O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

nedelja, 30. junij 2013

#Pravljica: Pajkov mož ©Zakonca Bitenc

Pajkov mož
 ©Zakonca Bitenc
V devetemu kotu starih soba pajkov mož, žvel je sam.
Žvel je v po drugem kilometru stkanem lastnem kraljestvu pajčolan.
Cele dneve, cele noči tkav, tkav pajkov mož je pajčevine sam.
Velike mogočne pajčevine tkav je vsak novi dan in mev zlo zloben plan.
Hotu je, želu je vse na svojo dlan.
Njegov zlobn plan biv je, da nov rabu lovit vsak dan.
Hotu je, želu je več in več muh požret na dan.
Žru, žru je vsak dan, saj njegov pajčolan biv dovg je v drug dan.
Pajkov mož hitr ratu je znan.
Sej v njem se slišal je vsak dan.
Mev je sloves, sloves grozen tja v hudičev dan.
Pravl, da poslou ga je sam satan.
Žru, žru je vse in povsod, kmal zrasu je do višine otrok.
A z njem zrastel je tudi trebuh, pajkov mož lačen kot volk.
Rasu mu apetit hitr je not, potreboval je nekaj večjega za pod zob.
Kmalu zginil je nekaj otrok.
"Le kam so izginulu?" so se spraševali starši otrok.
Pajkov mož jih je odpeljal v deveti kot!
Otrok porednih in nagajivih, matrau ga je lačni trebuh, praznih zob.
Pršu mu je prav poseben plan, v glavo, kmalu tudi na pajčolan.
Vedu je, da sloves se sliši v deveto vas, sploh njegov zlobni plan.
Vabu k sebi poredne otroke, v svoj pajčolan, da kmalu odšli bi daleč stran.
V njegov trebuh, pod ostrino njegovih zob, tja se izbugi poredni otrok.
Tisti, ki priden ni, z kotov sobe pajke lovi, pajčolane uniči.
Pazi kje pajčolan visi, nikoli pajka ne ubij.
Saj kmalu se Pajkov mož, lahko vate zapodi. 

sobota, 29. junij 2013

V čakalni vrsti ©VRB

Pesem je nastala v čakalnici, v čakanju na obisk ginekologa. Dolga vrsta, noseče ženske, tečni otroci... Mož igra PSP, jaz pa v roke vzamem svoj zvezek in začnem pisati. Bila sem jezna, ker sem bila naročena za 10:15 prišla na vrsto okoli 11:30. Na vrsto so pred menoj prišli ljudje, kateri so prišli kasneje kot jaz, zaradi tega mi je v možganih kar vrelo in nastala je pesem...


V čakalni vrsti
©Viktorija Rozman Bitenc

V čakalnici na obisk ginekologa sedim,
čakam, da na vrsto "uletim".
Tečna, poslušam jok in stokanje južnjaških otrok,
prav nadležno mi je, pomislim...
Takšen ne bo moj otrok! 
Naročena za 10:15 sem bila, sedaj bo 11 ura odbila.
Nikakršnega reda ni, vsi na vrsto bi radi prišli.
Ur se ne držijo, a višje plače si želijo.
Pacienti nestrpni čakajo, da zatem po opravkih hitijo.
Zdravniki se "zajebavajo", v sobah se pogovarjajo, svoje stolčke grejejo.
Ure, minute hitijo, ljudje zato hitro po opravkih zamudijo.
Kot midva, ki na metadon hitiva, zaradi čakanja 13uro zamudiva.
Mož metadona ne dobi, čakalna vrsta, kriza nastopi.
Hvala kurcu za naročeno uro, ko vse pred mano izpusti,
čakam že eno uro in nič se ne izgodi.
Čas je da znorim, zmedo, hitrost v njihovih glavah naredim!!!

