Photoshooting "sončna pin-up jagodka" in "metulj brez kril"

 Sočna pin-up jagodka / Juicy pin-up strawberry

Metulj brez kril / Butterfly without wings

 MAU: Romana Bogataj Kramar 

Fotografirala: Viktorija Rozman Bitenc

Fotomodel: Zora Mastnak

#2.del - 12 dnevni medeni tedni v zapuščeni baročni palači Totto ex Gavardo

12 dnevni medeni tedni v zapuščeni baročni palači Totto ex Gavardo 2.del

Prvi del zgodbe si lahko preberete na: 

http://viktorijarozman.blogspot.com/2013/07/12-dnevni-medeni-tedni-v-zapusceni.html?spref=fb

"...20. aprila letošnjega leta sva se z mojim možem poročila na gradu. Kot vsi mladoporočenci odidejo na kakšen izlet, medene tedne sva se odpravila na raziskovanje Slovenske obale. To raziskovanje pa ni bilo običajno, saj je šlo za raziskovanje zapuščenih zgradb in bivanja v eni izmed njih. Ker sva oba brezposelna, se nama je zdelo nepotrebno zapravljanje denarja za hotele, apartmaje in kampe, zato sva svoj šotor postavila na podstrešju zapuščene palače Totto ex Gavardo..."

" Tisti dan sva cel dan preživela v šotoru, saj se fantje niso odmaknili do poznega večera."

To je bil 1. del najinega bivanja v zapuščeni palači Totto ex Gavardo. V tem besedilu pa sledijo druge prigode s časa življenja v zapuščeni palači in samega raziskovanja zapuščenih objektov na obali.

Ko sva z možem preživljala noči v zapuščeni palači v centru Kopra, sva dneve prekolesarila in odkrila marsikaj novega. Zanimivo mi je bilo, ko se nekega večera peljeva iz Izole nazaj v Koper in v daljavi opazujeva rdeči stolpnici. 

Vse bolj se približujeva najinemu začasnemu domu in dozdeva se nama, da je ena izmed stolpnic zapuščena. Hitro pogledam okna, rolete, število prižganih luči in vse mi postane jasno. Prižgeva svojo majhno svetilko in se od klativa na podstrešje zapuščene palače s mislijo, da jutri raziščeva. Ni mi šlo iz glave in že stojim pred odprtimi vrati v mogočno stolpnico. Ustavim se pri obvestilih katera visijo na oglasni deski stolpnice in ugotovim, da v celi 11 nadstropni stolpnici živi le 9 družin. Stvar postaja vse bolj zanimiva, zato grem v raziskovanje objekta. Preberem tudi, da dvigalo ne dela že kar nekaj let. "Težko" si mislim in grem po stopnicah. Ko se sprehajam iz nadstropja v nadstropje višje ugotovim, vse bolj višje gremo, vse bolj prazno in zapuščeno je videti. Ne gre mi iz glave, kako je lahko tolikšno število stanovanj praznih zato se odločim, da izvem nekaj več. Iz skoraj najvišjega nadstropja letim nazaj v pritličje, kjer stopim do sosednjega vhoda, v neke poslovne prostore. Hitro pokažem izkaznico, fotoaparat, priključim mikrofon diktafona in že se prijavim za sestanek s direktorjem podjetja, ki ima nadzor nad stolpnico. Kot namenoma, sem nanj čakala nekaj dni, a ga nisem uspešno dočakala. A nič ne de, saj sem kasneje izvedela, da lastnica dnevnega centra za brezdomce v Kopru pozna direktorja. Povedala sem ji, kaj sva z možem ujela v svoje oči in že sem vedela nekaj več. Gre se za stolpnico nekoč dobro poznane firme Tomos. S nekaj informacijami in vezo več, še danes čakam, da obiščem direktorja, s katerim bom opravila manjši intervju in pod vodstvom s dovoljenjem fotografirala omenjeni objekt. Uspelo mi bo in to še letošnje leto. In res mi je uspelo priti do intervjuja s direktorjem, ki mi je povedal vse in še več. Iz najvišje točke centra Kopra pa sem si lahko pogledala tudi čudoviti razgled na mesto... 

Ko se tako potikava po Slovenski obali, naju pot še istega dne odpelje v Izolo. Seveda pa je imela pot svoj razlog, kateri je bil nekoč videni zapuščeni objekt. Končno sva uspela registrirati kolesa na izposojo in oddrvela v Izolo raziskovanju naproti. Nemudoma se odpraviva do iskanega objekta, katerega sem lanski konec poletja ujela v svoje oko. Že takrat se mi je vtisnil v spomin, ko sem se potikala okoli njega v iskanju primernega prostora. Zgodbo takratnega dne si lahko preberete:

http://viktorijarozman.blogspot.com/2013/02/mocna-zelja-in-pozitiva.html

Kdo bi si mislil, da sem ravno nekaj v povezavi s tem odkrila v času raziskovanja objekta. Ko se z možem potikava okoli objekta, skozi okna opazim, da je res opuščen. Moji sumi so potrjeni (Redko kdaj se zmotim, saj je nos za zapuščene objekte zelo občutljiv) Iščem, iščem, gledam in nikakor ne najdem vhoda, kako bi vstopila v notranjost objekta. In že se mi posveti, splezam in se zmečkam skozi majhno okno v notranjost. Malo je manjkalo, da bi zgrmela iz enega metra in pol visokega steklenega zida s okni. Uspešno sem v objektu in že se nadaljuje moje raziskovanje...

Ko se sprehajam po prostorih opuščenega objekta, na steni pod oknom odkrijem belo škatlico. V spominu na pretekli dogodek, ko smo bili osumljeni nedotakljivosti stanovanjske lastnine, moj adrenalin narašča. V upanju, da ni tihi alarm pogledam pobližje. "Lahko si oddahnem" si mislim, ko preverim svoje sume. Sprehajam se naprej vse od avle, tja do kuhinje in sanitarij gostinskega objekta. Ko se sprehodim skozi vse prostore, pregledam prav vsak košček sob. Pod pultom na leseni polici opazim narkomansko piksno in vatko. Takoj mi je jasno, da se nekdo zahaja v objekt "rokat". "Le s čem se je zadel?" si mislim, ko vem, da heroin na obali ni lahko dobiti. Kot bi mignil, na polici nizko pod stropom zatipam odgovor na svoje vprašanje. "Zadel se je s belim!" ko v rokah držim flaško od metadona, v kateri je bila izgleda voda. Igle so bile skrbno zaščitene in zavite, da se takšni kot sem jaz pri svojemu stikanju ne bi zbodli. Svoje raziskovanje nadaljujem, posnamem video in fotografije in že sem zunaj objekta pri svojemu možu.

Najino bivanje v času medenih tednov na obali je bilo zelo socialno. Morala sva paziti na prav vsak cent, ki sva ga zapravila, zato sva med tednom hodila v dnevni center za brezdomce. Tam pa je bil že lep čas, Adem, starejši moški (okoli 43 let), kateri me je pod mostom v Tivoliju preteklo leto 2013 skoraj posilil. To je zgodba zase, katero je moj mož vedel. Adem, katerega smo vedno klicali Adi je bil brezdomec, alkoholik katerega sem hodila velikokrat pozdravit v zavetišče Vinčenzo v podhodu pri Kongresnem trgu. Kdo bi si mislil, človek kateri me je skoraj posilil, si me vzel na silo, proti moji volji, je bil kasneje moj prijatelj. 

