29.4.2013, #Medeni tedni - Primorska
Po enemu dobremu tednu "medenih
tednov" se z možem odločila raziskovati drugi konec Slovenske obale. Bila
sva stacionirana v Kopru, kjer sva imela tudi bazni tabor. Odideva do
terminala, kjer si izposodiva kolo in že letiva na drugi konec. Zmatrana in
polomljena sva še od prejšnih dni, saj sva spala na trdih betonskih tleh, zato
najina pot napreduje počasi. Ko se tako peljeva od luke Koper proti Dekanom v
daljavi vidim dva objekta. Na prvi pogled sta videti zapuščena, izkaže se, da
imam prav. Pripeljeva se do prvega objekta, nedokončana gradnja več
stanovanjske hiše. Stojiva pred visoko zeleno ograjo in razmišljava kako bi
vstopila na parcelo. Že imava rešitev! Pred hišo se ponaša visoka, mogočna
palma, a tudi zanjo ni več sonca in žarkov pozitivne energije. Še palma je
uboga, zapuščena, brez kančka upanja, da bi kdaj uspela. Ko se tako sprehajava
po parceli zapuščenega, praznega objekta iz torbe vzamem svoje fotografske
pripomočke in se lotim dela. Vstopim v objekt in vidim, da gre za renoviranje
in dozidavo k staremu objektu. Zgradba mi tako postane še bolj zanimiva.
Nadaljujeva s dokumentiranjem in tako
ujameva prav vsak kotiček na novo odkritega zapuščenega objekta. Mojemu
fotoaparatu počasi zmankuje energije zato se hitro prestaviva na drugi objekt,
katerega sem opazila v daljavi. Po kolovoznih poteh se pripeljeva do skupka 4
zgradb, ki tvorijo malo večji zapuščeni stanovanjski objekt. Ogromna parcela,
zanimiva zgradba, arhitektura to moram ujeti v svoj fotografski objektiv. Razbita
polkna, zazidana okna, porušena vrata in že dokumentiram drugi objekt tega dne.
Ko tako fotografiram, mož snema se v fotoobjektiv lovijo številne fotografije
in skriti kotički, število narašča. Baterija peša in odpraviva se dalje,
naproti najinemu željenemu cilju. Peljeva se po desni strain ceste v smeri
Ankarana, ko na svoji levi opazim v bršljan zaviti večji zapuščeni objekt.
Hitro letim čez cesto in pri tem močno tvegam svoje življenje. Stojim na drugi strani
ceste, živa in še bolj močna kakor kadar koli prej. Železna ograja, zabita
vrata, bršljanova odeja in zaraščena okolica, kako naj vstopim, se sprašujem.
Odločim se, da bom plezala. Z možem se zapeljeva okoli objekta, po kolovozni
poti naprej pri tem pa v svoji glavi razmišljam o pravkar videnemu objektu. Ko
svojo pot nadaljujeva nekaj sto metrov naprej, opazim zapuščeno čistilno
napravo. Ne pritegne me toliko, zato ji fotografski objektiv nameni le nekaj
minut pozornosti.
Vrneva se nazaj k bršljanovi odeji in skrivnostni zapuščeni
zgradbi. "Le
kaj je to bilo?" se sprašujem. Z možem ugotavljava, kaj je bila namembnost
tega objekta. "Je bila to morda šola? Kakšna dvorana...?" a odgovora
ne najdeva. Objekt je varovan s železno ograjo okoli in okoli, nikjer luknje,
kaj šele vhoda. Vhod v notranjost zapuščenega objekta je onemogočen - Vrata so
zabita z dolgimi žeblji. Na prednjemu delu zgradbe opazim razbito okno. Ne ostane
mi nič drugega, zato se podam v akcijo. Mož mi poda nož in že ga vihtim v
svojih rokah, ko s kleščami režem žico.
Odprem si vrata na parcelo
zapuščenega objekta, le še vanj moram priplezati. Priskoči pomoč, prava ravbarska in že sem v
notranjosti objekta. Ko sem tako v notranjosti objekta se sprehodim skozi
njegove prostore. Na prvi pogled je zgradba v slabemu stanju, njen strop se
razpada, a na sredini dvorane vidim kopalno kad. "Kaj je bilo
v temu objektu?!" se sprašujem iz minuto v minuto. Ni mi jasno, zakaj je
kopalna kad na sredini velikega prostora. Nadaljujem svoje raziskovanje in
fotografiram dalje.
Slišim možev glas ki mi pravi:"
Lubi, pridi, morava it. Gospod vojak je prišel!" Vzamem svoje
fotografske pripomočke in se odpravim proti izhodu. Ko stojim v notranjosti
zgradbe, v prostoru skozi katerega sem vstopila, gledam kam se lahko uprem, da
se povzpnem. Ni ravbarske, ni stola, ničesar ni kamor bi lahko stopila.
V zidu vidim cevi, stopim nanje in se v črni elegantni obleki povzpnem na
oknsko polico. Vsa prašna od prahu skočim na drugo stran zidu. Zunaj sem!
"Kaj bo sedaj, zakaj je vojak
tukaj?" se sprašujem, ko ga moj mož že začne spraševati.
Povpraša ga po namembnosti
zapuščenega objekta, starosti. Opraviva manjši in hiter intervju o zapuščenemu
objektu. Izveva, da je zapuščeni objekt mrtvašnica.
V svet zapuščenih zgradb naj bi bila podana
že 30 do 40 let nazaj. V svojemu
času naj bi bila zelo obiskana, s strani mrtvih. Ker zgradba ni več v dobrem,
varnem stanju, saj se strop ugreza so objekt zavarovali in vrata zabili s
žeblji. Vstop vanjo je onemogočen.
Ko sem v
objektiv tako ujela še tretji na novo odkriti objekt tega dne, sva svojo pot
nadaljevala do željenega cilja. Želela sva obnoviti spomine na otroštvo in se
tako odpeljala v Camp Adriatic v Ankaranu. Videla sva idealno možnost, da
skočiva po vroč tuš katerega dolgo nisva videla. Odločila sva se, da se
naslednji dan odpeljeva ponovno, prav s tem namenom, da izkoristiva možnost
katera se nama je pokazala.
Naslednji dan, pa nama je prinesel zapuščeni
resort, 7 zgradb, 94 praznih, opuščenih sob in minsko polje.
29.4.2013, dan sva
zaključila s velikim uspehom, saj sva dokumentirala 3 nove zapuščene objekte,
zgradbe, občutila tri nove energije in zgodbe iz zgodovine.
