O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Trailer "Koliko se ljubiš?" (Docum. movie)

sreda, 06. marec 2013

Pozitiva za vsakega ©VR

Pozitiva za vsakega 
©Viktorija Rozman

V zapuščeni hiši sedim,
počutim se kot da letim.
Spet tisti dobri občutek,
ki sem ga nekoč v Kolizeju občutila.
Počutila se kot, da se bom v sreči utopila.
Za nič ne bi zamenjala okolja, družbe svoje,
katera mi lepo pesem poje.
V objemu ležim, pišem na papir.
Uhaja mi izpod rok,
daleč stran je otroški jok.
Ob meni Beno in Jan na postelji sedita,
govorita, se smejita.
V sobi prav nič hladno ni,
greje nad pozitivna energija vse tri.
Ob starih uspešnicah, Radia Express uživamo,
prav nič ne pogrešamo.
V zapuščeni hiši, pod streho v postelji tičimo,
življenja lepšega ne želimo.
Saj trenutki skupni čudoviti so,
za nič jih ne zamenjamo.
Skozi glavo ideje, spomini hitijo,
nasmehi na licu se hitro naredijo.
Jan starejši gospod, življenje pestro, začinjeno imel,
zdaj družbo, energijo, ljubezen bo imel.
Tisti občutek topline, energije, ki družba daje ti,
nebeški so občutki te.
Zato smo cestni angeli,
ki pozitivo vlivamo, ljudem toplino, objem dajemo.
Včasih objem potreben je, dobrodošel občutek topline.
Solze po obrazu mi polzijo, ustvarjajo pozitivno energijo.
Občutek, ki v meni tiči, da dnevi šteti so mi.
Ne da bi bolezen v meni živela, tista energija, občutek,
ki em ga imela.
Še danes ga imam, zato življenje čimbolje izkusiti želim,
predati sporočilo ljudem.
Zato živim, da ljudem sporočilo predam,
za katerega angel na ta svet sem poslan.
Črni angel teme, kateri energijo zapuščenih zgradb uživa,
jo v pozitivo, delo s ljudmi transformira.
Ljudem pozitivo podariti želim,
pomagati ambicije, voljo do življenja iskati,
jim oči odpreti, jim življenje bolje pomagati živeti.
Zato nič v zameno ne želim,
le nasmeh na obrazu, videti, pričarati, to me osrečiti.
Srečna bom, ko ljudem sporočilo predam,
pozitivo, spoštovanje, energijo jim poklanjam.
To kar se je nekoč, skozi desetletja izgubilo,
to angeli, med ljudi, bo vrnilo.
Zato živim, da kmalu odletim.
Črni angel, razpadajočih kril.