Kot bi mignil sem ga zbodla v njegove rjave oči in ni se mogel zadržati, da se ne bi vtaknil v mene in mojega moža. Prav nič mlademu brezdomnemu alkoholiku nikakor ni bilo jasno, da sem poročena. Nekajkrat je bil s svojimi izjavami rahlo nesramen, zaradi česar so ga tamkajšnji ljudje hitro umirili. Bolje rečeno lastnica dnevnega centra, katera me dokaj dobro pozna. Nikoli ni sprejel in zdržal ob pogledu name, v družbi fanta in kasneje moža. Želel me je imeti zase, mene pa razmerje s tako starejšim moškim ni zanimalo. Vedno sem želela biti le prijateljica s njim in mu pomagati, pričarati nasmeh na obraz. Morda sem zaradi svojega mišljenja, velikokrat pričarala tudi iskre v oči, a vseeno. Ves tisti čas najinih obiskov v dnevnem centru me je spremljal s očmi do te mere, da je bil čez nekaj dni že prijazen do naju. Priporočil nama je celo urejeno bivanju v zavetišču v Bertokih, a naju to ni zanimalo, saj bi spala v ločenih kontejnerjih.

Moja zgodba s brezdomnim alkoholikom, Adijem je svet zase, zgodba katero ne rada govorim, saj je bila obarvana s negativnim dogodkom, kateri se je prelevil v dolgo zgodbo, s veliko pripetljaji. 

Obisk dnevnega centra pa nama ni omogočil le ene stvari in ta je bila tuš. Potrebno se je bilo stuširati, zato nama ni ostalo nič drugega kot to, da se odpeljeva camp. Najina pot na drugi konec Slovenske obale pa se je tisti dan kar razpotegnila, saj sva na poti do vročega tuša naletela na zapuščeno mrtvašnico. Nenavadno zgodbo o obisku mrtvašnice si lahko preberete spodaj: http://viktorijarozman.blogspot.com/2013/05/dve-hisi-in-ena-mrtvasnica-29413-medeni.html

Tisti dan sva na poti odkrila še dve prazni, opuščeni hiši. 

Kot nalašč sva v sledečih dneh, odkrila minsko polje in zapuščeni resort 94 sob. Tudi ta zgodba je precej zanimiva, saj je nenavadno kako naletimo na mino.

http://viktorijarozman.blogspot.com/2013/05/zapusceni-resort-94-sob-in-eno-minsko.html

"Sveža, odišavljena že sediva na kolesu in se odpravljava preveriti ogledani objekt. Na poti zaideva in naletiva na nekaj neverjetnega. V svoje oko ujamem zapuščene zgradbe, ena zraven druge, kar vrstijo se ena za drugo."

Medeni tedni, prav vsak dan tvori eno celoto, zanimivo zgodbo katera je nepozabna zaradi svoje drugačnosti. Z možem sva tistih 12 dni odkrila marsikaj zanimive in nepozabnega.

Ples pod zvezdnatem nebom

Ples pod zvezdnatem nebom

Ob spominu na pesem Tajči in njene dve zvezdice me spomin pelje v otroško kolonijo v Pacugu. Leta 2005, zadnja izmena, kjer je bilo precej divje. Bila sem stara 12 let in punce smo norele za starejšimi fanti.
Eden od najstarejše skupine mi je bil še posebej všeč. Bila sta dva brata.

Kot v vsaki koloniji, smo imeli ob večerih plese in tam sem se prvič objeta zavrtela ob fantu. Kdo bi si mislil, da prav s fantom, ki mi je bil všeč. Bilo je nekaj posebnega. Noč, zvezdnato nebo, glasba in mrgoleče mravljice, ki so se vrtele po plaži otroške kolonije Pacug. Glasba se je odvijala druga za drugo, ko je prišla Tajči in dve zvezdici. Takrat smo poiskali svojega partnerja in odplesali v noč. 

Težka noč, da bi jo pozabila, saj je bilo zame res nekaj posebnega, zato se ob spominu in Tajči vračam v najstniška leta. Kmalu napišem kakšno zanimivo zgodbo, katera pričara nostalgijo in vas ob kakšnemu koščku celo popelje v vaša najstniška leta... 

Zapuščene toaletne školjke

Toaletna školjka je delni izraz človeka in njegovega odnosa. Tudi to je del spoznavanja.
©Viktorija Rozman Bitenc

Spoznajte še druge:

https://plus.google.com/photos/104017970141542215451/albums/5916840617165574513?authkey=CKSo95Cj9LPj9AE

Pošiljanje provokativnih dražljajev in zamenjava vlog spolne provokacije

Ko sva z možem danes zjutraj ležala v postelji in si delila življenjske izkušnje, sem ob pripovedovanju moža in njegovemu izletu na morje, prišla do spomina. Spomin me je peljal v pestra 14 leta, ko sem bila s očetom v campu na Balvederju nad Izolo. S nama je bila mlada študentka iz Turčije, katera je mora tisti dan nazaj v Ljubljano, saj se je njen čas v Sloveniji iztekal. Tako sem ostala sama v campu, a ne za dolgo. Tista noč je bila poučna, saj sem si jo zapomnila za vedno. 

Tista svoja 14 leta sem bila zelo zgovorna, komunikativna in odprta za nova spoznanja. Včasih bi lahko rekla, da malo preveč. Bila sem drzna in včasih tudi predrzna, zaradi česar sem dobila nazaj to kar sem iskala. 

Lahko bi potrdila pregovor:" To kar seješ, to žanješ!"

Ko sem tako ležala na postelji v šotoru, sem nedaleč stran od sebe dobila dva nova soseda. Bila sta moška srednjih let (med 25 in 40 let), na pogled simpatična, zgovorna, zaradi česar smo se hitro zapletli v pogovor.

Vprašala sta me ali se jima želim pridružiti na Koprski noči. Brez kakršnega koli dolgega razmisleka sem privolila. Poklicala sem očeta, mu povedala svojo odločitev in že smo sedeli v avtu in se peljali iz Izole v Koper. Bil je večer in na mojem obrazu so bila še vedno sončna očala. Nisem jih želela dati dol, saj sem se počutila zelo nelagodno, ker na sebi nisem imela make upa. Ko smo prišli v Koper pred oder sem zaslišala sebi znano skupino Anavrin, s katerimi sem šla na dva koncerta na Štajerski konec Slovenije. Hitro sem se vživela v glasbo in fanta poleg mene sta bila pozitivno presenečena. Takrat se mi je eden od njiju približal in mi vzel sončna očala dol iz mojega obraza. 

"I wear my sunglasses at night
so I can
so I can
Watch you weave then breath your story lines."

Rekel mi je, da me ne vidita v oči, zaradi česar želita, da nimam sončnih očal. Imel je prav, saj oči so ogledalo človeka, katera izražajo marsikaj. Tako smo bili nekaj časa na Koprski noči, kjer se je vse začelo. 

Mlajši mi je bil še posebej všeč. Bil je mlad, visok, postaven fant, s modrimi očmi in ljubko frizuro, črnih malo daljših las. Ker sem se v njuni družbi počutila prijetno, sprejeto, sem se odprla in morda prestopila prag dovoljenega. Prešli smo na umazani, pokvarjeni hec. Ko smo se tako peljali po Slovenski obali, sem ju s svojimi besedami malo vzburila, pičila tja kjer so moški šibki. Čisto sem pozabila na otroški sedež, ki je bil v avtu poleg mene. Napotili smo se na plažo v Strunjan, kjer je bilo nedaleč stran od ... 

