O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

ponedeljek, 13. maj 2013

Brezdomstvo, definicija, življenje na ulici in stanje v državi

Redkokdo se vpraša, kako brezdomci živimo. Še manj, kako do ulice pridemo in kako se čez dneve prebijamo. Redkokdo se vpraša kaj si želimo in kaj potrebujemo. Vsi gredo polni ponosa mimo in te komaj pogledajo. Če stojiš na ulici, se tu in tam ustavi kakšen dobri človek, ki mu ni izpod ponosa, da bi te ogovoril in ti vsaj zaželel lep dan. Še je med nami nekaj ljudi, ki ve kaj je sočutje do človeka, ki mu v srcu gori še nekaj dobrote, da ni vse pozabljeno, vse človeške moralne vrednote.
Nekateri živijo na ulici, drugi v zavetiščih, nekateri pa živimo v nam ljubih zapuščenih zgradbah. Ni nam ostalo drugega, kot da se znajdemo in si zavetje najdemo v zapuščenih zgradbah. Vse imajo svoje lastnike, nekaterim so lastniki banke, ker je zemljišče pod hipoteko. Nas pa to ne zanima, saj bi se tako omejevali s malenkostmi. Zapuščenim zgradbam želimo vrniti življenje in uporabno vrednost. Zakaj bi jih pustili grdo propadati, če jim lahko damo življenje in s tem pomagamo samim sebi? Zakaj bi živeli na ulici, pod milim nebom, pod dežnimi kapljami, če je okoli nas toliko zapuščenih zgradb, za katere je lastnikom prav nič mar? Tudi mi imamo čustva, želje, upe, potrebe, zato mislim, da si zaslužimo streho nad glavo, če nam že spoštljivega in razumevajočega odnosa ne znate dati. Kaj sploh je brezdomstvo? Mislim, da to marsikdo ne ve in ne želi vedeti...
Naj vam povem definicijo osebe, kateri rečemo brezdomec.

Brezdomci smo ljudje, ki nimamo primernega bivališča, kateremu bi lahko rekli dom. Poznamo več vrst brezdomstva, le štiri pa so temeljne. Biti brez strehe, biti brez stanovanja, bivati v negotovih pogojih ter bivati v neprimernih pogojih. Prvi dve predstavljata odkrito oz. vidno, »cestno« brezdomstvo, drugi dve kategoriji pa skrito ali manj vidno brezdomstvo. Razumevanje obeh oblik je pomembno, ker se iz skritega brezdomstva oblikuje odkrito. Kar pomeni, da je razumevanje prekritega brezdomstva tako pomembno kakor vidnega. Naj vam povem tudi to, da je brezdomstvo spanje pri prijateljih, ko ne moreš spati doma zaradi kakršnih koli problemov. Mislim, da nikomur ni lepo spati in se vsiljevati prijateljem več noči zapored, kaj šele občutek, ko nimaš kje spati. Največ ljudi si besedo brezdomstvo definira kot pomanjkanje strehe nad glavo oziroma pomanjkanje ustreznega bivališča. A to ni samo to!
V brezdomstvo bi potem takem, lahko uvrščali tudi ljudi, ki skvotajo določeni prostor oziroma objekt. Kar počnem tudi sama. Sem skvoterka, tako tudi brezdomka, saj nimam primerne strehe nad glavo. Nimam strehe, kateremu bi lahko rekla dom. Po večini v kategorijo ljudi, ki jim rečemo brezdomci velika večina uvršča ljudi, kateri so prepoznani po tem, da spijo na prostem, na ulicah ter na mestih, ki niso namenjena bivanju, ali pa uporabljajo javna in privatna zavetišča.
Mislim, da v Sloveniji, večjih mestih primankuje prostorov, ki bi bili namenjeni brezdomcem oziroma ljudem brez primerne strehe nad glavo. Tukaj so na srečo, varne hiše, društva kot so Kralji ulice, Svit in Stigma (Društvo za preprečevanje odvisnosti od prepovedanih drog in podobno). Mislim pa da tudi županom večjih mest, vsaj določenim ni v interesu, da bi naredili primerne prostore za takšne ljudi. Tukaj lahko omenim župana Kopra, kateri je javno povedal:" V Kopru ni klošarije!" Temu pa ni tako, sem preverila na lastne oči, kot obiskovalka tamkajšnega dnevnega centra. Vse več ljudi je brezposelnih, ima socialno pomoč, le te pa se komaj da prebijejo skozi mesec. Število brezdomih ljudi iz leta v leto narašča. Številka pa me prav nič ne preseneča.

