dva starejša moška 30+. Prvi trenutek, sem mislila, da bom "podivjala" saj sem imela svoj mir, katerega sta pokvarila s tistimi izpušnimi plini skuterja in svojo prisotnostjo. Sedim in gledam v svoj računalnik naprej. En meter stran od mene pa se plete pogovor, kaj in kako. Usedeta se in se odpeljeta. Ne mine manj kot 30 minut in že ju vidim nazaj na plaži, malenkost dlje od mene. Enemu od njiju, pogled uhaja v mojo smer in takoj mi je vse jasno. Nič... še naprej čakam na svoj idealni čas, da izginem in se zadanem. Zdolgočaseno sedim, občudujem naravo okoli mene in razmišljam o življenju, ko se ponovno pripeljeta prav do mene. Nikakor mi ni bilo jasno, zakaj na celotni plaži prav do dreveščka, pod katerem sem bila jaz. Direktno in napol v smehu ju vprašam:" Ali je kakšen poseben razlog, da sta na celi plaži prišla prav, pod ta drevešček?" Slišati je odgovor:" Ti!" in tako se dan iz dolgočasnega prelije v zelo zanimivega. Skadimo đoint in se zapletemo v pogovor...
Medtem časom pa moj pogled stalno uhaja na mojo levo, v pričakovanju da mamica s otrokom odide, da hitro zbežim v skriti kotiček, razgrnem folijo in povlečem vase, to kar si želim. Naše druženje se nadaljuje, pridruži se nam še en starejši brezdomec, kateri je močno zaznamoval moje ulično življenje v Ljubljani in pa delavka iz koprskega dnevnega centra. Tako letimo na jutranjo kavo, se malo poslikamo in že letimo nazaj k ostali druščini KU. Glede na moje misli v začetku dneva se dan odvija več kot odlično...
Ko se tako znajdemo na drugi kavi, se zapletemo o pogovor o mojemu delu; raziskovanje in fotografiranje zapuščenih zgradb. Opazujem fanta, nasproti sebe in vidim da mu žarijo oči. Bil je razlog zakaj sta prišla do drvesa pod katerim sem bila. Bila je usoda, da se najdeva prav tisti dan, na tistemu kraju. Ko se tako pogovarjamo, se spomni, na zapuščeni samostan nad Izolo. Po hitremu postopku se usedeva na skuter, pustiva njegovega prijatelja in letiva na hrib s čudovitim razgledom nad Izolo in tisti konec naše čudovite obale.
Na hribu se mi pred očmi prikaže zapuščeni samostan in nasmeh na mojemu obrazu kar raste.
Ko sem tako v njegovi družbi, skozi pogovor ugotavljam, da je fant podoben meni, pravzaprav isti. Ugotovim, da je kakor jaz, samo moškega spola. Že prej sem verjela, v sorodne duše, a do te mere?... Nikoli si nisem mislila, da bom še kdaj odkrila, koga ki mi je tako zelo podoben. Pogovor teče dalje in iz svojega nahrbtnika povlečem težko pričakovano folijo in zavitek s heroinom. Brez obzira na njegov pogled na te stvari, mnenje se skrijem v kot zgradbe med dve steni in pripravim.
Burja piha in moram iskati zavetje, da mi ne odpihne mojega kosa folije skupaj z mano. Ko tako sedim obrnjena proti steni in "palim" linijo za linijo, moje zenice postajajo vse ožje. Trudim se klub vetru izkoristiti prav vsak delček. Za mojim hrbtom pa me opazuje moj novi prijatelj, moja sorodna duša. Njemu poznani svet droge, sicer nikoli ni poizkusil heroina, a ga moje početje ni preveč zmotilo. Seveda je vedel, da tega v življenju ne potrebujem, a me je skušal razumeti in ne obsojati.
