O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

sreda, 21. avgust 2013

Pošiljanje provokativnih dražljajev in zamenjava vlog spolne provokacije

Ko sva z možem danes zjutraj ležala v postelji in si delila življenjske izkušnje, sem ob pripovedovanju moža in njegovemu izletu na morje, prišla do spomina. Spomin me je peljal v pestra 14 leta, ko sem bila s očetom v campu na Balvederju nad Izolo. S nama je bila mlada študentka iz Turčije, katera je mora tisti dan nazaj v Ljubljano, saj se je njen čas v Sloveniji iztekal. Tako sem ostala sama v campu, a ne za dolgo. Tista noč je bila poučna, saj sem si jo zapomnila za vedno
Tista svoja 14 leta sem bila zelo zgovorna, komunikativna in odprta za nova spoznanja. Včasih bi lahko rekla, da malo preveč. Bila sem drzna in včasih tudi predrzna, zaradi česar sem dobila nazaj to kar sem iskala. 
Lahko bi potrdila pregovor:" To kar seješ, to žanješ!"


Ko sem tako ležala na postelji v šotoru, sem nedaleč stran od sebe dobila dva nova soseda. Bila sta moška srednjih let (med 25 in 40 let), na pogled simpatična, zgovorna, zaradi česar smo se hitro zapletli v pogovor.
Vprašala sta me ali se jima želim pridružiti na Koprski noči. Brez kakršnega koli dolgega razmisleka sem privolila. Poklicala sem očeta, mu povedala svojo odločitev in že smo sedeli v avtu in se peljali iz Izole v Koper. Bil je večer in na mojem obrazu so bila še vedno sončna očala. Nisem jih želela dati dol, saj sem se počutila zelo nelagodno, ker na sebi nisem imela make upa. Ko smo prišli v Koper pred oder sem zaslišala sebi znano skupino Anavrin, s katerimi sem šla na dva koncerta na Štajerski konec Slovenije. Hitro sem se vživela v glasbo in fanta poleg mene sta bila pozitivno presenečena. Takrat se mi je eden od njiju približal in mi vzel sončna očala dol iz mojega obraza. 

"I wear my sunglasses at night
so I can
so I can
Watch you weave then breath your story lines."
Rekel mi je, da me ne vidita v oči, zaradi česar želita, da nimam sončnih očal. Imel je prav, saj oči so ogledalo človeka, katera izražajo marsikaj. Tako smo bili nekaj časa na Koprski noči, kjer se je vse začelo. 

Mlajši mi je bil še posebej všeč. Bil je mlad, visok, postaven fant, s modrimi očmi in ljubko frizuro, črnih malo daljših las. Ker sem se v njuni družbi počutila prijetno, sprejeto, sem se odprla in morda prestopila prag dovoljenega. Prešli smo na umazani, pokvarjeni hec. Ko smo se tako peljali po Slovenski obali, sem ju s svojimi besedami malo vzburila, pičila tja kjer so moški šibki. Čisto sem pozabila na otroški sedež, ki je bil v avtu poleg mene. Napotili smo se na plažo v Strunjan, kjer je bilo nedaleč stran od ... 

Spomin glavnega dogodka tiste noči... Sedeli smo na klopci ob plaži, kjer se mi je "lepi fant" približal in me prijel za roko in želel odpeljati na samo. Poljubil me je, v tistemu trenutku sem se umaknila in padla v jok, vedoč da sem šla predaleč. Takrat se mi to ni zdelo nič groznega, vzburiti starejšega moškega in se zatem umakniti. Igrala sem se psihološke igrice, v maščevanju do moškega spola. Tisto noč sem si zapomnila, saj če bi naletela na malo bolj divja in nerazumna človeka, bi bila lahko posiljena. Še nekaj časa smo ob pogovoru posedeli na plaži in se odpravili proti campu. Na poti sem ju vprašala čigav je avto in čemu otroški sedež. Voznik, starejši fant mi je obrazložil, da je od njegovega otroka, na morju pa sta s namenom, da si oddahneta od njunih žensk. Povedal mi je tudi, da naj se ne igram psihičnih igric s ljudmi, saj se noč v marsikaterem primeru ne bi tako izšla.
Počutila sem se kot njuna najeta spremljevalka.

To pa še zdaleč ni bil konec noči!... 

Prišli smo nazaj v camp, kjer smo parkirali avto in se odpravili v Simonov zaliv. V tistemu elementu zgoraj, je starejši moški, oče enega otroka pograbil veliko, črno, močno svetilko. Ker se mi je zdelo, da svetilka ni kar ena, katero bi imel vsak drugi človek sem direktno vprašala zakaj jo ima. Kot nalašč, da je bil dan še toliko bolj začinjen mi pove, da je po poklicu policaj. Nisem mogla verjeti!

Zapletla sem se s dvema starejšima moškima, ki sta v razmerju, eden od njiju policaj, oče, a moški nagoni niso mogli ostati skriti. Tisti dan, pozno ponoči smo končalo nagi v morju...

"I'm not a perfect person.
There's many things I wish I didn't do.
I know i was wrong.
But I continue learning.
I hope one day you understand.
No this cant be the and!"

Namen napisane zgodbe je osveščati mlade, predvsem dekleta o dogodkih, dejanjih kateri lahko doletijo vsakega. Ljudje si dogodke, kateri so vplivali na nas dobro zapomnimo. Lahko so negativni ali pozitivni dogodki, a celo življenje se učimo. Smo bitja s čustvi in to kar nas prizadene, se lahko zažre globoko v našo podzavest oziroma v naš spomin. Seveda odvisno od tega kaj dovolimo, da vpliva na nas. 
Zgodba katero sem napisala je resnična in tiste noči sem se naučila, da ni dobro dajati ljudem občutka, želje, zagona za spolno dejanje. Ker smo čustvena bitja, ljudem okoli sebe pošiljamo takšne in drugačne signale, kateri tvorijo energijo. Če dekle moškemu pošilja pozitivno energijo, s nabitimi čustvi in enim samim signalom, da si ga želi, bo moški pristopil in nekaj naredil v tej smeri. 
Takšne signale, energijo, ki jo oddajamo, takšno okolico, dejanja nad doletijo. 

Yok folks, ne da se mi več upam, da ste dojel sporočilo tega besedila. Ayde, piece out! ...