Sama sem se leta 2011 odločila, da preizkusim življenje na ulici, saj so me zgodbe takšnih ljudi vedno zanimale. Med drugim sem bežala stran od doma, kateremu že dolgo nisem mogla reči, dom. V takšni situaciji se lahko znajdemo, zaradi sto in enega razloga, svojega pa sedaj ne bom omenjala, saj je v kontekstu s tem besedilom nepomemben. Ko sem se leta 2011 tako odločila, da poskusim življenje na ulici sem spala v zgradbi v katero se je zatekalo kar nekaj Ljubljanskih brezdomcev. Vanjo pa niso zahajali le brezdomci, ampak tudi narkomani. Tako sem stara 18 let, začela živeti s narkomani v zgradbi, narkomanski meki, ki se imenuje Kolizej. Življenje v njem ne bom nikoli pozabila, saj mi je dal mnogo dobrih izkušenj, znanja, med drugim tudi znanje o tem kako izgleda življenje na ulici, v svetu droge in borbe za denar. Kolizej je bil le začetek mojega življenja na ulici. Ko sem tako nihala med življenjem v zapuščenih zgradbah in stanovanjem, v katerem je bila voda, elektrika in vse kar človek potrebuje, sem se odločila, za življenje na ulici. Verjetno se je marsikdo tukaj vprašal zakaj takšna odločitev! Ker stanovanju, kjer sem bivala, nisem mogla reči dom. Bila sem pod pritiskom, nesproščena, polna stresa, zaradi česar sem se umaknila na ulico, katera mi je dala mir in pokazala voljo do življenja. Ko sem leta 2012 začela živeti v šotorih pred Ljubljansko borzo sem spoznala človeka, kateri mi je kasneje omogočil bližnje srečanje s drogo, bolje rečeno s heroinom. Tako sem aprila leta 2012 zapadla v brezno heroina. Nikoli nisem bila odvisna, saj sem imela svojo mejo, ampak s tem je nastalo nekaj dodatnih težav, a veliko rešenih problemov. Na takšen način sem bežala od krute realnosti v kateri sem bila, a ne za dolgo. Ko sem tako iz folije prišla na inzulinko sem odprla oči in se drogi in fantu odpovedala. Preprosto nisem več zmogla v vsakdanjemu stiku s heroinom. Ker nisem bila odvisnica, temu nisem s težavo rekla Ne. Bila sem le psihično odvisna, na srečo ne fizično. Umaknila sem se, a s tem se nisem umaknila od svojega življenja na ulici. Skoraj sem dokončno izgubila možnost, za bivanje v stanovanju in stikom s družino, a rajši sem ohranila še tisti majhen ogenj in možnosti. Ko sem tako od maja leta 2011 živela v zapuščenih zgradbah, jih fotografirala in raziskovala od svojega 14 leta, sem bila okrožena s ljudmi, kateri so mi pokazali kakšno je lahko življenje. Moji problemi v veliki večini, niso bili tako veliki kakor od mnogo drugih meni podobnih ljudi. V svojemu času bivanja na ulici, sem spoznala mnogo ljudi, brezdomcev, narkomanov, a vsak mi je po svoje dal dobro izkušnjo. Tudi tiste slabe izkušnje, izkoristki, izsiljevanje, sem obrnila v pozitivno izkušnjo. Danes znam oceniti kdo je dober in kdo ne.

Da pa ne govorim le o svoji izkušnji življenja na ulici, nadaljujem s definicijo brezdomstva, saj želim ljudem povedati kaj brezdomstvo je in kakšno je življenje na ulici. Je svoboda, anarhija, je sožitje s naravo, a ni vse tako čudovito. Ulica ti pokaže kaj je spoštovanje, poštenost, zahrbtnost in marsikatera druga pozitivna in negativna moralna vrednota. Nauči te oceniti ljudi, psihološko analizerati. A to ne pokaže le ulica, a tudi knjiga. A mislim da je boljša praksa, kakor sama teorija, katere je narod polen. Ljudje so polni teorije, kupljenega znanja, a zelo daleč stran od prakse. Zato skozi prakso skušam ljudem predstaviti to kar je njihovim očem neznano.

