Bil je 15. julij leta 2011, ko sem ležala v postelji v zapuščenem Kolizeju. Kolizej sem raziskovala od leta 2009, ko sem prvič vstopila vanj, a nikoli ne na način kot leta 2011. Kolizej je veljal za največjo narkomansko meko, v kateri sem se znašla s svojimi osemnajstimi leti. Ko sem prvič prišla tja, se nisem mogla več ločiti od ljudi, ki sem jih tam videla in spoznala. Bilo je takole...
V času bivanja v Kolizeju je nastal članek Kolizej in kolizija interesov v Delu:
http://www.delo.si/zgodbe/fotozgodbe/kolizej-in-kolizija-interesov.html
S fotoaparatom okoli vratu sva se s znancem potikala okoli Kolizeja. Bil je mlajši fantek (prb. 13-14 let), kateri je bil moj model za fotografiranje. Ker so tudi njega zanimale zapuščene zgradbe, sva vstopila v podhod Kolizeja, v tistem času pa se mimo priklati eden izmed brezdomcev, narkomanov (Slaviša), ki so živeli v zgradbi. Polna vprašanj ga pozdravim in že ga zasujem s vprašanji.
Živiš tukaj?
Koliko narkoman odšteje za svojo dozo?
Kje se jo da dobiti? in podobno...
Podzavestno sem si močno želela dobiti in poskusiti to vrsto droge, saj me je zanimal tisti nebeški občutek, katerega so vsi znova in znova iskali.
Ko se tako zapletemo v pogovor, naju fant povabi s seboj... In že se znajdeva v sobi, kjer je 5 odraslih narkomanov, vsi zadeti, velika večina pa s "gunom" v rokah. Nekaj časa posediva na eni izmed postelj in mladega mladoletnega fantka prežene srh ob pogledu na igle. V tistemu trenutku se s njegove strani začne teženje in močna želja, da čim prej odideva. Ker sama nisem želela oditi ampak ostati čim dlje v njihovi družbi, sem ga pospremila ven in odšla nazaj. Tisti dan sem zelo opremljena, vse od fotoaparata, I-poda, tja do računalnika. Z najmanjšim problemom bi mi lahko vse ukradli, me napadli in mogoče še posilili.
Čeprav moram priznati, tisti dan sem sama naredila nekaj, zaradi svoje želje iz podzavesti.
Ko sem edina, sama, ženska v sobi s 5 narkomani, me začnejo spraševati kaj počnem tukaj. Povem jim, da me zanimajo zapuščene zgradbe in da se ukvarjam s fotografijo le teh in vsega ostalega. Zdelo se jim je zanimivo, odprla sem računalnik in jim pokazala nekaj fotografij. Seveda pa je bilo neizogibno pokazati osebne, intimne fotografije... Prišli smo do mojih AKT fotografij. Zanimivo, prvič sem videla ljudi, videli so moje golo telo na fotografijah... Bila sem obdana s ljudmi ob kateri hsem se počutila nebeško dobro, sprejeto, klub temu da bi mi lahko vzeli vse. A mi niso! Ko so mi postavljali vprašanja me je eden izmed njih (Tadej) vprašal ali konzumiram katero izmed drog. Podala sem jim zelo iskren odgovor, da občasno potegnem kakšno črtico belega, kakšen joint (zelo redko) in nič drugega. Hitro me je spustil na realna tla, ko mi je rekel, da nikoli nikogar ne vprašam po ničemer drugem kakor samo po travi. Nekako sem dobila ultimat, če želim biti s njimi, smem skaditi samo kakšen joint. Tukaj pa se hitro pojavi človek, kateri je močno zaznamoval moje življenje v Kolizeju, na zelo pozitiven način... Bil je moja ljubezen Kolizeja.
Moj žar v očeh ob pogledu na 33 let starega moškega, so opazili vsi. Vsa družba je vedela, da v meni gorijo nekakšna čustva do Gorana. Nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem mu skoraj povedala, da ga ...
