O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

petek, 11. januar 2013

Podivjana mladina

Po dolgemu sprehodu vse od Vica, skozi Rozno dolino, mesto, Bezigrad, Litostroj vse do Siske, me na avtobusni postaji Kino Siska pricaka "podivjana mladina".
Ustavijo se pri Urbanomatu in pijani veselo, glasno prepevajo rojstno dnevno pesmico. Moja Urbana, kot vecino casa je prazna, zato se sprehodim do avtomata, da bi napolnila svojo kartico. Na ekranu avtomata vidim razbito steklo in obvestilo, da urbanomat trenutno ne deluje. S prazno urbano se sprehodim nazaj do avtobusne postaje in cakam na prvi avtobus. Ura je 20 minut do polnoci. Skupina mladih je vse bolj glasna, prepevajo pesmi vse od rojstno dnevne do nekih slovenskih pesmi, ki jih slisim le nekajkrat na leto. Pesmi, ki mi odzvanjajo v glavi, zaradi kricanja pijane mladine.
Nisem starokopitna, omejena ali kakor koli, a kultura in spostovanje mi je na prvemu mestu.
Ko tako stojim na avtobusni postaji, se iz minute v minuto pocutim bolj posiljeno. Posiljevanje s kricanjem pijane mladine. Komaj cakam, da pride avtobus si mislim in gledam v smer Dravelj, z zeljo, da bi bilo to cim hitreje. V glavi mi narasca pritisk in postajam vse bolj agresivna, pocasi mi pada mrak pred oci. Lepo je videti vesele, srecne obraze, a ne ljudi, ki posiljujejo okolico s svojim obnasanjem, glasbo, dretjem in se cem drugim.
Bliza se ura polnoc in avtobus prihaja. Ko tako s partnerjem stojiva na postaji se pripelje avtobus stevilka N1 in cakajoci ze hodimo, da bi vstopili. Nisem pobozna, a sama pri sebi molim, da skupina podivjane mladine ne gre na isti avtobus. Pritisk vse bolj narasca in frekvenca mojega glasu se visa. Ko se tako vsedem na konec avtobusa, vidim, da bom se nekaj casa trpela nekulturno mladino. Skupina deklet in nekaj fantov pride na konec avtobusa. Občutek imam, kakor, da bom pokazala svojo povišano frekvenco glasu in začela kričati, naj se umirijo. Tako se počasi peljemo od Kina Šiške do Bavarskega dvora. Šofer sunkovito pritiska na bremzo in v tistih trenutkih se vsi stoječi "norci" s flašo v rokah prevračajo po avtobusu. "Ko bi vsaj padli!" si mislim in komaj čakam, da istopim.
Kakor sem napisala, nisem starokopitna ali omejena, ampak preprosto ne prenesem nekulturnega obnašanja ob tej uri, na avtobusu, kjer so tudi drugi ljudje. Mladina je v danes preprosto brez spoštovanja do okolice, drugih ljudi. Tako se pripeljemo na Bavarski dvor, kjer istopim in čakam na šestico. Kot naročeno je en avtobus pred 1ko. Hitro tečem do vhodnih vrat in že se gužvam med otroci, katerim rečem "podivjana mladina". Obračam s očmi, če bi imela orožje bi postrelila vse te divjake, a še vedno mirno sedim in jezo skrivam za resnim, nedolžnim obrazom.
Ko se tako približujemo Tobačni, se skupina mladih odpravi proti vratom. "YES!" si mislim in počasi dobivam nasmeh na obraz. "Podivjana mladina" je odšla v KMŠ. Kot da bi vedela...
Včasih na podlagi obnašanja osebe, hitro lahko ocenimo psihično dozorelost in stopnjo neizživelega otroštva. Tako se peljemo dalje in na avtobusu je mir, kar nekaj ljudi, a vsi odrasli in s kančkom kulture en do drugega.