Spomin glavnega dogodka tiste noči... Sedeli smo na klopci ob plaži, kjer se mi je "lepi fant" približal in me prijel za roko in želel odpeljati na samo. Poljubil me je, v tistemu trenutku sem se umaknila in padla v jok, vedoč da sem šla predaleč. Takrat se mi to ni zdelo nič groznega, vzburiti starejšega moškega in se zatem umakniti. Igrala sem se psihološke igrice, v maščevanju do moškega spola. Tisto noč sem si zapomnila, saj če bi naletela na malo bolj divja in nerazumna človeka, bi bila lahko posiljena. Še nekaj časa smo ob pogovoru posedeli na plaži in se odpravili proti campu. Na poti sem ju vprašala čigav je avto in čemu otroški sedež. Voznik, starejši fant mi je obrazložil, da je od njegovega otroka, na morju pa sta s namenom, da si oddahneta od njunih žensk. Povedal mi je tudi, da naj se ne igram psihičnih igric s ljudmi, saj se noč v marsikaterem primeru ne bi tako izšla.

Počutila sem se kot njuna najeta spremljevalka.

To pa še zdaleč ni bil konec noči!... 

Prišli smo nazaj v camp, kjer smo parkirali avto in se odpravili v Simonov zaliv. V tistemu elementu zgoraj, je starejši moški, oče enega otroka pograbil veliko, črno, močno svetilko. Ker se mi je zdelo, da svetilka ni kar ena, katero bi imel vsak drugi človek sem direktno vprašala zakaj jo ima. Kot nalašč, da je bil dan še toliko bolj začinjen mi pove, da je po poklicu policaj. Nisem mogla verjeti!

Zapletla sem se s dvema starejšima moškima, ki sta v razmerju, eden od njiju policaj, oče, a moški nagoni niso mogli ostati skriti. Tisti dan, pozno ponoči smo končalo nagi v morju...

"I'm not a perfect person.
There's many things I wish I didn't do.I know i was wrong.

But I continue learning.

I hope one day you understand.

No this cant be the and!"

Namen napisane zgodbe je osveščati mlade, predvsem dekleta o dogodkih, dejanjih kateri lahko doletijo vsakega. Ljudje si dogodke, kateri so vplivali na nas dobro zapomnimo. Lahko so negativni ali pozitivni dogodki, a celo življenje se učimo. Smo bitja s čustvi in to kar nas prizadene, se lahko zažre globoko v našo podzavest oziroma v naš spomin. Seveda odvisno od tega kaj dovolimo, da vpliva na nas. 

Zgodba katero sem napisala je resnična in tiste noči sem se naučila, da ni dobro dajati ljudem občutka, želje, zagona za spolno dejanje. Ker smo čustvena bitja, ljudem okoli sebe pošiljamo takšne in drugačne signale, kateri tvorijo energijo. Če dekle moškemu pošilja pozitivno energijo, s nabitimi čustvi in enim samim signalom, da si ga želi, bo moški pristopil in nekaj naredil v tej smeri. 

Takšne signale, energijo, ki jo oddajamo, takšno okolico, dejanja nad doletijo. 

Yok folks, ne da se mi več upam, da ste dojel sporočilo tega besedila. Ayde, piece out! ... 

Prvo srečanje v Kolizeju, ljubezen izza zidov in potovanje v Srbijo

Bil je 15. julij leta 2011, ko sem ležala v postelji v zapuščenem Kolizeju. Kolizej sem raziskovala od leta 2009, ko sem prvič vstopila vanj, a nikoli ne na način kot leta 2011. Kolizej je veljal za največjo narkomansko meko, v kateri sem se znašla s svojimi osemnajstimi leti. Ko sem prvič prišla tja, se nisem mogla več ločiti od ljudi, ki sem jih tam videla in spoznala. Bilo je takole...

V času bivanja v Kolizeju je nastal članek Kolizej in kolizija interesov v Delu:
http://www.delo.si/zgodbe/fotozgodbe/kolizej-in-kolizija-interesov.html

S fotoaparatom okoli vratu sva se s znancem potikala okoli Kolizeja. Bil je mlajši fantek (prb. 13-14 let), kateri je bil moj model za fotografiranje. Ker so tudi njega zanimale zapuščene zgradbe, sva vstopila v podhod Kolizeja, v tistem času pa se mimo priklati eden izmed brezdomcev, narkomanov (Slaviša), ki so živeli v zgradbi. Polna vprašanj ga pozdravim in že ga zasujem s vprašanji. 

Živiš tukaj? 

Koliko narkoman odšteje za svojo dozo? 

Kje se jo da dobiti? in podobno...

Podzavestno sem si močno želela dobiti in poskusiti to vrsto droge, saj me je zanimal tisti nebeški občutek, katerega so vsi znova in znova iskali. 

Ko se tako zapletemo v pogovor, naju fant povabi s seboj... In že se znajdeva v sobi, kjer je 5 odraslih narkomanov, vsi zadeti, velika večina pa s "gunom" v rokah. Nekaj časa posediva na eni izmed postelj in mladega mladoletnega fantka prežene srh ob pogledu na igle. V tistemu trenutku se s njegove strani začne teženje in močna želja, da čim prej odideva. Ker sama nisem želela oditi ampak ostati čim dlje v njihovi družbi, sem ga pospremila ven in odšla nazaj. Tisti dan sem zelo opremljena, vse od fotoaparata, I-poda, tja do računalnika. Z najmanjšim problemom bi mi lahko vse ukradli, me napadli in mogoče še posilili. 

Čeprav moram priznati, tisti dan sem sama naredila nekaj, zaradi svoje želje iz podzavesti. 

Ko sem edina, sama, ženska v sobi s 5 narkomani, me začnejo spraševati kaj počnem tukaj. Povem jim, da me zanimajo zapuščene zgradbe in da se ukvarjam s fotografijo le teh in vsega ostalega. Zdelo se jim je zanimivo, odprla sem računalnik in jim pokazala nekaj fotografij. Seveda pa je bilo neizogibno pokazati osebne, intimne fotografije... Prišli smo do mojih AKT fotografij. Zanimivo, prvič sem videla ljudi, videli so moje golo telo na fotografijah... Bila sem obdana s ljudmi ob kateri hsem se počutila nebeško dobro, sprejeto, klub temu da bi mi lahko vzeli vse. A mi niso! Ko so mi postavljali vprašanja me je eden izmed njih (Tadej) vprašal ali konzumiram katero izmed drog. Podala sem jim zelo iskren odgovor, da občasno potegnem kakšno črtico belega, kakšen joint (zelo redko) in nič drugega. Hitro me je spustil na realna tla, ko mi je rekel, da nikoli nikogar ne vprašam po ničemer drugem kakor samo po travi. Nekako sem dobila ultimat, če želim biti s njimi, smem skaditi samo kakšen joint. Tukaj pa se hitro pojavi človek, kateri je močno zaznamoval moje življenje v Kolizeju, na zelo pozitiven način... Bil je moja ljubezen Kolizeja.

Moj žar v očeh ob pogledu na 33 let starega moškega, so opazili vsi. Vsa družba je vedela, da v meni gorijo nekakšna čustva do Gorana. Nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem mu skoraj povedala, da ga ... 

