O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

sobota, 28. marec 2015

#INTERVJU: Servitski samostan, ki propada sredi Kopra (Planet Siol.net)

Servitski samostan, ki propada sredi Kopra (Planet Siol.net) 

Fotografirala: Viktorija Rozman Bitenc (2.12.2013)
Prejšni teden sem s novinarko za Planet Siol.net spregovorila nekaj besed o eni izmed velikih sramot mesta Koper - Servitski samostan ali drugače stara porodnišnica. Zgradba v kateri se je do leta 1997 rodilo mnogo Primorcev danes že slabi dve desetletji žalostno propada medtem, ko Primorska Univerza ne želi odpreti vrat niti novinarjem. Vse od praznih obljub, ignorance je pripeljalo novinarko po direktni poti do mojega imena Viktorija Rozman Bitenc. Več let sem ga spremljala, ga skozi fotografski objektiv občudovala in na lastni koži ponoči v času spanja doživljala. Da moje delo kot urban raziskovalke dobi pravi pomen, sem svoje fotografije in doživljaje delila s redakcijo portala  Planet Siol in tako je nastal nov članek s mojimi fotografijami in zaključno besedo.
Prav solze imam v očeh, ko berem članek in se zamislim nad vsemi besedami ljudi, ki so dvomili v moje delo s tem, ko so me več let podcenjevali s komentarji:" Ti in svoje zapuščene zgradbe... Kaj vidiš v njih? To ti ne bo prineslo nobenega uspeha...Te ni strah spati v zapuščenih objektih?"

Fotografirala: Viktorija Rozman Bitenc (1.11.2012)
In tukaj je eden izmed številnih uspehov, ki sem jih dosegla od leta 2007 odkar se aktivno ukvarjam s dokumentiranjem, raziskovanjem, doživljanjem zapuščenih objektov, kulturne dediščine, ki so moj dom...

Hvala vsem novinarjem, ljudem... ki so mi dali možnost, da se pokažem kot urban raziskovalka in dekle, katere dom so zapuščene zgradbe. Zahvala ljudem, ki mi dajejo moč, da vztrajam, saj me prav takšni uspehi polnijo s močjo, da življenje na ulici v času, ko so zapuščene zgradbe moj dom ni težko, kot je videti na prvi pogled. Tukaj je košček zadnjega intervjuja, ki sem ga opravila s simpatično novinarko Nežo Mravlje, ko sem ji odprla svoje srce in ji povedala več o svojemu življenju, raziskovanju in pogledu na zapuščene zgradbe. 

Na spodnjem URL naslovu, si lahko ogledate kaj se dogaja s staro porodnišnico v kateri je nekoč odzvanjal prvi jok otrok številnik Primorcev. Nekaj fotografij notranjosti, ki so del mojega dela in nekaj besed zaključne besede...
(Planet Siol.net)

Več fotografij te mogočne zgradbe si lahko ogledate na spletni strani...
Urban exploring Slovenija na Google+ na spodnji povezavi:

Lahko pa si ogledate več kot le fotografije in se skozi video posnetek sprehodite skozi prostore, kjer so se nekoč v malo drugačni podobi zgradbe sprehajali serviti...

Citiram:" Poleg raziskovalcev konservatorske, umetnostno zgodovinske in arheološke stroke pa zidove samostana zelo dobra pozna tudi Viktorija Rozman Bitenc, ki že leta s fotoaparatom obiskuje osamele, propadajoče hiše, gradove, zaklonišča, jame. “Že kot otrok sem začela zahajati na ljubljanski zapuščen bazen Kolezija. Tja sem se umaknila pred svetom. Tam sem se počutila sprejeto. Tam sta bila mir in sproščenost.”
Pozneje se je tako aktivno začela ukvarjati z zapuščenimi stavbami, med njimi ji je še posebej ljub servitski samostan. Gre za kulturno dediščino, njeno ohranjanje, zavzeto pripoveduje. V zidove, prostore so zapisane zgodbe preteklosti te stavbe: arhitekturna, družbena in posameznikova."

Fotografiral: Damjan Bitenc
In prav res se pojavi vprašanje, kdaj bodo vrata stare porodnišnice po 20 letih propadanja spet odprla vrata in s tem možnost za pisanje novih zgodb... 
Kaj bo naredila Primorska Univerza? 
Je bila ignoranca do novinarjev in prazne obljube, da bodo odprli vrata za fotografiranje lepo dejanje? 

Zato sem tukaj jaz in s veseljem ljudem skozi svoje fotografije odprem vrata v številne skrite kotičke Slovenije in pokažem žalostni odnos do kulturne dediščine... Kakršen odnos je Slovencev do Kulturne dediščine se odraža tudi v razgledanosti in kulturi...