O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Trailer "Koliko se ljubiš?" (Docum. movie)

nedelja, 29. december 2013

Photoshooting Lara Kren: Pobegla princesa (28.12.13)

Photoshooting Lara Kren
- Pobegla princesa (28.12.13) -
Živela je princesa, v gradu daleč stran od mestnega vrveža. Vse svoje dni je preživljala za grajskimi stenami in hrepenela po svobodi in ljubezni. Počutila se je, kot da je priklenjena za grajske zidove, ki pa niso ponujali nič drugega, kot le razkošno, a dolgočasno življenje. 
Nekoč se je med sprehodom po grajskemu vrtu odločila, da gre v svet. Dovolj ji je bilo monotonega življenja grajske gospode. Prečkala je travnike, gozdove, katerim ni bilo videti konca. Močna želja po svobodi jo je gnala naprej. Iskala je pravo pot, da bi čim hitreje prišla v drugi svet, v mesto. Pot do mesta pa ni bila kratka in energije je zmanjkovalo. Po dolgi in naporni poti skozi travnike, skrivnostne gozdove ji je primanjkovalo počitka. A močna želja, ki je živela v njenemu srcu jo je gnala naprej. Princesa se je uspešno prebila skozi gozd in ob poti našla svoj kotiček. Po krajšemu počitku je odprla svoje lepe sinje modre oči in v daljavi zazrla zapuščeno zgradbo na obrobju mesta. 
Pot jo je pripeljala do zapuščenega objekta, v katerem ni bilo ničesar, le prazne stene katere so kričale po pozornosti. Nikjer ni bilo ničesar, le ona sama in tista energija, katere ni bila navajena. Mestno življenje ji ni bilo nič poznano, zaradi česar je bila zelo previdna. Skozi okno zapuščenega objekta nad mestom se je zazrla v novi svet...