O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

sobota, 16. februar 2013

Tisti lepi občutek...#Življenje na ulici

Zunaj je sneg, mrzlo je. Hitro hodiva od ene zapuščene hiše, vse do druge, tretje in četrte. Ko se tako sprehajava v tej lepi zimski idili, naju pot odnese vse do pete. Oba zmatrana od prejšne noči in podvigov, naju počasi zmankuje. V moji glavi je strašanska bolečina, v prsih rak, ki me ščipa, energija peša. Ko se tako pritihotapiva v notranjost najinega zavetja, se usedeva na leseno kuhinjsko klopco. Razpakirava stvari in že se začne. Na prvi občutek izgleda, zares zavetje, tople stene, katere nama lajšajo zmrzovanje zunaj njih. Moja glava vse bolj razbija, narkotik mi ni pomagal. WC kliče in že se silim k bruhanju, kateri mi pomaga pri temu, da sem zatem malenkost boljše. Ne uspe mi! Usedem se na klopco in naju pokrijem z majhno dekico, se stisneva k en drugemu in počasi naju zmanjkuje. Oba "zadeta", brez energije, pomanjkanja spanca, tavava v svoj svet. Svojo glavo nasloni v moje naročje in zaspi. Moja glava se sklanja in občutek imam, da letim daleč stran. Ko tako nekaj časa pokrita z odejo, spiva en ob drugem, se v hiši močno shladi, saj je ura vse bolj pozna. Fant je zaspal v mojemu naročju, kaj naj naredim? Mraz je, pod 0, midva pokrita z eno tanko odejico, če naju pustim spati, lahko zmrzneva! Božam ga, ne morem se upreti, temu, da ga moram zbuditi. Zakaj bi uničila ta čudoviti občutek, trenutek? Ko tako spi, me spet vse bolj zmankuje. Upiram se temu, da oba zaspiva in po možnosti zmrzneva. Ko ga moje roke tako objemajo in razvajajo, mu šepetam njegovo ime. Poskušam ga zbuditi s nežnim, šepetanjem in božanjem, da ni vse tiho in mirno. Čudovito še naprej pančka in čudovit je občutek v meni. Imam občutek, kakor da bi mi v naročju zaspal otrok. Neverjetno! (Morda zaradi mojih želja) Ko me vse bolj zebe, se trdno odločim, da žal moram prekiniti ta lepi trenutek. Malo bolj glasneje ga pokličem, pobožam in že je slišati njegov lep glas. Rečem mu, naj se dvigne in že "leti" objem. Dvignem njegovo zaspano "bučko" in mu povem zakaj sem ga zbudila. Tiste lepe oči, spet jih vidim (Njam!) S težkim srcem, da sem prekinila to lepo spanje v mojemu naročju, mu razložim razlog. Dvignem ga, pokrijem s odejo in že pospravljava stvari, da odrineva. Najraje bi za večno ostala v tistemu trenutku. A tisti minus, mraz, zaspanost, slabo počutje je bil razlog, da sem ga morala prekiniti. Tisti lepi občutek... 

Je nekaj posebnega...