S žensko (Ely) katero sem spoznala v Kolizeju, sem isti dan odšla do nje domov, saj sva imele v načrtu, da ji na steno narišem sončnico. Ko sem pri njej doma sedela na stolu v kuhinji, me je vprašala, kakšni se mi zdijo ljudje, družba v Kolizeju. Povedala sem ji, kaj si mislim, ko se v trenutku obrne k meni in mi reče:" Ko govoriš o Srbinu, ti oči sijaje, ne možeš bi skriti!" Bila sem presenečena, saj me je v trenutku, isti dan ko sva se spoznale ocenila do podtankosti. Goran, Goran, Goran. Ko se vračave nazaj v Kolizej, se kot namenoma pojavi on. Ker se je Ely mudilo priti pravočasno v Kolizej, sem ostala sama s Goranom. Ko tako sediva na stopnicah in se pogovarjava mu želim povedati kaj je opazila, a nekako ne morem povedati do konca. Tisti dan sem se skoraj izdala, a ta skoraj je bil videti na 10m. Vsi so točno vedeli, kaj se plete v moji glavi.
V Kolizeju sem bila skoraj vsak dan. Ko nekega dne sedim na robu postelje, se odločim, da bom prespala. Goran mi pove, da imata s Slavišo sobo drugje, čez hipodrom. Začudeno ga gledam in si mislim, kako to da spijo potem vsi v isti sobi. Povabi me v njuno sobo, v katero se izmuzniva skozi luknjo v zazidanih vratih. Usedem se na posteljo in pridruži se mi malo bližje. Po nekaj minutah sva odšla nazaj v "bazni tabor". Pogledi drugih dveh so mi bili smešni, saj sta mislila, da sva z Goranom kaj počela. Ura je bila že pozno zvečer in Goran nama pripravi posteljo. Midva na eni postelji, ko na drugi postelji ležita Tadej in Slaviša, naslonjen na steno. Prav smešno mi je bilo, ko je pripravil en povšter na eno stran postelje in drugega na drugo. Po zdravi logiki sem mislila, da bova spala vzporedno, kot sardele v konzervi. A tako sva si delila posteljo po njeni dolžini, vsak en slab kvadratni meter.
Ko so dnevi leteli sem prespala vsakič, ko sem prišla, kar pa je bilo skoraj vsak dan. Vedno sem imela s seboj računalnik, na katerem smo skupaj gledali filme. Vedno in tudi tokrat bom poudarila, da mi v času bivanja v Kolizeju, kjer se je na dan zvrstilo kar nekaj ljudi (Narkomanov), ni nikoli nič izginilo. Vsak večer ob moškemu, ki te nasmeji, ti je všeč, klub svojemu stanju je bilo čudovito in posebno. Ni me motila njegova zadetost, prav tako kot od vseh drugih ne. Počutila sem se kot, da sem del njih, ta občutek je bil nepozaben. Ko sva z Goranom vsako noč spala skupaj en ob drugem, nisva nikoli nič imela. Pogovarjala sva se o prav vsemu, njegovemu življenju, meni, naju, njegovi bivši ženi, lahko bi se reklo brez omejitev. Bila sva si zelo blizu. Nepozaben pa ni bil le občutek, ampak tudi najina zadnja noč v Kolizeju.
Ležala sva skupaj v ozki postelji in strmela v računalnik in se pogovarjava o naslednjemu dnevu, za resnejši pogovor. Bila je pozna ura in Slaviša ter Tadej sta že spala. Gleda me v oči s tistimi svojimi velikimi lepimi rjavimi očmi in mi govoril lepe stvari, katere so mi segle do srca. Približal se mi je in me poljubil. Ker sem v srcu čutila njegovo energijo, sijaj v svojih očeh sem mu poljub vrnila, zatem pa se obrnila s hrbtom proti njemu. Nekako nisem želela, da bi bilo kaj več kot to. Trikrat me je poljubil na hrbet in odšla sva v svet sanj. A kdo bi si mislil, da je bil to najin prvi in zadnji poljub.
Sledeče jutro, ko smo se zbudili, so fantje hiteli po opravkih in vsi smo odšli vsak v svojo smer. A moja ljubezen izza tistih zidov se je obrnila in mi poslala poljub. Počutila sem se čudno, srečno, lepo. Še danes ne vem kako bi opisala ta občutek, ki sem ga čutila, bilo je nekaj tako posebnega, neopisljivega.
