Zapuščene zgradbe pridejo kar samem, zato moram vstopiti vanje. Privlači me njihova energija, zgodbe, njihova zgodovina. A vsaka zapuščena, opuščena, prazna zgradba ima svojo zgodovino, svojo zgodbo s tem vsebino.
Viktorija Rozman in prazne hiše:
http://www.delo.si/druzba/panorama/prazne-hise-se-mi-nastavijo-same-zato-moram-vstopiti.html
Ko se s kolesom peljem iz Kopra v smer Ankarana, na poti ujamem dva zapuščena objekta. Eden od njiju nedokončani, renovirani objekt. Drugi skupek 4 hiš, ena bolj prazna kakor druga. Po fotografiranju le teh objektov, pot nadaljujem proti Ankaranu. Na svoji levi opazim zanimivi objekt in že brezglavo letim čez cesto. Vidim v bršljan ovito zgradbo. "Le kaj je to bilo?" se sprašujem. Z možem ugotavljava, kaj je bila namembnost tega objekta. "Je bila to morda šola? Kakšna dvorana...?" a odgovora ne najdeva. Objekt je varovan s železno ograjo okoli in okoli, nikjer luknje, kaj šele vhoda. Vhod v notranjost zapuščenega objekta je onemogočen - Vrata so zabita z dolgimi žeblji. Na prednjemu delu zgradbe opazim razbito okno. Ne ostane mi nič drugega, zato se podam v akcijo. Mož mi poda nož in že ga vihtim v svojih rokah, ko s kleščami režem žico. Odprem si vrata na parcelo zapuščenega objekta, le še vanj moram priplezati.
Priskoči pomoč, prava ravbarska in že sem v notranjosti objekta.
Ko sem tako v notranjosti objekta se sprehodim skozi njegove prostore. Na prvi pogled je zgradba v slabemu stanju, njen strop se razpada, a na sredini dvorane vidim kopalno kad.
"Kaj je bilo v temu objektu?!" se sprašujem iz minuto v minuto. Ni mi jasno, zakaj je kopalna kad na sredini velikega prostora. Nadaljujem svoje raziskovanje in fotografiram dalje.
Slišim možev glas ki mi pravi:" Lubi, pridi, morava it. Gospod vojak je prišel!" Vzamem svoje fotografske pripomočke in se odpravim proti izhodu. Ko stojim v notranjosti zgradbe, v prostoru skozi katerega sem vstopila, gledam kam se lahko uprem, da se povzpnem. Ni ravbarske, ni stola, ničesar ni kamor bi lahko stopila. V zidu vidim cevi, stopim nanje in se v črni elegantni obleki povzpnem na oknsko polico. Vsa prašna od prahu skočim na drugo stran zidu. Zunaj sem!
"Kaj bo sedaj, zakaj je vojak tukaj?" se sprašujem, ko ga moj mož že začne spraševati.
Povpraša ga po namembnosti zapuščenega objekta, starosti. Opraviva manjši in hiter intervju o zapuščenemu objektu. Izveva, da je zapuščeni objekt ...
Viktorija Rozman in prazne hiše:
http://www.delo.si/druzba/panorama/prazne-hise-se-mi-nastavijo-same-zato-moram-vstopiti.html
Ko se s kolesom peljem iz Kopra v smer Ankarana, na poti ujamem dva zapuščena objekta. Eden od njiju nedokončani, renovirani objekt. Drugi skupek 4 hiš, ena bolj prazna kakor druga. Po fotografiranju le teh objektov, pot nadaljujem proti Ankaranu. Na svoji levi opazim zanimivi objekt in že brezglavo letim čez cesto. Vidim v bršljan ovito zgradbo. "Le kaj je to bilo?" se sprašujem. Z možem ugotavljava, kaj je bila namembnost tega objekta. "Je bila to morda šola? Kakšna dvorana...?" a odgovora ne najdeva. Objekt je varovan s železno ograjo okoli in okoli, nikjer luknje, kaj šele vhoda. Vhod v notranjost zapuščenega objekta je onemogočen - Vrata so zabita z dolgimi žeblji. Na prednjemu delu zgradbe opazim razbito okno. Ne ostane mi nič drugega, zato se podam v akcijo. Mož mi poda nož in že ga vihtim v svojih rokah, ko s kleščami režem žico. Odprem si vrata na parcelo zapuščenega objekta, le še vanj moram priplezati.
 |
| Nokia N8 |
Ko sem tako v notranjosti objekta se sprehodim skozi njegove prostore. Na prvi pogled je zgradba v slabemu stanju, njen strop se razpada, a na sredini dvorane vidim kopalno kad.
"Kaj bo sedaj, zakaj je vojak tukaj?" se sprašujem, ko ga moj mož že začne spraševati.
Povpraša ga po namembnosti zapuščenega objekta, starosti. Opraviva manjši in hiter intervju o zapuščenemu objektu. Izveva, da je zapuščeni objekt ...
Mrtvašnica.
