Skozi pogovor nekoč si mi omenil, da si nezakonski otrok, grše rečeno "pankrt". Kakšne so okoliščine, da si ostal brez očeta? Kaj je bilo?
"Ob mojemu rojstvu je enostavno odšel. Ni hotel imeti otroka, sprejeti očetovske vloge. Zavrgel me."
Koliko je bil star oče?
"Okoli 20 let. Isto kakor mama. Morda je bil starejši za kakšno leto, dve, več sigurno ne."
Obdržala te je, kako to?
"Ni hotela narediti splava. Morda je bilo prepozno, da bi to storila. Ker je bila krščansko vzgojena je bil tudi to morda razlog, da me je obdržala. Tisti čas, ko sem se rodil je hodila v šolo in ob njej delala službo. Potem pa itak, prvo leto, ko je bila na bolniški. Svoja prva leta sem preživljal pri njeni mami, očetu in dveh bratih, medtem ko je bila mama v službi. Domov je prihajala v poznih večernih urah, pogrešal sem svojo mamo, ki je ob meni ni bilo. Velikokrat sem jo hodil čakat na avtobusno postajo."
Kakšen je bil njen odziv, ko si jo hodil čakat na postajo?
"Prinesla mi je kakšno sladkairjo, meni se to zdi kot podkupnina. Največkrat sem jo imel v nedeljo ali za praznik, ko ni bila v službi. Največ je name pazila moja stara mama, bila mi je kot nadomestna mama."
Oče in vajini stiki?
"Očeta ni bilo. Kasneje s sedmimi leti sem začel hoditi k njegovi mami in sestrama. Tam sem ga poredko srečeval. Vsakič mi je obljubljal, da bo prišel na moj rojstni dan, a nikoli ga ni bilo. Vedno sem si želel njegove prisotnosti, a nikoli je ni bilo, le njegove laži."
Vajino prvo srečanje, po tem ko te je zapustil. Kako je izgledalo?
"Bilo je pri mojih sedmih letih, leta 91, ko je bila vojna za Slovenijo. Bil je poklical v vojno, da brani domovino. Takrat sem prišel k babici, kjer sem ga videl sedeti na terasi. Takrat mi je prvič v življenju nekaj dal. Poklonil mi je rdečo komunistično zvezdo iz titovke. Zapel mi jo je na hlače."
Je bilo to edino kar si dobil od njega?
"Ne! Leto kasneje mi je poklonil igračo. Avtomobilček in belo majco. Drugače nikoli niti tolarja."
Stiki so bili redki? Sklepam, da si pogrešal očeta...
"Zadnjič, ko sem ga videl sem bil 3. razred osnovne šole. Zlomilo se mi je srce, s dejanjem, ki ga je naredil. Izvedel je, da sem na mamini strani, saj ga je hotela dati na sodišče zaradi preživnine. Nikoli ni dal zame niti tolarja. Ko je izvedel, da to podpiram me je zasovražil. Tistega dne je sledilo dejanje, katerega ne bom nikoli pozabil. Bil sem na obisku pri babici, njegovi materi, ko je on prišel na obisk. Za mojim hrbtom slišim glas njegove mame, ko ga vpraša:" Kaj ne boš niti svojega sina pozdravil?". Oče, če bi mu lahko tako rekel, se brez besed obrne in odide. Psičino me je uničilo. Nisem ga videl do svojega 17 leta, ko me je prijatelj spontano odpeljal na obisk. To je bilo eno izmed zadnjih srečanj. Ponovno polno praznih besed, obljub, kot vedno. Kasneje sem spoznal, da mu ni mar zame, mi laže, zato sem obupal nad njim. Nehal sem iskati očetovsko naklonjenost do mene."
Pa mama? Kakšno je bilo njeno življenje? Je iskala novega partnerja?
"Ja. In ga pri mojemu devetemu letu našla. Se z njim poročila in moje živeljenje se je obrnilo na glavo. S prva je kazalo, da me bo morda sprejel za svojega, a kasneje se je izkazalo, da sem se zmotil. Nad menoj se je začel "znašati" psihičo in fizično. Bil je zaposlen pri Slovenski vojski v nekaterih pogledih sem bil kakor lutka za njegove treninge borilnih veščin. Med drugim tudi psihičnih uničevanj, kot naprimer: Štetje trave v snegu po kolenih, razna dela okoli hiše v največjemu soncu, da sem zbolel za sončarico. Psihnično so me uničevale tudi njegove besede, ki so bile:" Ubil te bom. Iztrgal ti bom goltanec, treneran sem zato." in razne podobne psihično strahospoštovanja ubijajoče besede. Zaradi tega sem v strahu od njegovih groženj bežal od doma in enkrat skoraj zmrznil, umrl."
