O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

nedelja, 08. februar 2015

Življenje svoje dala bi... Zanj...Za katerega moje srce živi...

Življenje svoje dala bi... 
Cel svet poklonila bi...
Vse zanj naredila bi...
Zanj...
Za katerega moje srce živi...

Poroka 20.april 2013 na Ljubljanskem gradu. Zakonca Bitenc.
S torticami sem ga razveseljevala, dobro slastno mu kuhala vse dokler avgusta meseca 2014 v solzah izvedela, da moj sonček sladkorno tipa 1 ima. Komaj sem ga spravila do UKC Ljubljana, zadnji hip sem ga pripeljala, saj je moje sonce imelo 50 mmol/L glukoze v krvi in je bil na meji, da bi padel v sladkorno komo (Hiperglikemija) zaradi tako zelo povišanega sladkorja v krvi. Normalen človek, ki mu trebušna slinavka deluje pravilno ima med 5 - 7 mmol/L glukoze v krvi. Moj sonček je prišel na UKC s 50 mmol/L, ni videl niti 3 metre pred seboj, stiskalo ga je v pljučih in komaj je hodil. Nikakor ne morem pozabiti njegovega obrazka, ko je bilo videti le kosti, njegovih zadnjih dni. ko je pil, saj ga je sladkor v krvi tako izsuševal. V parih mesecih ga je sladkorna tako izsušila, da so bile videti le še njegove lične kosti. Ko sva tisto celo noč na urgenci čakala, mi je rekel, da ga bodo zadržali. Bila sem strta, saj nisem vedela kaj naj pričakujem. Pomislila sem na najhujše v strahu, da se s mojo ljubeznijo nekaj resnega dogaja. Po več urah čakanja je šokiran prišel v čakalnico in mi povedal, da ima sladkorno tipa 1 in bo moral uporabljati inzuline.

Moj mož v Kliničnem centru. Najlepši!
Nikakor mi ni bilo jasno kako ima lahko sladkorno in s meseci sem spoznala, da mu je način življenja, 8 let na ulici, vsi psihični pritiski, ki jih je doživel zaradi pomanjkanje ljubezni pripeljala sladkorno bolezen. Tisti trenutek sem bruhnila v jok in bila sem v popolnem šoku. Kot ljubiteljica slatkega, sem bila prisiljena, da način življenja spremenim s čemer se še danes borim, a zadnji mesec opažam, da pridno k tej spremembi strmim in se učim... S meseci bom vadila, dobro zdravo kuhinjo se učila, da bom mojo ljubezen pokončno držala in mu s ljubeznijo stala ob strani do konca najinih dni. Četudi moram za to spremeniti sebe, način življenja ga moram in bom, saj sem se v to pustila in si želela. 
Iskala sem fanta, kateremu bom lahko dala vse svoje življenje, bila vse, ki me bo spoštoval, razumel, me poslušam in me spodbujal pri mojemu delu.

Kaj bi jaz brez njega in kaj bi on brez mene? 

Ne predstavljam si življenja brez njega. Kot sem tudi brez dvoma, da brez mene mojega moža ni. Ko sem ga 22 let iskala, hrepenela po ljubezni, sem več let zapored vpihovala svečke, trgala 4 peresne deteljice in si želela le eno... Želela in hrepenela sem le po spoštovanju, toplini in ljubezni. Manjkala mi je celo življenje, ki sem jo iskala pri starših, vrstnikih, a povsod in vedno sem se počutila manjvredno, saj me nihče ni razumel. Nihče se nikoli ni vprašal zakaj sem takšna... Najmanj sem pričakovala, da bom to našla prav na ulici. 

Vse od leta 2011 in zelo veliko število slabih izkušenj s ljudmi, ki so me izkoriščali sem se naučila kaj je prava ljubezen. In točno to se je zgodilo, ko sem 13.2.2013 spoznala mojega moža Damjana. V nekaj ura najinega pogovora, odprtega, zaupanja drug drugemu sem čutila, da mu lahko zaupam in tako je postal prvi in edini človek, ki ve še najbolj temne skrivnosti mene in moje preteklosti. Ko sem na dan, ko sva se osebno spoznala prišla domov sem popolnoma odmislila, da je naslednji dan valentinovo. Vsedla sem se na posteljo in mu s solzami v očeh delala majhnega angelčka.


