Zgodba #2 narkomana - Bilo je prvič na "gun"
Povzetek besed 2. anonimnega narkomana,
bolje rečeno narkomanke.
... Bilo je neki dan. Tisti dan sem bila razočarana, saj mi je nož v hrbet porinil prav fant, kateremu naj bi bila všeč in me ljubil, vsaj tako je pravil.
"Tiste dni moja glava ni bila na mestu, želela sem zbežati daleč stran. Bila sem sama doma, zato sem lahko izkoristila čas. Partnerju sem iz njegove omare, ukradla vse potrebno, da se zadanem. Ker nisem imela "nove robe" sem uporabila kar njegovo že uporabljeno vatko, na kateri se je nekaj nabralo. Vedela sem, da bo že to dovolj. Vzamem pokrovček plastenke, vanj nalijem vodo, v inzulinko odmerim in že našpricam k vatki. Počasi jo raztopim v vodi in že dobivam nasmeh na svoj obraz. Tisti dan kot naročeno ni bilo nobenega vžigalnika. Hitro tečem v kuhinjo nad štednilnik in že kuham svojo prvo dozo heroina. Tisti trenutek na mizi opazim vžigalnik. Še z vžigalnikom pokurim in že sem pripravljena na vzlet v nebesa. Ne, Ne ... saj se hecam. Vzletela bom v svoj svet, v tisti nebeški občutek, ko si porineš "gun" in si spustiš heroin v žilo. Preventivno si v inzulinko potegnem 20, se vsedem na posteljo, okoli roke zavijem pas in že zatipam žilo. Vanjo porinem iglo injekcije in že čakam tisti trenutek, ko bo vanjo pritekla kri. Uspelo mi je! Hitro odmerim še ostanek in si ga spustim v žilo. Tisti trenutek sem mislila, da letim. Tisti občutek, ko ti Heroin "stopi" v glavo, res je nekaj posebnega. Občutila sem kakor, da bi čez moje telo obšel val topline, vse od tal do konca glave."
Kaj te je privedlo do tega, da si zatem ponovno poskusila na "gun"?
"Tisti dan, ko sem prvič poskusila na "gun" mi je bil občutek neverjeten. Res je da na vatki ni bilo veliko, a zame je bilo zadostno. Od tistega dne, sem prihodnje dni poskusila iskati tisti občutek in vedno sem ga odkrila. Nevejerjetno je, ko te preplavi val topline, ko te kar odnese. Občutek je težko opisati, trudim se in upam, da mi uspeva... Ko sem tako prihodnje dni, partnerju kradla vatke in čiste inzulinke sem veliko razmišljala, o temu... Kaj te pripelje do tega, kaj je vzrok, da ponovno vzameš na gun?... Po nekaj dnevnemu razsikovanju in razmišljanju sem ugovotovila, da te žene podzavest. Tisti dobri občutek v telesu, katerega občutiš ti ne da miru in ga skušaš vedno znova najti. Podzavest kliče k temu, da ga ponovno občutiš, saj je bil telesu, psihi tako zelo všeč. Medtem ko zavestno veš, da delaš napako in tega ne potrebuješ. V telesu, v glavi vlada borba med podzavestjo in zavestjo. Seveda velikokrat zmaga podzavest. Tako sem prav zato, vedno znova na gun. Folijo na katero sem konzumirala, do tistega dne sem kar pozabila. Zdelo se mi je potratno kuriti na folijo, metati stran plin v vžigalniku s tem pa tudi Heroin, kateri je glavni v tej igri. Tisti občutek, je nekaj posebnega..."
Partner je verjetno odvisnik, kaj ne?
"Res je! Partner je bil in je še danes že mnoga leta odvisnik od Heroina. Sam mi nikoli ni mogel opisati tistega občutka, kako je ko si spustiš heroin v žilo in ti stopi v glavo. Marsikateri narkoman še dan danes ne zna tega opisati. Res je težko... Partnerja nek lep čas nisem razumela, njegove krize, njegove potrebe po Heroinu in občutka, ki je v njem. Danes vem, kaj je tako čarobnega."