Zatem, ko sem medicinski sestri omenila... 
Sem v roku 10 minut v sobo za paciente "uletela".

petek, 21. junij 2013

Od 1 do 11 © Damjan Bitenc

Našla sem moža, ki umetniško dušo ima.
Rad ustvarja, piše, riše, divja...
Podivjano, umetniško srce ima.


Od 1 do 11
© Damjan Bitenc
Ena, ena ta ni nobena
Dva, dva ta je obetavna
Tri, tri kjer si ti k te ob meni ni
Štiri, štiri pa ne za zmeri
Pet, pet pa smo spet na začetk
Šest, šest sam sem spet
Sedem, sedem jaz te ne gledam
Osem, osem pomagaj mi prosim
Devet, devet spet sem zadet
Deset, deset tle se konča vse spet
11x za znoret in znova bit prizadet,
Ne več se tega gret!

ponedeljek, 17. junij 2013

Kdo je za vas narkoman, po domače povedano "Đanki", odvisnik?


Kdo je za vas narkoman, po domače povedano "Đanki", odvisnik? 
Zame je odvisnik vsak človek! Saj je vsak od nečesa odvisen. Nekateri so od prepovedane droge, drugi od tablet, tretji od alkohola, tisti katere ima večina za normalne pa so od sladkorja, mesa, tobaka in marsičesa drugega kar zna biti kdaj še hujše kot kakšna prepovedana substanca. Odvisniki smo vsi in se moramo soočati s svojo odvisnostjo. Grdo se mi zdi, zaničevanje in napadanje odvisnikov od prepovedanih drog alias "Đankijev", kot so heroin, kokain, tablete in podobne substance. Zakaj? Zato ker so odvisni od stvari, ki se njim zdim potrebna ali jim je všeč?
Tako je nekaterim všeč druga droga in so odvisni od česa drugega. Naj povem, da je droga lahko tudi prekomerno uživanje sladkega, zelenjave, maščobe, prehranskih dodatkov. Zame je človek odvisnik, že s uporabo steroidov, prehranskih dopolnil ali pa pretirano uporabo fitnesa, kakor koli... Zakaj uporabo fitnesa (Zato ker je človek lahko odvisen tudi od misli, želje po lepi postavi, mišičastem telesu). Nekatere droge so za telo minimalno škodljive, spet druge odvisnosti toliko bolj... 
A vse kakršno zaničevanje odvisnikov, na prepovedanih substancah je grdo, saj so mnogi kateri se imajo za normalne, toliko bolj hujši s svojimi odvisnostmi. Vsak je spoštovanja vreden. (Seveda če ga iz kakršnih koli razlogov zlorabi, ni več.) Tako smo vsi vredni spoštovanja, tudi tisti katerim ljudje govorijo "đankiji", ko so tudi sami odvisniki. Narkoman potrebuje drogo, za svoje zdravje, če je odvisen od nje, kakor normalni hrano za življenje. Ni možno enačiti to vsekakor ne, a vsak je potreben, tega kar njegovo telo, psiha potrebuje. 
...Vse je v glavi...

Pojavi se vprašanje:
X: Kaj pa sex tudi?
Viktorija Rozman Bitenc: "Tudi to, tudi nimfomani so odvisniki od sexa seveda. Tudi v tem lahko pretiravamo. (Do te mere, da koža pri ženski, moškemu lahko postane bolj občutljiva in nastane bolečina ali celi kakšna manjša ranica)... Tudi to je mogoče..."
Sporočilo tega, nauk, je: "Vsak je odvisen od tega kar njegovo telo potrebuje. Vse je v glavi. Vsaka odvisnost nastane v glavi, psihi, v podzavesti. Odvisnost se oblikuje skozi čas v podzavesti, za katero potem zavestno delamo, da jo zadovoljimo. Če ravnamo s manjšo mero, je lahko zdravo. (Odvisno od odvisnosti, stopnje, vrste)"

Ti si moja sreča ©VR

Ti si moja sreča
© Viktorija Rozman
Ti si moje sonce, ki mi vliva toplino. 