S žensko (Ely) katero sem spoznala v Kolizeju, sem isti dan odšla do nje domov, saj sva imele v načrtu, da ji na steno narišem sončnico. Ko sem pri njej doma sedela na stolu v kuhinji, me je vprašala, kakšni se mi zdijo ljudje, družba v Kolizeju. Povedala sem ji, kaj si mislim, ko se v trenutku obrne k meni in mi reče:" Ko govoriš o Srbinu, ti oči sijaje, ne možeš bi skriti!" Bila sem presenečena, saj me je v trenutku, isti dan ko sva se spoznale ocenila do podtankosti. Goran, Goran, Goran. Ko se vračave nazaj v Kolizej, se kot namenoma pojavi on. Ker se je Ely mudilo priti pravočasno v Kolizej, sem ostala sama s Goranom. Ko tako sediva na stopnicah in se pogovarjava mu želim povedati kaj je opazila, a nekako ne morem povedati do konca. Tisti dan sem se skoraj izdala, a ta skoraj je bil videti na 10m. Vsi so točno vedeli, kaj se plete v moji glavi.

V Kolizeju sem bila skoraj vsak dan. Ko nekega dne sedim na robu postelje, se odločim, da bom prespala. Goran mi pove, da imata s Slavišo sobo drugje, čez hipodrom. Začudeno ga gledam in si mislim, kako to da spijo potem vsi v isti sobi. Povabi me v njuno sobo, v katero se izmuzniva skozi luknjo v zazidanih vratih. Usedem se na posteljo in pridruži se mi malo bližje. Po nekaj minutah sva odšla nazaj v "bazni tabor". Pogledi drugih dveh so mi bili smešni, saj sta mislila, da sva z Goranom kaj počela. Ura je bila že pozno zvečer in Goran nama pripravi posteljo. Midva na eni postelji, ko na drugi postelji ležita Tadej in Slaviša, naslonjen na steno. Prav smešno mi je bilo, ko je pripravil  en povšter na eno stran postelje in drugega na drugo. Po zdravi logiki sem mislila, da bova spala vzporedno, kot sardele v konzervi. A tako sva si delila posteljo po njeni dolžini, vsak en slab kvadratni meter. 

Ko so dnevi leteli sem prespala vsakič, ko sem prišla, kar pa je bilo skoraj vsak dan. Vedno sem imela s seboj računalnik, na katerem smo skupaj gledali filme. Vedno in tudi tokrat bom poudarila, da mi v času bivanja v Kolizeju, kjer se je na dan zvrstilo kar nekaj ljudi (Narkomanov), ni nikoli nič izginilo. Vsak večer ob moškemu, ki te nasmeji, ti je všeč, klub svojemu stanju je bilo čudovito in posebno. Ni me motila njegova zadetost, prav tako kot od vseh drugih ne. Počutila sem se kot, da sem del njih, ta občutek je bil nepozaben. Ko sva z Goranom vsako noč spala skupaj en ob drugem, nisva nikoli nič imela. Pogovarjala sva se o prav vsemu, njegovemu življenju, meni, naju, njegovi bivši ženi, lahko bi se reklo brez omejitev. Bila sva si zelo blizu. Nepozaben pa ni bil le občutek, ampak tudi najina zadnja noč v Kolizeju. 
Ležala sva skupaj v ozki postelji in strmela v računalnik in se pogovarjava o naslednjemu dnevu, za resnejši pogovor. Bila je pozna ura in Slaviša ter Tadej sta že spala. Gleda me v oči s tistimi svojimi velikimi lepimi rjavimi očmi in mi govoril lepe stvari, katere so mi segle do srca. Približal se mi je in me poljubil. Ker sem v srcu čutila njegovo energijo, sijaj v svojih očeh sem mu poljub vrnila, zatem pa se obrnila s hrbtom proti njemu. Nekako nisem želela, da bi bilo kaj več kot to. Trikrat me je poljubil na hrbet in odšla sva v svet sanj. A kdo bi si mislil, da je bil to najin prvi in zadnji poljub.
Sledeče jutro, ko smo se zbudili, so fantje hiteli po opravkih in vsi smo odšli vsak v svojo smer. A moja ljubezen izza tistih zidov se je obrnila in mi poslala poljub. Počutila sem se čudno, srečno, lepo. Še danes ne vem kako bi opisala ta občutek, ki sem ga čutila, bilo je nekaj tako posebnega, neopisljivega.
Zmenila sva se, da se isti dan, malo kasneje dobiva v Tivoliju, kjer naju čaka resni pogovor o življenju in okoliščinah. Ko sem ga v petek isti dan klicala je bil njegov telefon nedosegljiv. Bilo mi je ekstremno čudno, saj sva bila zmenjena in mislila sem, da bo to uspelo. Tebi nič, meni nič, sem tisti dan pozabila na najin dogovor in ostala doma. V Kolizej sem se vrnila v soboto. Ko sem stopila v našo sobo je v njej vladala napeta energija. "Le kaj je bilo?!" sem si mislila in že slišim pogovor. Nekdo je ukradel neko vsoto denarja, spakiral svoje stvari in odšel. V sobi so bili vsi jezni in napeti, saj so ostali brez denarja. Ko tako do konca poslušam kaj je bilo, mi povedo, da je moja "ljubav" otišla nazad v Srbijo! WHAAAT!?!?!
Tisti trenutek sem bila tako razočarana, da ne bi mogla opisati. Bila je prava vetrnic negativnih čustev, v ozadju pomešanih s pozitivnimi. Presenečeno jezna  sem naredila neumnost. V roke sem vzela svoj telefon in mu napisala zelo grd in nesramen dolg sms s pomočjo enega izmed tamkajšnjih "prijateljev". Le dan kasneje sem svojo napako popravila in se mu opravičila. Bila sem tako jezna, da nisem razmišljala kaj počnem, a bilo mi je težko pri srcu, da bi stik s njim izgubila zaradi takšne neumnosti. Drugače bi bilo, da bi ukradel kaj meni, a tako sem bila morda rahlo pod vplivom okolice.
Nikakor pa mi ni šlo iz glave, to da Gorana ni več v Sloveniji, odšel je brez pozdrava. Ker najina zgodba še ni bila končana, sem si močno želela, da bi prišel nazaj v Slovenijo. Prav s tem namenom sem mu poslala 50 evrov, za karto do Slovenije. Tukaj pa se je pojavilo vprašanje, zakaj je ta denar fant zapravil?!
Sklepam, da je šlo vse za drogo, dope, heroin... In?! 
Zaradi tega mu nisem zamerila, saj sem vedela kakšna je odvisnost od heroina in kako močno narkomani potrebujejo svojo dozo. Sicer nisem vedela iz lastnih izkušenj, a z opazovanjem okolice sem videla marsikaj.

Zgodba pa ni tako negativna kot se zdi... 