Je partner opazil, da manjkajo inzulinke in intenzivnost količine, ki se je nabrala na vatki ni več tako velika? Kakšen je bil njegov odziv na tvoje početje?
"Pravzaprav bilo je tako... Tiste dni, odkar sem prvič to naredila, sem ga veliko spraševala po občutkih. Kakšen je občutek ko si spustiš "aut"? Kakšen je občutek, ko ti razbije žilo? Seveda so vsa vprašanja imela razlog, a on ga tisti dan ni vedel. Tiste dni, ko sem veselo eksperimentirala na pločevinko, sem mu kradla njegove vatke. Nekega dne, ko sva prišla domov, sem takoj prijela pločevinko in jo odnesla v kopalnico in jo oprala. Pri tem sem stran vrgla prepojeno vatko, na kateri že tako ni bilo ničesar. Zakaj? Zaradi mene... Ko sem tako stran vrgla vatko, za katero je mislil, da je še kaj gor je totalno ponorel. "Ne dotikaj se mojih stvari! Tega se nimaš kaj dotikat!" Tisti trenutek sem si mislila:" Oh, ko bi ti vedel...!"Minil je kakšen dan, dva, ko je prišlo do prepira. Takrat sem mu oštro in nesramno zabrusila:" Toliko, da veš zakaj sem vrgla vatko. Zato, ker ni bilo več nič gor. Ker sem jo sama uporabila!" Prvi trenutek, mi ni verjel, a mi je vseeno rekel:" Tudi če si, sej ti ne veš kaj delaš! Boli me kurac kaj delaš, zaradi mene se prbijaj kokr hočš! Boli me..." Sem si misla, okej pa naj bo tako. Kasneje mi je neki dan rekel, naj mu pokažem roke. Z nasmehom na obrazu, se poskušam po ovinkih izmakniti temu in že vlečem rokave gor. Pri desnemu rokavu se mi pošteno zatika, le zakaj?... Vseeno ga dvignem in že obrača moje roke in gleda tistih nekaj vbodov. Prav nič vesel, spusti moje roke in dela svoje dalje. Pripravi mi folijo in že se spet začne..."
Torej, ga njegova reakcija ni bila oštra?
"Ne! Ne bi mogla reči, da je bila. Prosil me je edino to, da tega ne počnem več! V mojih mislih pa se je počasi ustvarjalo drugačno mnenje."
Ti je zatem, kdaj pomagal pri "zadevanju"?
"Ja. Bilo je zelo zanimivo in pestro. Nekaj dni kasneje, nekega jutra, mu pravim, ali mi lahko pusti nekaj na "piksni". Najprej je bilo slišati:" NE! Ti tega ne boš delala! To ni zate... Si fuknjena..." Bla, bla, bla in še enkrat bla, bla, bla sem si mislila. Ko mu tako nekajkrat rečem, naj mi pusti vsaj vatko mi pravi:" Ayde, usedi se na stol...!" Tisti trenutek mi ni bilo prav nič jasno. Gledam ga s polno inzulinko v rokah in gledam njegov odziv na to, ko še vedno sedim in ga gledam. Mislil je resno. Usedem se na stol, on nasproti in že tipa mojo desno roko in išče žile. Najprej me je želel "zadeti" v zapestje. Vsa zgrožena sem skoraj da ne skočila! Strah me je bilo, zapestje, saj imam v spominu ne ljube dogodke, ki so povezani s tem delom roke. Pogled se dviguje in že je igla v meni. Iz prve najde žilo in vanjo spusti 40tico. Tokrat ni bila vatka. Bil je močnejši koncentrat. Prvič v življenju me je nekdo zadel v žilo. In to prav partner kateri me je vedno skušal odmakniti od tega! Takšno je življenje..."
Omenila si, neljube dogodke v zvezi s zapestjem, razrkiješ, če morda ni skrivnost?