Ko sem pisala pismo zanj si niti najmanj nisem predstavljala kaj bom s svojim dejanjem naredila. Videla sem ga le enkrat v življenju in njegova samosvojost, drugačnost, njegove oči in bližina so me popolnoma začarale. V moje življenje je stopil popolnoma naključno, ko sem želela opraviti intervju s njim, njegovi življenjski zgodbi in življenju na ulici.
Njegova zgodba, ki mi jo je govoril so po mojemu obrazu polzele solze. Moj sonček, ki je pri 10 letih zaradi fizičnega in psihičnega leta, kot majhen fantek delal samomor...
Vsi udarci, ki so ga doleteli v življenju, se mu je to vse res moralo zgoditi? Je res tako veliko in lepo srce kot ga ima on moral biti 8 let na ulici in pristati v svetu droge zaradi tega v zaporu? Vedno, ko razmišljam o njegovi preteklosti imam še en razlog več, več in več, da ga ne smem izpustiti iz svojih rok. 
Po manj kot enem mesecu, ko sva hodila s roko v roki so naju podli in nesramni ljudje želeli ločiti. Zaradi povsem osebnih interesov, so ga želeli odtrgati od mene s tem, ko so mu rekli da nisem prava zanj. Takrat se je moj svet podrl in prvič v življenju sem ukradla narkomanske pripomočke in se zadela s heroinom v žilo. Trenutek, ko mi je bilo popolnoma vseeno, saj sem vedela, da mi želijo vzeti to kar sem celo svoje življenje iskala. A, ker je od mene dobil nekaj kar v življenju nikoli ni dobil, iskal 28 let, vse dni, in sanjal vse noči, da bi spoznal črnega angela, se ni predal. Vrnil se je k meni in mi tako pokazal, da me ima zares rad. V svojih srcih sva oba čutila, da sva našla to kar sva celo življenje iskala. Zato sva se v hecu šalila, kako bi bilo, če bi bila Viktorija Bitenc. V srcu sva oba vedela, da je to to, kar sva iskala in nekega dne sva odšla na matični urad in izbrala datum za poroko. Nihče ni vedel, da se bova podala v svet zakonskega življenja, povedla sva čez nekaj dni in tako sva se 20. aprila 2013 poročila in drug drugemu obljubila večno zvestobo. Poroka je bila nekaj kar sem lahko celo življenje sanjala in bila sem prepričana, da bom celo življenje igrača, katero si bodo ljudje podajali iz roke v roko in le izkoriščali, žalili, zaničevali. Popolnoma sem izgubila vso zaupanje in upanje v to, da bom kdaj našla iskreno ljubezen.

Vse dokler nisem spoznala Damjana, ki je najlepše kar se mi je v življenju zgodilo in se mi še danes dogaja.


Skozi mesece najinega skupnega življenja sem se trudila, da mu kot odvisniku stojim ob strani, vlivam ljubezen in s tem dajem moč, da se bori proti drogi. Tudi sama sem imela probleme, a ne tako resnih in bilo mi je prav v veselje, da bom pokončno postavila tako veliko srce. Bila sem edina, ki mu je stala ob strani in ga spravila stran od ulice in tako sveta droge.
Kot 20 let staremu dekletu, ki je v življenju dala skozi od izkoriščanja, spolnega nasilja, življenja na ulici, odvisnosti, neprestanega zaničevanja sem svojo ljubezen, razumevanje našla pri ljudeh s ulice. Ko sem si s 18 leti ustvarila kariero v medijih, kot fotograf, razsikovalka, ki se ukvarja s ljudmi s roba sem vedela, da moram vztrajati. In prav vsak objekt, ki sem ga fotografirala, članek, ki sem ga napisala mi je dal zagon in moč, da se borim in tako sem prišla do svojega sončka in našla vir za življenje. 
Skupaj sva šla skozi njegovo metadonsko krizo, ko moje sonce cel mesec ni moglo spati zaradi strašanskih bolečin v trebuščku. Ne bom pozabila, kako sva spala ločeno vsak na svojemu koncu, ker so ga tako strašno bolele noge, trebušček in se je celo noč zvijal od bolečine. Iz dneva v dan sva se 2 leti in še danes borila s tem kaj bova jedla, kako bova spala, ko se bliža zima... Moj Damjan je bil 8 let na ulici, navajen je bil v najhujši zimi spati zunaj, a nisem si želela, da bi še eno zimo preživel na ulici. Tako sem nama dvakrat, pripravila presenečenje in izkoristila, čas ko ga ob meni ni bilo, da sem pospravila celo nadstropje zapuščene hiše. Cel dan sem pospravljala, nosila jogije iz enega nadstropja v drugo. Po stenah sem risala srca, saj sem želela, da moja ljubezen pride v najin nov, čisti četudi na ulici kotiček ljubezni. Vsako srce, ki sem ga narisala je bilo dokaz moje ljubezni. Šla sva skozi mnogo vzponov in padcev, a nisva se predala...