Skoraj eno dobro leto sem čakala na to, da ga vidim. Srečo sem imela, da sem ga imela na facebooku, kateri mi je omogočil, da se slišim z njim. Tisti, ki si želi tisti dobi! In res se je zgodilo. 
Čez slabo leto sem očetu rekla, da si želim iti v Srbijo k prijatelju. Omogočil mi je potovanje, plačal karto, dal še nekaj denarja in že sem bila pripravljena za pot. Tukaj pa moram dodati tudi to, da sem bila tisti čas v zvezi s narkomanom, s katerim sva imela probleme, kreganje, dretje, psiha. Dvakrat tisti čas, sem si želela spustiti "over dose", ko sva se kregala. Bila sem psihično na tleh, v tistem trenutku sem zagrabila njegove pripomočke iglo, piksno in si pripravila svojo prvo dozo na iglo in zadnjo dozo življenja. Ker so bili tisti meseci psihično naporni zame mi je izlet v Srbijo pomagal. Lahko rečem ,da sem pobegnila iz Slovenije in okoliščin v katerih sem živela. 
Šla sem na boljše, a hkrati v iste okoliščine s to razliko, da ni bilo psihične napetosti. 
Preden sem odšla na avtobus sem se ustavila pri eni znanki, kjer sem kupila cel gram heroina. Le zakaj?!
Bila sem rahlo naivna, saj sem na željo "prijateljčka" iz Srbije, čez mejo nesla prepovedano drogo. Sicer zelo majhno količino, a vseeno. Po hitrem postopku, bi se lahko izlet pošteno izjalovil in končala bi na kakšni policijski postaji, s kaznijo, morda še v kakšnemu priporu. A vseeno, ljubezen je lahko slepa in "glupa" po domače povedano.
Vsakič, ko smo se približevali meji, Hrvaška, Srbija, sem bila napeta, saj sem molila, da se kdo od carinikov ne bo spravil pregledovat osebne prtljage. Ko smo prišli na mejo, smo morali vsi dol iz avtobusa.
 Mislila sem, da se bom požrla. 
A na srečo je bil ob meni lep, simpatičen fant, odfukan s dredi, s katerim sva se pogovarjala in zamotila. Fantič je vedel zakaj se gre, bila sva tiho. Uffffff, mimo meje smo in  lahko sem si oddahnila.
V Srbijo sem prišla uspešno, brez zapletov! Pri tem pa sem se počutila kot preprodajalec droge, kriminalec.
A to ni bilo nič, kar se je zgodilo v mojemu življenju za dobro drugih ljudi. 
Vse bolj smo se približevali kraju, kjer moram izstopiti in na avtobusni postaji me je že čakal ON!
Prvo, ko sem izstopila iz avtobusa, pustila prtljago iz svojih rok in zletela v objem prijatelju, ki mi je pobegnil.
Počutila sem se srečno. Preprosto sem pozabila na vse psihične probleme zaradi fanta v Sloveniji. Morda se sliši nesramno, a na izlet sem odšla s namenom, da se spočijem od pizdarij, droge, kriminala in psihične napetosti. Včasih moramo dati na prvo mesto sebe in pozabiti na želje drugih, da bi zavarovali same sebe! To ni egoizem, ampak skrb za samega sebe!

Moj čas v Srbiji je bil fenomenalen in nepozaben. Tja sem prišla ravno v času, ko so slavili djurdjev dan. Moram priznati, da sem se na hrano težko navadila, saj ne jem rada mesa (govedine, svinjine) zato sem na pikniku bolj malo jedla. A vseeno, bilo je čudoviti, ko sem imela ob sebi človeka, ki mi je narisal nasmeh na obraz, toplino v srce in simpatične ljudi. Na trenutke sem se počutila prav smešno, saj so ljudje okoli, njegova družba nekako vedeli kaj se plete med mano in njim.
Drogo katero sem "prešvercala" čez mojo, smo porabili v enemu dnevu, lahko bi rekla v parih urah odkar sem prišla. Takoj, ko sem prišla sva zašla v lokal, kjer sva čakala na to, da se odpre lekarna. Potrebno je bilo kupiti inzulinke. V času čakanja na odprtje se nama je pridružila tudi njegova znanka, nekoč njegova punca. Hitro smo leteli v lekarno in že smo se odpeljali nekaj v gozd in naravo, stran od mesta. Tisti čas sta se zadela samo ona dva, saj je želel čim prej poskusiti tisti slovenski dope! Malo sta mi pustila za na folijo, katero sem kadila neki dan zvečer.

Najina zgodba se je nadaljevala...

Čez nekaj dni ni šlo čez to, da bi kupil novo dozo. Tukaj pa se pojavi zanimivi obisk... Odšla sva v revni del mesta v cigansko četrt.

Prav zanimivo mi je bilo hoditi po ulicah malega mesta v Srbiji. Osmrtnice so visele na stebrih javne razsvetljave, tisti del mesta je bil precej divji. Ko sem se pojavila tam med tistimi ljudmi, drugačna, so me hitro dobili v oči. Bila sem jim zanimiva. Ko sem čakala na prijatelja na ulici ciganske četrti, sem se malo pogovarjala s tamkajšnjimi ljudmi. Hitro so me vprašali od kod prihajam in točno so vedeli po kaj prihajam. Vstopila sem v eno izmed hiš in videla sem majhen zavojček heroina v plastični vrečki. Zanimivo mi je bilo, kako heroin pakirajo v Srbiji, s razliko v Sloveniji. V Sloveniji je roba zavita v Alu folijo, v majhne paketke. Tukaj pa je bilo vse skupaj lepo zapakirano v kvadratni košček plastične vrečke, v majhno bunkico. Po hitremu postopku sva odšla malo stran ob skrito pot, ki vodi med hišami. Tam se je začelo...

 Življenje v Srbiji, oddih je bil zanimiv in nepozaben. Zgodilo se je marsikaj, marsikje s marsikom.
Presenečena sem bila, ko sva se nekega dne skrivala v kopalnici s enim parom. Skrivali smo se pred njuno družino, v sosednji sobi pa je bil njun otrok. Takrat sem bila le opazovalec 3 narkomanov. Prijatelj mi je takrat dobro namerno odsvetoval in preprečil uporabo heroina. Verjetno ni bilo za brez veze, lahko sem mu hvaležna. Velikokrat sem se znašla med ljudmi, ki so bili odvisniki od droge, s so mi uporabo le te preprečili, saj niso želeli da bi bil še en takšen kot so oni. Zakaj bi si še nekdo uničil življenje s heroinom?

Bivanje ob človeku, ki se mi je zažrl v srce v času mojega bivanja v Kolizeju je bilo zanimivo. Goran je bil umetnik. Umetnik življenja. Smeh je bil prisoten tri četrt časa in želja se mi je uresničila. Najina zgodba se je nadaljevala v Srbiji in kasneje v Ljubljani. Še dan danes traja, v prijateljski navezi, katera je nekaj posebnega. Posebnega na način, komuniciranja. Človek je odprt, nič mu ni tabu govoriti, početi, takšni ljudje so mi všeč.

Prvič ko sem vstopila v kolizej, sem se počutila nekaj posebnega. Počutila sem se kot, da bi bila razsvetljena, saj sem prišla v zgradbo, ki me je napajala s dobro energijo za ustvarjanje, s tem življenje. Počutila sem se del zgradbe in kasneje tudi del ljudi med katerimi sem živela. Bilo je nekaj posebnega, kar še danes traja. Sem del zapuščenih zgradb in njihova energija je zame hrana. 

Kako pa je izgledala naša zadnja noč v Kolizeju, si lahko preberete v članku spodaj:
http://www.delo.si/druzba/panorama/prazne-hise-se-mi-nastavijo-same-zato-moram-vstopiti.html

Video posnetek Kolizeja:
http://www.youtube.com/watch?v=Sc0RqawOGyE

Primorske novice 29. februar 2013 + besedilo

Februarja meseca sem objavila fotografijo članka iz Primorskih novic, kateri govori o sramoti Kopra - Palači Totto ex Gavardo. Palača kateri mi je dala streho nad glavo v času medenih tednov, je kulturna dediščina, katera žalostno propada. Spodaj si lahko preberete besedilo članka, ki govori o tem neprecenljivem objektu.

Usoda palače Totto ex Gavardo je še vedno zavita v meglo

Sramota in žalost

Prostore palače Totto ex Gavardo v Kidričevi ulici bi lahko namenili univerzi. Takšno stališče, ki je v začetku študijskega leta prišlo iz ust župana Borisa Popoviča, je prineslo kanček upanja, da bo že leta zapuščeno stavbo nekdo vendarle rešil popolnega propada. Do danes se ni zgodilo nič.