Si moja roža, ki cveti zame. 
Si moja voda, ki me zmoči in ohladi. 
Damjan ti si meni vse! 
Si moja kri, ki me drži pri življenju. 
Si moja droga, ki me omamlja. 
Si moja ljubezen, katera je najlepša. 
Damjan, ti si najlepše. 
Si moj prstan, ki me spremlja kjerkoli sem. 
Si moja lepa pesem, ki jo slišim vsak dan. 
Si moja igrača, katero lahko vedno objamem. 
Damjan ti si moj mož! 
Si eden in edini. 
Si unikaten in originalen. 
Si ljubeč in moja sreča.

sreda, 05. junij 2013

Servitski samostan in njegova zgodovina #Video

Skozi mesece sem na svojemu blogu objavila fotografije Servitskega samostana.
Arkadni hodnk ob enemu izmed dvorišč
Nekatere so bile objavljene tudi na radiu Capris, ki je eden izmed najbolj poslušanih radijev na Primorskemu koncu Slovenije.
http://www.radiocapris.si/novice/n/foto-servitski-samostan-kaj-se-z-njim-dogaja
http://www.facebook.com/media/set/?set=a.10151533172812269.556687.46543152268&type=1
Tukaj pa je tudi URL povezava do članka, ki sem ga v tistemu času napisala:
http://viktorijarozman.blogspot.com/2013/02/servitski-samostan-kaj-se-z-njim-dogaja.html
Nastal pa je tudi en minimalističen video posnetek, kateri se ne more primerjati s prihajajočim:
http://viktorijarozman.blogspot.com/2012/11/zapusceni-servitski-samostan-koper.html

Preteklo leto 2012, sem notri prenočila v eni izmed mnogih sob, takrat je nastalo veliko fotografij, katere pa meni in moji umetniški duši niso bile zadostne. Potrebovala in hrepenela sem po več fotografijah, več gradiva saj me je zgradba vedno znova navdihovala. Želela sem videti prav vsak košek zgradbe, kot nekoč Ljubljanskega Kolizeja. Zgradbi je moč primerjati po njuni arhitekturi in energiji, ki živi v prostorih zgradbe.Vsaka zapuščena zgradba skriva svojo energijo, ki jo skozi zidove, prazne prostore sporoča in daje občutiti.
Ker me Servitski samostan s svojimi prostori, zgodovino navdihuje, sem se odličila, da svoje fotografije in video posnetke predstavim tudi Ljubljanskemu ljudstvu, skozi enega izmed medijev (časopisov). Članek prav kmalu!
Pred tem pa objavljam zgodovino objekta in video posnetek kateri prikazuje fotografije, videoposnetke sestavljene v en čudoviti video.

Njegova zgodovina, arhitektura je čudovita. Jaz pa jo bom napisala vse od samostanske dejavnosti dalje, saj moram košček obdržati kot skrivnost, vse do članka.


Ko so v zgradbi izpuhteli vsi znaki samostanske dejavnosti je zgradba dobila novo namembnost. V zgradbi je začela delovati Mestna bolnišnica, katera je delovala od zacetka 19. stoletja do leta 1996.

V času njenega delovanja pa je bilo potrebno v zgradbo vložiti veliko moči in gradbenih rok.

Leta 1957 sta bila prizidana še dva pomožna trakta ob vrtu, ki meji na Kettejevo ulico.

Skozi zgodovino je imela zgradba veliko namembnosti, vse od samostanske dejavnosti, pomoči onemoglim, bolnim meščanom tja do porodnišnice. V začetku druge sredine devetdesetih (1996) se je porodnišnica preselila na novo lokacijo in tako je zgradba začela propradati.
Zgradba je do današnjih dni ohranila svojo podobo in še danes močno iztopa od ostalih večjih zgradb.
Po večih letih propadanja je object prišel v roke Primorske univerze, katera je prostore dajala v začasno rabo, za seminarje, razstave in podobno. V zadnjih letih pa je bila zgradba predana v roke Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. V načrtih je oživetev zgradbe v namene Primorske univerze. Ali jim bo uspelo ali bo to še eden izmed propadlih projektov, ki se navezujejo na zgodovine polno zgradbo?

