O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

petek, 04. januar 2013

Zgodba #1 narkomana - Vse se je začelo #Intervju

Zgodba narkomana - Vse se je začelo... 

Tvoj začetek "narkomanske kariere", začetek od alkohola, cigaret, ekstazijov, kokaina, speeda... Kako si začel s tem in kako te je privedlo do heroina?
»Pravzaprav sem bil zelo priden fant in sportski tip, ampak začelo se je s čiki v 5 razredu.«

Vsak začne s cigareti, nadaljuje s alkoholom ... stvar človeka. 
Nekateri nikoli ne začnejo, drugi se ustavijo, tretji nadaljujejo...

V 5. razredu osnovne šole se je v družbi srečal s alkoholom, kasneje tudi s drugimi prepovedanimi drogami.  Njegov prvi kontakt s travo in drogo sega v 7. razred osnovne šole. 
»Raspust« pravi in nadaljuje svojo zgodbo...
Ko se je v 7. razredu spoznal s travo, so bili občutki zelo dobri, a nikoli tako kot pri temu, ko si spustiš "šus" v žilo. Tako je s kajenjem trave nadaljeval, vsak vikend, kar je hitro zlezlo na vsak dan.
Medtem časom, ko je začel živeti življenje najstnika, ga je še vedno spremljal njegov športni duh, treniranje nogometa in folklore. Prišla je srednja šola, punce, alkohol, "fukanje", zajebancije, žuri. Vse je bilo s travo in alkoholom, seveda pa je bil poznan tudi s drugimi drogami, ki so bile v okolici. 
Bila so 90ta leta in v Srbiji so bili težki časi. V temu času je spoznal punco, katera se je že dobro spoznala s heroinom in tako je tudi sam poskusil... Prvič je poskusil na inzulinko ("gun"). Bežal je pred realnostjo...

Svoj prvi kontakt s heroinom opisuje takole:" Full dober sex, dobra noč. Taj dan smo bruhali i slabo nam je bilo, ampak pored toga smo še enkrat normalno vzeli..." Ko ga občutiš... :" Fantastičen in zraven toga, ker sem bruho in slabo mi je bilo. Taj občutek še zmeri dan danes iščem in pokušavam,  kot vsi narkomani ampak dobr vem, da ne more biti isti kot ta prvi "flesh"!"

Bil je čas, ko je šel v vojsko...
Punca je prihajala vsak vikend in s seboj prinašala "dope". Tako je vsak vikend konzumiral in okušal tisti občutek, ko odletiš v svoj svet... Po vojski je mesec, dva, konzumiral samo za vikende, kar pa se je hitro razvilo v vsako dnevno uporabo.
Normalno... Denar, dilanje, zadevanje...
»Kupuješ, prodaješ, oduzimaš i dodaješ...«

Ker ni imel denarja za heroin je začel s krajami. S heroinom je bežal od realnosti v tistemu času, v katerem je živel. Svoje življenje je želel upravljati sam, s tem je bil označen kot velik upornik.

Heroin konzumira že 12 let, seveda pa je imel med tem časom manjše in daljše presledke. 
Življenje gre dalje in mi gremo s njim...
Leto so tekla in spoznal je žensko, s katero je kasneje dobil tudi hčerkico, ki mu danes pomeni vse.
Največji odmor je imel 3 leta in pol, a se je zaradi bega pred realnostjo spet zatekel k heroinu.
Njegova danes bivša žena, mati njegovega otroka, ga je postavila na cesto. Brezposelen in brez strehe nad glavo je noči nekaj časa preživljal v avtu. Tako je leta 2009 postal brezdomec...

Občutek, ko je cesta tvoj dom in ko se zavedaš, da nimaš ničesar, te privede do marsikaterega dejanja. Vsakodnevno je začel s krajami in njegova doza heroina se mu je s dneva v dan višala...
Na svojih začetkih je skonzumiral dnevno pol grama, kasneje leta 2011 je dnevno porabil 5 gramov od jutra do večera. To leto je bilo zanj leto, ko je bila njegova dnevna doza največja.

Vsak človek želi imeti svoje življenje v svojih rokah...
"Tvoj život, tvoja stvar!"

Narkomanstvo označuje kot bolezen, katere ljudje ne razumejo.
Kot narkomana ga podcenjujejo, dajejo mu občutek manjvrednosti. Zato takšne ljudi ignorira in gre dalje. Odvisnost od heroina opisuje, kot isto vsem ostalim odvisnostim, a žal tega ljudje ne razumejo in ne želijo razumeti.

V svojemu času brezdomstva se je pogosto zatekal v zapuščene zgradbe, a večino svojih noči je preživel v Kolizeju. 

Se nadaljuje... Zgodba narkomana - Nadaljevanje...