O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Trailer "Koliko se ljubiš?" (Docum. movie)

nedelja, 04. avgust 2013

#Pravljica: Deklica iz papirja ©Viktorija Rozman Bitenc

Deklica iz papirja 
©Viktorija Rozman Bitenc 

Les, papir, časopis, nikoli se ne uniči, le pod vplivom ognja izpuhti, ga več ni.
Tako deklica iz papirja živi, vedno se nazaj zloži.

Deklica iz papirja, posebna deklica, posebne potrebe ima.
Veselo bere, knjige, časopise, nič ne reče, rada piše.
Rada pravljice ima, rada del njih bi bila.
Če želiš to dobiš, zdaj svojo pravljico bo imela, veselo cela, bo pela.

Deklica družino ima, vsi drugačnega so testa, le ona je iz papirja.
Občutljiva, nežna, tanka deklica, sestrico ima.
Hudobna, mala, vse njene hibe, papirja pozna.
Rada nagaja, rada jo mečka, še rajši jo strga.
A deklica iz papirja, vedno se nazaj zloži, nič je ne uniči.
Le ogenj, v katerem izpuhti, za večno izgine, je več ni.

Deklica iz papirja, posebna deklica, posebne potrebe ima.
Leta življenja njenega, šteta so, ura vrti se ne v neskončno.
Vsak pretrg, zmečkanina pečat v njenem življenju pusti, za procent slabše se ji godi.
100 procentov, najboljšega počutja leti, hitro v družbi sestrice vse to zbledi.
Nekega dne se zgodi:
Sestrici v sobi sedita, pridno se učita in časopise bereta.
Ko hudobna sestrica časopis v rokah drži, trmari, članka prebrati ne želi, vse želi da deklica naredi.
Ker papirnata deklica, ugoditi ji ne želi, ker je hudobna, razvajena, jo udarec doleti.
Deklica iz papirja, skupaj s časopisom, skozi okno leti.
Pristane, sestavi se in v trafiko odhiti.
Vžigalice, ogenj želi, da njena sestrica zgori.
Celo življenje hudobna, nagaja, mečka, dneve deklici odšteva.
Zdaj vračilo dobi, v ognju zgori.
Zgodi se, da želja, realnost dobi, deklica iz papirja nasmeh na obrazu dobi.
Sestrice hudobne, mečkanja, trganja več ni, srečna zdaj lahko živi.
Popravi lepilni trak , lepilo, življenje podaljša ji za kilo.

Deklica iz papirja, sama na svetu zdaj živi,
Ponosno se drži, saj zdaj nič hudega ji ni.