Zgradba se lahko pohvali s veliko prostornino in čudovito arhitekturo in mešanico energij, ki so se skozi stoletja ustvarile. Posegi, spremembe glavne konstrukcije zgradbe in nova gradnja so razvidne na stenah objekta. Vetrnica tisoč in ene energije, kar kriči po pozornosti. V zgradbi rojenih več tisoč novih življenj, umrlih, bolanih ljudi vse to tvori vetrnico tisoč in ene posebne energije. V zgradbo poleg njenega zapuščenega videza pa me je privabila tudi ta energija. Na sprehodu skozi prazne prostore, občudovanje arhitekture, gradnje sem videla, občutila in se naučila marsičesa. Pozorni moramo biti na okolico, kot na črnino noči, katera me je spremljala v nočnemu življenju v tamkajšnih prostorih. Skozi več dnevno fotografiranje, sem vam  objekt predstavila iz zgodovinskega, arhitekturnega in avanturističnega pogleda.

Odgovor na opoldansko vprašanje: "Zavržena hrana?"

Odgovor na opoldansko vprašanje:
"Zavržena hrana?"
Kakšen je naš odnos do hrane? Kaj storite, če vam ostane?

Viktorija Rozman Bitenc:" Kako Slovenci ravnamo z hrano? Na to vprašanje odgovorim lahko z eno besedo, ki pa je: NESPAMETNO! Če pogledamo po mizah v gostilnah, smeteh, veliko hrane ostaja. Zato so psi in mačke in podgane, a tudi te ne zmorejo pojesti tako veliko in takšne hrane. Ni vsaka hrana za domačega ljubljenčka, če želimo tudi njemu lažje in bolj zdravo življenje. Sem socialni problem in si ne morem privoščiti polnega vozička hrane in metanja skuhane hrane stran. Nekateri tudi domačih živali nimajo, da bi jim lahko dali hrano. Včasih se mi zdi dobro košček pice ali kaj podobnega odstopiti brezdomni osebi, če ješ zunaj. Če ješ doma in ti hrana ostane, jo vseeno lahko pokloniš nekomu in koga povabiš k sebi na obrok. Hrane se skuha za toliko ljudi, kolikor naj bi jih jedlo. Vsakemu pa se vsekakor kdaj zgodi, da kakšnih sestavin (testenin, krompirja, riža ali česa drugega) dozira preveč. Takrat se tisto, kar ostane, pospravi v skledico za v skrinjo, ali pa se poje kasneje. Če govorim o kosilu, ostanek pospravim za večerjo ali naslednji dan, ko je še vedno dobro. Hrane se ne meče stran, saj nikoli ne veš, kdaj ostaneš brez financ, da bi si jo lahko privoščil."
Odgovori na opoldansko vprašanje: zavržena hrana

Palača Totto ex Gavardo #Video

Palača Totto ex Gavardo
Čudovita baročna palača, katero krasijo žalostno uničene freske tokrat tudi na video posnetku.
Video sem ustvarila iz fotografij in video posnetkov, ki so nastajali v času mojega raziskovanja tamkajšnih zapuščenih zgradb. 
Nekatere so bile objavljene tudi na radiu Capris, ki je eden izmed najbolj poslušanih radijev na Primorskemu koncu Slovenije.
http://www.facebook.com/media/set/?set=a.10151439230022269.550142.46543152268&type=3
Tako pa je nastal tudi članek v tiskani izdaji Primorskih novic o tej čudoviti palači:
http://viktorijarozman.blogspot.com/2013/01/primorske-novice-29-januar-2013.html
Tukaj pa je tudi URL povezava do članka, ki sem ga v tistemu času napisala:
http://viktorijarozman.blogspot.com/2013/01/palaca-totto-ex-gavardo.html