Zmenila sva se, da se isti dan, malo kasneje dobiva v Tivoliju, kjer naju čaka resni pogovor o življenju in okoliščinah. Ko sem ga v petek isti dan klicala je bil njegov telefon nedosegljiv. Bilo mi je ekstremno čudno, saj sva bila zmenjena in mislila sem, da bo to uspelo. Tebi nič, meni nič, sem tisti dan pozabila na najin dogovor in ostala doma. V Kolizej sem se vrnila v soboto. Ko sem stopila v našo sobo je v njej vladala napeta energija. "Le kaj je bilo?!" sem si mislila in že slišim pogovor. Nekdo je ukradel neko vsoto denarja, spakiral svoje stvari in odšel. V sobi so bili vsi jezni in napeti, saj so ostali brez denarja. Ko tako do konca poslušam kaj je bilo, mi povedo, da je moja "ljubav" otišla nazad v Srbijo! WHAAAT!?!?!
Tisti trenutek sem bila tako razočarana, da ne bi mogla opisati. Bila je prava vetrnic negativnih čustev, v ozadju pomešanih s pozitivnimi. Presenečeno jezna sem naredila neumnost. V roke sem vzela svoj telefon in mu napisala zelo grd in nesramen dolg sms s pomočjo enega izmed tamkajšnjih "prijateljev". Le dan kasneje sem svojo napako popravila in se mu opravičila. Bila sem tako jezna, da nisem razmišljala kaj počnem, a bilo mi je težko pri srcu, da bi stik s njim izgubila zaradi takšne neumnosti. Drugače bi bilo, da bi ukradel kaj meni, a tako sem bila morda rahlo pod vplivom okolice.
Nikakor pa mi ni šlo iz glave, to da Gorana ni več v Sloveniji, odšel je brez pozdrava. Ker najina zgodba še ni bila končana, sem si močno želela, da bi prišel nazaj v Slovenijo. Prav s tem namenom sem mu poslala 50 evrov, za karto do Slovenije. Tukaj pa se je pojavilo vprašanje, zakaj je ta denar fant zapravil?!
Sklepam, da je šlo vse za drogo, dope, heroin... In?!
Zaradi tega mu nisem zamerila, saj sem vedela kakšna je odvisnost od heroina in kako močno narkomani potrebujejo svojo dozo. Sicer nisem vedela iz lastnih izkušenj, a z opazovanjem okolice sem videla marsikaj.
Zgodba pa ni tako negativna kot se zdi...
Skoraj eno dobro leto sem čakala na to, da ga vidim. Srečo sem imela, da sem ga imela na facebooku, kateri mi je omogočil, da se slišim z njim. Tisti, ki si želi tisti dobi! In res se je zgodilo.
Čez slabo leto sem očetu rekla, da si želim iti v Srbijo k prijatelju. Omogočil mi je potovanje, plačal karto, dal še nekaj denarja in že sem bila pripravljena za pot. Tukaj pa moram dodati tudi to, da sem bila tisti čas v zvezi s narkomanom, s katerim sva imela probleme, kreganje, dretje, psiha. Dvakrat tisti čas, sem si želela spustiti "over dose", ko sva se kregala. Bila sem psihično na tleh, v tistem trenutku sem zagrabila njegove pripomočke iglo, piksno in si pripravila svojo prvo dozo na iglo in zadnjo dozo življenja. Ker so bili tisti meseci psihično naporni zame mi je izlet v Srbijo pomagal. Lahko rečem ,da sem pobegnila iz Slovenije in okoliščin v katerih sem živela.
Šla sem na boljše, a hkrati v iste okoliščine s to razliko, da ni bilo psihične napetosti.
Preden sem odšla na avtobus sem se ustavila pri eni znanki, kjer sem kupila cel gram heroina. Le zakaj?!
Bila sem rahlo naivna, saj sem na željo "prijateljčka" iz Srbije, čez mejo nesla prepovedano drogo. Sicer zelo majhno količino, a vseeno. Po hitrem postopku, bi se lahko izlet pošteno izjalovil in končala bi na kakšni policijski postaji, s kaznijo, morda še v kakšnemu priporu. A vseeno, ljubezen je lahko slepa in "glupa" po domače povedano.