Brezdomci so ljudje, ki jim pomagata javne in privatne ustanove, tisti, ki so izčrpali vse osebne strategije, s katerimi so se kosali z življenjskimi izzivi, zdaj pa so odvisni od družbene solidarnosti. Da ne pozabim povedati tudi, da med brezdomce štejemo tudi tiste, ki plačujejo za negotovo prenočišče v najetih sobah, v podstandardnem stanovanju ali v kakem penzionu; skratka v oblikah nastanitve, ki jih zaradi njihove negotovosti in neustreznosti ne moremo šteti za dom. Torej v brezdomstvo lahko uvrščamo tudi bivanje v najetemu stanovanju ali hotelski sobi?! Res je...

Tukaj se mi pojavi tudi vprašanje kaj je s vsemi državnimi stanovanji, ki so prazna in brez najemnikov? Ko sem skozi leta fotografirala zapuščene zgradbe, sem prišla do seznama državnih stanovanj in videla zelo veliko številko državnih stanovanj. Vas zanima številka? Mislim, da vas.
Naj povem da je samo MORS stanovanj 1501. Kje so še stanovanja, ki so brez najemnikov, zapuščena, prazna... Kje so hiše in več stanovanjski objekti, ki čakajo na prve najemnike oziroma kupce stanovanj? 
In v takšni državi naj bom poštena in ne zavzamem enega izmed vseh teh tisočih praznih stanovanj?

Tukaj naj vam objasnim tudi definicijo skvotanja.
Skvotanje je dejanje, ko oseba (skvoter) zavzame, si "prilasti" in začne bivati na zapuščeni oziroma vsaj trenutno nezasedeni nepremičnini. Za to dejanje nima nobenega naslova ali dovoljenja, ki bi izhajal iz lastninske pravice, najemne pogodbe ali kakršnekoli druge pravice ali dovoljenja.
Poznamo več vrst skvotanja. Lahko je to zaseda nekega zemljišča, v drugemu primeru stavbe oziroma zgradbe.
Meni osebno je bolj znana druga točka - zaseda stavbe, ki jo uporabljam za bivalno skvotanje. 

Smo skvoterji brezdomci? Lahko bi se reklo tako, ampak vse je odvisno od namena zasedene, zaskvotane parcele ali zgradbe. V kakšen namen jo skvoter ali skupina uporablja.
V temu primeru je boljše reči, da smo brezdomci skvoterji! Saj skvotamo objekte, za svojo streho na glavo. Mislim, da nam življenje na ulici pokaže tudi možnosti za socialno življenje brez ničesar.

Zdaj, ko sem napisala definicijo skvotanja, se vračam na brezdomstvo. 
To je širok pojem (Brezdomstvo).

Pri ljudeh, kot smo brezdomci so izključene možnosti za ustrezno stanovanje v smislu kakovosti in varnosti – nastanjeni v "neurejenih" prebivališčih ali prebivališčih "drugačnega tipa" (v kočah, kleteh, na stopniščih, v kontejnerjih, pod mostovi in v podhodih, šotorih ali bivalnih prikolicah, zapuščenih zgradbah). Smo ljudje, ki sicer imamo neko streho nad glavo, nimamo pa doma v pravem pomenu besede, kot sem že napisala. Zaradi sto in več različnih razlogov. O prikritosti oziroma skritosti govorim iz večih razlogov. Sem ena izmed ljudi, ki niso opazni in v javnosti prisotni kot berači. Kdo je berač? Je to tisti, ki na ulici prosi za denar? Sama ne prihajam v stik z zavetiščem ali drugimi organizacijami (Varna hiša), saj mi dom in streho kot sem napisala, omočajo zapuščene hiše. Ker pa je možnost za naselitev v zapuščenemu objektu, za marsikoga nemogoča, so tukaj zavetišča, varne hiše in podobne ustanove. A moram povedati tudi to, da jih je zelo malo, zato je veliko število brezdomcev (v pomenu besede, ki velja pri veliki večini ljudi), še vedno na cesti.

