K boljšemu življenju strmimo
©Viktorija Rozman
V sloveniji, tej drzavi zivimo, prav nic ne uzivamo,
Saj od sranja bezimo, tiho, z upanjem k boljsim casom strmimo.
A nic zato ne naredimo, vidis taka logika je mimo.
Zgodovina, politiki, poslanci, vse so to posranci.
Nasmejani obrazi, polni besed, vse je to zlagano spet.
Zgodovina, stokrat ze premleto, nikoli pravo ni zadeto.
Zacarni krogi, isti ljudje, poznamo se kaj drugega, resitve na obzorju ni.
Z upanjem, da resitev je pred nami, pazi, naj te dan ne predrami.
Spet vrtimo se v krogu, letimo na balonu.
Dalec stran so realna tla, jebi ga.
Zivljenje zlagano zivimo, na oblakih, sanjamo, zelimo.
Da vsem lazje, boljse bi bilo, kako do tega bi prislo, se sprasujemo.
Tiho, nemo, politiki, medijem sledimo, informacije dobimo, od dreka zivimo.
Lutke samih sebe smo, kriza, v dreku smo.
Roke dvigamo, vzklikamo, protestov se ne izogibamo.
Kje so upori, to so le besede, ni divjakov in postavljene zasede.
Protesti, stavke mile, kakor dobre vile, vse zivali so se skrile.
Zivljenje v Sloveniji zivimo, na oblakih ljudje letijo.
Svet, drzava v **rac gre, cas je za spremembe.
Formula smo mi ljudje, ce spremenimo odnose, pogled, na nas svet stoji.
Odnosi, pogledi, s tem pozitiva, kje vse se to skriva?
Vem, potrebna je psihoterapija.
Solo, fax, izkusnje imamo, ufff, psihoterepevtov bo zmankalo.
Prevec je to ljudi, ki s problemi, negativo v glavi zivi.
Sluzbe, zdravstvo, narkomanstvo, kje potrebno je se poznanstvo?!
Vse na poznanstvih temelji, sluzb od nikoder ni.
Kako znani so drzavni temelji, kje ves denar tici?
Vse vec je tistih, ki se z dneva v dan sprasujejo, kdaj kruha jim bo zmanjkalo.
Kako mesec preziveti s socjalo?!
Nemogoce, saj stroski so veliki, nasmeh ni tezko skriti.
Zdravstvo, narkomanstvo, kje je moje poznanstvo?!
Na ulici stojim, rabim, da za en sut dobim.
Kje je diler, kje so znanci, piz** povsod samo so spranci, politiki, posranci.
Z leta v leto, vse vec je locenih, otrok zavrzenih.
Ljudje se cudijo, zakaj brezdomstvo, narkomanija vse vecja je in bo.
Mladi fant na ulici zivi, v rokah Kralje ulice drzi.
Prosi, milo gleda nekaj kovanckov zeli, a vecina ljudi, polna ponosa, glavo naravnost drzi.
Ni kriv, da na cesto so starsi ga spravili, ko rekli so, da njihov sin vec ni.
Z dneva v dan pred roko pravice bezi, za par konvancov, streho se boji.
Ker to umazano igro zivimo, oci odprimo, nekaj naredimo!
Upori, boljse zivljenje s pozitivo lahko zivimo, ce si naredimo.
Saj z negativo le v tla, propad strmimo.
Zdravstvo, tukaj je kleptomanstvo.
Drzava, zdravstvo, ustanove, krade denar brez kontrole.
Kje je tisoc evrov, zdravila, operacije ni, najboljse, da pomremo vsi.
Dolge vrste, prostora ni, ko si na vrsti te hitro odslovi.
Zdravniki nic krivi, sistem omejencev jih v kot tisci.
Omejeni na vsakemu koraku smo vsi.
Kot lutke zivimo, tiho, nemo, k boljsemu zivljenju strmimo.
Protestov, stavk, se udelezimo, a upora, zasede, ne naredimo.
Zivalsko stran zatiramo, jo v sebi utesnjujemo.
Kjer jo potrebujemo, jo drugje izkoriscamo.
Nasilje, kriminal ustvarjamo, neiskreni do samih sebe smo.
Laznivci, brez resitve smo!
Crno, kot crna, delo zivi, ne preostane drugega, ko sluzbe ni.
Krimnal nas povsod okoli obdaja, a vecina se zavaja.
Veliko ocem je skritega, bilo bi pokazanega.
Ce moznost, odprli bi oci, svet, zivljenje, lazje ziveli bi.
Ko enkrat prezrli politike, poslance, vse posrance.
Leteli ne bi cez balance.
Lahko oci odprli, morda resitev nasli. V sami sebi...
Ziveli zivljenje boljse bi.
Vse je v nas, na nas svet stoji, da ne gremo v kurac vsi.
Jaz te igre se ne grem, v svojo luc svetlobe strmim.
