O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Trailer "Koliko se ljubiš?" (Docum. movie)

sobota, 09. februar 2013

Brezdomi deček in njegova sreča


Brezdomi deček in njegova sreča
Ko se tako sprehajam v center mesta Ljubljana, celo pot poslušam, kako si želi cigaret. Ker nisva imela drobiža, niti možnosti za zaslužek je v mestu "nafehtal" za cigaret. Prijazen mladenič mu ponudi tobak in ga vpraša: » Znaš zvijat?« in že ima naviti cigaretek.
Ko se tako sprehajava naprej ga s časom, želja ponovno spreletava. Tako na poti v staremu delu mesta na tleh vidi škatljico cigaret. Kot je njemu v navadi jo pobere in vidi, da v njej manjka le 5 cigaretov. Tako nekega večera najde skoraj polno škatljico cigaret in lahko zadovolji svojo potrebo.

Petek je in imela sem opravke.  Ko skupaj letiva na Radio Študent v študensko naselje pokadi svoje zadnje cigarete iz najdene škatljice. Med časom si navije nekaj cigaretkov in že letimo proti zapuščeni zgradbi, katero moram pokazati mladim študentom. Ko se pritihotapimo v notranjost zapuščene hiše, se sprehodimo skozi njene prostore. Prostori, kateri so meni zelo dobro znani, že dobivajo svojo uporabno vrednost. Tako se odločim, da bo photoshooting potekal v hiši, v kateri sva se po naključju znašla. Po več urnemu fotografiranju se sprehajava proti glavni cesti in na tleh v snegu opazi 10 evrov. Hitro teče, jih mokre razgrne in dobi nasmeh na svoj obraz. Njegove zelene oči so kar posijale od sreče in veselja. Odloča se kaj bo naredil ali kupi cigarete ali jih rajši porabi za hrano. Tako že v dežurni trgovini stojiva s čokolinom v rokah in ostalimi nama potrebni stvarmi. ...
Brezdomi deček in njegova sreča.
 Ko najmanj pričakuješ, si močno želiš, dobiš!