KOPER -> Norbert Salobir iz Optike Salobir, ki je večinska lastnica palače, sicer pritrjuje, da se Univerzo na Primorskem dogovarjajo o prodaji. »Prav te dni so na delu geometri, saj urejamo etažno lastnino z manjšinskim lastnikom podjetjem Lanč« je povedal minuli teden in dodal, da bi po njegovem lahko sklenili posel v marcu ali aprilu. Če bi se Salobirju izšlo po prvotnih načrtih, ko so v stavbi, v kateri sta med drugim delovala vrtec in večja športna trgovina, predvideli 22 stanovanj z dvigom mansarde, bi ga naložba stala približno 2,3 milijona evrov. » V lepih časih bi to že bilo narejeno« je razočaran Salobir, ki pravi, da so mu obnovo preprečevali pred vsem neurejeni lastniški odnosi.

Še nič dorečenega

Sodeč po odzivu iz rektorata pa njegova pričakovanja o skorajšnji sklenitvi posla nimajo trdnih temeljev. Rektor Dragan Marušič za zdaj nima odgovora na nobenega od naših vprašanj o tem, kdaj naj bi prišlo do odkupa, od kod bi črpali denar zanj in za obnovo in v kakšni vlogi pri teh načrtih nastopa koprska občina.

Medtem ko usoda palače ostaja zavita v meglo, njena propadajoča notranjost vse bolj skrbi ne le številne Koprčane, pač pa tudi vse, ki jim je nekaj do ohranjanja dragocene kulturne dediščine. Med njimi je tudi 20-letna Ljubljančanka Viktorija Rozman, ki je s fotoaparatom v rokah že lani jeseni smuknila skozi odprta vrata palača.

Na prvi pogled prazne, a polne zgodb

»Presenečena in žalostna sem bila, da takšen objekt propada.« pravi mlada fotografinja, ki je obiskala in poslikala že marsikatero zapuščeno hišo v Sloveniji, tudi nekdanjo koprsko porodnišnico in piransko bolnišnico. »Kar vleče me k tem hišam, ki so na prvi pogled prazne, skozi svoje gole stene pa pripovedujejo skrivnostne zgodbe« prizna.

Fotografije je nedavno posredovala Radiu Capris, ki je prek spletne strani in facebooka z njimi seznalil tudi javnost. Na družabnem omrežju so se takoj vsuli številni komentarji. »Pomembna je zunanja maska Kopra. Kar se dogaja v notranjosti je pač nevidno. Žalostno. Da bivše porodnišnice niti ne omenjamo.« je zapisala uporabnica, ki je predlagala ustanovitev civilne iniciative za ohranitev palače.

»Ob takšnih prizorih me zaboli srce«

Druga meni, da je že prepozno: » Freske so uničene, tudi leseni stropi so videti dotrajani. Odnos nekaterih do kulturne dediščine je katastrofalen. Sicer nisem Koprčanka, a ob takšnih prizorih me zaboli srce, pa naj bodo posneti kjer koli.«

Številni so pripisali dve besedi »sramota« in »žalost«. Marsikdo se je spomnil lastne izkušnje v nekdanjem vrtcu, nekateri pa so bili kritični do varuhov kulturne dediščine »Če si lahko na Zavodu za kulturno dediščino izmišljujejo glede sleherne letvice na oknih, potem je nemogoče razumeti, kako dovolijo, da propada tak objekt.« je zapisal uporabnik. Dragi mu je pritegnil takole: »V tej državi bi morali spremeniti kar nekaj zakonov iz področja varovanja kulturne in naravne dediščine!«

Zavod: lastnik ga je dolžan varovati

Vodja piranske enote Zavoda za varovanje kulturne dediščine Slovenije Bruno Purger pojasnjuje, da so na osnovi konservatorskega programa, izdanih kulturnovarstvenih pogojev in projektne dokumentacije leta 2009 izdali kulturnovarstveno soglasje za to hišo. Dodaja, da je »lastnik dolžan s spomenikom ravnati kot dober gospodar in ga varovati po svojih zmožnostih,« O tem, v kolikšni meti je sploh še moč ohraniti stenske poslikave, ki so »bile« dragocen element kulturne dediščine v palači Totto ex Gavardo, pa da bodo lahko presodili šele po ogledu objekta v dogovoru s lastnikom. 

ILONA DEBEVEC

Biološka ura človeka ©VRB

Biološka ura človeka

© Viktorija Rozman Bitenc

Biološka ura človeka, tika taka.

Čas s svetlobno hitrostjo koraka.

Leti, beži, v črnino strmi.

Se bojiš biološke ure svoje tudi ti?

Tika, taka, tika, taka,

minute za minuto zamaka.

Vsi bežijo, po opravkih hitijo, proti sreči letimo.

Tika, taka, tika, taka,

dneve za dneve zamaka.

Za dobrim zdravjem strmimo, kaj zato naredimo?

Tika, taka, tika, taka,

narava nas čaka.

Zmanjkuje nam časa.

Tika, taka, tika, taka,

mesece za mesecem zamaka.

Vse hitro beži, naravo smo uničili.

Tika, taka, tika, taka, 

čas na zemlji se izteka.

Kot štoparica stoletja nam šteje,

eko pridelke nam v prah zmelje.

Tika, taka, tika, taka,

stoletja za stoletja zamaka.

Vso ljudstvo beži, hiti, da pod zemljo bi se skrili.

Potresi, vročina, zima, vse hujše je, 

apokalipsa mogoče kmalu bo kle.

Tika, taka, tika, taka,

Čas s svetlobno hitrostjo koraka.

Leti, beži, v črnino strmi.

Se bojiš biološke ure svoje tudi ti?

Poskusni zajček "starega dilerja"

Vse se je začelo konec leta 2012, ko mi je takratni fant predstavil svojega novega "dilerja". Kot je sklepati iz prvega stavka je bil moj fant narkoman. V tistemu času sem tudi sama občasno vdihavala dim heroina, kar je bil eden izmed razlogov, da mi ga je predstavil.

Kako je do tega prišlo?