Psihično in fizično nasilje, si očimu kdaj vrnil to kar ti je počel?
"Ne. Nikoli ni bilo možnosti. Bil je natrenirani vojak in nisem mu mogel nič."Kakšen pogled je imela mama na celotno situacijo?
"Ne vem. Spomnim se, ko smo bili na morju. Bil sem star 11 let, odšel je na sprehod in opazil, da je morje naplavilo travo, alge in ostalo neželjeno svinjarijo plavalcem. Ko je prišel nazaj v apartma je odločil, da gre družina na bazen v Portorož, vsi razen mene. Izločil me je iz družine, če bi temu lahko rekel družina. Tako ali tako nikoli nisem bil član te družine. Ta zlagana družina, so bili moja mama, njen novi mož in moja pol sestra. Kasneje sem izgubil tudi željo po tem, da bi kadar koli postal član te zlagane družine. Mama preprosto ni imela besed, ni oporekala njegovim dejanjem, odločitvam. Tisti dan sem cel dan preživel v Izoli, brez hrane, zunaj apartmaja, osamljen in brez denarja. Nisem vedel kaj početi, tako sem se sprehajal skozi Izolo po dolgem in počez."
Torej ni imela komentarja, ni videla rešitve?
"Ne! Pa bi se lahko za svojega sina zavzela, a se nikoli ni."
Pa pol sestra in ti?
"Ob življenju s mojo zlagano družinico, sem bil nič kolikokrat prikrajšan, zavrnjen. Delali so razlike, med menoj in mojo pol sestro. Bil sem outsider. Njena darila so bila pomembna zelo, ko so bila moja darila majhna ali jih sploh ni bilo. Prav tako tudi praznovanja rojstnih dni. Prenašal sem njeno razvajenost, delanje razlik med mano in njo. Bilo mi je žalostno, ker nikoli nisem dobil takšne količine pozornosti, kakršno so namenili njej. Jaz je nisem bil deležen nikoli.
Za pol sestro sem pazil, kakor na svojega otroka. Tako sem bil prikrajšan za druženje s prijatelji, saj sem moral večino časa posvetiti njej, tukaj povdarjam besedo prisilno. Pri svojih desetih letih sem znal menjati plenice, hraniti, lahko bi rekel vse. Delal sem okoli hiše in v hiši, pomival posodo, pulil plevel, menjal zemljo rožam, po holenih štihal zemljo žive meje. Sestra je bila razvajena, nikoli ni potrebovala opravljati hišnih del, medtem ko sem bil sam prisiljen."
V kakšnemu odnosu si bil s svojim "očimom"v vseh teh okoliščinah, ki so bile?
"Njegov teror nad mano je trajal do mojega 13 leta, ko sem se mu uprl. Od tistega dne nikoli nisva sedla za isto mizo in spregovorila besede. Živela sva v isti hiši a najin odnos je bil mrtvo hladen. Bila sva kakor neznanca. Kasneje je začel psihično nasilje nad mojo mamo, zaradi mene. Ker do mene ni imel več dostopa, se je spravil na mojo mamo. Tako moja mama zaradi mene, ni smela spati v svoji lastni spalnici poleg njega, ampak v dnevni sobi na kavču. Razlog sem bil jaz, kar me je pripeljalo do tega, da sem odšel. Mama se mi je zasmilila, spakiral sem svoje stvari in odšel od svojega doma na ulico v Ljubljano. Moški ki mi v življenju ni bil nič, me ni sprejel za svojega, da bi mi bil očim je varal mojo mamo, kar sem izvedel kasneje. Kaj sem lahko storil? Ničesar in še danes ne morem ničesar!"
Podal si se na ulico, kakšno je bilo tvoje življenje na ulici?
"Bilo je polno odvisnosti od droge, samote, depresije in osamljenosti. Dnevi so bili vedno znova in znova isti in isti. Bili so zadeti, zamorjeni in žalostni. Desetletje sem tako zavrgel za drogo, a nakoncu spoznal svojo življenjsko ljubezen, kar me je spet oživelo in dvignilo ven iz prepada odvisnosti."
Kmalu mi boš povedal tudi zgodbo svojega življenja odvisnosti od heroina in kokaina na ulici, kajne?
"Bom, z veseljem."
Zakaj z veseljem? Rad pripoveduješ svojo zgodbo?
"Ja. Ker nekako upam, da jo kdo prebere in ga ustavi določenih dejanj. Morda koga ustavi, da ne zabrede v svet odvisnosti od heroina, ker to ni nikakršno življenje in na koncu pride spoznanje, da ti je ta prekleta droga vzela vse in te na koncu pusti čisto samega, brez vsega."
