O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Trailer "Koliko se ljubiš?" (Docum. movie)

ponedeljek, 17. februar 2014

Samski dom - Stolpnica tovarne Tomos

Samski dom - Stolpnica tovarne Tomos



Vse se je začelo...

"Ko sva z možem preživljala noči v zapuščeni palači v centru Kopra, sva dneve prekolesarila in odkrila marsikaj novega. Zanimivo mi je bilo, ko se nekega večera peljeva iz Izole nazaj v Koper in v daljavi opazujeva rdeči stolpnici. 
Vse bolj se približujeva najinemu začasnemu domu in dozdeva se nama, da je ena izmed stolpnic zapuščena. Hitro pogledam okna, rolete, število prižganih luči in vse mi postane jasno. Prižgeva svojo majhno svetilko in se od klativa na podstrešje zapuščene palače s mislijo, da jutri raziščeva. Ni mi šlo iz glave in že stojim pred odprtimi vrati v mogočno stolpnico. Ustavim se pri obvestilih katera visijo na oglasni deski stolpnice in ugotovim, da v celi 11 nadstropni stolpnici živi le 9 družin. Stvar postaja vse bolj zanimiva, zato grem v raziskovanje objekta. Preberem tudi, da dvigalo ne dela že kar nekaj let. "Težko" si mislim in grem po stopnicah. Ko se sprehajam iz nadstropja v nadstropje višje ugotovim, vse bolj višje gremo, vse bolj prazno in zapuščeno je videti. Ne gre mi iz glave, kako je lahko tolikšno število stanovanj praznih zato se odločim, da izvem nekaj več.

Iz skoraj najvišjega nadstropja letim nazaj v pritličje, kjer stopim do sosednjega vhoda, v neke poslovne prostore. Hitro pokažem izkaznico, fotoaparat, priključim mikrofon diktafona in že se prijavim za sestanek s direktorjem podjetja, ki ima nadzor nad stolpnico. Kot namenoma, sem nanj čakala nekaj dni, a ga nisem uspešno dočakala. A nič ne de, saj sem kasneje izvedela, da lastnica dnevnega centra za brezdomce v Kopru pozna direktorja. Povedala sem ji, kaj sva z možem ujela v svoje oči in že sem vedela nekaj več. Gre se za stolpnico nekoč dobro poznane firme Tomos. S nekaj informacijami in vezo več, še danes čakam, da obiščem direktorja, s katerim bom opravila manjši intervju in pod vodstvom s dovoljenjem fotografirala omenjeni objekt. Uspelo mi bo in to še letošnje leto."

Iz objave: http://viktorijarozman.blogspot.com/2013/08/2del-12-dnevni-medeni-tedni-v-zapusceni_30.html


In zares mi je uspelo...


23.10.2013 sem odprla vrata in vstopila v Javni stanovanjski sklad Koper. Bila sem dogovorjena s tamkajšnim delavcem, da me popelje skozi zgradbo in mi pove kaj več. Vstopili smo in se po stopnicah sprehodili v 11. nadstropje na streho. Bila je dolga pot, saj dvigalo že lep čas ne deluje. A vsaka stopnica se je izplačala, saj je pogled s strehe prečudovit. 

Pogled s najvišje točke Kopra
Ob nabiranju informacij in fotografij smo se sprehodili čez nadstropja. Želela sem ujeti notranji izgled zgradbe in njen razkroj. Po vodenem ogledu sem z direktorjem stanovanjskega sklada opravila krajši intervju, kjer sem mu postavila nekaj vprašanj o objektu in njegovi zgodovini. 

 Pritličje in vhod v nedelujoče dvigalo.

Objekt je bil samski dom za delavce. Od samega začetka je bil njegov namen za potrebe velikih tovarn kot je bila Tomos. Ker je tovarna potrebovala veliko delavcev, prebivalcev južnih držav, so jim ponudili stanovanjske enote v objektu. Stanovanjske enote so majhne, od 19m2 do 35m2.
V celotni zgradbi je 89 stanovanj od tega je 10 stanovanj še naseljenih. Stolpnica že vrsto let ni več služila svojemu namenu. S začetkom propadanja tovarne Tomos na primorskem, so službo izgubili številni delavci in zgradbo je bilo toliko težje vzdrževati.