"Bil je ugriz, bila je želetka, kri na tleh... Ti to kaj pove? Bom kar direktna. Rezala sem se z želetko, v nekemu obdobju, ko sem uživala v svoji lastni bolečini."
Pa danes, še vedno?
"Hmm, morda bi lahko rekla da ja. Sicer se ne režem, ker to ni potrebno. A takrat, ko čutim potrebo po tem, da me kdo močenjše prime, me objame, kakor koli, to po navadi nadomestim s kakšnim novim vbodom, piercingom, tattoojem ali pa sprostim željo po temu ob gledanju česa zelo krvavega."
Si uredu psihično?
"Po čemu to sklepaš? Misliš zaradi, po trebe po grobosti? Ahhh, jaz sem psihično uredu. Okoliščine v življenju so me na žalost pripeljale do tega, kjer sem... Včasih potrebujem pogovor, a zato so prijatelji in takšni ulični angeli..."
To mi je lepo slišati, povej mi... Misliš kdaj končati se heroinom?
"Vsekakor! S heroinom bom končala, ko ne bom čutila potrebe po tem, da bežim stran od krute realnosti. Ko bom, vedela, da ni potrebe po tem psihične. Za zdaj lahko rečem, da nisem odvisna, saj konzumiram z mejo. Vse je odvisno od okoliščin, ki so k temu pripeljale. Ljudje, ki bodo to prebrali si bodo verjetno mislili, le kaj ta "trosi". Ampak resnica je resnica, marsikdaj boli. V drogo sem se podala zaradi... Ljudi, ki naj bi me naredili, zanimivo ha?"
Precej podobno kot jaz...
"V to ne dvomim... Veliko nas je bilo, je še v svetu droge zaradi staršev. Da se vloge zamenjanjo, kaj je tebe pripeljalo do tega, da si poskusila, konzumirala?"
Točno to kar si povedala. Iskanje starševske ljubezni. Še dan danes mislijo, da mi dajajo ljubezen, razumevanje. A plačevanje položnic, streha nad glavo, elektrika, voda, hrana, ni ljubezen. To so materjalne dobrine. Rajši sem brez njih in imam ljubezen ljubljene osebe in prijateljev, kakor koli... Jaz sem to uredila kakor velika večina brezdomcev, narkomanov. A klub temu, vseeno vztrajam...
"Vidiš, to je tisto o čemer govorim. Vztrajaš naprej, da ne padeš in ne pristaneš še globje. Tudi sama se trudim, a mi ne uspeva. Težko je... Še ko bom enkrat čista, bo vsakodnevna borba, da ponovno ne poskusim..."
Življenje je borba že nasplošno, se ti ne zdi?
"Res je! Nekateri to dobro vemo..."
Za zaključek pa še to, Heroin je sedaj tvoj najboljši prijatelj ali...?
"Ne. Heroin je zame le stvar za beg od realnosti, katere trenutno ne znam rešiti. Heroin je zame olajšanje, topla roka, katera mi daje občutek sreče. Moram povedati, da ta občutek ni lažen. Saj na podlagi tega, ko sem zadeta, veliko bolj odprto in sproščeno razmišljam in s tem delam v smeri, da sem srečna. Drugače sem sama sebi najboljša prijateljica. Danes se težko zanesemo na druge... To verjetno tudi sama veš."
Dobro mi je znano... Hvala za tvojo izjavo, upam, da se ti uspe pobrati iz brezna heroina. Težko je, tudi sama vem, kakšen je svet droge, a s pozitivo in močjo ti lahko uspe. Najprej moramo raziskati zakaj smo začeli. Ko se zavemo napake, dejanj, smo eno stopnico višje od brezna. Ko iščemo rešitev, da se znebimo in se povzpnemo višje, smo že drugo stopnico višje. Ko nekaj naredimo in nam uspe, smo tretjo. Ko smo čisti, močni, da se borimo proti temu, smo zmagali.
"Lepo povedano, hvala tebi..."
Intervju opravila: ©Viktorija Rozman
