O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

petek, 30. avgust 2013

#2.del - 12 dnevni medeni tedni v zapuščeni baročni palači Totto ex Gavardo

12 dnevni medeni tedni v zapuščeni baročni palači Totto ex Gavardo 2.del

Prvi del zgodbe si lahko preberete na: 

"...20. aprila letošnjega leta sva se z mojim možem poročila na gradu. Kot vsi mladoporočenci odidejo na kakšen izlet, medene tedne sva se odpravila na raziskovanje Slovenske obale. To raziskovanje pa ni bilo običajno, saj je šlo za raziskovanje zapuščenih zgradb in bivanja v eni izmed njih. Ker sva oba brezposelna, se nama je zdelo nepotrebno zapravljanje denarja za hotele, apartmaje in kampe, zato sva svoj šotor postavila na podstrešju zapuščene palače Totto ex Gavardo..."
" Tisti dan sva cel dan preživela v šotoru, saj se fantje niso odmaknili do poznega večera."

To je bil 1. del najinega bivanja v zapuščeni palači Totto ex Gavardo. V tem besedilu pa sledijo druge prigode s časa življenja v zapuščeni palači in samega raziskovanja zapuščenih objektov na obali.
Ko sva z možem preživljala noči v zapuščeni palači v centru Kopra, sva dneve prekolesarila in odkrila marsikaj novega. Zanimivo mi je bilo, ko se nekega večera peljeva iz Izole nazaj v Koper in v daljavi opazujeva rdeči stolpnici. 
Vse bolj se približujeva najinemu začasnemu domu in dozdeva se nama, da je ena izmed stolpnic zapuščena. Hitro pogledam okna, rolete, število prižganih luči in vse mi postane jasno. Prižgeva svojo majhno svetilko in se od klativa na podstrešje zapuščene palače s mislijo, da jutri raziščeva. Ni mi šlo iz glave in že stojim pred odprtimi vrati v mogočno stolpnico. Ustavim se pri obvestilih katera visijo na oglasni deski stolpnice in ugotovim, da v celi 11 nadstropni stolpnici živi le 9 družin. Stvar postaja vse bolj zanimiva, zato grem v raziskovanje objekta. Preberem tudi, da dvigalo ne dela že kar nekaj let. "Težko" si mislim in grem po stopnicah. Ko se sprehajam iz nadstropja v nadstropje višje ugotovim, vse bolj višje gremo, vse bolj prazno in zapuščeno je videti. Ne gre mi iz glave, kako je lahko tolikšno število stanovanj praznih zato se odločim, da izvem nekaj več. Iz skoraj najvišjega nadstropja letim nazaj v pritličje, kjer stopim do sosednjega vhoda, v neke poslovne prostore. Hitro pokažem izkaznico, fotoaparat, priključim mikrofon diktafona in že se prijavim za sestanek s direktorjem podjetja, ki ima nadzor nad stolpnico. Kot namenoma, sem nanj čakala nekaj dni, a ga nisem uspešno dočakala. A nič ne de, saj sem kasneje izvedela, da lastnica dnevnega centra za brezdomce v Kopru pozna direktorja. Povedala sem ji, kaj sva z možem ujela v svoje oči in že sem vedela nekaj več. Gre se za stolpnico nekoč dobro poznane firme Tomos. S nekaj informacijami in vezo več, še danes čakam, da obiščem direktorja, s katerim bom opravila manjši intervju in pod vodstvom s dovoljenjem fotografirala omenjeni objekt. Uspelo mi bo in to še letošnje leto. In res mi je uspelo priti do intervjuja s direktorjem, ki mi je povedal vse in še več. Iz najvišje točke centra Kopra pa sem si lahko pogledala tudi čudoviti razgled na mesto... 

Ko se tako potikava po Slovenski obali, naju pot še istega dne odpelje v Izolo. Seveda pa je imela pot svoj razlog, kateri je bil nekoč videni zapuščeni objekt. Končno sva uspela registrirati kolesa na izposojo in oddrvela v Izolo raziskovanju naproti. Nemudoma se odpraviva do iskanega objekta, katerega sem lanski konec poletja ujela v svoje oko. Že takrat se mi je vtisnil v spomin, ko sem se potikala okoli njega v iskanju primernega prostora. Zgodbo takratnega dne si lahko preberete:
Kdo bi si mislil, da sem ravno nekaj v povezavi s tem odkrila v času raziskovanja objekta. Ko se z možem potikava okoli objekta, skozi okna opazim, da je res opuščen. Moji sumi so potrjeni (Redko kdaj se zmotim, saj je nos za zapuščene objekte zelo občutljiv) Iščem, iščem, gledam in nikakor ne najdem vhoda, kako bi vstopila v notranjost objekta. In že se mi posveti, splezam in se zmečkam skozi majhno okno v notranjost. Malo je manjkalo, da bi zgrmela iz enega metra in pol visokega steklenega zida s okni. Uspešno sem v objektu in že se nadaljuje moje raziskovanje...