Preteklo leto, oktobra meseca sem prvič vstopila v njene prostore in bila pozitivno, rahlo osuplo presenečena. Palačo krasijo čudovite freske s časa baroka, ki pa so na žalost grdo uničene. Zgradba spada v nepremično stavbno kulturno dediščino, saj ima poseben pomen.
Letos sem notri prenočila v eni izmed postrešnih sob, katere so v najbolj primernem stanju za prenočitev. Vse ostale sobe so bile neprimerne ali zato ker so prehodne, v drugem primeru pa ogabno nasmetene in posrane s strani začasnih bivalcev. Nastalo je veliko fotografij.
Palača me svojimi prostori, zgodovino navdihuje, zato sem se odličila, da svoje fotografije in video posnetke predstavim tudi Ljubljanskemu ljudstvu, skozi enega izmed medijev (časopisov). Članek prav kmalu!
Pred tem pa objavljam zgodovino objekta in video posnetek kateri prikazuje fotografije, videoposnetke sestavljene v video.
Video je dosegljiv na URL naslovu:

Njegova zgodovina, arhitektura je čudovita...

Palača Totto ex Gavardo, baročna palača v centru Kopra. Enonadstropna palača je združena iz več objektov iz časa Baroka, 18. Stoletja. Objekt spada v nepremično kulturno dediščiščino in je profana stavbna dediščina., katera je bila razglašena leta 1993. Včasih ena izmed najlepših meščanskih palač, danes iz dneva v dan bolj propada. Odgovornost za zapuščeno stavbo pa je na dveh lastnikih, ki se do danes nista uspela dogovoriti o prihodnosti stavbe.
Gradbena dela so bila napovedana leta 2008, a še danes se ni ničesar spremenilo.
Palača je svoje ime dobila od družine De Totto. To je bila stara koprska družina, katere začetnik je znan iz sredine 14. stoletja. Totus iz Padove je bil leta 1384 poveljnik konjenice v Levjem gradu, iz kjer prihaja lev kateri krasi pročelje palače na Kidričevi ulici. Tottovi so 1796 leta dobili naziv grofje, leta 1802 pa so bili sprejeti v koprski Veliki svet. Kot plemiči so bili ponovno potrjeni leta 1824, kot grofje pa dve leti kasneje. V svojemu času so imeli v lasti Žusterno, poleg drugih posesti. Grof Giovanni de Totto (1762– 1830), je bil koprski župan v času Italijanskega kraljestva in Ilirskih provinc (1805–1813) ter v času avstrijske restavracije.
Kakšni ljudje so živeli v zgradbi, pričajo tudi njeni notranji prostori in stene s Baročnimi poslikavami.

ponedeljek, 03. junij 2013

Ljubljana skozi zgodovino

Danes sem ustvarila spletno stran, kjer bom objavljala in pisala o zgodovini Ljubljane in njenih znamenitostih. Ko govorim o znamenitostih imam v mislih pomembnejše zgradbe, mostove, kipe, spomenike, vse kar spada v kulturno dediščino in zajema zgodovino. Spletna stran je v angleščini, saj tako tudi ljudje, ki niso iz Slovenije vidijo Ljubjano v drugačni luči, kakor jo na ulici.
Spodaj pripenjam URL naslov do spletne strani, kjer si lahko ogledate fotografije Ljubljane iz več desetletij, včasih tudi stoletij nazaj. 
Ljubljana leta 1933
https://plus.google.com/u/0/b/101472632235043119358/101472632235043119358/posts

Ne lastim si nobenih avtorskih pravic fotografij.
V interesu mi je ljudem tako Slovencem kot tujcem, pokazati Ljubljano skozi njeno zgodovino na fotografijah, skozi besedilo. 