S strani občine je bilo naročeno, da se objekt počasi prazni. Intenzivno praznjenje se je začelo pred 10 leti, ko so dobili objekt v last. V takšnem stanaju kakor je sedaj je že 5 let. 

Vsi še sedaj živeči stanovalci si želijo ostati v zgradbi, ker so navajeni na življenje notri. Velika večina je v pokoju. Če bi želeli preseliti stanovalce bi bilo potrebno vložiti znatna sredstva, kar pa je zelo velik projekt. Direktor pravi, da čakajo na boljše čase, ko bo možnost za bojše projekte.

Žal mi v stanovanjske enote ni uspelo priti, a ujela sem evakuacijski načrt iz katerega je dobro razvidna velikost stanovanjskih enot.
Evakuacijski načrt - 5. nadstropje
Lastnik objekta je nepremičninski sklad Koper, kateri skrbi za prazni objekt, a vanj ne vlaga znatnih sredstev. Trudi se objekt vzdrževati po svojih najboljših močeh, da je varen za mimoidoče in tam stanujoče. Stopnica zahteva veliko pozornosti predvsem pa finanče pomoči.

Dobro načete stene v 11. nastropju.

Pred dobrimi 4 leti nazaj so na zgradbi opravili senacijo balkonov. Bili so nevarni, saj so začeli odpadati robovi in tako povzročali marsikatero nevšečnost. V času močne burje so pokala stekla, katera so resno ogrožala varnost mimoidočih. Direktor mi pove tudi temačno stran stolpnice. Pred lastništvom nepremičninskega sklada so se davna leta dogajali številni samomori. Zgradbo so zato zaradi varnosti zavarovali pred neželjenimi gosti in neljubimi dogodki.

MOK še ne ve točno, kaj bo s objektom. Potencialnega kupca ni, ker ni denarja. Ko se bo stanovanjski sklad preselil na novo lokacijo, v znotraj projekta, ki ga občina Koper dela za svoje potrebe na Bonifiki, takrat se bo objekt izpraznil v celoti. 

sreda, 12. februar 2014

#INTERVJU: Slo. Etno. Muzej - Razstava "Pogled skozi oči črnega angela"




Ob razstavi obiskovalke SEM Viktorije Rozman Bitenc "Pogled skozi oči črnega angela" je nastal tudi video za pripovedi obiskovalcev. Video pripoveduje o meni - Kdo sem, kaj sem, od kod sem. Skozi stare zemljevide Ljubljane iz leta 1743 in 1845 predstavim svoj pogled na kraj kjer živim, Ljubljana. Predstavim tudi svojo dejavnost, potovanja drugih držav in pogleda na ljudi kot enakopravne in enakovredne. Razstave delček pa je tudi kaj sem, ko skozi pesmi, pravljice, fotografije, starine in predmete predstavim sebe, svoje življenje, kraj Ljubljano in njeno zgodovino.

Več o razstavi:
Viktorija Rozman Bitenc: Pogled skozi oči črnega angela
CIKEL MOJE ŽIVLJENJE, MOJ SVET

KAJ 
Razstave obiskovalcev
KJE 
Drugo nadstropje razstavne hiše
OD 
6. februar 2014
DO 
6. maj 2014
OB RAZSTAVI 
Jaz, mi in drugi: podobe mojega sveta
MUZEJSKI MENTOR 
dr. Janja Žagar
PRIPONKE 
Vodnik ob razstavi Pogled skozi oči črnega angela

POVEZANE VSEBINE 
Galerija pripovedovalcev

6.2.2014 – 6.5.2014 (vitrinska razstava)

S svojo osebno razstavo skuša avtorica pokazati svoja zanimanja, delo, energijo – z govorico izbranih avtorskih in spominskih fotografij, osebnih predmetov in zgodb, ki gradijo njeno mlado življenje. Temačnost in iskanje svetlobe, pravi, je pot, ki jo označuje in razlikuje od drugih ljudi.

sobota, 08. februar 2014

petek, 07. februar 2014

Otvoritev razstave "Pogled skozi oči črnega angela" v Etnografskem muzeju (6.2.14)

Otvoritev razstave 
"Pogled skozi oči črnega angela"

Dne 6.2.2014 je svoja vrata odprla razstava "Pogled skozi oči črnega angela" v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM).

