O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Trailer "Koliko se ljubiš?" (Docum. movie)

ponedeljek, 11. februar 2013

V svojemu svetu ©VR

V svojem svetu...
©Viktorija Rozman
Pesem je posvečena narkomanu, fantu, kateri velikokrat odplava v svoj svet.

Gledam te.. Občutek imam, kakor da ne vidim tebe.
To nisi ti... le kje si?!
Tvoja glava se sklanja, oči se ti zaperajo...
iz tvojih ust je slišati le bedarije...
Kje si?!... To nisi ti...

Gledam te, a tebe ni in ni...

Spet si v svojemu svetu... Spet si zadet...
Odplaval si v svoj svet...

... (Preskok)

Vedno sem si zelela razumeti...
Poskusila sem, čeprav potreba ni bila velika.
Zelela sem dokazati,
da je lahko končati...
A bilo je le huje...
Dnevi so se vrstili, tebe nič spremenili.
Ostal si isti...
Včasih si...

Spet si v svojemu svetu... Spet si zadet...
Odplaval si v svoj svet...

Kriza je, krize ni...
Spet si na realnih tleh, zmrznjen, nakrizeran spet...
klub šutom, ki so se vrstili, mi do zivega niso stopili...
Nikoli krize nisem občutila, vazno, da sem topila.
Sedaj odprte oči imam, vem kaj hočem, znam!

... (Preskok)

Tvoja glava se sklanja, oči se ti zaperajo...
iz tvojih ust je slišati le bedarije...
Kje si?!... To nisi ti...

Iščem...
Želim...
...Pravega tebe...
Kje si?!... To nisi ti...

Morda tudi mene, kmalu več ni...
Nekoč morda prepozen si...
Upam, da glavo dvigneš, oči odpreš
in pravi čas vidiš, se okoli zazreš...