Vsakič, ko smo se približevali meji, Hrvaška, Srbija, sem bila napeta, saj sem molila, da se kdo od carinikov ne bo spravil pregledovat osebne prtljage. Ko smo prišli na mejo, smo morali vsi dol iz avtobusa.
Mislila sem, da se bom požrla.
A na srečo je bil ob meni lep, simpatičen fant, odfukan s dredi, s katerim sva se pogovarjala in zamotila. Fantič je vedel zakaj se gre, bila sva tiho. Uffffff, mimo meje smo in lahko sem si oddahnila.
V Srbijo sem prišla uspešno, brez zapletov! Pri tem pa sem se počutila kot preprodajalec droge, kriminalec.
A to ni bilo nič, kar se je zgodilo v mojemu življenju za dobro drugih ljudi.
Vse bolj smo se približevali kraju, kjer moram izstopiti in na avtobusni postaji me je že čakal ON!
Prvo, ko sem izstopila iz avtobusa, pustila prtljago iz svojih rok in zletela v objem prijatelju, ki mi je pobegnil.
Počutila sem se srečno. Preprosto sem pozabila na vse psihične probleme zaradi fanta v Sloveniji. Morda se sliši nesramno, a na izlet sem odšla s namenom, da se spočijem od pizdarij, droge, kriminala in psihične napetosti. Včasih moramo dati na prvo mesto sebe in pozabiti na želje drugih, da bi zavarovali same sebe! To ni egoizem, ampak skrb za samega sebe!
Moj čas v Srbiji je bil fenomenalen in nepozaben. Tja sem prišla ravno v času, ko so slavili djurdjev dan. Moram priznati, da sem se na hrano težko navadila, saj ne jem rada mesa (govedine, svinjine) zato sem na pikniku bolj malo jedla. A vseeno, bilo je čudoviti, ko sem imela ob sebi človeka, ki mi je narisal nasmeh na obraz, toplino v srce in simpatične ljudi. Na trenutke sem se počutila prav smešno, saj so ljudje okoli, njegova družba nekako vedeli kaj se plete med mano in njim.
Drogo katero sem "prešvercala" čez mojo, smo porabili v enemu dnevu, lahko bi rekla v parih urah odkar sem prišla. Takoj, ko sem prišla sva zašla v lokal, kjer sva čakala na to, da se odpre lekarna. Potrebno je bilo kupiti inzulinke. V času čakanja na odprtje se nama je pridružila tudi njegova znanka, nekoč njegova punca. Hitro smo leteli v lekarno in že smo se odpeljali nekaj v gozd in naravo, stran od mesta. Tisti čas sta se zadela samo ona dva, saj je želel čim prej poskusiti tisti slovenski dope! Malo sta mi pustila za na folijo, katero sem kadila neki dan zvečer.
Najina zgodba se je nadaljevala...
Čez nekaj dni ni šlo čez to, da bi kupil novo dozo. Tukaj pa se pojavi zanimivi obisk... Odšla sva v revni del mesta v cigansko četrt.
Prav zanimivo mi je bilo hoditi po ulicah malega mesta v Srbiji. Osmrtnice so visele na stebrih javne razsvetljave, tisti del mesta je bil precej divji. Ko sem se pojavila tam med tistimi ljudmi, drugačna, so me hitro dobili v oči. Bila sem jim zanimiva. Ko sem čakala na prijatelja na ulici ciganske četrti, sem se malo pogovarjala s tamkajšnjimi ljudmi. Hitro so me vprašali od kod prihajam in točno so vedeli po kaj prihajam. Vstopila sem v eno izmed hiš in videla sem majhen zavojček heroina v plastični vrečki. Zanimivo mi je bilo, kako heroin pakirajo v Srbiji, s razliko v Sloveniji. V Sloveniji je roba zavita v Alu folijo, v majhne paketke. Tukaj pa je bilo vse skupaj lepo zapakirano v kvadratni košček plastične vrečke, v majhno bunkico. Po hitremu postopku sva odšla malo stran ob skrito pot, ki vodi med hišami. Tam se je začelo...
Življenje v Srbiji, oddih je bil zanimiv in nepozaben. Zgodilo se je marsikaj, marsikje s marsikom.