Konec leta 2012 je fant preko kolega spoznal novega dilerja. Ker je potreboval stik, ki ima dobro robo in veliko časa je postal njegova redna stranka. Prav spomnim se tedna, ko mi je govoril o njem. Povedal mi je, da je južnjak, star nad 50 let in vedno nasmejanega obraza, samo ko je jezen je kot zmaj. Bil je odprt človek za hec, spoznavanje, a po drugi strani zelo precizen in odločen. Nekako ga po besedah fanta nisem želela spoznati, zato ker je južnjak. Meni pa v spominu niso sprejemljivi zaradi svojega obnašanja in dejanj, ki jih počnejo. Nisem se zmotila, kar se je pokazalo kasneje!
Ko je tako nekaj časa kupoval robo za svoje zdravje od njega, je "diler" veliko slišal tudi o meni. Fant me je imel zelo rad, a njegovo ljubosumje, posesivnost, me je počasi ubijala, zaradi česar sem se kasneje tudi umaknila od njega. Po veliko slišanih besedah me je "diler" želela spoznati, zato naju je oba s fantom povabil  k sebi domov na kosilo. Naredil je svinjsko meso, jaz pa svinjskega, govejega bolje rečeno temnega mesa ne jem. Zato sem bolj malo jedla, s velikim odporom. So stvari, ki jih človek v svojemu življenju z razlogom ne mara. Ko smo tako sedeli za mizo, so se teme prepletale druga čez drugo. S "starim dilerjem" sva našla skupnega človeka, prijatelja, mojo simpatijo iz Kolizeja. Hitro sva se zapletla v pogovor o njem, kateri je nekoč kupoval robo od njega. Čas je mineval in počasli smo se izmenjavali na Wcju, s odvečno tekočino. Ko je šel fant na Wc sva v dnevnem prostoru s "dilerjem" ostala sama. Hitro je izkoristil tistih nekaj minut priložnosti in mi ponudil svojo pomoč. Pomoč, če bom kadar koli kaj potrebovala, da ga lahko pokličem. Tudi če ob 3 ponoči. Tisti trenutek se mi je to zdelo prijetno, zato sem zaradi okoliščin v življenju sprejela. Le kaj se je pletlo po njegovi glavi, v ozadju, ko mi je to rekel? Hmmm, nihče ne bi mogel vedeti, le misliti. Ko je fantp rišel nazaj iz Wcja po nekaj minutah, je bila tema pogovora že drugačna. Ker nisem želela skrivati, sem mu kasneje povedala za najin pogovor s "dilerjem".
Minevali so tedni, denar se je služil, droga je bila, fant pa je včasih zapadel tudi v dolgove. Velikokrat jih je bilo težko rešiti, saj je bil kot narkoman, brezdomec, odvisen od prodaje uličnega časopisa in "žicanja". Ko so se dogodki, tedni tako vrstili, sem se "starim dilerjem" še nekajkrat videla, ko sem s fantom prišla po robo. Vedno, ko smo se videli je bil smeh, a kdo bi si mislil, da bom postala del te realne, življenjske igre s ljudmi...
Nekoč me je "stari" povabil na kavo, kjer ni želel mojega fanta. Ko sva bila na kavi je opazil moje piercinge na ustnicah, jeziku kateri so ga zanimali in s tem vzburjali. Tako je tema prišla na spolnost, a mene njegove fantazije niso zanimale, zato sem vse skupaj obrnila v hec.
Imela sva celo skriti intervju, zakar ni vedel. Takrat sem izvedela kar nekaj stvari o njegovem osebnem življenju.
Neki dan me je poklical na določeno mesto, kjer mi je ponudil poskus nove robe pri njemu doma. Klub zaprisegi fantu, da ne bom sama nikoli uporabljala heroina, sem njegovo ponudbo sprejela. Vedela sem, da tudi fant greši in za mojim hrbtom, zaradi česar sem prošnjo "starega dilerja" sprejela. Usedla sva se v avto in se odpeljala k njemu domov. Sedela sem za mizo, ko mi je prinesel folijo in skoraj en cel gram nove robe. Najprej sem si pripravila folijo in tulec in polovico skadila na folijo. Veliko količino sem zažgala, saj mi je folijo vedno kuril fant. Nisem bila samouk v teh stvareh, kar je bilo po svoje zelo dobro. Tako sem si delno onemogočila uporabo heroina in tako odvisnosti. Preostalo polovico sem razdelila na pol in eno polovico potegnila na nos. Na vsak način, sem želela okusiti okus, učinek nove robe, da bi lahko povedala mnenje. Narisala sem si dve črtici in vsako posebaj potegnila v svojo nosnico. Nisem vedla, da to ni dobro, da mora biti presledek med vlečenjem. Zato me je tisti dan pošteno uničilo. Najhuje pa je bilo kaj me je tisti dan čakalo... Potovanje iz Ljubljane v Kamnik. Le kaj se je zgodilo tisti dan? Popadla me je slabost, fant se je vračal domov, zato sva odšla nazaj na moj konec Ljubljane. Ko sem stopila iz njegovega bloka sem pahnila v bruh. Samo odletelo je iz mojih ust, bila sem pošteno zadeta. Zdelalo me je pošteno tudi zaradi tega, ker sem pila tekočino zraven uživanja folije in "snifanja". Ko sva bila pri njemu doma, ne bom pozabila slike 50 plus starega človeka, ki se boža po trdem kurcu, ob pogledu name. 
Počutila sem se kot nedolžni zajček pod okriljem velikih medvedjih šap.
Ni mi uspel premamiti s svojimi besedami, dotiki. Bila sem trdno prepričana, da ne bom ena izmed tistih, katere se mu bodo prodale v zameno za drogo. Bila je močna, trdna volja in vztrajnost. Ko sem zadeta, steklenih oči, ozkih zenic, polna slabosti v telesu budna, pokončno stala, sem mislila, da se bom razlila v tekočino. Odpeljal me je domov. Domov pa se je že vračal fant, kateri je bil malenkost zadovoljen s svojo potrebo po drogi. Ko je videl moje steklene, zadete oči sem mu razložila in povedala kaj je bilo, čemu slabost. Povedal mi je nekaj svojih stvari in ni bil niti malo navdušen nad mojih dejanjem in stanjem. Bil je jezen, ker je bil objesten in ljubosumen, saj je želel tudi sam užiti drogo. Ni mu bilo prav, da ni bil zraven, saj je bil lačen tega "shita". A to ni bila moja odločitev, ampak odločitev "dilerja", kateri je želel da sva sama.Tisti dan sem končala na drugemu koncu Slovenije, v Kamniku ob ozdravljenem odvisniku, kateremu ni bilo prav nič prijetno gledati svojo bivšo punco zadeto.
Ko smo se tako dobivali in videvali ob prevzemu, so bili prisotni pogledi, kateri so povedali marsikaj in vse. Fant ni vedel, da je med menoj in "starim" posebna vez. Ko se je želel dobiti s menoj je velikokrat želel, da se vidiva na samem.
 Ko sva se nekega dne peljala k njemu domov me je začel otipavati in božati po nogah. Želel je, da bi mu dala noge narazen, kar pa nisem želela.
Tisti dan sva se dobila s razlogom, saj sem želela kupiti heroin za 10 evrov. Ko sva prišla k njemu mi je na mizo odrezal kos heroina, bilo je kar veliko več kot za 10 evrov. Za 10 evrov bi dobila en "šut", on pa mi je dal skoraj en cel gram. Le zakaj? Ko sem mu pomolila denar ga je zavrnil. Ko se je božal po svojem trdem "kurcu" je želel, da bi mu dala noge narazen. A meni še zdaleč ni bilo do tega, sploh ne s njem. Počutila sem se kot ena izmed tistih njegovih deklet, katere so mu plačevale drogo s seksom.
Jaz preprosto nisem ena izmed  tistih, saj mi droga ni pomenila toliko, da bi se spustila v to. 
Ko sem tako svoje življenje nadaljevala in se počasi odmikala stran od teh igric, sem pozabljala tudi nanj. Da sploh obstaja, sem se odmikala tudi od fanta, saj mi je bilo dovolj njegovega ljubosumja in stika s drogo. Imela sem dovolj, saj so se pojavile tudi zdravstvene težave zaradi uživanja heroina (Izostanek menstruacije za slabe pol leta). Ko sem počasi umikala na varno, sem našla ljubezen svojega življenja. A ta zgodba s "starim dilerjem" še zdaleč ni bila končana. Fant, kateri mi je omogočal dostop do heroina, je dobival pošto na moj naslov klub temu, da ni bil prijavljen. To me je jezilo, saj mi je s tem povzročal težave, meni in mojemu očetu. Meseca maja je prišel rjavi listek zame in zanj. Bila sem v skrbeh le zakaj je to bilo? Vedela sem, da je nekaj s policijo ali sodiščem. Mislila sem, da je bilo vabilo na sodišče zaradi njegovega stalnega bivališča, ki ga ni imel. Kot sem omenila je pošto dobival na moj naslov, kar se je vse skupaj vedelo tudi na državnih organih. Pri tem pa me je jezilo to, da s tem fantom nisva bila več skupaj, ni bil prijavljen na temu naslovu, a oni so pošto vseeno pošiljali na moj naslov. Od kod pravica, dovoljenje, da pošta prihaja na moj naslov, če človek ni prijavljen? Takrat sem izgubila živce in sem ga ponovno kontaktirala. Seveda mi je spustil ignoranco, zaradi česar me je kontaktirala njegova nova punca. Pošteno sem jo spravila na realna tla s tem ko sem ji povedala vse okoliščine in probleme, ki so nastali zaradi nekdanjega fanta. Tako je izvedel za rjavi listek iz sodišča, a listka za prevzem pošte ni dobil!
Te zanima zakaj? 
Zakaj bi naredila uslugo človeku, zaradi katere še danes ne morem spati doma, zaradi njegove narkomanije? Človeku, ki mi je omogočil dostop do heroina in vsakodnevno uživanje?
Fantu, ki se je na matičnem uradu v Ljubljani zlagal, da živi na mojemu naslovu?