Leto 2014 je bilo zelo težko leto za naju. Vse od diabetesa sva bila prisiljena, da počasi spremeniva najin način življenja, vse do težke zime, ko sva spala v največjem mrazu brez plinske pečice za katero sva se borila. Nisva imela denarja, kot vse ostale dni, da bi jo kupila in zelo sva hvaležna vsem dobrim ljudem, ki so nama preko revije Jana zbrali obleke in nama podariti čisto novo Zibro peč.
S socialno pomočjo 430 evrov za 2 osebi si nisva mogla privoščiti sobe v najem. Gledala sva za sobe, stanovanja, premišljevala alternativne možnosti, vse, da bi le imela streho nad glavo. A najina majhna socialna pomoč, nama tega ni dovolila, saj bi celo socialno pomoč dala le zato, da spiva v prostoru s elektriko in vodo. Tako nama ne bi ostalo nič za kozmetiko, hrano in račune, ki jih morava plačevati. Preprosto sva bila 2 leti zapored prisiljena spati na ulici, v svetu zapuščenosti, saj nama drugega ni ostalo. Četudi so nama stari obljubljali finančno pomoč, nama je vsakodnevno pomagal le moj oče Janez Rozman. Vem, da cele dneve dela, se bori v tej državi, da bi kot znanstvenih dobil plačo medtem, ko je vsak mesec v strahu ali bo sploh dobil plačo. Je človek s znanjem, ki dela na svetovnem področju, ki je v tej državi preveč visoko in intelektualno zato mu to nič ne pomaga pri borbi za denar. Hvaležna sem mu, da mi vsak dan pusti 5 eur, da si kupim hrano na katero pa včasih preprosto pozabim, ko več dni šparam denar, da si kupim kaj kar potrebujem. 
Vsakodnevbna borba za denar, ko sem morala kot mamica, sestrica, žena poskrbeti za dva in to zase in mojo ljubezen. Velikokrat sem trgala od svojih ust, pozabila na svoje sanje, da sem lahko osrečila človeka, ki sem ga iskala celo življenje. 
Damjan je to kar sem si vedno želela in zanj, bi dala svoje življenje, vse kar imam, četudi nič nimam bom ustvarila da mu dam! 

Začetek decembra 2014 je po naključju moj sonček prišel do medijske pozornosti, ko so iz revije Jana s njim opravili intervju. Naslov članka je bil RAD BI ŽIVEL IN NE UMRL.