Mi je poznan svet droge, brezno v katerem si, sicer ne tako globoko a vseeno...
"Ob mojemu rojstvu je enostavno odšel. Ni hotel imeti otroka, sprejeti očetovske vloge. Zavrgel me."
Koliko je bil star oče?
"Okoli 20 let. Isto kakor mama. Morda je bil starejši za kakšno leto, dve, več sigurno ne."
Obdržala te je, kako to?
"Ni hotela narediti splava. Morda je bilo prepozno, da bi to storila. Ker je bila krščansko vzgojena je bil tudi to morda razlog, da me je obdržala. Tisti čas, ko sem se rodil je hodila v šolo in ob njej delala službo. Potem pa itak, prvo leto, ko je bila na bolniški. Svoja prva leta sem preživljal pri njeni mami, očetu in dveh bratih, medtem ko je bila mama v službi. Domov je prihajala v poznih večernih urah, pogrešal sem svojo mamo, ki je ob meni ni bilo. Velikokrat sem jo hodil čakat na avtobusno postajo."
Kakšen je bil njen odziv, ko si jo hodil čakat na postajo?
"Prinesla mi je kakšno sladkairjo, meni se to zdi kot podkupnina. Največkrat sem jo imel v nedeljo ali za praznik, ko ni bila v službi. Največ je name pazila moja stara mama, bila mi je kot nadomestna mama."
Oče in vajini stiki?
"Očeta ni bilo. Kasneje s sedmimi leti sem začel hoditi k njegovi mami in sestrama. Tam sem ga poredko srečeval. Vsakič mi je obljubljal, da bo prišel na moj rojstni dan, a nikoli ga ni bilo. Vedno sem si želel njegove prisotnosti, a nikoli je ni bilo, le njegove laži."
Vajino prvo srečanje, po tem ko te je zapustil. Kako je izgledalo?
"Bilo je pri mojih sedmih letih, leta 91, ko je bila vojna za Slovenijo. Bil je poklical v vojno, da brani domovino. Takrat sem prišel k babici, kjer sem ga videl sedeti na terasi. Takrat mi je prvič v življenju nekaj dal. Poklonil mi je rdečo komunistično zvezdo iz titovke. Zapel mi jo je na hlače."
Je bilo to edino kar si dobil od njega?
"Ne! Leto kasneje mi je poklonil igračo. Avtomobilček in belo majco. Drugače nikoli niti tolarja."
Stiki so bili redki? Sklepam, da si pogrešal očeta...
"Zadnjič, ko sem ga videl sem bil 3. razred osnovne šole. Zlomilo se mi je srce, s dejanjem, ki ga je naredil. Izvedel je, da sem na mamini strani, saj ga je hotela dati na sodišče zaradi preživnine. Nikoli ni dal zame niti tolarja. Ko je izvedel, da to podpiram me je zasovražil. Tistega dne je sledilo dejanje, katerega ne bom nikoli pozabil. Bil sem na obisku pri babici, njegovi materi, ko je on prišel na obisk. Za mojim hrbtom slišim glas njegove mame, ko ga vpraša:" Kaj ne boš niti svojega sina pozdravil?". Oče, če bi mu lahko tako rekel, se brez besed obrne in odide. Psičino me je uničilo. Nisem ga videl do svojega 17 leta, ko me je prijatelj spontano odpeljal na obisk. To je bilo eno izmed zadnjih srečanj. Ponovno polno praznih besed, obljub, kot vedno. Kasneje sem spoznal, da mu ni mar zame, mi laže, zato sem obupal nad njim. Nehal sem iskati očetovsko naklonjenost do mene."
Pa mama? Kakšno je bilo njeno življenje? Je iskala novega partnerja?
"Ja. In ga pri mojemu devetemu letu našla. Se z njim poročila in moje živeljenje se je obrnilo na glavo. S prva je kazalo, da me bo morda sprejel za svojega, a kasneje se je izkazalo, da sem se zmotil. Nad menoj se je začel "znašati" psihičo in fizično. Bil je zaposlen pri Slovenski vojski v nekaterih pogledih sem bil kakor lutka za njegove treninge borilnih veščin. Med drugim tudi psihičnih uničevanj, kot naprimer: Štetje trave v snegu po kolenih, razna dela okoli hiše v največjemu soncu, da sem zbolel za sončarico. Psihnično so me uničevale tudi njegove besede, ki so bile:" Ubil te bom. Iztrgal ti bom goltanec, treneran sem zato." in razne podobne psihično strahospoštovanja ubijajoče besede. Zaradi tega sem v strahu od njegovih groženj bežal od doma in enkrat skoraj zmrznil, umrl."