V svoji osebni razstavi skušam pokazati svoja zanimanja, delo, energijo, skozi fotografije, predmete in zgodbe, ki prikazujejo mojo življenjsko pot. Temačnost in iskanje svetlobe. Pot, ki me označuje in razlikuje od drugih ljudi. Na prvi pogled ni videti nič posebnega. A razstavo piše energija, ki se vije skozi izbrane zgodbe, pesmi, najdbe, predmete. Vsaka stvar ima svoj razlog in svoj namen. Prepustite se in si vzemite čas, da si preberete zgodbo vsakega elementa. Izvedeli boste njihov pomen in tako spoznali košček mene, morda tudi sebe.

"Tudi v temi je mogoče najti vir svetlobe.
Tudi v negativi se najde pozitiva."

Fotografije z dogodka:

Več fotografij z otvoritvije: 
Več o razstavi na spletnem naslovu: 

ponedeljek, 03. februar 2014

Četudi v virtualnem svetu...#Kolizej

Da moje življenjske pravljice iz Kolizeja še ni konec, sem že dolgo vedela. Da je še dolgo ne bo, tudi vem. Kdo bi si mislil...
Počutim se kot, da bi bila spet tam...


Ne morem si ga izbiti iz glave, vseh trenutkov, ki sem jih tam doživela. Ljudi, ki sem jih tam spoznala. Energija, zgradba, ki je bila veličastna kot kraljica Viktorija. Vse to... Težko je pozabiti na obdobje, ki je v življenju pustilo močan pečat. Že mnogokrat sem pisala o svojih dogodivščinah znotraj tistih zidov, a vedno ostane košček ne razkritega.
- Zadnja noč v Kolizeju - 
- Vse se je začelo - 
- Življenje v Kolizeju -
- Kolizej - 


Tokratno objavo posvečam človeku katerega sem slišala včeraj po 2 letih in več. Fantu, ki je bil v času mojega življenja tam tudi pomembna oseba, zaradi svojega pogleda name in pristopa. Le kaj se je zgodilo? 
Na kratko skozi objavo...

Odprl mi je vrata v svet življenja v Kolizeju... 
Kupuješ, prodaješ, oduzimaš i dodaješ... 
Spor zaradi dveh kosov poročne torte... 
Kje bo kdo spal?... 
Britje las ob 3h ponoči...
Ločevanje dveh moških - Zadnja noč v Kolizeju...
Kam zdaj? Viki ima rešitev... 
Noč pri dilerju in zamuda na prvi dan dela...
Ločitev...
Ponovno srečanje, četudi v virtualnem svetu...



Odprl mi je vrata v svet življenja v Kolizeju... 

S fotoaparatom okoli vratu sva se s znancem potikala okoli Kolizeja. Bil je mlajši fantek (prb. 13-14 let), kateri je bil moj model za fotografiranje. Ker so tudi njega zanimale zapuščene zgradbe, sva vstopila v podhod Kolizeja, v tistem času pa se mimo priklati eden izmed brezdomcev, narkomanov (S.), ki so živeli v zgradbi. Polna vprašanj ga pozdravim in že ga zasujem s vprašanji. (To je fant, ki je osrednja tema te objave.)

Živiš tukaj? Koliko narkoman odšteje za svojo dozo? Kje se jo da dobiti?