Ko sem dobila revijo v roke se nisem mogla upreti joku, saj sem prvič v življenju njegovo življenjsko zgodbo prebrala skozizorni kot tretje osebe. Zelo sem vesela in se še enkrat in vedno znova lahko zahvalim v svojem in njegovem imenu fotografu in novinarki iz revije, ki so za naju odprli fond zbiranja oblek in ostalih predmetov, da bi lažje prišla skozi zimo. Tako sva dobila 2 plinske peči in eno na petrolej. Pridobila sva vsaj kanček upanja, da na svetu obstajajo še dobri ljudje, s tem ko sva se še naprej borila, da bi bilo zdravje mojega sončka močno in trdno, da se zaradi prehlada ne bi drastično poslabšalo njegovo zdravje in s tem raven sladkorja v krvi. Vsak prehlad, ureznina v telo je zanj lahko usodna. Če se prehladi imam ožnost, da ne bo začutil pomanjkanja sladkorja v kriv in tako pri 1.8 mmol/L padel v komo. frown emoticon Tega me je vsak dan strah in ubija me misel, ko ga ob meni ni ali je vse uredu s njim. Ne morete si predstavljati kakšno je življenje, ko se vsak dan boriš psihično, da ne posegaš po drogi, ker te ubijajo misli ali je s tvojo ljubeznijo vse uredu. Saj to je edino kar mi na prvemu mestu pomeni v življenju.
 Ljubezen, ljubezen, ljubezen. Brez ljubezni mene ni. saj mi le ljubezen, toplina daje zagon za ustvarjanje, da imam rada samo sebe in vztrajam v svojem življenju. Vse tiste dni, ko je sedel na Čopovi ulici se je trudil, da bi nabral nekaj drobiža in poskrbel za naju kot družino Bitenc. Včasih je sedel po 8 ur, da je nabral le nekaj evrov drobiža, kaj vse pa je ob tem trpel, kakšne močne besede pa si nihče ne more predstavljati. Velika večina ljudi, NAJU OBSOJA, podcenjuje zaradi njegovega žicarnja in borbe za denar. Dejansko pa se nihče nikoli ne vpraša kako je cel dan sedeti na ulici za nekaj evrov drobiža, da nahraniš dva in prišparaš kakšen kovanček za plinsko bombo. Vsi mislite, da nama je denarp otreben le za hrano? Pa plinska bomba, kozmetika, s tem kreme za telo, da je fant zdrav in se ne poškoduje zaradi mrazu, ki ti pozimi izsušuje kožo?! Veliko ljudi me obsoja, kako lahko živiš tako, zakaj si ne najdeš nekoga boljšega, ti ni sramotno, da tvoj mož prosi zadenar na ulici...? NE NI! V PONOS MI JE! Vesela sem, da imam takšnega moža, ki se v življenju bori in še ni obupal nad življenjem klub temu kaj vse je trepel in še danes trpi. 
Zato se borim, da mu ob strani vsak dan stojim 
in 
mu dam nalepše kar si zasluži...
To je ljubezen, katere mnogi nikoli ne bodo razumeli in čutili.

Oseba, ki je moj svet in ki si zasluži vse najlepše!
Domov je prihajal vsak dan popolnoma utrujen, včasih tako živčen, da sem ga morala močno objeti in pomiriti. Si lahko predstavljate objem, ko k sebi objameš človeka, kot mamica svojega otroka in ga s solzami v srcu božaš po glavi, poljubljaš po glavici, ko mu govoriš lepe besede, da ga pomiriš in mu vliješ ljubezen?
... SI SPLOH LAHKO PREDSTAVLJATE KAKŠNO JE TO... ...ŽIVLJENJE?...
Sploh veste zakaj živite? Je to le zavist, ker sami nimate tega in si želite?

In potem se klub vsemu najdete še obsojat in mi govoriti o mojemu življenju, kako naj živim?! Vi, ki imate v življenju starše, streho nad glavo, službo boste mene obsojali in mi govorili kako naj živim?!
V življenju vse kar sem iskala je ljubezen in našla sem ...
fanta, srce, ki to ljubezen potrebuje kot otrok svojo mamo.