Presenečena sem bila, ko sva se nekega dne skrivala v kopalnici s enim parom. Skrivali smo se pred njuno družino, v sosednji sobi pa je bil njun otrok. Takrat sem bila le opazovalec 3 narkomanov. Prijatelj mi je takrat dobro namerno odsvetoval in preprečil uporabo heroina. Verjetno ni bilo za brez veze, lahko sem mu hvaležna. Velikokrat sem se znašla med ljudmi, ki so bili odvisniki od droge, s so mi uporabo le te preprečili, saj niso želeli da bi bil še en takšen kot so oni. Zakaj bi si še nekdo uničil življenje s heroinom?
Bivanje ob človeku, ki se mi je zažrl v srce v času mojega bivanja v Kolizeju je bilo zanimivo. Goran je bil umetnik. Umetnik življenja. Smeh je bil prisoten tri četrt časa in želja se mi je uresničila. Najina zgodba se je nadaljevala v Srbiji in kasneje v Ljubljani. Še dan danes traja, v prijateljski navezi, katera je nekaj posebnega. Posebnega na način, komuniciranja. Človek je odprt, nič mu ni tabu govoriti, početi, takšni ljudje so mi všeč.
Prvič ko sem vstopila v kolizej, sem se počutila nekaj posebnega. Počutila sem se kot, da bi bila razsvetljena, saj sem prišla v zgradbo, ki me je napajala s dobro energijo za ustvarjanje, s tem življenje. Počutila sem se del zgradbe in kasneje tudi del ljudi med katerimi sem živela. Bilo je nekaj posebnega, kar še danes traja. Sem del zapuščenih zgradb in njihova energija je zame hrana.
Kako pa je izgledala naša zadnja noč v Kolizeju, si lahko preberete v članku spodaj:
http://www.delo.si/druzba/panorama/prazne-hise-se-mi-nastavijo-same-zato-moram-vstopiti.html
Video posnetek Kolizeja:
http://www.youtube.com/watch?v=Sc0RqawOGyE
Ko so dnevi leteli sem prespala vsakič, ko sem prišla, kar pa je bilo skoraj vsak dan. Vedno sem imela s seboj računalnik, na katerem smo skupaj gledali filme. Vedno in tudi tokrat bom poudarila, da mi v času bivanja v Kolizeju, kjer se je na dan zvrstilo kar nekaj ljudi (Narkomanov), ni nikoli nič izginilo. Vsak večer ob moškemu, ki te nasmeji, ti je všeč, klub svojemu stanju je bilo čudovito in posebno. Ni me motila njegova zadetost, prav tako kot od vseh drugih ne. Počutila sem se kot, da sem del njih, ta občutek je bil nepozaben. Ko sva z Goranom vsako noč spala skupaj en ob drugem, nisva nikoli nič imela. Pogovarjala sva se o prav vsemu, njegovemu življenju, meni, naju, njegovi bivši ženi, lahko bi se reklo brez omejitev. Bila sva si zelo blizu. Nepozaben pa ni bil le občutek, ampak tudi najina zadnja noč v Kolizeju.
Ležala sva skupaj v ozki postelji in strmela v računalnik in se pogovarjava o naslednjemu dnevu, za resnejši pogovor. Bila je pozna ura in Slaviša ter Tadej sta že spala. Gleda me v oči s tistimi svojimi velikimi lepimi rjavimi očmi in mi govoril lepe stvari, katere so mi segle do srca. Približal se mi je in me poljubil. Ker sem v srcu čutila njegovo energijo, sijaj v svojih očeh sem mu poljub vrnila, zatem pa se obrnila s hrbtom proti njemu. Nekako nisem želela, da bi bilo kaj več kot to. Trikrat me je poljubil na hrbet in odšla sva v svet sanj. A kdo bi si mislil, da je bil to najin prvi in zadnji poljub.
Sledeče jutro, ko smo se zbudili, so fantje hiteli po opravkih in vsi smo odšli vsak v svojo smer. A moja ljubezen izza tistih zidov se je obrnila in mi poslala poljub. Počutila sem se čudno, srečno, lepo. Še danes ne vem kako bi opisala ta občutek, ki sem ga čutila, bilo je nekaj tako posebnega, neopisljivega.
