O meni:

Viktorija Rozman Bitenc, svobodna umetnica in slovenska fotografinja, *23. december 1992, Ljubljana.

Raziskujem vse kar je nenavadno in očem skrito. Največja ljubezen so mi zapuščene zgradbe in ljudje z roba. Zgradbe imajo v sebi zgodbe, takšne in drugačne. Vsaka ima svojo življenjsko zgodbo. So kot ljudje. Tudi one imajo v sebi energijo, ki jo oddajajo. Le ta polni mojo notranjo praznino in mi služi za pomoč brezdomcem in narkomanom.

V svoj foto objektiv skušam ujeti prav vsak skriti in ne skriti kotiček. Fotografiram zapuščeno, kakor ne zapuščeno in polno energije in svežine.

Življenje je zame raziskovanje, kateremu nikoli ni konca. Zato skušam v svojemu življenju videti, poskusiti, slišati, se naučiti čim več. Nikoli ne vemo, kdaj nas doleti konec naše poti.

Opozorilo / Warning

Vse fotografije so last avtorja tega bloga in so zaščitene z avtorskimi pravicami. Kakršna koli uporaba fotografij mora biti odobrena s strani avtorja.

All photographs are property of author of this blog and are protected by copyright.
Any usage of photos must be approved by the author.

Tekoče:

Tekoče:
Urbaan Exploring Slovenia on visit in Ostrava, Czech Republik.

sreda, 13. marec 2013

Bio si zvjezda na nebu ©VR

Bio si zvjezda na nebu
©Viktorija Rozman
"Pesem je napisana za mojo skrito in neskrito ljubezen.
Posvečena človeku, kateri je še danes v mojemu srcu, kakor Kolizej.
Zgradba v kateri sem spoznala, kakšno je lahko življenje.
Dobri prijatelj kateremu so roke vedno odprte, ne glede na vse." 

Evo mene sada v besedi,
Za svojo mizo , za papirjem, sa kulijem v ruci.
Pišem što osječam, premi tebi ja.

Bio si zvjezda na nebu, koja je zame sijala.
Bio si razlog, da sam bila tamo.
Tamo gdje dan, je zame bio prekrasan,
Gdje si bio ti, Goran.


Kad pogledao si me, šalio se,
Na pročetku ništa bilo mi ni je.
Ali kad sam te prvič na samo upoznala,
Željela sam, da bi te više vidjela.
Kod vas v Kolizeju, bila... Ob tebi spavala.
Prva noč bila mi je smiješna,
Kada svaki na svojoj polovici kreveta spavala,
Željela, da bi ob tebi bila.
Svaka noč naprijed bila je lijepša.
Bila je posebna, predivna...
Ali samo jedina...

Takrat željela, da bi bila sama.
Da bi bila samo ti i ja,
Noč bi bila posebna,
Još više bila bi divna.

Ugašena svetla...
Pogledi v tami...
Zašto je sve to tako prošlo....
Zašto nikad nismo bili sami...
Sad bi močno zagrlila te...
Kod sebe stisnila te...
I ti rekla.... :::
Volim te!

Ali sad te više nema.
Zamišljam te negde v snu ali v srcu...
Jesi!....
Svaki put kad čujem te, više želim te.
Srečam se trena, kad sam prvi put čutila te.
Kad rama boljela te...
Masirala, sa ovim oljem te...
Bas sam htjela te...
Da bih te...

I ovo noč, kad poslijeni put vidjela se, žao mi je!
Ako bih ponovno vidjela te.
Obet bi ukrenila, poljubac ti vratila!


Ko se delci ljubezni porazgubijo, se delci prijateljstva ohranijo!