O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Trailer "Koliko se ljubiš?" (Docum. movie)

ponedeljek, 06. maj 2013

Zapuščeni resort, 94 sob in eno minsko polje (30.4.13) #Medeni tedni

30.4.2013, #Medeni tedni - Primorska
Prejšni dan sva z možem v Campu Adriatic odkrila možnost za vroč tuš, zato sva se s svežimi oblekami odpravila na kolo v smer Ankarana. Jutro kot vsako jutro sva šla na Bonifiko v zdravstveni dom po zdravje za mojega moža. Ne gre, da me tam ne bi opazoval in ogovoril kakšen sedanji ali nekdanji odvisnik. Ko je moj mož v prostorih se do mene pripelje en mlajši moški, na prvi pogled sigurno zadet in me ogovori. Zanimiv mi je pristop teh ljudi, nekako jim vedno posvetim pozornost, zato mu odgovorim. Moj mož je že na kolesu in letiva proti Ankaranu.
Čuden in oblačen dan je, oblak pri črnem oblaku. Počasi se premikava proti vročemu tušu naproti. Ko tako počasi prihajava v Ankaran se ustaviva v trgovini in že sva na cilju v Campu Adriatic. Ker so najini trebuščki pošteno prazni najprej pomalicava na plaži, s pogledom na Slovensko obalo v daljavi. Na svoji desni nekaj sto metrov stran opazujem velik objekt, deluje mi prazen in zapuščen. Gledam, opazujem in se sprašujem ja ali ne, zato se odločim stvar malo kasneje preveriti in pogledati od bližje. Ko tako sediva na plaži se črni oblaki zberajo in pripravljajo na deževanje, zato letiva pod tuš, zaradi katerega sva se pripeljala. Sveža, odišavljena že sediva na kolesu in se odpravljava preveriti ogledani objekt. Na poti zaideva in naletiva na nekaj neverjetnega. V svoje oko ujamem zapuščene zgradbe, ena zraven druge, kar vrstijo se ena za drugo. 
Odprtih, velikih oči stopim dol iz kolesa, ne čakam niti sekundo in se lotim fotografiranja. Medtem, ko mož pazi na kolesa in elektroniko se sprehajam med zapuščenimi zgradbami in sem vsako sekundo bolj presenečena. Ko se število fotografij povečuje v moji glavi poka od želje, presenečenja, adrenalina po tem, da bi videla kaj več. Zaprta vrata zapuščenih sob se vrstija ena za drugo. 
A povsod se da, če je velika želja. Močna želja me je pripeljala do odprtih vrat, ki so me popeljale v eno sobo izmed mnogih sob, ki so skrite in zaprte.

Ko tako raziskujem in fotografiram zapuščene zgradbe, zaklenjene sobe, naletim še na nekaj odprtih sob. Vse prašne, zapuščene, kličejo po strankah, ki so nekoč spale na posteljah teh sedaj opuščenih sob. Sobe se vrstijo ena za drugo, zato se odločim, da o tem čudovitem "zapuščenem zakladu" izvem nekaj več. Odpravim se v tamkajšni hotel, da opravim krajši intervju, čigavo, od kdaj, zakaj. Nase pripnem "PRESS" s svojimi podatki in mikrofon, v žepu skrivam diktafon in že sem v recepciji hotela. Izvem, da gre za 7 zgradb, 94 sob, katere se ne oddajajo več, zaradi svoje starosti in stanja v kateremu so. Po krajšemu intervjuju se navdušena odpraviva naprej.

 Več o zapuščenemu objektu v članku Zapuščeni resort, 95 sob. (kmalu)
Pot naju vodi v smer Debelega rtiča, da preveriva objekt, ki sva ga opazovala iz plaže. Bližava se bolnici Valdoltra, ko mož na desni opazi zapuščeni objekt, hišo. Takoj nama pade v oči, zato se odločiva, da jo fotografirava na poti nazaj. Ko se s kolesi tako spuščava v nižine do plaže se bližava ogledanemu objektu. Vse bolj kaže, da objekt spada k bolnici Valdoltra. Ni zapuščen, a na mojemu obrazu nasmeh ne izgine, saj sva odkrila nekaj toliko lepšega in boljšega (resort 94 sob in minsko polje). Utrujena, polomljena si na plaži pod bolnico malo odpočijeva in se odpraviva nazaj na glavno cesto, da v objektiv ujameva naključno najdeno hišo. Ob vstopu na zemljišče naju preseneti tabla s napisom:VSTOP PREPOVEDAN - PRIVATNA LASTNINA
Več o zapuščenemu objektu v članku Minsko polje (kmalu)
Nadaljuje se pot do objekta. Dva nadstropja, kletni prostori. "Le čemu je služil objekt, kaj je bila njegova namembnost?" se sprašujem. Ko poslikam zgornje nadstropje, se sprehodim okoli hiše in na njeni levi vidim stopnice, ki vodijo v kletne prostore. Ko stopim vanje, se višina do stropa vse bolj zmanjšuje. Nenadno slišim glas svojega moža:" Pejdi greva! Pejdi vn!" Meni nič jasno, hitro se "poberem" ven iz objekta. Pokaže mi trak na katerem piše:" Pozor mine".  
Ko v svoj fotografski objektiv ujamem vse kar sem si želela in morala, nadaljujeva svoje raziskovanje, nazaj v Koper. Po čudovitem dnevu, izletu, kateri mi je prinesel prave zapuščene zaklade se vrneva nazaj v bazni tabor.

Fotografije in video posnetek zapuščenih objektov (Resort 95 sob in hiša Minsko polje) bodo objavljene v članku, kateri bo govoril le o objektu.