Počutim se staro, zafrustrirano
©Viktorija Rozman
"Pesem je bila napisana (24.2.2013) pod vplivom omenjene "črtice" speeda. Povdarek na "Tisti trenutek mi žal je bilo,
saj potrebe močne ni čutilo telo.""
Spet po dolgem času sem lajno speeda potegnila,
po hitremu postopku si kozarec vode natočila.
Tisti trenutek mi žal je bilo,
saj potrebe močne ni čutilo telo.
Ko tako sedaj za računalnikom sedim,
pri prijatelju na after partiju bedim.
Ob meni fant, ki ljubim ga,
mladina s partija.
Polna dnevna soba,
oba v svojemu svetu,
iz istega kroga.
Resni izraz na obrazu tiči,
le kaj nama po glavi roji.
Oba iz drugačnega, istega sveta,
istega mišljenja.
Polna razumevanja.
Ko na kavču tako sedi, televizijo gledati.
Jaz na blazini poleg sedim, v računalnik strmim.
V sobi še 2 fanta sedita,
prijatelj s punco v spalnici ležita.
Fanta mu zgodbe govorita,
on brez komentarja, na kavču »čiča«.
Smešna modela, mladina, zadeta,
Kje je tišina, milina?
Iz duše, kliči njihova otroška energija.
Ko se tako komercjalna elektronika vrti,
midva resna, oči zavijati.
Na smeh mi gre, ko gledam okoli sebe ljudi,
vsi drugačen izraz na obrazu imajo,
vsi energijo svojo oddajajo.
Tema med fantoma o drogah leti,
meni na smeh, jok gre.
Jok, kateremu smeh je osnova,
Ohhh, ta mladina...
Počutim se staro, zafrustrirano...