Zmenila sva se, da se isti dan, malo kasneje dobiva v Tivoliju, kjer naju čaka resni pogovor o življenju in okoliščinah. Ko sem ga v petek isti dan klicala je bil njegov telefon nedosegljiv. Bilo mi je ekstremno čudno, saj sva bila zmenjena in mislila sem, da bo to uspelo. Tebi nič, meni nič, sem tisti dan pozabila na najin dogovor in ostala doma. V Kolizej sem se vrnila v soboto. Ko sem stopila v našo sobo je v njej vladala napeta energija. "Le kaj je bilo?!" sem si mislila in že slišim pogovor. Nekdo je ukradel neko vsoto denarja, spakiral svoje stvari in odšel. V sobi so bili vsi jezni in napeti, saj so ostali brez denarja. Ko tako do konca poslušam kaj je bilo, mi povedo, da je moja "ljubav" otišla nazad v Srbijo! WHAAAT!?!?!
Tisti trenutek sem bila tako razočarana, da ne bi mogla opisati. Bila je prava vetrnic negativnih čustev, v ozadju pomešanih s pozitivnimi. Presenečeno jezna sem naredila neumnost. V roke sem vzela svoj telefon in mu napisala zelo grd in nesramen dolg sms s pomočjo enega izmed tamkajšnjih "prijateljev". Le dan kasneje sem svojo napako popravila in se mu opravičila. Bila sem tako jezna, da nisem razmišljala kaj počnem, a bilo mi je težko pri srcu, da bi stik s njim izgubila zaradi takšne neumnosti. Drugače bi bilo, da bi ukradel kaj meni, a tako sem bila morda rahlo pod vplivom okolice.
Nikakor pa mi ni šlo iz glave, to da Gorana ni več v Sloveniji, odšel je brez pozdrava. Ker najina zgodba še ni bila končana, sem si močno želela, da bi prišel nazaj v Slovenijo. Prav s tem namenom sem mu poslala 50 evrov, za karto do Slovenije. Tukaj pa se je pojavilo vprašanje, zakaj je ta denar fant zapravil?!
Sklepam, da je šlo vse za drogo, dope, heroin... In?!
Zaradi tega mu nisem zamerila, saj sem vedela kakšna je odvisnost od heroina in kako močno narkomani potrebujejo svojo dozo. Sicer nisem vedela iz lastnih izkušenj, a z opazovanjem okolice sem videla marsikaj.
Zgodba pa ni tako negativna kot se zdi...
Skoraj eno dobro leto sem čakala na to, da ga vidim. Srečo sem imela, da sem ga imela na facebooku, kateri mi je omogočil, da se slišim z njim. Tisti, ki si želi tisti dobi! In res se je zgodilo.
Čez slabo leto sem očetu rekla, da si želim iti v Srbijo k prijatelju. Omogočil mi je potovanje, plačal karto, dal še nekaj denarja in že sem bila pripravljena za pot. Tukaj pa moram dodati tudi to, da sem bila tisti čas v zvezi s narkomanom, s katerim sva imela probleme, kreganje, dretje, psiha. Dvakrat tisti čas, sem si želela spustiti "over dose", ko sva se kregala. Bila sem psihično na tleh, v tistem trenutku sem zagrabila njegove pripomočke iglo, piksno in si pripravila svojo prvo dozo na iglo in zadnjo dozo življenja. Ker so bili tisti meseci psihično naporni zame mi je izlet v Srbijo pomagal. Lahko rečem ,da sem pobegnila iz Slovenije in okoliščin v katerih sem živela.
Šla sem na boljše, a hkrati v iste okoliščine s to razliko, da ni bilo psihične napetosti.
Preden sem odšla na avtobus sem se ustavila pri eni znanki, kjer sem kupila cel gram heroina. Le zakaj?!
Bila sem rahlo naivna, saj sem na željo "prijateljčka" iz Srbije, čez mejo nesla prepovedano drogo. Sicer zelo majhno količino, a vseeno. Po hitrem postopku, bi se lahko izlet pošteno izjalovil in končala bi na kakšni policijski postaji, s kaznijo, morda še v kakšnemu priporu. A vseeno, ljubezen je lahko slepa in "glupa" po domače povedano.
Vsakič, ko smo se približevali meji, Hrvaška, Srbija, sem bila napeta, saj sem molila, da se kdo od carinikov ne bo spravil pregledovat osebne prtljage. Ko smo prišli na mejo, smo morali vsi dol iz avtobusa.
