O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

četrtek, 04. april 2013

Narkomani in njihovi otroci (rojeni odvisniki in mrtvi otroci)

Dragi spremljevalci...
Po dolgemu času pišem objavo. Upam, da nisem že pozabila. Zaradi vseh priprav na poroko, ki prihaja 20.4. sem pisanje objav stisnila na "Pause". A spet sem tukaj!
Tokrat bom pisala mnenje, videnja, zgodbe o narkomanih in otrocih. Da ne bo pomote, o nerojenih otrocih!

V teh krogih nekdanjih narkomanov, sedanjih narkomanov, kakor koli, se vrtim od svojega 13 leta. Bila sem stara 13 let, ko sem prvič videla kuhanje heroina na žlico. Takrat nisem vedela, kaj in zakaj je. Spodaj pripenjam URL naslov, do svoje življenjske zgodbe, kjer opišem svoje življenje v teh krogih.
http://viktorijarozman.blogspot.com/2013/01/prvo-spoznanje.html
http://viktorijarozman.blogspot.com/2013/01/prvo-spoznanje-2-del.html
http://viktorijarozman.blogspot.com/2013/01/prvo-spoznanje-3-del.htm
A ta namen tega članka ni, da bi govorila o svoji zgodbi, temveč o svojih spoznanjih, videnjih, zgodbah, ki sem jih slišala, ko sem bila v teh krogih.
 Video posnetek je objavljen s namenom. 
Že sam naslov pove marsikaj, besedilo pesmi toliko več.
A v primeru zgodb, ki jih bom napisala, še kako deluje.

"Now the drugs don't work
They just make you worse
But I know I'll see your face again
Yeah, I know I'll see your face again
Yeah, I know I'll see your face again
Yeah, I know I'll see your face again
Yeah, I know I'll see your face again
I'm never going down, I'm never coming down
No more, no more, no more, no more, no more"

Mislim, da bi morala biti pesem odskočna deska, marsikomu.
Sploh tistim, ki nikoli niso videli obraza...
svojega nerojenega otroka ali pa rojenega odvisnika!

"Včasih pot življenja ni preprosta, je ovita in zaraščena s trnjem in kapljicami krvi. Včasih "ščijemo" kri, da bi prišli do določenih spoznanj, a s dvignjeno glavo zatem strmimo naprej in se borimo skupaj s pozitivo."

Nekoč, konec leta 2010 sem spoznala fanta, kateri je bil nekdanji odvisnik od heroina. S njim sem preživela dobro leto in pol in v temu času pridobila marsikatero izkušnjo. http://viktorijarozman.blogspot.com/2013/02/zgodba-bivsega-odvisnika.html
Zgoraj objavljen URL naslov, govori njegovo zgodbo, kaj ga je pripeljajo do tega, da se je znašel v breznu heroina. V svojemu času življenja kot odvisnik pa ga je doletela boleča in meni osebno grozna zgodbo o mrtvemu otroku.
... Ko je bil še mladoleten, ga je mama poslala v popravni dom v Višnji Gori. Tam je spoznal svojo prvo ljubezen. Bila je narkomanska ljubezen. Punca se je takrat že malo boljše spoznala s heroinom. Po vrnitvi domov iz popravnega doma odnosi doma niso bili takšni, kot si jih je zaželel. Mama ga je pri njegovih rosnih osemnajstih letih postavila na cesto. Fant je bil tako obsojen na življenje na cesti in kot “mulc” je moral že zgodaj vzeti svoje življenje v svoje neizkušene roke. S svojo punco sta se preselila v skupno stanovanje in preživljala sta se s krajami. Ker sta bila oba v svetu drog, kraje na žalost niso bile dovolj. Punca se je morala predati prostituciji in ukvarjala se je s nudenjem spolnih uslug v svojem lastnem stanovanju. Skupaj sta bila "srečna" in izkusila sta vse. Izkusila sta užitke, ki jih prinaša spolno življenje in izkusila sta dovgodivščine, ki jih prinaša življenje na ulicah. Minevali so meseci, kasneje leta in tako sta se oba trudila za denar, ki bi ga porabila za dozo. Medtem časom pa se je ustvaril sad njune "narkomanske ljubezni". Ko sta bila oba še odvisnika, je plod v njenemu trebuhu rastel, oba pa sta še naprej nadaljevala svojo narkomansko kariero. Ne vedoč, da je ženska noseča! Tako je iz meseca v mesec njen trebuh vse bolj rastel, medtem ko se je otrok v njej zastrupljal, zaradi njene malomarnosti in nevednosti. Bila je visoka, vitka ženska, tako sta šele v sedmemu mesecu sprevidela, da je noseča. A to ni izgovor.
...V njej je bil mrtev otrok...
Nikoli mi ni bilo jasno, kako sta šele v sedmemu mesecu "odkrila" njeno nosečnost. Ali ženska ni čutila, da se v njenem telesu nekaj dogaja, se še danes sprašujem. Si lahko do te mere v "sranju", da v 7 mesecih ne vidiš, spremembe na svojemu telesu? Ji je heroin pomenil več, kot lastno telo?
Tako je zaradi malomarnosti, brez samospoštovanja umrlo življenje, še predno je prišlo na svet.

Veliko zgodb pa je še hujših, ko na svet pride rojeni narkoman.
... Zamislila sta si rojstvo otroka, da se bo s tem dogodkom življenje postavilo na lepše. Ampak rodila sta narkomana, ki ga je bilo potrebno vsak dan voziti v klinični center, na spuščanje metadona. Bila sta oba na metadonu. S otrokom sta ravnala nehumano, neodgovorno kakor, da je "štruca kruha". Od zadetosti jima je včasih padel po tleh, včasih pa sta ga preprosto pozabila. Zanemarila sta starševske odgovornosti. Otrok je imel srečo, da se je vmešala socialna služba, da mu je odredila nadomestno družino.
Otrok ni igrača, 
temveč odgovornost, drugačen način življenja, odrekanje določenim stvarem!

Narkomanska mamica in njeno zanemarjanje 5 letnega sina.
Mamica katera ni bila pripravljena se odreči uživanju heroina in kokaina je zanemarjala svojega lastnega sina, na več načinov. Mali revež jo je moral več ur čakati pred vrati vrtca, da ga je prišla iskat s kolesom. Njeno neodgovorno "vlačenje" sina s seboj v narkomanska legla, kjer se je več ljudi zadevalo s heroinom in kokainom, je dejansko ostalo v spominu otroka. Težko bo pozabil, da se je njegova lastna mama, pred njegovimi očmi "zadevala" s iglo. Po ulici se je v smehu govorilo, da je njegova najljubša igrača igla.

Veliko otrok nima lepega otroštva, a to so ekstremni grde okoliščine odraščanja otrok.
Mnogi otroci pa imajo grde okoliščine tudi, če njihovi starši niso v svetu droge.
Tokrat sem se dotaknila otrok narkomanov, 
slednjič pa se dotaknem zgodbe nezakonskih otrok.