Ko se sprehajam po prostorih opuščenega objekta, na steni pod oknom odkrijem belo škatlico. V spominu na pretekli dogodek, ko smo bili osumljeni nedotakljivosti stanovanjske lastnine, moj adrenalin narašča. V upanju, da ni tihi alarm pogledam pobližje. "Lahko si oddahnem" si mislim, ko preverim svoje sume. Sprehajam se naprej vse od avle, tja do kuhinje in sanitarij gostinskega objekta. Ko se sprehodim skozi vse prostore, pregledam prav vsak košček sob. Pod pultom na leseni polici opazim narkomansko piksno in vatko. Takoj mi je jasno, da se nekdo zahaja v objekt "rokat". "Le s čem se je zadel?" si mislim, ko vem, da heroin na obali ni lahko dobiti. Kot bi mignil, na polici nizko pod stropom zatipam odgovor na svoje vprašanje. "Zadel se je s belim!" ko v rokah držim flaško od metadona, v kateri je bila izgleda voda. Igle so bile skrbno zaščitene in zavite, da se takšni kot sem jaz pri svojemu stikanju ne bi zbodli. Svoje raziskovanje nadaljujem, posnamem video in fotografije in že sem zunaj objekta pri svojemu možu.

Najino bivanje v času medenih tednov na obali je bilo zelo socialno. Morala sva paziti na prav vsak cent, ki sva ga zapravila, zato sva med tednom hodila v dnevni center za brezdomce. Tam pa je bil že lep čas, Adem, starejši moški (okoli 43 let), kateri me je pod mostom v Tivoliju preteklo leto 2013 skoraj posilil. To je zgodba zase, katero je moj mož vedel. Adem, katerega smo vedno klicali Adi je bil brezdomec, alkoholik katerega sem hodila velikokrat pozdravit v zavetišče Vinčenzo v podhodu pri Kongresnem trgu. Kdo bi si mislil, človek kateri me je skoraj posilil, si me vzel na silo, proti moji volji, je bil kasneje moj prijatelj. 
Kot bi mignil sem ga zbodla v njegove rjave oči in ni se mogel zadržati, da se ne bi vtaknil v mene in mojega moža. Prav nič mlademu brezdomnemu alkoholiku nikakor ni bilo jasno, da sem poročena. Nekajkrat je bil s svojimi izjavami rahlo nesramen, zaradi česar so ga tamkajšnji ljudje hitro umirili. Bolje rečeno lastnica dnevnega centra, katera me dokaj dobro pozna. Nikoli ni sprejel in zdržal ob pogledu name, v družbi fanta in kasneje moža. Želel me je imeti zase, mene pa razmerje s tako starejšim moškim ni zanimalo. Vedno sem želela biti le prijateljica s njim in mu pomagati, pričarati nasmeh na obraz. Morda sem zaradi svojega mišljenja, velikokrat pričarala tudi iskre v oči, a vseeno. Ves tisti čas najinih obiskov v dnevnem centru me je spremljal s očmi do te mere, da je bil čez nekaj dni že prijazen do naju. Priporočil nama je celo urejeno bivanju v zavetišču v Bertokih, a naju to ni zanimalo, saj bi spala v ločenih kontejnerjih.

Moja zgodba s brezdomnim alkoholikom, Adijem je svet zase, zgodba katero ne rada govorim, saj je bila obarvana s negativnim dogodkom, kateri se je prelevil v dolgo zgodbo, s veliko pripetljaji. 


Obisk dnevnega centra pa nama ni omogočil le ene stvari in ta je bila tuš. Potrebno se je bilo stuširati, zato nama ni ostalo nič drugega kot to, da se odpeljeva camp. Najina pot na drugi konec Slovenske obale pa se je tisti dan kar razpotegnila, saj sva na poti do vročega tuša naletela na zapuščeno mrtvašnico. Nenavadno zgodbo o obisku mrtvašnice si lahko preberete spodaj: http://viktorijarozman.blogspot.com/2013/05/dve-hisi-in-ena-mrtvasnica-29413-medeni.html
Tisti dan sva na poti odkrila še dve prazni, opuščeni hiši. 

Kot nalašč sva v sledečih dneh, odkrila minsko polje in zapuščeni resort 94 sob. Tudi ta zgodba je precej zanimiva, saj je nenavadno kako naletimo na mino.
"Sveža, odišavljena že sediva na kolesu in se odpravljava preveriti ogledani objekt. Na poti zaideva in naletiva na nekaj neverjetnega. V svoje oko ujamem zapuščene zgradbe, ena zraven druge, kar vrstijo se ena za drugo."

Medeni tedni, prav vsak dan tvori eno celoto, zanimivo zgodbo katera je nepozabna zaradi svoje drugačnosti. Z možem sva tistih 12 dni odkrila marsikaj zanimive in nepozabnega.