Mislila sem, da se bom požrla.
A na srečo je bil ob meni lep, simpatičen fant, odfukan s dredi, s katerim sva se pogovarjala in zamotila. Fantič je vedel zakaj se gre, bila sva tiho. Uffffff, mimo meje smo in lahko sem si oddahnila.
V Srbijo sem prišla uspešno, brez zapletov! Pri tem pa sem se počutila kot preprodajalec droge, kriminalec.
A to ni bilo nič, kar se je zgodilo v mojemu življenju za dobro drugih ljudi.
Vse bolj smo se približevali kraju, kjer moram izstopiti in na avtobusni postaji me je že čakal ON!
Prvo, ko sem izstopila iz avtobusa, pustila prtljago iz svojih rok in zletela v objem prijatelju, ki mi je pobegnil.
Počutila sem se srečno. Preprosto sem pozabila na vse psihične probleme zaradi fanta v Sloveniji. Morda se sliši nesramno, a na izlet sem odšla s namenom, da se spočijem od pizdarij, droge, kriminala in psihične napetosti. Včasih moramo dati na prvo mesto sebe in pozabiti na želje drugih, da bi zavarovali same sebe! To ni egoizem, ampak skrb za samega sebe!
Drogo katero sem "prešvercala" čez mojo, smo porabili v enemu dnevu, lahko bi rekla v parih urah odkar sem prišla. Takoj, ko sem prišla sva zašla v lokal, kjer sva čakala na to, da se odpre lekarna. Potrebno je bilo kupiti inzulinke. V času čakanja na odprtje se nama je pridružila tudi njegova znanka, nekoč njegova punca. Hitro smo leteli v lekarno in že smo se odpeljali nekaj v gozd in naravo, stran od mesta. Tisti čas sta se zadela samo ona dva, saj je želel čim prej poskusiti tisti slovenski dope! Malo sta mi pustila za na folijo, katero sem kadila neki dan zvečer.
Najina zgodba se je nadaljevala...
Čez nekaj dni ni šlo čez to, da bi kupil novo dozo. Tukaj pa se pojavi zanimivi obisk... Odšla sva v revni del mesta v cigansko četrt.
Presenečena sem bila, ko sva se nekega dne skrivala v kopalnici s enim parom. Skrivali smo se pred njuno družino, v sosednji sobi pa je bil njun otrok. Takrat sem bila le opazovalec 3 narkomanov. Prijatelj mi je takrat dobro namerno odsvetoval in preprečil uporabo heroina. Verjetno ni bilo za brez veze, lahko sem mu hvaležna. Velikokrat sem se znašla med ljudmi, ki so bili odvisniki od droge, s so mi uporabo le te preprečili, saj niso želeli da bi bil še en takšen kot so oni. Zakaj bi si še nekdo uničil življenje s heroinom?
Bivanje ob človeku, ki se mi je zažrl v srce v času mojega bivanja v Kolizeju je bilo zanimivo. Goran je bil umetnik. Umetnik življenja. Smeh je bil prisoten tri četrt časa in želja se mi je uresničila. Najina zgodba se je nadaljevala v Srbiji in kasneje v Ljubljani. Še dan danes traja, v prijateljski navezi, katera je nekaj posebnega. Posebnega na način, komuniciranja. Človek je odprt, nič mu ni tabu govoriti, početi, takšni ljudje so mi všeč.
Prvič ko sem vstopila v kolizej, sem se počutila nekaj posebnega. Počutila sem se kot, da bi bila razsvetljena, saj sem prišla v zgradbo, ki me je napajala s dobro energijo za ustvarjanje, s tem življenje. Počutila sem se del zgradbe in kasneje tudi del ljudi med katerimi sem živela. Bilo je nekaj posebnega, kar še danes traja. Sem del zapuščenih zgradb in njihova energija je zame hrana.
Kako pa je izgledala naša zadnja noč v Kolizeju, si lahko preberete v članku spodaj:
http://www.delo.si/druzba/panorama/prazne-hise-se-mi-nastavijo-same-zato-moram-vstopiti.html
Video posnetek Kolizeja:
http://www.youtube.com/watch?v=Sc0RqawOGyE