Ko tako hitim na Miklošičevo cesto v Ljubljani iz kjer je bil odhod, se me že loteva depresija. Vedela sem, da mi bo strašansko dolgčas, že po parih minutah, ko sem čakala, da vstopimo v avtobus. Ko tako sedim na avtobusu in drvimo proti Izoli, si prižgem svoj tablični računalnik in odganjam dolgčas. Ljudje, so se porazdelili v skupine, lahko bi rekla takole; alkoholiki, narkomani, brezdomci, delavci. Sama pa se nisem mogla vključiti nikamor zato sem bila raje sama. Ko prispemo v Izolo, vzamemo nahrbtnike in že hitimo na plažo pri svetilniku. Tako prispemo na željeni cilj in že se naredijo skupine. Jaz pa kot meni v navadi "samotar", odrinem pod drevešček z najlepšim razgledom, malo stran od vseh. Na levi vidim opuščeno gostišče. Na prvi pogled izgleda precej zapuščeno, a kasneje izvem, da je v poletnemu času še kako živo. Ko si tako ogledujem okolico, iščem toalete in sebi primeren kraj. Od prejšnega dneva mi je ostalo še nekaj malega "rjavega" zato iščem kraj, kjer bom imela svojih 15-30 minut miru in tišine. Ko tako za "nedelujočim" gostiščem odkrijem skriti kotiček, se odločim, da ne izpadem sumljivo, grem rajši za nekaj časa nazaj na plažo. Ko se tako "zakampiram", kadim tobak, gledam morje in občudujem tisti sveži morski zrak. Seveda mi že v začetku dneva, ni bilo v namenu iti v vodo, zato ubijam dolgčas in začnem gledati film na računalniku. Na veliki plaži pri svetilniku, se prav do mojega dreveščka s skuterjem pripeljeta dva starejša moška 30+. Prvi trenutek, sem mislila, da bom "podivjala" saj sem imela svoj mir, katerega sta pokvarila s tistimi izpušnimi plini skuterja in svojo prisotnostjo. Sedim in gledam v svoj računalnik naprej. En meter stran od mene pa se plete pogovor, kaj in kako. Usedeta se in se odpeljeta. Ne mine manj kot 30 minut in že ju vidim nazaj na plaži, malenkost dlje od mene. Enemu od njiju, pogled uhaja v mojo smer in takoj mi je vse jasno. Nič... še naprej čakam na svoj idealni čas, da izginem in se zadanem. Zdolgočaseno sedim, občudujem naravo okoli mene in razmišljam o življenju, ko se ponovno pripeljeta prav do mene. Nikakor mi ni bilo jasno, zakaj na celotni plaži prav do dreveščka, pod katerem sem bila jaz. Direktno in napol v smehu ju vprašam:" Ali je kakšen poseben razlog, da sta na celi plaži prišla prav, pod ta drevešček?" Slišati je odgovor:" Ti!" in tako se dan iz dolgočasnega prelije v zelo zanimivega. Skadimo đoint in se zapletemo v pogovor...
Medtem časom pa moj pogled stalno uhaja na mojo levo, v pričakovanju da mamica s otrokom odide, da hitro zbežim v skriti kotiček, razgrnem folijo in povlečem vase, to kar si želim. Naše druženje se nadaljuje, pridruži se nam še en starejši brezdomec, kateri je močno zaznamoval moje ulično življenje v Ljubljani in pa delavka iz koprskega dnevnega centra. Tako letimo na jutranjo kavo, se malo poslikamo in že letimo nazaj k ostali druščini KU. Glede na moje misli v začetku dneva se dan odvija več kot odlično...
Ko se tako znajdemo na drugi kavi, se zapletemo o pogovor o mojemu delu; raziskovanje in fotografiranje zapuščenih zgradb. Opazujem fanta, nasproti sebe in vidim da mu žarijo oči. Bil je razlog zakaj sta prišla do drvesa pod katerim sem bila. Bila je usoda, da se najdeva prav tisti dan, na tistemu kraju. Ko se tako pogovarjamo, se spomni, na zapuščeni samostan nad Izolo. Po hitremu postopku se usedeva na skuter, pustiva njegovega prijatelja in letiva na hrib s čudovitim razgledom nad Izolo in tisti konec naše čudovite obale.Na hribu se mi pred očmi prikaže zapuščeni samostan in nasmeh na mojemu obrazu kar raste.
Ko sem tako v njegovi družbi, skozi pogovor ugotavljam, da je fant podoben meni, pravzaprav isti. Ugotovim, da je kakor jaz, samo moškega spola. Že prej sem verjela, v sorodne duše, a do te mere?... Nikoli si nisem mislila, da bom še kdaj odkrila, koga ki mi je tako zelo podoben. Pogovor teče dalje in iz svojega nahrbtnika povlečem težko pričakovano folijo in zavitek s heroinom. Brez obzira na njegov pogled na te stvari, mnenje se skrijem v kot zgradbe med dve steni in pripravim.
Tisti dan mi je pripeljal človeka, kateri ima posebno mesto v mojemu srcu. Človeka, kateri je vreden spoštovanja in občudovanja. Da sem bila tisti dan, na tistemu kraju skupaj z njim je hotela usoda. Na pot mi je pripeljala osebo, katero veliko ljudi v življenju nikoli ne odkrije. Nasmehnila se mi je sreča.
Sporočilo te resnične zgodbe je:" Ne obsojaj človeka!" Lahko je narkoman, brezdomec, "drugačen", kakor koli, vseeno ima srce in svojo zgodbo. Poslušaj zgodbo, spoznaj ga in zatem si dovoli obsojati. Če ne poznaš človeka, ga ne obsojaj na podlagi tega kar vidiš in slišiš. Vsak ima svojo zgodbo, katero pišejo leta, desetletja. Vsaka je vredna posluha in spoštovanja! Prav tako pa ima vsak človek, kakor stvar, dejanje dobro in negativno stran.
V življenju moramo iskati pozitivo,
da pridemo čim višje in čim dlje.
S iskanjem pozitive v človeku, mu lahko pomagamo in iz negativnih stvari naredimo pozitivne. Na takšen način mu lahko pomagamo in ga dvignemo za nekaj stopnic višje.