  • Jaz sem edina, ki jo v svojem življenju ima in ji je mar zanj! Zato se vsako dnevno trudim, da sem pridna in vse kar se še tako čudno zdi, delam zato, da bo moj mož srečen. Po 30 letih je končno našel razlog za življenje, upanje, da se za nekaj bori. Jaz sem mu kot mamica, ki ga objame k sebi, skrbi zanj...
  • Sem kot njegova sestra, ki mu kdaj ponagaja, a ga ima najraje na temu svetu, ker mu lahko zaupam in skupaj počneva kakšno vragolijo.
  • Sem njegova najboljša prijateljica, ki mi lahko zaupa vse, pred mano ne potrebuje skrivati ničesar, ga spoštujem, razumem in imam rada.
  • Sem njegov psihoterapevt, ki ga je s mojimi 20 leti spravil stran oddroge, potegnil s ulice in mu kot angel razpadajočih kril vrnil upanje v življenje. Sem njegova opora, ki ga posluša vsakič ko potrebuje. In četudi mi je kdaj težko se trudim poslušati in mu pomagati kolikor se le da.
  • Jaz sem Viktorija Rozman Bitenc  njegova žena, ki se že 2 leti odkar se poznava trudi, da bi mu vedno znova in znova pokazala, da naj živi, saj lahko meni pomaga rešiti moje poslanstvo in tako lahko skupaj kot angela odletiva iz tega sveta. Če se njemu kaj zgodi meni več živeti ni, saj vse kar imam, vlagam vanj. Če mi uničijo psihično mojega sončka, ki je že tako psihično nemočen, bom jaz uničila CEL svet in vse, ki so bili žaljivi do njega in so mojega moža psihično uničili. 

Brez njega mene ni, zato se vsak dan trudim. četudi le tako, da vlečem filme dol zanj, da mu polepšam in pričaram nasmeh. Nimam denarja, vsak dan mi oče pusti 5 eurov, ki jih včasih pridno šparam več dni, se odpovem sebi svojim željam, da svojemu sončku lahko prinesem denar, da si kupi kartico in me pokliče...
Moje srce je doma pri njem in ne glede na to...
kam grem, 
s kom sem, 
kaj počnem,
...sem s srcem pri njem...

Vzeli so mi ga in v 3 minutah, ko nama niso dovolili niti, da bi se poljubila in poslovila se je moj svet porušila, ker sem fizično izgubila njegovo prisotnost. Mnogo ljudi se od dneva, ko so mi ga začasno odvzeli trudi, da bi me nasmejalo, osrečil. Nekaterim uspe, a le s iskrenostjo in dobrim namenom, razumevanjem in spoštovanjem.
Najdejo se pa ljudje, ki nikakor ne spoštujejo mene, mojega moža in najinega zakona in bi na vsak način radi mene dobili v posteljo in spolno izkoristili ali imeli zase. Vsi takšni naj vam povem... 
NIHČE v temu življenju mojem več ne bo deležen moje iskrenosti in 100% predaje srca. Nihče od teh, ki se trudite s svojim pihanjem na mojo dušo očarati mene, da se omehčam vam ne bo uspelo. Ker moje srce ima samo en dom in to je pri mojemu možu. Ker ga ljubim me ne zanimajo nikakršne spolne, osebne in drugačne potrebe vas in drugih ljudi. Saj zame je le ena potreba, ena oseba in to je moj mož. Le zanj si vzamem 100% čas kadar koli me potrebuje, naroči določene stvari. Mislite, da mi je vi nteresu spoznavati ljudi, ki me želijo videti zgolj zato, da me osvojijo in kakor koli izkoristijo? Mislite, da imam denar in voljo, ko mojega sončka ni ob meni, da hodim po lokalih in pijačkah? To je vaša želja, to je vaš način, jaz nimam denarja, časa in volje, da zapravljam denar za takšne bedarije! 

Jaz sem poročena punca in v življenju sem pri svojih 18 letih ustvarila ime in priimek. Z marsikatero žensko in moškega sem lahko gospa Viktorija Rozman Bitenc. In to ni egotrip, a to je realnost. Tisti, ki celo življenje gledate le na svojo rit, svoje potrebe, ste polni ponosa in pričakujete samo to, da boste od ljudi vedno le prejemali in nič vložili ne boste dosegli ničesar. Jaz takšni ljudi v svojem življenju ne potrebujem, ker vem zakaj živim...