Ena od bistvenih definicije brezdomstva je v zgoraj napisanem torej odsotnost dostopa do ustreznega osebnega stanovanja. Brezdomstva pa ne gre jemati kot pomanjkanja (ustreznega) bivališča. Ljudje bi se morali bolj poglobiti v brezdomstvo kot pojav, povezan z mnogimi med seboj so-delujočimi dejavniki. Prav zato sem se malo bolj poglobila v široki pojem besede brezdomstvo.

Kot sem že napisala je brezdomstvo eden od številnih izrazov, ki opisuje situacijo, kjer neka oseba nima doma oziroma bivališča, nima stabilne in varne strehe nad glavo. V ekstremnih, težkih primerih pride v upoštev spanje na prostem, na ulici. V večini primerov, kot v mojem pa biti brezdomec pomeni imeti tako ali drugače urejeno prenočišče. V mojemu primeru zaskvotani objekt. Tako, da bi težko razložila razliko med posameznikom, ki nekje domuje in tistim, ki je brez doma.
Brezdomci so:
  • Brezdomci so ljudje, ki nimajo v lasti ali v najemu svojega bivalnega prostora in tako bivajo v začasnih bivališčih;
  • ljudje, ki začasno živijo s svojimi sorodniki, prijatelji ali znanci;
  • ljudje, ki so v zaporu ali v drugi vrsti institucije in bodo v roku dveh mesecev izpuščeni, a zunaj nimajo zagotovljenega bivališča;
  • ljudje, ki za naslednjo noč nimajo preskrbljenega prenočišča in so primorani iskati prenočišče
Po točkah, ki so napisane, se mnogi počutite kot brezdomci, ha? 
In če sem malo nesramna, je pravilno tako. 
Sedaj veste, kdo je brezdomec in ne le to kdo je berač!  

Veliko ljudi lahko reče, da nima pravega bivališča, kateremu bi se reklo dom. Čemu pravite dom? Stanovanju, sobi, prostorom,  katerih bivate, spite, se tuširate? Ali pravite dom tudi, prostorom, kjer bivate, a v zelo slabih medsebojnih odnosih? Jaz ne, zato sem v prostorih, katerim lahko še manj rečem primerno bivališče
Kaj je za vas neprimerno bivališče? 
Neprimerno bivališče z eno ali več od spodaj navedenih točk je: 
  • brez kopalnice/sanitarij;
  • standard je tako nizek, da življenje tam povzroča zdravstvena težave (trohnenje, gnitje, plesen, ni izolacije);
  • ekstremno slabo okolje (hrup, nevarnosti za otroke);
  • slaba dostopnost, ki implicira izolacijo (npr. ni dvigala, klančine, itd.);
  • bivališče ni prirejeno za člana gospodinjstva s posebnimi potrebami;
  • cena življenja tam je nerazumno visoka glede na potrebe in trg. 
Tako pa izgleda moje življenje brezdomca, skvoterja. Sem oseba, katera svojemu domu, ki ustreza primernemu bivališču ne morem reči dom, zato bivam tako... (Glej video)
In tudi, ko sem v "primernemu bivališču, kateremu sem nekoč rekla dom", sem gost in ne tamkaj živeči človek. Imam stalni naslov, tuš in elektriko, ko jo potrebujem, a ni moje prenočišče, kjer bi spala čez noč.  Moje prenočišče je prikazano v spodnjem video posnetku. Žal za svoje delo potrebujem delo, sem "moderni brezdomec" ali kako naj se izrazim. 
A da ne boste mislili, življenje v vlažnem prostoru, s hladnimi stenami ni prav nič ljubko.
Upam, da zdaj veste, kdo je brezdomec, skvoter in kaj je primerno bivališče. 
Marsikdo ga nima, biva na ulici, začasnemu bivališču in vse več bo takšnih. Socialna pomoč v marsikateremu primeru ni dovolj in ne bo. Služb ni, le tisti, ki imajo veze in poznanstva jo dobijo. Socialno šibkejših je vse več, država tone v še večji "kurac". 
Zato sama kot del ulice, ponosno rečem, da vem kaj so moralne vrednote, ko jih vse več ljudi pozablja, ko ne more požreti svojega ponosa!