"Ne. Nikoli ni bilo možnosti. Bil je natrenirani vojak in nisem mu mogel nič."Kakšen pogled je imela mama na celotno situacijo?
"Ne vem. Spomnim se, ko smo bili na morju. Bil sem star 11 let, odšel je na sprehod in opazil, da je morje naplavilo travo, alge in ostalo neželjeno svinjarijo plavalcem. Ko je prišel nazaj v apartma je odločil, da gre družina na bazen v Portorož, vsi razen mene. Izločil me je iz družine, če bi temu lahko rekel družina. Tako ali tako nikoli nisem bil član te družine. Ta zlagana družina, so bili moja mama, njen novi mož in moja pol sestra. Kasneje sem izgubil tudi željo po tem, da bi kadar koli postal član te zlagane družine. Mama preprosto ni imela besed, ni oporekala njegovim dejanjem, odločitvam. Tisti dan sem cel dan preživel v Izoli, brez hrane, zunaj apartmaja, osamljen in brez denarja. Nisem vedel kaj početi, tako sem se sprehajal skozi Izolo po dolgem in počez."
Torej ni imela komentarja, ni videla rešitve?
"Ne! Pa bi se lahko za svojega sina zavzela, a se nikoli ni."
Pa pol sestra in ti?
"Ob življenju s mojo zlagano družinico, sem bil nič kolikokrat prikrajšan, zavrnjen. Delali so razlike, med menoj in mojo pol sestro. Bil sem outsider. Njena darila so bila pomembna zelo, ko so bila moja darila majhna ali jih sploh ni bilo. Prav tako tudi praznovanja rojstnih dni. Prenašal sem njeno razvajenost, delanje razlik med mano in njo. Bilo mi je žalostno, ker nikoli nisem dobil takšne količine pozornosti, kakršno so namenili njej. Jaz je nisem bil deležen nikoli.
Za pol sestro sem pazil, kakor na svojega otroka. Tako sem bil prikrajšan za druženje s prijatelji, saj sem moral večino časa posvetiti njej, tukaj povdarjam besedo prisilno. Pri svojih desetih letih sem znal menjati plenice, hraniti, lahko bi rekel vse. Delal sem okoli hiše in v hiši, pomival posodo, pulil plevel, menjal zemljo rožam, po holenih štihal zemljo žive meje. Sestra je bila razvajena, nikoli ni potrebovala opravljati hišnih del, medtem ko sem bil sam prisiljen."
"Njegov teror nad mano je trajal do mojega 13 leta, ko sem se mu uprl. Od tistega dne nikoli nisva sedla za isto mizo in spregovorila besede. Živela sva v isti hiši a najin odnos je bil mrtvo hladen. Bila sva kakor neznanca. Kasneje je začel psihično nasilje nad mojo mamo, zaradi mene. Ker do mene ni imel več dostopa, se je spravil na mojo mamo. Tako moja mama zaradi mene, ni smela spati v svoji lastni spalnici poleg njega, ampak v dnevni sobi na kavču. Razlog sem bil jaz, kar me je pripeljalo do tega, da sem odšel. Mama se mi je zasmilila, spakiral sem svoje stvari in odšel od svojega doma na ulico v Ljubljano. Moški ki mi v življenju ni bil nič, me ni sprejel za svojega, da bi mi bil očim je varal mojo mamo, kar sem izvedel kasneje. Kaj sem lahko storil? Ničesar in še danes ne morem ničesar!"
Podal si se na ulico, kakšno je bilo tvoje življenje na ulici?
"Bilo je polno odvisnosti od droge, samote, depresije in osamljenosti. Dnevi so bili vedno znova in znova isti in isti. Bili so zadeti, zamorjeni in žalostni. Desetletje sem tako zavrgel za drogo, a nakoncu spoznal svojo življenjsko ljubezen, kar me je spet oživelo in dvignilo ven iz prepada odvisnosti."
Kmalu mi boš povedal tudi zgodbo svojega življenja odvisnosti od heroina in kokaina na ulici, kajne?
"Bom, z veseljem."
Zakaj z veseljem? Rad pripoveduješ svojo zgodbo?
"Ja. Ker nekako upam, da jo kdo prebere in ga ustavi določenih dejanj. Morda koga ustavi, da ne zabrede v svet odvisnosti od heroina, ker to ni nikakršno življenje in na koncu pride spoznanje, da ti je ta prekleta droga vzela vse in te na koncu pusti čisto samega, brez vsega."
Mi je poznan svet droge, brezno v katerem si, sicer ne tako globoko a vseeno...
Nadaljujem s intervjujem o življenju na ulici,
pod vplivom substanc.