Živim zato, da širim ljubezem, da jo prejemam in vlagam med ljudi, ki jo potrebujejo in tako dobijo ponovno upanje in željo zato, da živijo. Jaz sem angel razpajočih kril in vse kar si želim je to, da bi bili ljudje, ki so mi pokazali kaj je prava ljubzen, ki so isti kot jaz srečni. Nikomur ne želim slabega, a tisti, ki so se igrali s mojim časom, čustvi, ki si želijo le izkoristek in si ne morejo vzeti časa zame, da bi mi iskreno povedali v obraz si ne zaslužijo mojega objema, moje topline...

Ljubim le svojega moža, on je moje sonce za katerega živim in bi dala svoje življenje. Če je treba mu podarim svojo trebušno slinavko, da ga le vidim zdravega in pri življenju. On je edini, ki mu lahko rečem iskreno in s celim srcem LJUBIM TE, vse bi naredila zate. 

Ob tem, pa imam rada lahko več ljudi. In vsem, ki mi zadnji mesec stojite ob strani s tem, ko ste iskreni in se vsakdan trudite privabiti nasmeh na moj obraz naj vam povem, da rada vas imam. Kot tudi rada imam vse moje brezdomce, odvisnike, ljudi s roba, ki jim skušam s svojim objemom dati toplino. Vse fante brezdomce, ki sem jih v zadnjem mescu objela, osrečila s svojo bližino... Vse te ljudi imam rada, saj mi dajete to kar potrebujem, kar mi manjka saj le to lahko širim naprej, da osrečim ljudi, ki toplino potrebujejo in skozi svoje zgodbe predam znanje ljudem.

Za vse dekleta, ki se trudijo kopirati moje ideje, moje delo, biti iste kot jaz, kot tudi vse moške, ki si me želijo kakor koli s svojimi osebnimi interesi uničiti psihično naj povem...
Nikoli ne boste prišli na mojo mentalno raven. Ko boste prehodili moje ulice, doživeli in početi to kar počnem jaz podzavestno in zavestno, predvsem srcem, takrat bo vaše delo in želje dosegli pravi name, da boste na približno isti valovni dolžini.

Za marsikoga sem vzor. Veliko ljudi slišim, ko mi reče:" Legenda si! Lepa si, takšne ženske v življenju še nisem videl...", ko se zamislim in spomnim na vse ljudi, njihove besede in ugotovim, da sem dejansko gospa in pravi angel, ki je na ta svet poslan s razlogom. Nekoč mi je profesor Marko rekel:" Takšni kot si ti Viki se rodijo na 100 let!" Takrat nisem vedela kaj mi je s tem želel povedati, a ko sem prevrtela film življenja, negativon izkušnje spremenila v znanje, se spomnila besed in se poglobila sama vase sem spoznala zakaj živim.


Odkar živim svoje sanje, sem svobodna, sem to kar sem v srcu ne glede na omejitve, stereotipe in tabuje sem spoznala pravo ljubezen. Moja prava ljubezen je moj mož Damjan za katerega že 2 leti dajem vse kar imam. In leto, meseci, ki so pred mano in njim so težki, kot celo najino življenje. A ne glede na vse se bova borila, saj ko bo moje sonce spet v objemu svoje lune bova naredila nekaj, s čemer bova ljudem pokazala, da se borite za svoje sanje, uresničujte svoje želje. 
Upanje zanje umre. 

Kot sem si želela vsa leta, vse trenutke sreče, da bi ljubezen dobila, se mi je želja uresničila. In četudi moja ljubezen nima družine, nima doma vem, da je on edini in pravi, saj ima pravo srce, ki sem ga iskala!
Vedno, ko vidim njegove oči, zdaj ko ga ob meni ni se mi srček trga, ko vidim kako zelo je lep, kakšen čudoviti fant, mož je kakršnega bi si lahko le želela in po njem sem tudi hrepenela... 
Najrajši bi si srce odtrgala, da bi mu ga ta trenutek poslala in mu s tem dokazala, da sem svoje življenje zanj dala, da bi vedel kako močno ga ljubim! Nobene besede ne morejo opisati kako močno ga ljubim in kaj bi naredila zanj!!! Še beseda Ljubim te je premajhna, saj ej izgubila svoj pomen skozi preveliko uporabo med ljudmi. 

Kaj naj naredim, da mu pokažem, da zanj živim?