Podzavestno sem si močno želela dobiti in poskusiti to vrsto droge, saj me je zanimal tisti nebeški občutek, katerega so vsi znova in znova iskali. 
Ko se tako zapletemo v pogovor, naju fant povabi s seboj... In že se znajdeva v sobi, kjer je 5 odraslih narkomanovvsi zadeti s "gunom" v rokah. Nekaj časa posediva na eni izmed postelj in mladega mladoletnega fantka prežene srh ob pogledu na igle. V tistemu trenutku se s njegove strani začne teženje in močna želja, da čim prej odideva. Ker sama nisem želela oditi ampak ostati čim dlje v njihovi družbi, sem ga pospremila ven in odšla nazaj. Tisti dan sem zelo opremljena, vse od fotoaparata, I-poda, tja do računalnika. Z najmanjšim problemom bi mi lahko vse ukradli.
Čeprav moram priznati, tisti dan sem sama naredila nekaj, zaradi svoje želje iz podzavesti. 
Ko sem edina, sama, ženska v sobi s 5 narkomani, me začnejo spraševati kaj počnem tukaj. Povem jim, da me zanimajo zapuščene zgradbe in da se ukvarjam s fotografijo le teh in vsega ostalega. Zdelo se jim je zanimivo, odprla sem računalnik in jim pokazala nekaj fotografij. Seveda pa je bilo neizogibno pokazati osebne, intimne fotografije. Prišli smo do mojih AKT fotografij. Zanimivo, prvič sem videla ljudi, videli so moje golo telo na fotografijah... Bila sem obdana s ljudmi ob katerih sem se počutila nebeško dobro, sprejeto, klub temu da bi mi lahko vzeli vse. A mi niso! Ko so mi postavljali vprašanja me je eden izmed njih vprašal ali konzumiram katero izmed drog. Podala sem jim zelo iskren odgovor, da občasno potegnem kakšno črtico belega, kakšen joint (zelo redko) in nič drugega. Hitro me je spustil na realna tla, ko mi je rekel, da nikoli nikogar ne vprašam po ničemer drugem kakor samo po travi. Nekako sem dobila ultimat, če želim biti s njimi, smem kaditi samo kakšen joint. Tisti, dan sem se prvič malo bolj resneje spoznala s narkomani in življenjem v zapuščenih zgradbah. Spoznala pa sem tudi ljudi, ki imajo prav vsak od njih pomembno vlogo v tistemu obdobju življenja.

Kupuješ, prodaješ, oduzimaš i dodaješ... 

Moji dnevi v Kolizeju so se vrstili drug za drugim. Vsak dan smo zjutraj vstali okoli pol 10h se oblekli in odšli. Ekipa je odšla v šano, jaz pa sem odšla po svojih opravkih. Verjetno se marsikdo, ki mu ta svet droge, življenja na ulici ni poznan vpraša:" Kaj je šana? Kaj je šaniranje?" V pojasnilo nekaj na grobo povedanih besed in razlagaj si po svoje...
Za robo je potreben denar. 
Ampak verjetno ne toliko, da zanj potrebuješ celo torbo?Potrebno je bilo nakrasti toliko nekih artiklov, da se jih proda za toliko denarja, kolikor ga potrebuješ, da kupiš drogo. Povprečno za kakšnih 300 evrov. To so potem  prodali za 150 evrov ali nekoliko manj.
Drogo potrebujejo vsak dan. Ja, to je bila vsakodnevna akcija. Lov za denarjem za nakup droge. Nekaj so je nekateri prodali tudi naprej. Niso pa kradli vsi. Za skromno dozo se da zaslužit tudi s prodajo uličnega časopisa. Dopoldne in popoldne se dela za drogo, vmes se jemlje.
Ko smo neki dan sedeli v sobi je prišel čas pakiranja. Potrebno je bilo narediti paketke, pred tem narezati folijo, stehtati, spakirati. Ker je bilo tisti trenutek polno dela, sem se z velikim veseljem oglasila za rezanje folije. S S. sva odšla na drugi konec Kolizeja, kjer sem že nekoč hodila. Tam sva zašla v majhno podstrešno sobo, se vsedla in že začela s postopkom "Kupuješ, prodaješ, oduzimaš i dodaješ"


Seveda je tale stavek mišljen dobesedno. Kupuješ robo, katero kasneje prodaš naprej. Pred tem odvzameš in dodaš. Treba je bilo narediti nekaj profita. Redkokdaj se zgodi, da se roba prodaja pošteno, ne namešano, v pošteni količini za svojo ceno. Ko sva s S. tako pridno pakirala, so se v mojih rokah vihtele škarjice, ki so veselo rezale folijo. Med tehtanjem robe, jo meša, pripravlja, nek del robe pa odvzame zase. Bila sem presenečena, saj si nisem mislila, da bo človek vzel človeku, s katerim sta v istem sranju. Ko uspešno zapakirava peke, so šli te po hitrem postopku naprej... Kam naprej? To je sedaj vprašanje...


Spor zaradi dveh kosov poročne torte... 

