O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

sreda, 24. julij 2013

Ste bili tudi vi kot otrok udeleženec dvojnih meril svojih staršev?

Ponovno pišem življenjske zgodbe meni bližnjih ljudi, brezdomcev, narkomanov oziroma vseh ljudi, ki so se v življenju soočali s kakršno koli problematiko, katera jih je pripeljala do stanja, ko si na tleh brez vsega.
Današnja tema so otroci, kateri so odraščali v neurejeni družini s enim staršom, katerim se je kasneje rodil še en otrok s drugim partnerjem, velika večina pozornosti pa je bila posvečena "novi" družini, medtem ko do prvorojenca skoraj povsem pozabljena.

Zgodba govori o fantu, kateri je odraščal s svojo mamo medtem, ko ga je oče zapustil ob rojstvu in zanj ni plačeval preživnine. Otrok je bil nezakonski sin, kateremu se je življenje postavilo na glavo s rojstvom novega otroka njegovi mami in njenemu novemu partnerju. Dobil je pol sestro, po očetovi strani pa pol brata. Ker se mu je oče brez obrazno odpovedal in si ustvaril novo družino je fant lahko pozabil na to, da njegov oče sploh obstaja. Otrok je večino svojega življenja preživel pri svoji mami, katere veliko časa ni bilo ob njem. Kasneje pa je bil kot izbrisani iz družine, lahko bi se reklo nepotrebni in ne željeni človek v tisti "novi" družini.

Zgodba katera se dotika dvojnih meril staršev in na splošno ljudi je nastala po besedah ljudi, ki so to doživeli na svoji koži. Zgodba ni izmišljena, poenostavljena, ampak surova tako kot je bila doživeta.

Tukaj pripenjam URL naslov do življenjske zgodbe, ki govori o "ponesrečenem otroku", psihičnem in fizičnem nasilju v družini. 
http://viktorijarozman.blogspot.com/2013/04/ponesreceni-otrok-intervju.html

Po njegovih spominih in negativnih občutkih pripoveduje...

"Moj rojstni dan sploh ni bil pomemben, to je bil le še en dan v mojem življenju. Rojstno dnevne zabave so mi bile prepovedane od malih nog, v družinskem sklopu pa se ni nič praznovalo. Torte tudi ni bilo. Bila je le manjša pozornost od mame. Drugega tako ali drugače nisem imel. Svojega biološkega očeta sem zaman čakal veliko let, saj mi je celo življenje prodajal le laži, a nikoli ga ni bilo ob meni, ko sem ga potreboval. Še na moj rojstni dan me ni obiskal."

Od katerega leta starosti so ti bile rojstno dnevne zabave prepovedane?
"Odkar smo se preselili v novo hišo, s "novo" družino, prav tako obiski prijateljev. Prepoved sem dobil s strani svojega očima. Nikoli mi ni bil očim, ker me nikoli ni sprejel za svojega. V njegovem primeru je nad menoj izvajal tudi psihično in fizično nasilje."

Kakšni so tvoji spomini na tvoja rojstno dnevna praznovanja?
"Imam samo en spomin, ko sem bil star sedem let. Le ta spomin je pozitiven in družinski spomin. Takrat v mojemu življenju še ni bilo očima. Lahko sem povabil svoje prijatelje, sorodnike, takšno srečo sem imel le enkrat in edino krat."

Pa od 7 leta starosti? Kako so potekali tvoji rojstni dnevi?
"Neumesno! Še en dan v mojem življenju, brez torte, brez zabave, samo manjša pozornost s strani matere. To je bilo vse!"

Ker govorimo o dvojnih merilih staršev, se dotaknimo tudi glavne, osrednje teme tega članka oziroma intervjuja. Glavna tema so dvojna merila staršev, ti pa si se kot otrok do 20 leta starosti skoraj vsakodnevno srečeval s to problematiko.
"S mamino poroko pride v "novo" družino novi otrok, moja pol sestra. Vedno sem se počutil zoperstavljenega in ne željenega v tej navidez srečni "novi" družini. Ko je sestra odraščala je mama vso pozornost posvečala njej. Nikoli je ni bilo ob meni, ko sem jo potreboval. Bil je čas za pisanje domače naloge, nikogar ni bilo ob meni, da bi mi pomagal. Pomagati sem si moral sam. Težko, mi je bilo gledati, kako moja sestra dobiva velika rojstno dnevna darila medtem, ko jaz dobim le majhno čokoladico in kakšno igračo. Spomnim se božičnih večerov, ko sem se veselil praznika, ko bom odprl svoje darilo. Vedno sem bil razočaran. Očeta ni bilo ob meni, se mi je odpovedal in se raje posvetil svoji novi družini in mojemu pol bratu. Mama je vso pozornost dajala pol sestri, kaj je ostalo meni? Le žalosten in razočaran izraz na obrazu. Odprl sem svoje darilo, katero je bilo desetkrat manjše od sestrinega. Počutim sem se manj vrednega. Med menoj in pol sestro je dobrih 9 let razlike, ko sem pozornost mame najbolj potreboval, ker očeta nisem imel, sem ostal sam. Bil sem sam na svetu, zaradi česar sem kasneje zapadel tudi v droge in kriminal. Človek, kateri bi moral biti moj očim je nad menoj izvajal psihično in fizično nasilje, zoper česa sem se počutim ne željenega, kot sem že omenil. Ni prijeten občutek, ko iščeš starševsko pozornost, a je nimaš moč dobiti. Kasneje je moja mama postala Droga. Dala mi je tisti občutke pozornosti, topline, dobrega občutka, ki sem ga iskal in potreboval."

