O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

torek, 10. december 2013

Moj najbojši prijatelj © VRB

"Vsak dan je nova priložnost za veselje in ljubezen!"

Bil je dan, ko sem se s prijateljem sprehajala po Btc-ju v iskanju darila za njegov rojstni dan. Spomnim se trenutka, ko mi je omenil, da sem njegovemu prijatelju simpatična. Pokazal mi je njegovo fotografijo. Njegov pogled, njegov stil... Všeč mi je. Zelo me je zanimalo kdo je ta fant, ki me je videl na fotografijah in me želi spoznati. Ko je prišel dan rojstno dnevne zabave, je bil tam. Bil je tako blizu, a hkrati tako daleč... 
Spregovorila sva nekaj stavkov, a nama okolica ni dovoljevala, kaj več. Ni minilo dolgo časa, ko sva ponovno sedela drug nasproti drugega. Le nekaj dni kasneje sva šla na večerjo, ki nama je prekrižala najine poti in jih družila v eno. Bili so začetki, spala sva v avtu, se cele noči pogovarjala in se spoznavala. Oba sva čutila, da naju energija ki vlada med nama povezuje skupaj.
9. december 2010 je bil dan, ko sva se prvič zbližala skupaj. Zamujala sem na praznovanje očetovega rojstnega dne in v naglici, ko sem se poslavljala se nisem mogla upreti... Poljubila sem ga in najina vez je začela rasti in se razvijati...

...Vse od ljubezenskega odnosa do prijateljskega... 

Danes pišem te besede, ker čutim da jih moram dati iz sebe. Moram predati sporočilo te lepe izkušnje. Morda s tem komu odprem oči in pokažem nekaj pozitivnega, novega. 

"Vse ima svoj razlog in je mogoče!" 

Zadnji dve leti zame nista bili lahki, prav tako ne zanj. Bilo je neko obdobje, ko se nisva slišala niti videla, saj je bil vsak v svojemu svetu. Jaz sem se znašla v vrtincu čustev narkomanskega življenja, on pa v razmerju, katero mu je dalo marsikatero novo spoznanje o samemu sebi in življenju. Ko so tako minevali vzponi in padci je življenje teklo dalje in midva se nisva dala. Nisva poslušala želja drugih ljudi, njihovega mišljenja. Poslušala sva svoje srce in tako nisva izgubila tistega čudovitega stika katerega imava.
Prav tako nisva pozabila na čustva, ki živijo v najinih srcih. Ne glede na to kaj se je dogajalo v času, ko sva bila skupaj, sva vztrajala in čas nama je prinesel neopisljivo vez.
Težko jo opišem, saj še sama ne najdem pravih besed. Vem le to, da lahko rečem:" Verjamem v energijo, ki povezuje ljudi in usodo, ki nas združuje!"

SVETUJEM:
"Poslušajte svoje srce in zdrav razum (v pravi količini), 
ki vas lahko pripeljeta so lepega doživetja, spoznanja. Pravega prijateljstva."

Ljudje velikokrat prepričano trdijo, da je prijateljstvo med moškim in žensko, ki sta bila nekoč v ljubezenskem razmerju nemogoče. Jaz sem sama sebi dokazala, da temu ni tako! 

"Prijateljstvo je neopisljivo razkošje, da se z nekom počutimo popolnoma varne, ne da bi morali izbirati misli ali tehtati besede."

Vsakič, ko mi je težko ga lahko pokličem in me bo poslušal. Če ne bo mogel, me bo poklical nazaj takoj, ko je mogoče. Ni mi potrebno izbirati besede, misli, skrivati svojih dejanj. Sprejema me takšno kakršna sem. Ve vse o meni in še vedno me ima rad. Vedno mi je pripravljen obrisati solzo, ki polzi po mojemu obrazu in me objeti k sebi, ko je to le mogoče. Nasmeji me, ko mi je težko. Ko se vidiva in se zatem ločiva, se počutim kot da so moje baterije spet polne. Tudi če ni fizično prisoten je ob meni pomembnih dneh, s mislimi ob meni. Zaupava si stvari, katere redko komu lahko poveva. Če naredim kaj grdega, mi pove svoje mnenje.Rada se imava ne glede na to kaj je bilo, kaj je in kaj bo. Drug ob drugem bova v dobrem in slabem, ne glede na želje in čustva drugih, ki bi nama skušali vzeto to kar imava.

"Pravi prijatelj ni nikoli na poti, 
razen če si ravno na napačni poti."
Ko sem bila v svetu droge katero je dal sam skozi in se uspešno umaknil od nje, me nikoli ni pustil na cedilu. Ni me želel vsak dan ob sebi, da bi zaščitil sebe, da ne bi zapadel nazaj, a vseeno je bil ob meni. Razumem ga, želel mi je dobro in iz njegovih dejanj sem se naučila marsikaj pozitivnega.
Klub temu, da so se takrat zdela grda,  boleča, egoistična in oštra, vse je imelo svoj razlog. Dal mi je znanje za katerega sem mu danes hvaležna. Včasih moramo doživeti in občutiti negativna čustva, da se iz njih dobimo pozitivno doživetje in novo znanje. 
Ko se ozremo nazaj, se nam poraja misel: sonce, oblaki, dež, vihar, mavrica - Vse je imela smisel!

"Redek obisk prijateljstvo poveča."

Verjetno ob branju mojih besed dobite občutek, da to ni le prijatelj. Vsak od naju ima partnerja, do katerega goji čustva, preživlja čas s njim, živi s njim ali kakor koli, posveča pozornosti ljubljeni osebi. Ker imava spoštovanje, drug do drugega kot do oseb, ki naju imajo rade je najin odnos prijateljski. A usoda nam skozi čas pokaže kdo je pravi in kaj je tisto kar iščemo...
Ko poslušam njegove besede, zrem v njegove globoke rjave oči, se težko uprem, da mu ne bi rekla:" Rada te imam, zapomni si da si v mojemu srcu, moje roke so odprte zate!" Ne glede na vse, partnerja, kar koli, kogar koli, kjer koli, sem ga pripravljena objeti in močno stisniti k sebi. 
Tisti, ki ima rad, ljubi in ima malo zdrave pameti se bo sprijaznil s tem, da človek ne bo zavrgel nečesa čudovitega, zato da bi osrečil in izpolnil želje nekoga drugega pri tem pa zatrl čustva in svoje želje, bil nepošten do samega sebe.

Prijateljstvo je nekaj lepega, čemur se težko upremo in odpovemo. Pravzaprav, zakaj bi se sploh odpovedovali čemur koli, kar nas osrečuje? Zaradi drugih? Nikoli več ne bom ponovila te napake!

Vse kar bom dodala še:" Usoda naju združuje s razlogom!"

Če si med seboj odpuščamo, si dopustimo, se odpremo in zaupamo, lahko ustvarimo nekaj lepega.