O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

nedelja, 11. avgust 2013

Biološka ura človeka ©VRB

Biološka ura človeka
© Viktorija Rozman Bitenc

Biološka ura človeka, tika taka.
Čas s svetlobno hitrostjo koraka.
Leti, beži, v črnino strmi.
Se bojiš biološke ure svoje tudi ti?

Tika, taka, tika, taka,
minute za minuto zamaka.
Vsi bežijo, po opravkih hitijo, proti sreči letimo.
Tika, taka, tika, taka,
dneve za dneve zamaka.
Za dobrim zdravjem strmimo, kaj zato naredimo?
Tika, taka, tika, taka,
narava nas čaka.
Zmanjkuje nam časa.
Tika, taka, tika, taka,
mesece za mesecem zamaka.
Vse hitro beži, naravo smo uničili.
Tika, taka, tika, taka, 
čas na zemlji se izteka.
Kot štoparica stoletja nam šteje,
eko pridelke nam v prah zmelje.
Tika, taka, tika, taka,
stoletja za stoletja zamaka.
Vso ljudstvo beži, hiti, da pod zemljo bi se skrili.
Potresi, vročina, zima, vse hujše je, 
apokalipsa mogoče kmalu bo kle.

Tika, taka, tika, taka,
Čas s svetlobno hitrostjo koraka.
Leti, beži, v črnino strmi.
Se bojiš biološke ure svoje tudi ti?