Da se vrnemo nazaj k dvojnim merilom staršev...

"Mama je večino svoje pozornosti posvečala pol sestri, morda tudi zato, ker me njen novi partner ni sprejel za svojega.  Nikoli in še danes me ne! Zato sem na cesti."

O psihičnem in fizičnem nasilju očima, ne sprejemanju, drogi govori članek:
http://viktorijarozman.blogspot.com/2013/04/ponesreceni-otrok-intervju.html

Pa oče? Glede na to, da ga ni bilo v tvojem življenju kaj bi omenil o njem?
"Ni ga bilo ob meni. Mama ni na sodišče vložila prošnje, da oče plačuje preživnino zame, kot je to zakonsko določeno. Moja draga mama tega ni storila, zaradi svoje strahopetnosti, zato sem danes tukaj kjer sem. Po očetovi strani sem nekaj let po svojem rojstvu dobil pol brata. Oče je vanj vlagal vse, jaz pa sem bil prepuščen sam sebi. Lagal mi je, v življenju pa mi je dal le en majhen avtomobilček in rdečo zvezdo. Nič se mi ne zdi pošteno. Jaz sem bil tisti, ki je požrl največje sranje, ni imel nič od življenja. Kje je bil oče zame, ko sem ga potreboval? Ali nisem njegova kri? Počutim se kot, da si nisem zaslužil nič imeti. Nisem imel očeta, matere, imel sem le sebe. Pa še to sem se kasneje skoraj izgubil, s svojo novo, dobrosrčno matero Drogo. Tukaj podam samo še en komentar:" Kako praznujejo svoj 18 rojstni dan drugi, Slovenci?" Tako, da si zapomnijo svoje praznovanje, zabavo za celo življenje. Dobijo galaksično velika darila, pozornosti prijateljev, družine katera jim financira izpit za avto, v bogatih primerih tudi avto. Kaj sem imal jaz? Nič! Svoj 18 rojstni dan sem preživel s pokojnim najboljšim prijateljem s folijo heroina v rokah in đointom v ustih. Tako sem preživel svoj 18 rojstni dan. "

MOJE BESEDE, SKLEP, ZAKLJUČEK:
Viktorija Rozman:" Po besedah ki so bile izrečene, dogodkih, ki so se zgodili ste lahko dobili občutek, da so življenjske zgodbe brezdomcev, narkomanov in ljudi, s problematiko (podcenjevanje, nasilja, ne enakopravnost, dvojna merila, ločitev staršev in še in še...) težke in žalostne. Tukaj izpostavim tudi to, da ljudje velikokrat dobimo občutek dvojnih meril pri starših ali pri ljudeh. Ampak naj povem, da vsakodnevno srečevanje, več letno, ni lahko. Ljudje se s določenimi dejanji svojih staršov težko sprijaznijo, saj jim velikokrat pustijo negativne občutke in velike, težke posledice v življenju. Zaradi tega malo bolj občutljivi ljudje, kateri so se srečevali s težko problematiko zabredejo v svet kriminala in droge. Naj izpostavim, da me število ločenih družin v primerjavi s alkoholiki, brezdomci in narkomani ne preseneča. Saj je mentaliteta ljudi v tej državi precej pokvarjena, tekmovalna, egoistična in ozko gledna. Velika večina ljudi se vsakodnevno srečuje s čudnimi podcenjevalnimi pogledi ljudi, ki so tekmovalne, ošabne, zavistne narave, ki ne sprejemajo drugačnosti.

Tukaj pripenjam svojo pesem:
http://viktorijarozman.blogspot.com/2012/11/k-boljsemu-zivljenju-strmimo_23.html

Sama sem se velikokrat srečala s takšno in drugačno problematiko, tudi s dvojnimi merili. Ampak sedaj ni čas, da bi pisala zgodbo o sebi. Moje mišljenje je... V veliko družinah prvo rojeni otrok dobi več pozornosti ali obratno. V mojemu je bilo to prvo. V veliko primerih starši svojih otrokom posvečajo premalo pozornosti. Tisti otroci, katerim starši posvečajo preveč pozornosti (s dejanji ali dobrinami) pa so kasneje razvajeni in egoistični. Prav takšni kasneje znajo podcenjevati ljudi okoli sebe in jih označevati za manjvredne.  A to kar te ne ubije te okrepi! A nismo vsi močni...
POVDARJAM: Ni pa v vseh primerih tako!
Takšen vzorec obnašanja, ki ga podarimo svojemu otroku, takšnega prevzame.
Spet se vrtimo v začaranem krogu."