O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

nedelja, 05. maj 2013

Dve hiši in ena mrtvašnica (29.4.13) #Medeni tedni - Primorska

29.4.2013, #Medeni tedni - Primorska
 Po enemu dobremu tednu "medenih tednov" se z možem odločila raziskovati drugi konec Slovenske obale. Bila sva stacionirana v Kopru, kjer sva imela tudi bazni tabor. Odideva do terminala, kjer si izposodiva kolo in že letiva na drugi konec. Zmatrana in polomljena sva še od prejšnih dni, saj sva spala na trdih betonskih tleh, zato najina pot napreduje počasi. Ko se tako peljeva od luke Koper proti Dekanom v daljavi vidim dva objekta. Na prvi pogled sta videti zapuščena, izkaže se, da imam prav. Pripeljeva se do prvega objekta, nedokončana gradnja več stanovanjske hiše. Stojiva pred visoko zeleno ograjo in razmišljava kako bi vstopila na parcelo. Že imava rešitev! Pred hišo se ponaša visoka, mogočna palma, a tudi zanjo ni več sonca in žarkov pozitivne energije. Še palma je uboga, zapuščena, brez kančka upanja, da bi kdaj uspela. Ko se tako sprehajava po parceli zapuščenega, praznega objekta iz torbe vzamem svoje fotografske pripomočke in se lotim dela. Vstopim v objekt in vidim, da gre za renoviranje in dozidavo k staremu objektu. Zgradba mi tako postane še bolj zanimiva.

Nadaljujeva s dokumentiranjem in tako ujameva prav vsak kotiček na novo odkritega zapuščenega objekta. Mojemu fotoaparatu počasi zmankuje energije zato se hitro prestaviva na drugi objekt, katerega sem opazila v daljavi. Po kolovoznih poteh se pripeljeva do skupka 4 zgradb, ki tvorijo malo večji zapuščeni stanovanjski objekt. Ogromna parcela, zanimiva zgradba, arhitektura to moram ujeti v svoj fotografski objektiv. Razbita polkna, zazidana okna, porušena vrata in že dokumentiram drugi objekt tega dne.
 Ko tako fotografiram, mož snema se v fotoobjektiv lovijo številne fotografije in skriti kotički, število narašča. Baterija peša in odpraviva se dalje, naproti najinemu željenemu cilju. Peljeva se po desni strain ceste v smeri Ankarana, ko na svoji levi opazim v bršljan zaviti večji zapuščeni objekt. Hitro letim čez cesto in pri tem močno tvegam svoje življenje. Stojim na drugi strani ceste, živa in še bolj močna kakor kadar koli prej. Železna ograja, zabita vrata, bršljanova odeja in zaraščena okolica, kako naj vstopim, se sprašujem. Odločim se, da bom plezala. Z možem se zapeljeva okoli objekta, po kolovozni poti naprej pri tem pa v svoji glavi razmišljam o pravkar videnemu objektu. Ko svojo pot nadaljujeva nekaj sto metrov naprej, opazim zapuščeno čistilno napravo. Ne pritegne me toliko, zato ji fotografski objektiv nameni le nekaj minut pozornosti. 
Vrneva se nazaj k bršljanovi odeji in skrivnostni zapuščeni zgradbi. "Le kaj je to bilo?" se sprašujem. Z možem ugotavljava, kaj je bila namembnost tega objekta. "Je bila to morda šola? Kakšna dvorana...?" a odgovora ne najdeva. Objekt je varovan s železno ograjo okoli in okoli, nikjer luknje, kaj šele vhoda. Vhod v notranjost zapuščenega objekta je onemogočen - Vrata so zabita z dolgimi žeblji. Na prednjemu delu zgradbe opazim razbito okno. Ne ostane mi nič drugega, zato se podam v akcijo. Mož mi poda nož in že ga vihtim v svojih rokah, ko s kleščami režem žico.  
Odprem si vrata na parcelo zapuščenega objekta, le še vanj moram priplezati. Priskoči pomoč, prava ravbarska in že sem v notranjosti objekta. Ko sem tako v notranjosti objekta se sprehodim skozi njegove prostore. Na prvi pogled je zgradba v slabemu stanju, njen strop se razpada, a na sredini dvorane vidim kopalno kad. "Kaj je bilo v temu objektu?!" se sprašujem iz minuto v minuto. Ni mi jasno, zakaj je kopalna kad na sredini velikega prostora. Nadaljujem svoje raziskovanje in fotografiram dalje. 
 

Slišim možev glas ki mi pravi:" Lubi, pridi, morava it. Gospod vojak je prišel!" Vzamem svoje fotografske pripomočke in se odpravim proti izhodu. Ko stojim v notranjosti zgradbe, v prostoru skozi katerega sem vstopila, gledam kam se lahko uprem, da se povzpnem. Ni ravbarske, ni stola, ničesar ni kamor bi lahko stopila. V zidu vidim cevi, stopim nanje in se v črni elegantni obleki povzpnem na oknsko polico. Vsa prašna od prahu skočim na drugo stran zidu. Zunaj sem!
"Kaj bo sedaj, zakaj je vojak tukaj?" se sprašujem, ko ga moj mož že začne spraševati.
 Povpraša ga po namembnosti zapuščenega objekta, starosti. Opraviva manjši in hiter intervju o zapuščenemu objektu. Izveva, da je zapuščeni objekt mrtvašnica. 
V svet zapuščenih zgradb naj bi bila podana že 30 do 40 let nazaj. V svojemu času naj bi bila zelo obiskana, s strani mrtvih. Ker zgradba ni več v dobrem, varnem stanju, saj se strop ugreza so objekt zavarovali in vrata zabili s žeblji. Vstop vanjo je onemogočen.
Ko sem v objektiv tako ujela še tretji na novo odkriti objekt tega dne, sva svojo pot nadaljevala do željenega cilja. Želela sva obnoviti spomine na otroštvo in se tako odpeljala v Camp Adriatic v Ankaranu. Videla sva idealno možnost, da skočiva po vroč tuš katerega dolgo nisva videla. Odločila sva se, da se naslednji dan odpeljeva ponovno, prav s tem namenom, da izkoristiva možnost katera se nama je pokazala. 
Naslednji dan, pa nama je prinesel zapuščeni resort, 7 zgradb, 94 praznih, opuščenih sob in minsko polje.

29.4.2013, dan sva zaključila s velikim uspehom, saj sva dokumentirala 3 nove zapuščene objekte, zgradbe, občutila tri nove energije in zgodbe iz zgodovine.