O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

sreda, 13. marec 2013

Počutim se staro, zafrustrirano ©VR

Počutim se staro, zafrustrirano
©Viktorija Rozman
"Pesem je bila napisana (24.2.2013) pod vplivom omenjene "črtice" speeda. Povdarek na "Tisti trenutek mi žal je bilo,
saj potrebe močne ni čutilo telo.""

Spet po dolgem času sem lajno speeda potegnila,
po hitremu postopku si kozarec vode natočila.
Tisti trenutek mi žal je bilo,
saj potrebe močne ni čutilo telo.
Ko tako sedaj za računalnikom sedim,
pri prijatelju na after partiju bedim.
Ob meni fant, ki ljubim ga,
mladina s partija.
Polna dnevna soba,
oba v svojemu svetu,
iz istega kroga.
Resni izraz na obrazu tiči,
le kaj nama po glavi roji.
Oba iz drugačnega, istega sveta,
istega mišljenja.
Polna razumevanja.

Ko na kavču tako sedi, televizijo gledati.
Jaz na blazini poleg sedim, v računalnik strmim.
V sobi še 2 fanta sedita,
prijatelj s punco v spalnici ležita.
Fanta mu zgodbe govorita,
on brez komentarja, na kavču »čiča«.
Smešna modela, mladina, zadeta,
Kje je tišina, milina?
Iz duše, kliči njihova otroška energija.
Ko se tako komercjalna elektronika vrti,
midva resna, oči zavijati.
Na smeh mi gre, ko gledam okoli sebe ljudi,
vsi drugačen izraz na obrazu imajo,
vsi energijo svojo oddajajo.
Tema med fantoma o drogah leti,
meni na smeh, jok gre.
Jok, kateremu smeh je osnova,
Ohhh, ta mladina...
Počutim se staro, zafrustrirano...