Fotografiranje zapuščenih zgradb

"Če fotografiram zapuščene zgradbe, me zanima tudi njihova zgodovina, energija, lastništvo, vse kar pride skupaj s tem. Ne zanima me število fotografij, ki se vrstijo ena za drugo na njih pa prostori, prazne stene. Pomembno je vedeti tudi zgodovino zgradbe, začutiti energijo n tako imeti razširjeno obzorje o objektu. Tako nastanejo fotografije boljše."

nedelja, 02. junij 2013

Podganji boj

Brown rat:" HM my water tehnic is hard to defeat!!"
Big black rat:" HM, yes but my fur can absorb water Hjaa!!!"
Little black rat (on the down low):" HMM ROUND ONE FIGHT!!!"

Za Slovence:
 Rjava podgana:" HM mojo vodno tehniko je težko doseči!"
Velika črna podgana:" HM, ja ampak moja dlaka absorbira vodo Hjaa!!!"
Majhna črna podgana:" HMM KROG 1, BOJ!!!"
My rats

Zapuščene zgradbe

Spletna stran, kjer so videi, fotografije in kmalu tudi zgodbe v angleščini izključno o zapuščenih zgradbah.
https://plus.google.com/u/0/b/114509628216374316544/114509628216374316544
Spletna stran:
  • s video posnetki:
https://vimeo.com/channels/abandonedbuildings
  • s fotografijami:
 http://www.coroflot.com/Viktorija_Rozman_Photography/Abandoned-Places

sobota, 01. junij 2013

Zadnja želja ©VR

Bilo je nekoč, daleč stran, leta 2010. Včasih ne dobimo tega, kar iščemo, si želimo, zato utopični, depresivni si nečesa želimo, a se pri tem velikokrat zmotimo. Motiti se je človeško.

"Je boleča, ko se konča.
Je potrebna, saj brez nje se življenje lahko konča."
 
Zadnja želja
 © Viktorija Rozman

Ljubezen boli, tudi če ne želiš si...
Boli te srce, ko nekaj želiš si...
Misliš, želiš, jočeš, trpiš...
Bolečina…
Njena globina…
Ljubezen, ljubezen, ljubezen...
Iščeš jo...
Želiš si jo...
Ko najdeš, izgubiš jo...
A žal tričetrt časa pri meni bilo je tako…
Ker si želiš nekaj, kar nihče ne razume...
Ker vsem nemogoče, neumnost, oslarija je...
A tebi ne!...
Upanje krade ti, še zadnje koščke sreče, uničuje te...
Veš da je res, zavedaš se, a vseeno vztrajaš iščeš še...
Počasi tudi želje, upi izpuhtijo...
Tista zadnja…
Želiš si končati svojo pot, ker ne vidiš več cilja...
Ne vidiš razloga zakaj bi...
Ne vidiš želje, da bi…
Vztrajal…
Izgleda ti kakor da rešitve ni več...
Pomisliš na najhuje, želiš…
Si na pol poti, da to narediš…
Z vsakim dnem, bolj si k temu strmiš…
Misliš na dan, ko šut v kri dobiš…
Zatekaš se k stvarem, ki ti dajejo moč...
Ki dajo ti veselje…
Užitek…
Z močno željo po tem, v tišini ostajaš…
Skrivaš se…
Vase zapiraš se…
Braniš se…
Tako ostajaš čist in nadaljuješ še…
Tiho, prijazno, opazuješ…
Čakaš dan, ko tudi ti pri tem sodeluješ…
Želiš, imaš cilj…
Prvo plačo, dobiš…
Prvi gram v rokah držiš…
Komaj čakaš da ga stisneš, da se počiš, v svet lepši odletiš…
In si misliš, to je moj svet…
Če svet v katerem sem živel, tepe me…
Zakaj si ne bi ustvaril, lepše življenje…
Tudi če na napačen način, nekoč tudi te časi bodo mim…
A sedaj so IN!
Tako, da pusti me, da živim kakor živim!
Da dobim to kar si želim...