V času mojega bivanja v Kolizeju sem bila 23.12.11 priča na mamini poroki. Tisti čas sem bila v pošteno skrhanem razmerju, a vseeno sem mami rekla za dva kosa poročne torte. En kos meni, drugi kos fantu. Torto sem na vsak način morala dobiti, saj je bil kos te torte v gostilni kjer sta jo naročila 7 EU. Noro drago torto, sem morala odnesti še enemu sladkosnedemu želodčku. Kot odvisnik od sladkorja, sem s seboj dobila še nebeško okusno pecivo, katerega peče mamin novi mož. Bila sem dobro založena s dobrotami. Fanta iz Kolizeja sta tisti večer prišla k meni domov, ko sem še spala in živela pri očetu. Seveda tipično za nas ekipo, da smo vedno jedli sladko. Včasih smo se tudi ob 3h zjutraj odpravili iz Kolizeja na Petrol po sladko. Pod našim oknom je bilo največ praznih vrečk medenjakov Medena srca. Tisti večer pri meni doma je bil mega zabaven, a hkrati tudi psihično naporen zame. Zakaj? Ha to sledi sedaj... 

Fant (S.) me je želel ob sebi, saj sem mu bila všeč. Že nekajkrat prej se je želel pogovarjati s menoj o tem, o naju in o nekemu odnosu. Tisti čas je bilo zadnje, kar sem si želela, ljubezenski odnos s narkomanom. Toliko manj pa tudi zato, ker je moje srce ljubilo bivšega odvisnika, fanta, ki je še danes ob meni in ga še danes na svoj način ljubim. Bila sem v nekemu začaranemu trikotniku, katerega tretji kot ni bil trdno in močno zarisan. Ker pa vsakemu primankuje ljubezni, sploh ko si na ulici, v nekemu svetu droge, si marsikdo želi pozornosti. Jaz je tisti trenutek S. nisem mogla dati, saj tisti čas tudi nisem znala delati s aktivnimi odvisniki.  

Ko sta se fanta "pozdravila" sem skozi čas prinesla tiste odlične domače slaščice. Kot bi mignil smo jih vsi trije skupaj zmazali. A zaloga sladkega še ni pošla vsa, saj sta bila v hladilniku še vedno dva kosa torte. Povedala sem, da torte ne smem dati, ker jo šparam za naslednji dan in mora ostati. Čez nekaj časa me je S. prosil, če lahko poje nekaj tiste torte. Lepo sem mu povedala, da ne, da to pa ni mogoče. Seveda je še naprej vztrajal, dokler nisem podivjala in začela višati ton. Tisti trenutek sva se na mrtvo ubila zaradi dveh kosov torte. Vztrajala sem pri svojem, da tisto torto predam v prave roke, kamor je namenjena. Zdelo se mi je za malo tudi to, da sem že ponudila to kar sem vzela s tem namenom, da pojesta. 
Ponorela sem do konca! Kdo bi si mislil, torte ha? Definitivno! Kje pa sta končala tista dva kosa je pa druga zgodba! Na koncu, ko je prišla v prave roke, mi je bilo bilo žal, da je nisem dala.
Tisti večer pa to še ni bilo vse. Prišla je uganka... 

Kje bo kdo spal?... 

Ko smo bili tisti večer pri meni je prišla tema na to, kje bo kdo spal. Jaz sem vztrajala, da bom spala v svoji sobi, ona dva pa v dnevni sobi. Pripravila sem posteljo in na tleh jogi, da lahko spita ločeno. Ampak to ni šlo skozi, ker sta želela spati v moji sobi. Vse bolj in bolj smo govorili o tem, bolj mi je naraščal pritisk, ker se je v ozadju pojavljalo vprašanje:" Kdo bo spal ob meni, na moji postelji, v moji sobi?" Počasi sem začela noreti, saj je bilo vse že pripravljeno. Zaradi neizrečenih želja, nekih neumnosti in fantazij sem spet začela noreti in rekla:" Jaz grem zdaj spat, zdej se pa odločta kje bo kdo spal!" Ulegla sem se v posteljo ob steno in se obrnila proti steni. Bilo mi je vseeno kaj se odločita, saj sem se počutila kot v vrtcu s starimi otroci nad 30 let. Ampak delno je bilo za razumet, zakaj je bil takšen odnos... Zaradi potlačenih čustev, želja po pozornosti, bližini ženske, dobivanju topline. Obema je manjkala neka ženska bližina... Pravzaprav bi lahko rekla vsem, ki sem jih tisti dan spoznala v tisti sobi in so bili sami. 
Ko si enkrat sam v svetu droge, začutiš tisto pomanjkanje ljubezni, pozornosti, katero ti je vzelo življenje s drogo. Izgubiš občutek... 
Tisto noč je ob meni spal T., ki mi je bil tam kot "fotr", saj je bil najstarejši (39 let). 
Ne bom pozabila občutka, ko se je vlegel poleg mene in me objel od zadaj. Moram priznati, da je bil prijeten občutek, saj sem čutila njegovo energijo, pomanjkanje vnosa pozitivne energije ljubezni v njegovo srce. Tisto noč smo T. skupaj s S. pobrila po glavi. Ampak to ni bilo navadno britje glave. To je bilo britje las ob 3h ponoči na balkonu v 4. nadstropju. Mašinca je brnela, ko so lasje žalostno odpadali... 

