Overdose
© Viktorija
Rozman
Potikam se po Ljubljanskih ulicah, bežim
Bežim od tega kakršno življenje živim
Vase vdihavam dime heroina, si želim
Želim si, da daleč stran zbežim
V glavi mi rojijo dogodki in odmevi
Želim si, da pozabim
Heroin mi daje svoj svet, da probleme pozabim
Življenje katero živim, si ne želim
Gledam ljudi okoli sebe, vsi nasmejani, moji nasmehi niso zaigrani
Pristni, realni, a včasih mehanizem obrambni
Težko živim življenje polno omejitev, trpim
Trpim omejitve, ljubosumje, očitke, napade
Napade pod vplivom heroina zaigrane
Igra, nepristna dejanja, vse so to zaigrana sranja
Sranja, katerih ne izdržim
Potikam se po Ljubljanskih ulicah, bežim
Stran od takšnega življenja želim
Heroin, s njim v svoj svet bežim
Iščem rešitev, a je ne dobim
Dobim pozitivo, nasmeh, a vseeno bežim
Čas je da konec takšnemu življenju naredim
Želim pozitvo, nasmeh, v takšno okolico hitim
Hitim v svet pozitive, kjer ni negative
Žile odkrite, uporabljene, a vseeno vedno najde se
Držanje pasa, da istopi, ni potrebe, nihče te pri delu ne moti
Včasih kdo na živec ti stopi, a kasneje žival v tebi ukroti
Ko sem dvakrat gun v rokah imela, sem si OD spustiti želela
Takrat na koncu sem bila, upanja za življenje v sebi nisem našla
Roke gor vzdignila, se predala in se zadnjemu užitku predala
Tisti trenutek sem oči odprla in sebe v okolici zazrla
V zapuščeni hiši, v prazni sobi čepe sedela, gun v rokah imela
V inzulinki svojo prvo in zadnjo dozo pripravljeno držala
Čas je, da bom na drugi svet zbežala
Za seboj puščam preteklost, dejanja, prihodnost
Dovolj imam, sprejemam odgovornost
Letim na drugi svet, ko pridete za menoj se vidimo spet
