O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

četrtek, 10. januar 2013

Zgodba #1 narkomana - Življenje v Kolizeju #Intervju

 1. del Zgodba #1 narkomana - Moji začetki --> 

Zgodba #1 narkomana - Življenje v Kolizeju

Kolizej, ki je veljal za največje ljubljansko poslopje in narkomansko meko v centru Ljubljane, je ponujal idealno prenočišče za brezdomce in narkomane.
Bil je zgrajen leta 1845 po načrtih gradskega arhitekta Josepha Benetikt Withalma. Od svojega začetka so v njem bivali bogati meščani, zatem družine delavcev in kasneje narkomani in brezdomci.
 Kolizej, njegova zunanja in notranja podoba je ponujala marsikaj zanimivega. 

V svojemu času brezdomstva se je pogosto zatekal v zapuščene zgradbe, a večino svojih noči je preživel v Kolizeju. 

Njegovi začetka življenja v Kolizeju...
Prvič je za Kolizej slišal leta 2007, ko je pred  Maximarketom nasproti parlamenta spoznal svojega prekupčevalca. Ker je bil v svetu droge, se je velikokrat zatekel v Kolizej, da bi opravil svojo potrebo. Tako je leta 2007 prvič prespal za zidovi Kolizeja.
Leta 2009, ko je ostal brez službe in strehe nad glavo je noči nekaj časa preživljal v avtu. Leta 2011 pa je večino svojih noči, preživel v Kolizeju. V svojemu času bivanja v njem je videl, spoznal veliko ljudi in doživel marsikaj.

Kako si se počutil, ko si spal tam notri?
 " Ma odlično, a veš? Maš kje za prespat. Poleti odlično, ampak po zimi je malo zajebano. Ene sobe so tudi imele te peči in se s tem starim parketom zakluri in je zelo fino bilo tudi po zimi. Umazano, veš ti... Jaz sem vedno zrihtu, počiščeno, super je bilo. Za prespat je odlično bilo. Ni elektrike, ni vode, ampak ..."

Spoznal je marsikaj in marsikoga, nekateri med njimi niso več živi. Kolizej so vsak dan obiskovali novi ljudje, ki so prihajali po svojo dozo in ljudje, ki so v njem živeli. "Med drugim sem tudi tebe spoznal v Kolizeju!" Medsebojne odnose med ljudmi opisuje:" Ja... Pa ni bilo nekih odnosov, Si vedel kdo je v kateri sobi in kdo prihaja. Nič takšnega..."

Kako si se počutil, ko je med vas prišel nekdo, ki tega ne konzumira?
 "Mislim, da takšnega nisem spoznal v Kolizeju. Aja, tebe sem! ... Lepo je bilo videt nekoga, ki ni v tem tripu. Koji ti da takšno voljo, upanje, da lahko obstaja še kakšna druga opcija!"

A si v življenju tam notri, vedno spal sam?
"Ne! Vedno je bil kdo zraven, da nisi sam!"

Pa tako mislim, v isti postelji?
"Sam si bio v postelji. Včasih je bio kdo lep, s tabo v postelji tud zraven. Je bilo lepo objeti nekoga v tem Kolizeju, ki je bil itak hladan pa nikakav!" 

Na primer... 
 " Kaj na primer?..." 
 
Ja tako, ko si spal v Kolizeju recimo...Kako si spal z nekom?
"Tako objet, s tabo sem jedino spal! 

Torej, počutil si se lepo, ko si imel ob sebi nekoga, ob komer si spal...
 "Ja, pa ker je Kolizej tako hladan in mrtav bio vedno, lepo je bilo da ljubezen čutiš prav v njemu, tamo. Ti si imela nekako, posebni čar, ljubezen v tistem prostoru."

Kako si se pa počutil, prvo noč, ko sem jaz spala tam?
"Lepo! Veliko vprašanj sem imel. Zakaj ta punca, takšna normalna... Ko sem te bolje spoznal, sem videl, da raziskuješ."

In razne masaže, tvoje razbolele rame oziroma lopatice ali kakor koli... Kako to, da si našel prav mene, da te namažem s tistim oljem?
" Ker si ti bila tamo edina, katera je bila normalna in katera je hotela pomagat. In sem se zaljubio vate, ker si bila takšna svetla točkica v tom bednem življenju. Tako lepa pozitiva, ker vse je itak črno. In skrbiš za denar, za drogo za ono in nimaš cajta za nč in potem se ti zgodi tko. Ena lepa mlada punca..."

 Sama dodajam:" Priznam, bilo je lepo, nekaj posebnega in še danes je. Dnevi, ki sem jih preživela v Kolizeju so mi spremenili življenje in odprli oči v marsičemu. Bili so moja odskočna deska... Notri sem videla in doživela marsikaj. Kolizej je bil moja muza za ustvarjanje. Ko so ga podrli, sem bila poklicala za sodelovanje v oddaji Poletna scena na Rtv Slovenija 1. Med intervjujem so mi začele teči solze po obrazu. Bilo mi je težko... Danes se z veseljem spominjam svojih noči, ki sem jih preživela med njegovimi zidovi s ljudmi, ki sem jih tam spoznala! Lahko se jim zahvalim za marsikaj..."

Istega leta 2011, julija v začetku meseca pa mu je bilo življenja v Kolizeju dovolj. Spakiral je svoje stvari in zbežal od takšnega življenja, saj je imel dovolj napetosti in "scen", ki so se dogajale za zidovi. Zbežal je v svojo državo, odšel je nazaj v Srbijo ...