Ločevanje dveh moških - Zadnja noč v Kolizeju...

6.8.2011 - Peljem se proti mestu, spet sem na poti v Kolizej. Danes bi ga morali začeti rušiti, a so prestavili na sredo. Rušitev je vse bližje in meni se trga srce. Prijatelja, sta mi povedala, da sta na kotu stolpiča D odkrila novo stanovanje, v sobi pa naj bi bila zakonska postelja. Le kje se skriva soba, katere nikoli prej nisem odkrila, si mislim in že priletim v zgradbo. S seboj imam nekaj hrane in Malibu, da nazdravimo na našo zadnjo noč v Kolizeju. Ko se tako znajdem v zgradbi, sem že pred zidom, skozi katerega nikoli nisem rinila. Luknja pod stropom vrat in že sem na drugi strani zidu. Sprehodim se do sobe in presenečeno, zadovoljno dobim široki nasmeh na obrazu. Soba je kot nova! V njej bivata 2 fanta, a postelja je le ena, na srečo zakonska. Ker je rušitev vse bližje, meni je vse težje, spim še zadnjo noč v Kolizeju. Ločujem ju, da ne spita skupaj. Kakšen občutek je spati s dvema v isti postelji? Hmmm...  Tako po svojih običajih zmažemo nekaj škatlic sladkega, dvignemo kozarčke Malibuja s Coca Colo in že se zbudimo v naslednje jutro. Ko meščani Ljubljane tiho, mirno, spijo, mi glasno in veselo preživljamo našo zadnjo noč v Kolizeju ... 
Zbuditi se je bilo prijetno, v objemu topline in z nasmehom na obrazu, saj sem bila v njem do konca! 


Kam zdaj? Viki ima rešitev... 

Vedno se najde rešitev še takrat, ko bi si človek mislil, da je najmanj mogoče. Nekaj dni preden so Kolizej podrli, fanta nista imela kam iti. Kaj sedaj?! Viki ima rešitev... Ker sem strokovnjak za zapuščene zgradbe po Sloveniji, predvsem Ljubljani je bilo najlažje najti odgovor na to vprašanje. Hitro sem se domislila lokacije njune nove strehe nad glavo. Odšli smo hitro tja, kjer sem jima pokazala kje lahko spita.


Ker jima ni ostalo drugega sta tisto noč prespala tukaj. Eden na postelji, drugi na majhni, ozki blazinici na tleh. A ker je bil avgust, problemov s mrazom ni bilo. Med drugim tudi kakršnih koli problemov s bolečinami ne, saj sta bila oba na drogi. Naslednji dan sem ju s navdušenjem vprašala:" Kako sta preživela svojo prvo noč tukaj?!" Nič kaj preveč navdušen odgovor sem dobila. Celo noč nista spala, saj sta ves čas nekaj slišala. So bili to prisluhi ali paranormalna dejanja? Ostala sta le dve noči in zatem odšla drugam. 

Noč pri dilerju in zamuda na prvi dan dela...