Kaj pa je bil rjavi listek? 

Rjavi listek je bilo povabilo na glavno državno sodišče, na katerem je pisalo, sodba zoper "starega dilerja" zoper 175. člena kazenskega zakonika in drugih. Ta glavni člen pa govori o prostituciji, prisiljevanju vanjo, točno to kar sem okusila na lastni koži. Vedela sem, da zasliševanje ne bo šlo samo zaradi tega, temveč tudi zaradi preprodaje droge. Velikokrat sem bila priča preprodaji droge, tudi sama sem jo velikokrat prevzela, zaradi česar sem na začetku leta 2013 tudi padla. Padla sem s enim gramom heroina, ki mi ga je predal "stari", da ga odnesem svojemu takratnemu fantu, narkomanu. Fant pa je bil ravno tisti dan, ob tisti uri na policijski postaji na zaslišanju zaradi preprodaje droge. Vedela sem kje je, zato ker sem ga videla, ko so ga policaji odvedli na policijsko postajo. A kot nalašč me je tisti dan, ko sem šla skozi nakupovalni center srečal "stari". Tisti dan so me dobili, zaradi okoliščin, ki so se razvijale nekaj mesecev. Policija nas je imela na očeh, saj je bila podana prijava zoper "starega dilerja". Rjavi listek, vabilo na zaslišanje, je zmedel in pomešal štrene v moji glavi zaradi česar nisem vedela kaj narediti.
Ali naj na sodišču povem resnico ali lažem, da o tem ne vem ničesar in se s tem vpletem v kaznivo dejanje, skrivanja?! 
Vedela sem, da s skrivanjem resnice ne bom naredila ničesar dobrega, zato sem se odločila biti še naprej iskrena, kot mi je v naravi. Prišla sem na sodišče nekega torkovega dne, kjer me je v sobi za zaslišanje že čakala stroga, ostra sodnica. Ko sem prišla mi je povedala razlog, zakaj sem tukaj. Spomnila me je na datum, ko so me dobili z robo od "starega" za tega fanta. Hitro mi je bila jasna slika, zakaj sem na sodišču. Zaradi igric denar - droga - sex - prostitucija. Ko sem tako govorila, o dogodkih, spoznanju in moji vezi s "starim" me je sodnica nekajkrat pošteno čudno pogledala. Bila sem direktna in brez dlake na jeziku, CENZURA NI BILA POZNANA! V kontekstu s zaslišanjem sem sodnico vprašala, kje je "stari". V PRIPORU NA POVŠETOVI! Izvedela sem tudi kdo je podal prijavo zoper njega, njegova zelo dobra znanka, katera je podlegla temu čemur sem se jaz uprla. 
Tisti dan sem na sodišču povedala resnično zgodbo, zaradi česar sem rahlo ogrozila samo sebe, a tudi kamen iz srca se mi je odvalil. Lahko sem začela normalno življenje brez pošte od bivšega fanta, brez droge, brez vsega, kar bi me omejevalo, uničevalo.
Na sodišču  in k tej zgodbi sem in bom dodala tudi to: " S starim sem bila v dobrem odnosu. Zaupala sem mu marsikatero svojo osebno stvar, dogajanje iz takratnih mesecev. Vedel je tudi nekaj mojih skrivnosti, ki sem jih imela takrat. Nikoli me ni izdal. Tudi v spolni odnos ME NI silil. Poskusil je, a ni mu uspelo! Včasih sem pomislila tudi na to, da sem s srečanji z njimi plačevala dolgove svojega fanta. S mojim telesom, bi plačevala dolgove, ki niso bili moji. A vseeno, izkušnja v življenju me je pripeljala do novega znanja, spoznanja."

Zaključek tega prispevka je, biti vztrajen, močen, odločen... To te pripelje mimo marsikaterega ovinka, slepe ceste, dogodkov življenja. Ne pusti se izkoristiti ljudem, drogi in okolici. 

Gothic misteriozna družina

Nekoč na starih fotografijah, brez obrazov...

#Pravljica: Deklica iz papirja ©Viktorija Rozman Bitenc

Deklica iz papirja 

©Viktorija Rozman Bitenc 

Les, papir, časopis, nikoli se ne uniči, le pod vplivom ognja izpuhti, ga več ni.

Tako deklica iz papirja živi, vedno se nazaj zloži.

Deklica iz papirja, posebna deklica, posebne potrebe ima.

Veselo bere, knjige, časopise, nič ne reče, rada piše.

Rada pravljice ima, rada del njih bi bila.

Če želiš to dobiš, zdaj svojo pravljico bo imela, veselo cela, bo pela.

Deklica družino ima, vsi drugačnega so testa, le ona je iz papirja.

Občutljiva, nežna, tanka deklica, sestrico ima.

Hudobna, mala, vse njene hibe, papirja pozna.

Rada nagaja, rada jo mečka, še rajši jo strga.

A deklica iz papirja, vedno se nazaj zloži, nič je ne uniči.

Le ogenj, v katerem izpuhti, za večno izgine, je več ni.

Deklica iz papirja, posebna deklica, posebne potrebe ima.

Leta življenja njenega, šteta so, ura vrti se ne v neskončno.

Vsak pretrg, zmečkanina pečat v njenem življenju pusti, za procent slabše se ji godi.

100 procentov, najboljšega počutja leti, hitro v družbi sestrice vse to zbledi.

Nekega dne se zgodi:

Sestrici v sobi sedita, pridno se učita in časopise bereta.

Ko hudobna sestrica časopis v rokah drži, trmari, članka prebrati ne želi, vse želi da deklica naredi.

Ker papirnata deklica, ugoditi ji ne želi, ker je hudobna, razvajena, jo udarec doleti.

Deklica iz papirja, skupaj s časopisom, skozi okno leti.

Pristane, sestavi se in v trafiko odhiti.

Vžigalice, ogenj želi, da njena sestrica zgori.

Celo življenje hudobna, nagaja, mečka, dneve deklici odšteva.

Zdaj vračilo dobi, v ognju zgori.

Zgodi se, da želja, realnost dobi, deklica iz papirja nasmeh na obrazu dobi.

Sestrice hudobne, mečkanja, trganja več ni, srečna zdaj lahko živi.

Popravi lepilni trak , lepilo, življenje podaljša ji za kilo.

Deklica iz papirja, sama na svetu zdaj živi,

Ponosno se drži, saj zdaj nič hudega ji ni.