O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

petek, 22. februar 2013

Overdose ©VR

Overdose
© Viktorija Rozman
 
Potikam se po Ljubljanskih ulicah, bežim
Bežim od tega kakršno življenje živim
Vase vdihavam dime heroina, si želim
Želim si, da daleč stran zbežim
V glavi mi rojijo dogodki in odmevi
Želim si, da pozabim
Heroin mi daje svoj svet, da probleme pozabim

Življenje katero živim, si ne želim
Gledam ljudi okoli sebe, vsi nasmejani, moji nasmehi niso zaigrani
Pristni, realni, a včasih mehanizem obrambni
Težko živim življenje polno omejitev, trpim
Trpim omejitve, ljubosumje, očitke, napade
Napade pod vplivom heroina zaigrane
Igra, nepristna dejanja, vse so to zaigrana sranja
Sranja, katerih ne izdržim

Potikam se po Ljubljanskih ulicah, bežim
Stran od takšnega življenja želim
Heroin, s njim v svoj svet bežim
Iščem rešitev, a je ne dobim
Dobim pozitivo, nasmeh, a vseeno bežim
Čas je da konec takšnemu življenju naredim
Želim pozitvo, nasmeh, v takšno okolico hitim
Hitim v svet pozitive, kjer ni negative

Žile odkrite, uporabljene, a vseeno vedno najde se
Držanje pasa, da istopi, ni potrebe, nihče te pri delu ne moti
Včasih kdo na živec ti stopi, a kasneje žival v tebi ukroti
Ko sem dvakrat gun v rokah imela, sem si OD spustiti želela
Takrat na koncu sem bila, upanja za življenje v sebi nisem našla
Roke gor vzdignila, se predala in se zadnjemu užitku predala
Tisti trenutek sem oči odprla in sebe v okolici zazrla

V zapuščeni hiši, v prazni sobi čepe sedela, gun v rokah imela
V inzulinki svojo prvo in zadnjo dozo pripravljeno držala
Čas je, da bom na drugi svet zbežala
Za seboj puščam preteklost, dejanja, prihodnost
Dovolj imam, sprejemam odgovornost
Letim na drugi svet, ko pridete za menoj se vidimo spet