Ko smo bili še v Kolizeju sem nekajkrat prišla s svojo prijateljico iz srednje šole. Simpatično punco, a precej pridno. Dekle, ki popolnoma ni pasalo v okolje, kjer se je znašla, a ni je bilo sram in ni je motilo okolje narkomanov. Vedno so jo lepo sprejeli in bili so veseli kakršne koli ženske družbe. Zakaj? To je še ena tema, o kateri lahko pišem. Bilo je prijetno, zanimivo, sveže, novo videti dekleta, ki se ne drogirajo. 
Ko sve bili tako neki dan skupaj sem se slišala s S. da se vidimo. Odpeljal naju je v stanovanje do prijatelja pri kateremu je tisti čas živel. Nisem si mogla misliti kam gremo in kaj naj pričakujem. Spustila sem se po vrvici v luknjo in dala roke v zrak... Ko smo prispeli pred vhodna vrata v stanovanje je vrata odprl moški srednjih let, rjave oči, daljši črni lasje, ogromno prstanov in nakita, bolj rockersko oblečen... Takoj mi je bil všeč. Vstopili smo v stanovanje in odšli v dnevno sobo. Hitro sem se zapletla v pogovor, čas pa je mineval s svetlobno hitrostjo. Prijateljica, ki je prišla s menoj ni bila iz Ljubljane in morala je ujeti zadnji avtobus za njeni kraj. A nismo je izpustili iz svojih krempljev. Naslednji dan pa bi moral biti moj prvi delovni dan v Mc Donald's restavraciji na glavni železniški postaji. Nisem bila daleč od tam zato je bil najmanjši problem iti. Sem odšla na svoj prvi delovni dan? NE! Brez kakršnih koli daljših premislekov sem se odločila, da ne grem nikamor, saj sem bila zmatrana, ker nisem niti eno uro spala. Tisto noč sem končala v postelji, ob dolgih in širokih zablodah in pogovorih s S. Na srečo ni bilo ničesar, saj si nisem smela dovoliti kakršnega koli odnosa. Kasneje se je seveda izkazalo za opravičeno in pametno dejanje! 
Na ulici, v svetu droge, med ljudmi hitro izveš kdo je dober in kdo ne. Kdo počne kaj in kako. Vse pa je treba vzeti s rezervo. 
Nikoli mi ni bilo žal, da tisto jutro nisem odšla na delo. Nasprotno bila sem vesela, da sem nekaj doživela, spoznala, okusila, začutila. Bila sem vesela nove izkušnje. 

Ločitev...

Tistega leta 2011 po vseh dogodkih in doživljajih je kasneje družbo iz Kolizeja zapustil tudi S. Na Metelkovi je kupil belo, ki je vsebovala amoniak. Končal je v bolnici, brez zdravstvenega zavarovanja. V okoliščinah kakršnih je živel tukaj v Sloveniji, mu ni ostalo drugega kot, da se bori v boju s drogo. 
Fant (S.), ki si mi ni upam povedati v oči, da sem mu všeč je moral zapustiti državo. Vrnil se je v svojo rodno Srbijo. Kjer pa je kmalu po vrnitvi padel in dobil 2 leti robije...

Ponovno srečanje, četudi v virtualnem svetu...

Po malo več kot dveh letih sem se včeraj slišala s S. Vesela, navdušena mu hitro odpišem nazaj. V spomin na vse lepe dogodke v Kolizeju, kjer je vključen sem napisala to objavo. Vedno se je lepo spomniti človeka, ki ti je na svoj način, morda nezavedno predal neko znanje, lepo izkušnjo. Vsak od ljudi, ki sem jih spoznala v Kolizeju mi je segel v srce in tudi on na prav svoj unikaten način. Zgradba sama je name vrgla neko pozitivno energijo, zaradi katere me privlači vse kar je v povezavi s njo. Življenje v njej, bivanje s vsemi tistimi ljudmi, spremljanje dogajanja, spoznavanje narkomanskega življenja, vse to in še več... Nikoli ne bom pozabila obdobja, ki mi je odprlo novi svet, dalo odskočno desko za pisanje člankov in življenjskih zgodb. Obdobje, ki mi je pokazalo kakšno je lahko življenje na ulici, kakšni so ljudje... 

PS: Težko je pisati življenjske dogodke, doživetja, ki se navezujejo na določene stvari, ljudi. Težko je vse skupaj zaviti v lep svetleči ovojček, da ljudem ne izdaš preveč. Težko uporabljam krajšave, cenzure, ki me omejujejo. A uspeva mi uspešno! Tako da... Ne se čudit, če v mojemu delu, zgodbah kdaj naletite na kakšen neumesni znak sredi besedila. To je le krajšava, znak, kjer se ne sme izdati imena.